Tag Archive for 'manipulacija'

Občutek krivde ali deli in vladaj – temelj vsake manipulacije

Published on August 12, 2008 in Družba & Posameznik. 5 Comments Tags: , , .

Zdrav razum pravi, da eden človek ne more nadzorovati tisoč ljudi, fizično jih ne more nadzorovati. To je možno le, če jih v to tako ali drugače prepriča (opice) in jim vcepi občutke manjvrednosti, nevrednosti, nesposobnosti, nemoči, nepoznavanje samega sebe – oziroma občutek KRIVDE.

Zelo hecno je vse skupaj. Vse norme so tako postavljene, da so izjemno zaželjene, a hkrati jih je nemogoče doseči; vsaj dokler je človek v temi in se počuti manjvrednega. Deset božjih zapovedi, vitka mlada postava, inteligenca, ustvarjalnost, vrhunski športni dosežki, veliko denarja, uspeh… Tak človek se potem čuti osebno krivega, ker ni zmožen doseči teh zaželjenih rezultatov. Zaradi odlične uporabe spomina, krivdo in svoj občutek manjvrednosti nenehno vrti v glavi, tako da s časoma to postane del samopodobe.

Vse se seveda začne v zgodnjem otroštvu, tako da je takšen občutek krivde globoko zakoreninjen. Kako lahko takšen človek sploh ima kakšno osebno moč, če pa je neprestano kriv, neprestano manjvreden? Tudi če se zgodi kaj pozitivnega, misli, da si tega ne zasluži in na takšen ali drugačen način to sabotira.. Kar je še več, se taki ljudje med seboj podjebavajo, kako nesposobni so – en drugemu so policaj, en drugega držijo v šahu. Če že nekdo iz skupine najde nekaj poguma, ga ostali zatrejo. Hja, spet.. OPICE.

Primarni pomen reka “deli in vladaj”
Z nenehnim občutkom krivde in normami je tako, kot če bi v popolnoma zatemnjeni sobi s porcelanom imel nalogo, da najdem izhod, ob tem pa ne smem ničesar razbiti. Če pa kaj razbijem, bom kaznovan. Nekaj takih kazni bo potrebnih, in kmalu bom sam sebe kaznoval za svojo nesposobnost – kajti natvezene so mi zgodbice, kako so nekateri ljudje to vse uspeli prebroditi. Ker vidim le njihov končni cilj, ne vidim pa načina, ki so ga uporabili, da so prišli do rezultatov, se bom neprestano krivil in obtoževal za vsak razbit porcelan.

Vzemimo za primer Jezusa. Človek kot se spodobi, ljubezniv, miren, njegovo srce je čisto – tudi jaz bi rad bil tak. Bolj ko sem njemu podoben, boljši človek in bolj spoštovan bom. To pa pomeni tudi, da moram občutke jeze, žalosti, nelagodja, depresije,.. na takšen ali drugačen način pregnati. Prav tako moram spoštovati svoje starše, ker je tako zapisano, četudi jih v resnici sovražim. In tako imam notranji konflikt, notranjo razcepljenost – nek ideal, katerega poizkušam doseči, in borba proti vsemu kar je izven tega ideala… Tu pa se skriva prvotni pomen reka “DELI in VLADAJ.” Notranje razcepi človeka, da se bo nenehno ukvarjal s samim seboj, in kot vladar boš imel sorazmerno lahko delo.

Ob tem pa se nikoli ne vprašam, kako je Jezus prišel do teh spoznanj? Kaj vse je moral prebroditi, kakšne ovire je moral na tej poti premagati, na kakšen način se je spopadel s temi “negativnimi” čustvi… Če to povežem z zgornjim primerom o temi; tudi Jezus je verjetno bil v tej temi, a je prišel oz. mu je bila dana neka SVETILKA, s pomočjo katere je lahko našel izhod, brez da bi kaj razbil.

Kaj torej predstavlja svetilka in kako priti do nje?

Večno vprašanje – družba ali posameznik

Published on February 26, 2008 in Družba & Posameznik. 0 Comments Tags: , , , .

Vprašanje je, do kolikšne mere bo posameznik dopustil, da ga družba izkorišča za svoj lastni umetni/robotski sistem. Koliko bo dopustil, da družba uničuje vse po vrsti; od narave, cvetlic, živali, do ljudi. Bo tudi sam sodeloval pri tem ali bo ubral drugo pot?

Trg delovne sile lepo ponazarja ta problem. Bom jaz delal to, kar hoče družba, četudi mi ne ustreza in vidim kaj družba počne ali bom izkoristil družbeni sistem za to, da bo delal tako kot jaz hočem, da resnično uživam v svojem delu – v stilu “pot je cilj”. Torej da sebi prilagajam sistem, namesto da se jaz prilagajam sistemu. Seveda je potrebna neka meja, a kot vedno je problem pri pretiravanjih – v eno ali drugo skrajnost. Se bom gnal za denarjem in družbenim statusom, četudi me to od znotraj razžira ali pa bom malo manj zaslužil in imel rad svoje delo ter tako v končni fazi še bolj užival življenje.
 

Ob tem je še drugo ključno vprašanje, kdo ali kaj sploh predstavlja družbo? Kaj družba sploh je? Družba je seveda skupek ljudi, ljudi z opranimi možgani po večini. Na vsake toliko časa se v nekomu prebudijo skrite želje in takrat se družba obrne proti njemu in mu te želje zatre. Ko se nekomu drugemu porodi podobna ideja, spet družba, tokrat z zgoraj omenjenim posameznikom, stopi proti temu človeku. Ko imam sam prebliske me drugi zaustavijo, sicer sem pa večinoma jaz med “policaji”. To lepo ponazori zgodbica o petih opicah.

Mladi so vedno in še imajo ideje, kaj bi naredili, kaj bi se dalo drugače izpeljati,… A večinoma jih družba pogolta pod svoje kolesje in pri 30/40ih so sami na strani družbe, na strani policajev, z občasnimi prebliski.

Čemu ne bi imeli policajev, ki bi delali v korist človeka. Tako bi vsakega, ki ga preveč potegne v družbeni/materialni/denarni svet, opozorili na to kaj počne, in da naj v sebi poišče vzroke za tako početje. Da naj malo premisli, če mu to res ustreza, ali dela to zgolj zaradi izmišljenih in podtaknjenih koristi (večna sreča, mir, ljubezen).

Vzgajanje Sužnjev – Nared pa tih bod!

Published on December 3, 2007 in Družba & Posameznik. 1 Comment Tags: , , , , .

“Dej nared tko k ti rečem pa ne sprašuj!” Ala, “nehej že enkrat razmišljat s svojo glavo, kdaj boš dojel da nimaš pojma?” Komu zveni znano?

Enako je ko otrok starša vpraša, “zakaj je pa to tko?” “Zato, ker sem jest tko reku!” Čist isto. Neki ukazujemo, brez neke podlage, al smo pa tolk preponosni sami nase, da bi povedali, razložili. A je tolk težko?

Sej vas razumem. To, da nekdo vpraša ali pa naredi na malo drugačen način, interpretirate kot nezaupanje ali ne spoštovanje, zato je taka reakcija pričakovana. Čutite se ogrožene, zato odreagirate. Samo to je zgolj vaša nezrela interpretacija, ki je niste nikoli raziskali, vaš skupek nekih pogojenih misli, nič več in nič manj od tega.

V resnici je ta oseba hotela le dodatno obrazložitev, ker vsak malo po svoje vidi stvari (kljub trudu, da temu ne bi bilo tako), in verjetno nima iste predstave kot vi. Čemu je tak problem razložit ali objasnit? Čas, ki ga boste “izgubili” na ta način se bo v prihodnje krepko obrestoval. Nasprotno, če tega ne boste storili, tak človek ne bo vedel namena svojega početja, čemur bo sledil padec učinkovitosti in povečanje možnosti za napako.

Če si za človeka ne vzamete časa in ga ne naučite lovit ribe, mu jih boste morali vedno znova nosit, 10, 15, 30 let. Zgleda strašna izguba časa in energije, sploh če je potrebno večkrat razložit. Koliko bi namreč vi sami ujeli v tem času. Vendar na dolgi rok ni računice.

Kako odgovorit takim ljudem? Mirno, potrpežljivo. Ker to je zgolj en skupek misli, ki govori iz teh ljudi. Ni kaj za zamerit, prosiš da razloži. Malo bo pojambral, verjetno ne bo glih pedagoško, vendar bo razložil. Najslabše pa je, da podležete, da ne sprašujete, s tem naredite največ škode ravno sebi.

Nismo še tam

Nič ne rečem, ni lepšega če se dva brez besed zastopita, nekaj najlepšega. Vendar je lahko pot do tja dolga, potrebno je gradit na tem, ne pride samo od sebe, ponavadi ne.

Dokler še nismo tam, dajmo situacijo ali postopek malo bolje razložit. “Dej pejt tja, KER …..“, “to je zato in zato.” Ne pa samo “pejd tja“, “tko nared pa pika“. Četudi te nekdo uboga na besedo, ob tem pa ne ve za kaj se gre – verjamte, tak človek ne bo znal nič sam od sebe naredit, nič novega pogruntat, človeški ROBOT po domače. Za vse mu boste morali povedat in konec koncev, tudi vi niste zmotljivi. Ampak je dober občutek, ko te nekdo uboga, občutek moči, veličine – kaj ne da? Na kratki rok celo zgleda, da se izplača.

Ustvarjanje Sužnjev

To je idealni način za ustvarjanje SUŽNJEV, ljudi, ki brez besed ubogajo kar nadrejeni reče. Kdo si ne želi takih uslužbencev? Tako vzgojen otrok ne bo znal po svoje razmišljat, velik strah bo imel pred avtoriteto, in kakršno koli neumnost mu bo nadrejeni rekel, jo bo storil, čeprav se ne bo ravno strinjal s tem in mislil da je napačna. Naredil bo zaradi tega, ker je avtoriteta tko rekla.

Je kaj čudnega, da je danes tako lahko MANIPULIRAT ljudi? Neka skupinca se nekaj odloči, potem večina to izglasuje – v resnic niti nimajo pojma o čem glasujejo – in potem se raznese na urade, iz teh uradov na šefe, iz šefov na uslužbence. In neverjetno, nihče v celi verigi nič ne podvomi. Ker je prišlo iz vrha, je že moglo bit v redu.

Bomo to res še naprej SLEPO podpirali in celo strukturo držali skupaj?

Recept za ustvarjanje DOGEM

Published on November 2, 2007 in Oda razumu (egu). 0 Comments Tags: , , , , .

sad orangutan
Naredili so poizkus:

Na začetku so dali v kletko 5 opic. Znotraj kletke je s stropa na vrvici visela banana, do nje pa vodila postavljena lestev. Kmalu je ena od opic skušala splezati po lestvi proti banani. Vendar takoj, ko se je to zgodilo, so NJO (in VSE OSTALE) opice polili z mrzlo vodo tako močno, da je banana ostala nedotaknjena.

Čez nekaj časa se je še ena opica skušala na enak način dokopati do banane, ampak rezultat je bil enak. Njo (in vse ostale opice) so polili z mrzlo vodo. Ni bilo potrebno velikokrat ponoviti, da so opice, čim se je katera od njih hotela lotiti banane, popadle po njej in ji to preprečile. Na tem nivoju so polivanje z vodo ukinili.

Sedaj so vzeli eno od opic iz kletke in jo nadomestili z novo. Ta se je seveda spet hotela lotiti banane, a so jo ostale napadle in ji to – zaradi preteklih izkušenj – preprečile. Po še nekaj poskusih se je naučila, da bo napadena vsakokrat, ko se bo skušala po lestvi približati banani.

Ponovno so zamenjali eno od starih opic z novo. Enako se je ponovilo. Nova opica se je spet poskušala povzpeti po lestvi, a so jo ostale napadle. Tudi prejšnja nova opica se je (z navdušenjem) pridružila k njenemu kaznovanju. Na ta način so postopno zamenjali vse stare opice z novimi. Vsaka od njih je dobila batine, ko se je skušala približati banani. A večina od opic sploh ni imela pojma, zakaj ji ni bilo dovoljeno vzpenjanje po lestvi ali zakaj sodeluje v pretepu.

Naposled so zamenjali vso “staro garnituro”, nobena od navzočih opic ni imela izkušnje z mrzlo vodo in vendar si niti ena ni drznila splezati po lestvi do banane. Zakaj? Ker – kolikor one vedo – “se to od nekdaj ne sme”.

3je nauki, ki jih lahko potegnem iz te zgodbice:

  1. Primer, kako nastajajo DOGME. Neverjetno je to, kako hitro so opice bile pripravljene sprejeti neko dejstvo. Sploh niso vedele zakaj, dovolj je bilo le to, da so tudi ostale to počele. Pogojevanje in programiranje. Mar smo ljudje kaj drugačni?

    Počnemo stvari, za katere sploh ne vemo od kje so, čemu so namenjene, slepi smo za posledice, ne vprašamo se o smiselnosti. Vemo le, da so jih počeli že pred nami in da se to “spodobi”. Vse se bliskovito spreminja, a nekatere dogme se še kar držijo. Tako vsakodnevne so, da jih nihče ne vidi.. Kajti če hočeš nekaj videt, rabiš nekaj za primerjat. Tega pa mi v naši globalizacijski zahodni družbi nimamo več.

  2. Primer, kako lahko peščica vlada množici. Z zelo malo truda peščica, ki ima znanje, pripravi množico do tega, da kontrolira samo sebe. Sami ne morejo bit na vseh koncih, a tudi ne rabijo, saj so opravili odlično delo.

    Zato pa vedno znova pravim, da smo mi tisti, ki to dopuščamo. Če bi opice na vsake toliko časa poizkušale, če se ne bi toliko zanašale na izkušnje in spomin, to ne bi bilo mogoče. Saj bi nekdo moral neprestano stati pri kletki. Tako bi bil potreben za eno kletko en paznik, kar pa onemogoča peščici, da kontrolira večino.

  3. Časi se spreminjajo – SPOMIN in IZKUŠNJE so lahko ovira. Več o tem prihodnjič.

Menim da je zadosti, da kaznujejo le eno opico. Zato je “in vse ostale” v oklepaju. Večina nas bremza predvsem zaradi tega, ker mislijo, da nam s tem delajo dobro. Mati ščiti otroka pred vsemi izzivi in morebitnimi poškodbami, ker ga hoče zavarovat. Ne zaveda se, da s tem onemogoča njegov razvoj. Silijo te v poklice in študij, ki veliko obeta. Saj ti hočejo omogočit lepše življenje.

Je pa preveč naivno, da bi zanikal možnost, da s tem zavarujejo tudi sebe. Če se bo otrok poškodoval, bo mati v očeh drugih ‘nesposobna mati’. Če ne bi imel uglednega poklica, je to slabo tudi za družino, kvariš družinski ugled.