Tag Archive for 'mehanizmi'

Nismo Še Dovolj ZRELI

Dosti je govora o znanju, ki se vsa ta leta prenaša in je nedostopno ali nevidno širši populaciji. Res je, da je bilo to znanje dosti nedostopno, preganjano in zaničevano tekom zgodovine, vendar danes so časi, ko je to znanje vsem na razpolago, ko je precej na dosegu roke – za tiste, ki to vidijo. Vendar velika večina očitno še ni zrela za to vrstna spoznanja. Prav tako se zlo čudno se gleda na ljudi, ki se odločajo za to vrstno pot.

Tudi kar se tiče napredne tehnologije, ki je sposobna ustvariti nebesa in pekel. Mislite, da bi jo znali izkoristit v dobro vseh ljudi, ali bi jo izrabili v egoistične namene? Ali bi jo uporabili proti tistim, ki se ne strinjajo z nami, ki nas grdo pogledajo?

Poglejte, kaj se je zgodilo z atomsko energijo. Tehnologija velike moči, sposobna za ustvarjanje raja na Zemlji, prav tako sposobna ustvariti pekel. Kaj smo naredili z njo? Skorajda uničili planet. Pa ne mi govorit, da so za to krive le vlade. Tudi mi podpiramo vse to, poglejte Nemce med dvema svetovnima vojnama, poglejte komuniste v povojnih časih, poglejte danes v Afriki, poglejte kako mi sami obnašamo do Romov in soljudi.

Kako se mi sami obnašamo do ljudi, ki so nam kaj bolj ali manj hudega naredili, ukradli recimo? “Ubil bi ga, če bi to men naredu bi ga ubil.” “Ja itaq stari, jest tud.” Zanimiv je, da vsi v družni to podpirajo, sploh noben ne pomisli, da je mogoče tisti tudi bitje in si zasluži življenje, da se mogoče kaj drugega skriva odzadaj. “Ne, to mi je ukradu in jest ga bom ubil.”

Ali je res toliko težko razumet vojne, teroriste in ekstremiste in nasilneže? Saj smo vsi isti! Tega pa nihče ne vidi?! Koliko lahko je to videt v drugih, in kako neverjetno težko je te stvari videt v sebi. Ali pa jih vidimo, in si jih ne priznamo. Kot je že Shakespeare reku: “Predvsem to, do samega sebe bodite iskreni.”

Vsi imamo iste mehanizme v sebi

Da popravim “vsi smo isti”, vsi imamo iste mehanizme v sebi, ki so sposobni velikega zla. In če se istovetimo z njimi, če jih imamo za svoje, če jim verjamemo in reagiramo nanje, potem ne bomo nikoli zares svobodni. Seveda si je težko priznat te mehanizme, te napake, saj se istovetimo z njimi. Kaj bi se zgodilo, če si priznam da sem zloben? Vendar ko enkrat dojamete, da to v resnici nima nobene veze s tem kar v resnici smo, potem tu ni več ovir.

Dokler ne bomo ozavestili mehanizmov bo vedno trpljenje okoli nas. Dokler se tega v polnosti ne zavemo, je vso znanje, vsa tehnologija, vse to je brez pomena. Ker ne bi znali uporabit v pozitivne namene, slej ko prej bi se nekdo našel in to izrabil. Morda bi bili to ravno mi, zaradi takšnega in drugačnega po večini primitivnega razloga.

Raj na Zemlji

Tudi raj na Zemlji ni možen, dokler ne bomo teh mehanizmov prepoznali v sebi in jih ozavestili. Res je, da so nekatere situacije, ki te mehanizme hitreje sprožijo, vendar tudi če jih ne bi bilo bi to ostalo zakopano v nas. In nihče ne ve kdaj bi se prebudilo. V teh časih pa imamo priložnost, da te mehanizme ozavestimo, jih spoznamo ter jim tako vzamemo moč. Na nek način nam je ustvarjen poligon za trening (čeprav se čudno sliši), izkoristimo to darilo in ga uporabimo sebi v prid, ker le tedaj bomo lahko imeli raj na Zemlji. Le tedaj, ko se bomo osvobodili svojih mehanizmov.

Ko bomo dovolj zreli, ko bomo dovolj pretrpeli in ozavestili te mehanizme, nam bo vsa ta tehnologija in vso to znanje tudi razkrito. Četudi nekateri sedaj ta znanja in tehnologije namenoma skrivajo. Verjamem, da po večini v naše dobro.

“Velika moč nosi veliko odgovornost”, katere pa v tem trenutku več kot očitno nismo pripravljeni sprejet. Ali povedano drugače, “moč brez ljubezni vodi le v katastrofo.” Zato nam na srečo velika moč še ni na voljo.

Nikoli Ni Zadosti

Kot sem že večkrat omenil, stalno hočemo več in več, nikoli ni zadosti. Tu sem zbral nekaj vsakdanjih primerov:

  • Statistika spletne strani. Gledaš statistiko spletne strani, pričakuješ 200 obiskov, se zgodi čudež in jih je 250. Zlo dober, kar presenečen si. Vendar čez eno uro greš že gledat, če jih je 290. Razočaran ugotoviš, da jih je le 270. Če bi jih bilo 300, bi naslednjič pričakoval 330 in če ne bi bilo, bi bilo sranje.
  • Maili ali ali me ima kdo rad. Pogledaš zjutraj, 6 mailov, “vauu ful dobr”. Odpišeš na tiste, ki je za odpisat. Čez 2 uri si že spet na mailu, “ali bo kej, ali bo kej?”. Ni nič, si kar malo razočaran. Pogledaš spet čez pol ure, spet nič. Kar živčen ratuješ. Si daš malo predaha in pogledaš čez 2 uri. “VAUU 2 nova maila! To!” Prebereš, in si spet že čez pol ure na mailu, da vidiš če je kaj. Če ni nič si spet razočaran. Sploh pa je hudo, ko odpišeš, in pričakuješ hiter odgovor, pa ga ne dobiš… To je šele hudo.
  • Ena bogataška. “K bom dubu avto, bom srečen.” Dobiš avto. “Ja, ampak mercedes bo pa res zakon”.. čez nekaj časa ga dobiš. Mogoče še kaj boljšega. Greš na žurko, in vidiš tam samo elito, sam ti imajo pa že barke in to 30 metrske. In si kupiš barko, 30 metrsko. Pol se s tem voziš okoli, sam v marini zgleda dokaj majhna. Kupiš 600 metrsko.. Ko si že toliko daleč, greš v San Marino na dirko formule ena, in se skriješ pred unimi 200m barkami.
  • Medalje. “Joj, ko bi vsaj dosegli kakšno medaljo na tem prvenstvu.” Dosežeš zlato medaljo že prvi dan. “Vauuu. Kolk bi bilo fino, če bi bla še ena.” Je tretje mesto. “Zdej pa manjka samo še srebrna.” Ni srebrne. No, ful dobr, sam škoda da ni bilo srebrne.
  • Vsakdanje življenje. “Ko bom diplomiral, dobim službo in sem frej za cel življenje.” Diplomiraš, se celo zaposliš, redna plača. “Nov avto rabim, ta ni več dober.” Dobiš avto. “Zdej pa sam še en stanvanje, da bova lahka s punco v mir živela.” Čira čara, dobiš stanovanje, čez nekaj časa otroka, dva. “Sam k bo pa tale otrok odrastu, bo pa tle mal gužva, še en stavnvanje rabmo, pol bo pa to to.”….

Mrežni marketing in novačenje ljudi, denar na borzi, mobilni telefoni, status v družbi,.. povsod je enako, na enem področju se najdejo eni, na drugem drugi, mehanizem pa vedno isti. S tem kar imamo nisem zadovoljen, zato hočemo več, nekaj novega, boljšega, da bom lahko končno srečen do konca svojih dni. To kar počnem je zgolj sredstvo za dosego cilja, cilja, ki mi bo končno prinesel srečo.

Ujeti v te mehanizme, če jim verjamemo, če jih ne raziščemo, če jih ne prepoznamo, smo lahko vedno sužnji. Če jih boste imel za svoje, če boste svojemu glasu v glav verjeli kot bistven del sebe, potem ne boste nikoli svobodni.

Ampak ko se ustavite, ko prepoznate te mahenizme, si jih malo ogledate, raziščete kaj je za njimi, potem začnejo zgubljat moč. Ker ti mehanizmi imajo moč edino takrat ko jih ne prepoznamo, ko jih ne odkrijemo, ko jim verjamemo. Le tedaj imajo lahko oblast nad nami. Če mislite, da bo enkrat zadosti se motite – vztrajnost in potrpežljivost, vedno znova in znova.

Iskanje izpolnitve v PRIHODNOSTI

V resnici se tu zadaj skriva nekaj drugega. Iščemo namreč izpolnitev v prihodnosti. To, kar imamo ni zadosti, in rabimo le še malenkost več, da bomo lahko končno izpolnjeni in srečni do konca svojih dni. Zato rabimo prihodnost, zato divjamo v prihodnost, tako podjetja kot posamezniki. Ker nezavedno ali zavedno iščemo obljubljeno deželo, kjer bomo lahko končno srečni do konca svojih dni. Ob tem smo pa nesrečni s tem kar imamo v tem trenutku.

Vendar prihodnost nikoli ne pride, prihodnost ne obstaja, vse kar obstaja je ta trenutek. In če ta trenutek ni zadosti, ne bo nikoli in nič zadosti. Zato je tako pomembna hvaležnost, da smo hvaležni za to kar imamo.

Kako se to ujema z iskanjem novih poti?

Trenutno je tako, da (a) vztrajamo na stari poti, čeprav vidimo da je nekaj hudo narobe in (b) iščemo izpolnitev v prihodnosti, ker to kar imamo ni v redu. Se pritožujemo in hkrati nič ne naredimo.

“Več” je pogojenost mehanizmov, ki slepo iščejo zadovoljitev v prihodnosti. Da pa iščeš nove poti, da iščeš nek globlji pomen, tu zadaj se skriva notranje vodstvo. In ko najdeš to pot, na katero te vleče, potem veš da si na njej. Ker takrat dejansko uživaš v tem kar počneš, ni zgolj sredstvo za dosego cilja, pač pa početje samo po sebi prinaša zadovoljitev. Ne delaš zgolj za več, več, več, ampak te delo že samo po sebi izpolnjuje. Povedano drugače, pot postane cilj.

Zna pa se zgodit, da misliš da te delo izpolnjuje, v resnici pa delaš zgolj za nek cilj. Še posebej v mrežnem marketingu, ko hodiš na seminarje, ki umetno vzdržujejo voljo do dela. Ti mehanizmi znajo bit zelo zelo prebrisani, zato pazljivost ni odveč. Potopite se v svoje globine in našli boste pravi odgovor.

Človek! Kam se ti MUDI?!

Ozrite se okoli sebe, vse je podivjano, vsem se mudi. Sprašujem vas, kam se vam mudi?

Se vam mudi v obljubljeno deželo v prihodnosti, se vam mudi, da boste dosegli denar, slavo in uspeh pred drugimi? Da, za te stvari je potrebno hiteti, hiteti je potrebno, da vas drugi ne prehitijo. Hitite čedalje hitreje, ker tudi drugi hitijo, so že za vami!

Mislite, da se bo to hitenje kdaj ustavilo, mislite, da lahko večno stopnjujete hitenje?

Delate v službah po 8 ur in več, bojujete se za napredovanje, mečete polena pod noge sodelavcem, prodajate se za višjo plačo, za ugled, za status. Po vsej verjetnosti v službi, ki jo sovražite. Čemu je vse to potrebno?

Podjetje bo uspešnejše, imeli boste več denarja, za kratek čas boste zadovoljili svoje nore potrebe in to je tudi vse. Mislite, da boste zaradi več denarja srečnejši, da vam bo to zapolnilo praznino, kupilo ljubezen? Marsikaj ste pripravljeni naredit za denar, pa sploh niste pogledali v ozadje te pogojenosti.

Ali pa iščete alternativne hitre zaslužke, delate poslovne načrte, vse z namenom, da boste zaslužili več. Da preizkusite svoje sposobnosti, ob tem pa ne pomislite na učinke, ki jih ima taka odločitev na okolje, soljudi in na vas same. V delu uživate le toliko, da se izognete problemom, da imate nekam za pobegnit. Lažete sami sebi, da imate delo radi, ob tem pa pozabite, da hodite na motivacijske seminarje, kjer skrbno pazijo, da vam zanimanje ne pade in ga umetno vzdržujejo. Ljubite cilj, ki ga vam obljubljajo, delo pa v resnici sovražite.

Vprašanje za milijon evrov: Kaj potem?

Vprašanje za milijon evrov, aj boste potem naredili s tem denarjem? Kaj bo potem, ko boste imeli veliko denarja, kaj boste potem počeli? Še vedno boste spali, sedeli, stali in delali, še vedno boste srali tako kot do sedaj. Kupili si boste boljši avto, da se postavite pred sosedom, kupili si boste lepše stole, lepše krožnike, novo kuhinjo, novo obleko, novo televizijo, da vas dobo še lažje hipnotizirali,.. Mar je to kar imate res potrebno zamenjave? Je res toliko staro in toliko zanič, da rabite novo? Imate več denarja, lepše stvari, a v resnici se ni nič bistvenega spremenilo.

Se mislite predčasno upokojit kot se zadnje čase lepo sliši? Kaj potem, kaj boste počeli potem? Mar mislite, da boste zdržal celo življenje, da ne bi počeli nič? Še vedno boste nekaj delali, garantiram vam.

Denar ni edina stvar, tu ste še slava in ugleda? Kaj bo potem, ko boste slavni, kaj boste pridobili s tem? Imeli boste velik krog prijateljev, le namišljenih, sami priliznjenci bodo okoli vas. Vsak vas bo na ulici pogledal, vabili vas bodo v “zabavne” oddaje in vas spraševali neumnosti. Kupovat si boste morali draga in fina oblačila, vedno bodo mediji na preži kaj počnete, kako ste oblečeni, kam hodite… Po nekaj letih boste šli nazaj od kjer ste prišli, v pozabo, velika večina – če se pred tem ne boste zadrogirali.

Kaj vam bo v resnici prinesel ugled? Več (straho)spoštovanja, vabili vas bodo na visoka srečanja, pomembni boste. Podobno kot pri slavi. Vendar svet se lahko premisli, in kar na enkrat nimate več ugleda. Trudili si boste umetno vzdrževat ta ugled (tako kot slavo), kar pa ni prijetno, ker je umetno, zlagano, ni iskreno.

Če se poglobite v to, kaj v resnici iščete, po čem v resnici hrepenite utegnete odkriti nekaj pretresljivega. Ker smo videli, da denar, slava in ugled ne prinesejo nič obetavnega. Celo toliko nas ti cilji zaslepijo, da smo slepi za posledice zemlji, tretjemu svetu in samemu sebi (kam divjajo podjetja)? Če bi se v resnici zavedali kaj s tem počnemo, bi močno premislili.

Ujeti v mlinčku

Delate v službah, ki jih ne marate, da boste več zaslužili (ali da boste preživeli). Nato pa ves ta denar zapravite po večini za nepomembne stvari. In te stvari po nekem času spet postanejo stare in jih rabite zamenjat, za to pa rabite še več denarja. Ujeli ste se v mlinček, v mlinček svojega pohlepa, svojih poželenj.

Boste sami iztopili iz tega kroga, ali boste čakali, da bo krog razneslo? Krog se vrti čedalje hitreje, čedalje močneje je vse skupaj, in naposled se bo raztreščil. Ponavadi je tu kakšna huda bolezen, ali pa kakšna druga tragedija. Življenje vas prisili, da se ustavite, telo vas prisili, da mu daste počitek.

Če boste prisluhnili, boste raziskali kaj se skriva za vsemi temi poželenji, morda boste začeli po drugi poti. Če boste ostali slepi za vse skupaj, boste jemali zdravila in poživila, naposled mogoče celo ozdraveli in začeli nov krog. Ampak tudi ta se bo raztreščil, vendar bo uničenje toliko hujše, ker se je novi krog vrtel še hitreje.

To ni ustrahovanje, to so splošna dejstva, to so dejstva, ki jih nočete videti. Poglejte okoli sebe, snamite si masko izpred oči in spreglejte.

Delajte to, kar vas v resnici veseli ALI pot je cilj

Mar ne bi bilo bolj smiselno, da že od začetka delate stvari, ki vas dejansko veselijo, da boste z veseljem hodili v službo, da vas bo služba navdihovala, ob tem pa ne boste delali škode okolju, ljudem in vam samim. Kar pomeni, da si boste še vedno vzeli čas zase, da ne bo bistvena le bilance podjetja, pač pa tudi dolgoročno zadovoljstvo uslužbencev in strank.

Tedaj niti ne bo pomembno koliko zaslužite, ali je 40 evrov več ali manj, ne bo potrebe po iskanju ugleda in slave, ker boste s službo že vse dobili. Ko ste res zaljubljeni, ko se res uživite v pogovor, ko se znate odklopit od sveta tedaj vas ne zanima denar, slava in ugled. POT POSTANE CILJ.

Menjava službe niti ni potreba, dosti je da stvari počnete na drug način. V delovnem okolju si nehajte metati polena pod noge in držite skupaj. Ne bojujete se med seboj za usrane DROBTINICE. Človečnost z eno besedo, to pozabljamo, da smo LJUDJE in ne ROBOTI.

Kdaj boste imeli zadosti, da boste razmislili o svojih načinih, kdaj boste raziskali svoje pogojenosti, ki jim sedaj slepo verjamete?..

13 predlogov za boljši SVET

Tu je tisti spisek, kaj lahko vsak takoj naredi zase in s tem prispeva k boljšemu svetu.

  1. OMEJIMO nakupe. Omejimo svoje nore potrebe, po nenehnem več in več. Kupimo tisto kar res rabimo. Ne tisto, kar “nam bo prineslo srečo,” ker tega ne bomo dočakali nikoli.

    Naredimo spisek stvari, ki jih rabimo, potem pa preglejmo prodajne kataloge in se s tem spiskom odpravimo v trgovino. Sicer se bo nakup povečal precej. Ker trgovci zlo dobro poznajo kako deluje razum in njegovi mehanizmi.

  2. Kupujmo kvalitetne izdelke, ne kupujmo cenenih izdelkov. Kvaliteta namesto kvantitete. Prodaja cenenih izdelkov močno škodi tistim, ki delajo kvalitetno, poleg tega škodi tudi nam, saj ni za dolgo uporabo. Škoda denarja in materiala za proizvodnjo. Ponavadi sploh ne gledamo na to, važno je le, koliko poceni smo dobil, ne koliko časa bomo uporabljal, ni važna kvaliteta.

    S tem podpiramo tak način proizvodnje, ki jo je zaradi tega čedalje več, podpiramo izsuševanje Zemlje in tretjega sveta (ker večina izdelkov pride iz tam). Tule je zlo dober članek na to temo. Zaradi nenehnega kupovanja je zemlja iztrošena, poglejte kakšen je zrak v Pekingu, poglejte kako živijo v tretjem svetu. Stalno več in več, drugi pa plačujejo ceno. Kdaj bo konec, kdaj bomo zadovoljili svoje požrešne potrebe? Smo že kdaj raziskali, od kje te potrebe sploh pridejo? Nadaljuj z branjem zapisa: ’13 predlogov za boljši SVET’

Edina prava revolucija je revolucija DUHA

Zanimivo, koliko je govora o spremembi družbe. Vemo kaj vse je narobe, in res je, nekaj se more spremenit. Vendar pot po kateri pričakujemo te spremembe ne prinaša nič obetavnega.

Dosti je novih dobrih predlogov kako spremenit družbo, takih ki gredo do temeljev, kakšni politični sistem rabimo, kakšne ekonomske in socialne spremembe,… Vendar vedno znova pozabljajo zgodovinske nauke. Nauke, iz katerih je razvidno, da zgolj družbene spremembe niso zadosti. Da ne moremo naredit družbene spremembe najprej, nato pa pričakovat, da se bodo posamezniki spremenil.

Zlo dober primer je komunizem. V redu sistem, vendar ljudje niso bil pripravljeni za tak način in ga začel izkoriščat. Konec koncu se vsak sistem spridi, ne glede na to koliko je prfekten. Zato, ker se v osnovi pozablja na ključni element. To pa je posameznik in družba je sestavljena iz posameznikov.

Kaj pomaga odličen šolski sistem, če pa ni ljudi, ki bi to izvajal. Kaj pomaga odličen etični kodeks, če pa tega uslužbenci nimajo v notranjosti. Kaj pomaga bolj prijazna javna uprava, če so ljudje pod stresom. Zato je edini način za resnično spremembo družbe sprememba posameznika, to je duhovna revolucija, transformacija zavesti. Sicer se bomo še naprej vrtel v krogu, še naprej odpravljal le posledice.

Sprememba okolice

Ko se tega delno zavedamo (ali pa tudi ne), se najprej usmerimo v ljudi okoli sebe. Vidimo kaj bi morali naredit, da bi bila družba in naše počutje boljše. Ogromno idej in predlogov za spreminjanje drugih. Jasno je, da se morajo drugi spremenit, saj so odgovorni za naše lastno počutje. Verjetno ste že srečali kakšnega takega človeka ki tako misli.

Na prvi pogled je to očitno: »Seveda so drugi vir moje sreče in nesreče, saj če sem v dobri družbi, se počutim dobro, če je družba krneki, se tudi sam počutim slabo. Popolnoma očitno je, drugi so odgovorni za mojo srečo.« Težko bi tukaj kaj argumentiral.

A po drugi strani, je za vsakega primerna drugačna družba. Še več, če se osredotočimo le na enega človeka, je ta človek včasih lahko vir največje sreče in ljubezni, naslednji dan pa vir največje žalosti in nesreče. Četudi se v obnašanju tega človeka ni spremenilo nič!

Dva človeka gledata na isto situacijo, prvi se pritožuje in vidi vse slabo, drugemu je celo všeč. Jasno je, da mora bit vzrok kje drugje.

Vzrok v nas samih

Ta vzrok je lahko le v nas samih. Za svoje počutje je zato odgovoren vsak sam. Čeprav se čudno sliši. V resnici je to zelo pozitivno, ker če so drugi odgovorni za moj duševni mir, potem sam ne morem nič naredit, morem čakat na druge, da bodo kaj naredili. Sem v milosti in nemilosti drugih. Od tod toliko obtoževanj.

“This above all: to your own self be true.” William Shakespeare

Če pa sem sam odgovoren za svoje počutje, potem pa ne rabim čakat na druge, da kaj naredim. Kaj je lepšega kot to? Seveda je pa tu nevarnost, da boste zgubili svojo identiteto, svojo vlogo žrtve. Nekoga, ki je vedno žrtev okoliščin, nekoga, ki je nemočen.

Zato se dosti ljudi raje odloči, da ne bodo naredili nič, raje še naprej trpijo kot da izgubijo svojo identiteto. Neumno? Seveda, a gre za nezavedne vzorce, nezavedno delovanje. Enkrat ko to ozavestiš, ko posvetiš nanj s svetilko, postane neumno in v veliki meri izgine.

Zdaj pa, če sem odgovoren za svoje počutje, potem lahko opazim nekaj v meni, kar me vrže iz tira, kar me potegne v negativno. To so pa ti isti mehanizmi razuma o katerih neprestano govorim, to poistovetenje s temi mehanizmi. Ti mehanizmi so vir vsega trpljenja na tem planetu. Ti mehanizmi, ki v resnici niso naše bistvo. Ker mehanizmi so misli, misli pa lahko opazujem, torej mora bit nekaj, kar to opazi.

Videt te mehanizme v širši družbi in ožji okolici ni problem, umetnost pa je videt te mehanizme v sebi in si jih priznat. Saj le tisto kar vidim, kar si priznam, lahko ozavestim in nazadnje tudi ozdravim. A videt to v sebi je težko, še težje si priznat. Že zaradi tega, ker smo bili naučeni, da ne smemo delati napak, ker to zelo hitro povežemo s krivdo.

Ampak če to potlačimo je še huje, podobno kot s spolno energijo. Slej ko prej najde nek način za sprostitev. Če to ni naravni, če to ni narejeno zavestno, potem poči takrat ko najmanj pričakujemo, in ko poči, poči orng.

Tako kot posoda na ognju. Če para izhlapeva po malo ni nič narobe, če pa s pokrovko posodo čisto pokrijemo, še zalepimo s selotejpom.. bo precej časa mir. Ampak ko bo pa to razneslo, in enkrat sigurno bo, pa ne bo lepo.

Na srečo imamo danes na voljo alkohol, cigarete, droge, divje zabave,.. da lahko vsaj do neke mere družbeno sprejemljivo sfiltriramo kar imajo v sebi. Sej veste, marsikaj je “sprejemljivo” ko je človek pijan.

Mar mislite, da smo ljudje zavestno zmožni pobijanja? Zakaj pa imajo potem vojaki in morilci toliko travm. Zakaj ne morajo cele noči spat, zakaj rabijo goro tablet? Sej ste že slišal zgodbice, ko morilci pravijo, da jih je nekaj kar prevzelo, da se niti niso zavedali kaj so naredili. To je to, podivjana čustva so prevzela nadzor.

Kolikokrat lahko opazujemo izbruhe jeze v drugih. Pride kot nevihta, kar naenkrat. Pol ko ta izbruh mine, je spet mir v hiši. In velika napaka je, da imamo te izbruhe za svoje. Velika napaka je, da te izbruhe pripisujemo drugim. Da, jih je naredilo njihovo telo, vendar se v resnici ne zavedajo kaj v tistem trenutku počno. Modri mož je rekel: “Odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo.”

Duhovna revolucija posameznika

So ljudje, ki imajo vsega polno rit, veliko denarja, hrane, prijateljev, lepo hišo, lep avto, vpliven družbeni položaj,.. Pa jim še vedno nekaj manjka, nekaj jim ne da notranjega miru, sreče. Nič drugače ne bi bilo, če bi bil cel svet na isti ravni. Našli bi se drugi problemi, druge težave, vedno nekaj. Zato, ker je naš um izgubil orientacijo, mi se mu pa pustimo upravljat. Bolj po domače, misli so podivjane, mi jim pa 100% verjamemo.

Kot že rečeno, tej mehanizmi niso osebni, so skupni vsem. Mi jih ne upravljamo, ampak oni upravljajo nas. Um, služabnik, je prevzel kontrolo. Zato vidite te mehanizme v družbi, v svoji okolici in nazadnje še v sebi. Vidite jih, ozavestite jih, opazujte jih kot ločen del sebe in drugih. Potem bodo zelo hitro izgubili moč in to je edina trajna sprememba. Ne pa tisti kozmetični popravki; 18 korakov za izboljšavo govorice telesa, 10 napak v pogovoru, 14 korakov do tega, 9 korakov do onega,..

To je edina prava revolucija posameznika in s tem družbe, to je duhovna revoluicja, transformacija zavesti. Najprej ta, potem bodo vse ostale revolucije sledile same od sebe; ekonomska, socialna, politična,..