Tag Archive for 'misli'

Modre misli 2009

 
(oz. kakršnekoli že.) V zadnjem času nisem kaj veliko pisal (takšni in drugačni razlogi), sem pa nekaj svojih kratkih navdihov objavil na twitterju. Koliko ste to kaj spremljali ne vem, je pa sedaj možnost, da si celotno kolekcijo preberete tudi tu na blogu.

Misli si sledijo od najnovejše do najstarejše, so v angleščini, narekovaji pa pomenijo, da so te misli izposojene. Sam sem jih že večkrat prebral, in so mi zelo všeč (da se malo pohvalim), in upam, da bo tudi vam kakšna misel služila kot inspiracija. Še to, zanimivo mi je, da se pri nekaterih še zdaj spominjam, kakšen je bil vzrok, ki je določeno misel sprožil.

 

I will live to see the High days renewed, or I will die trying. 4:57 PM Feb 4th (izjema, 2010)
 

“I have wished thee joy ever since first I saw thee. It heals my hearth to see the now in bliss.” To ALL of you. 7:37 PM Dec 27th, 2009

.. but keep in mind, that this Perfection is always relative, never absolute. And it is not afraid of failure, neither of peace. 3:39 PM Dec 24th, 2009

It’s not about winning or losing, it’s about Perfection. 12:45 PM Nov 23rd, 2009

Even Jesus was not loved by anyone, but despite that, he loved himself and others. 10:41 AM Nov 20th, 2009

Be gentle with fellow human beings, for they are very vulnerable race – although they will never admit that. 10:38 AM Nov 20th, 2009

Without Presence everything you do is meaningless. 9:53 PM Nov 16th, 2009

And now, you have the Love, Wisdom and Power of God? What do you do now? (Wisdom also implies Free Will) Quite different, a? 8:24 PM Nov 15th, 2009

If you would have the Power of God, what would you do? 9:52 PM Nov 14th, 2009

Harder it gets, easier the Path. 1:51 PM Nov 12th, 2009
 

Have you ever considering taking the “red pill?” 7:49 PM Jul 1st, 2009

Me, me, me, me…. So many me. 7:49 PM Jul 1st, 2009

“All that a genius is, is attention to the subject. Law of Attraction takes care of the rest.” Don’t let anyone tell you any different. 11:19 AM Jun 30th, 2009

life is the matter of priorities – what are yours? 11:04 AM Jun 30th, 2009

Why don’t you TRUST?!?! Is it really so difficult?! Is it really so hard?… Have Faith my dear, have Faith… 6:53 PM Jun 28th, 2009

Know their rules, but do not play by them more than necessary. 7:41 AM Jun 28th, 2009

It is Hope, it is believing in Dreams that will come true – this makes ppl Alive. 6:57 PM Jun 26th, 2009

It’s much easier to live in this world when you at least sense that you are an Infinite Being. 4:46 PM Jun 26th, 2009

Everyone has something valuable to share, even the “poor” ones. 9:21 PM Jun 24th, 2009

How much are you willing to risk to find the Truth? 7:15 PM Jun 24th, 2009

No matter how dark the darkness, there’s always Light. 7:14 PM Jun 24th, 2009

Nothing in material world is fixed. It looks like it is, but it’s really not. 1:21 PM Jun 23rd, 2009

How long do you need for recognition of patterns? 9:36 AM Jun 22nd, 2009

Struggle / suffering – not my way of being in this world. 7:08 PM Jun 21st, 2009

The “perfect” “imperfection.” 6:08 PM Jun 21st, 2009

World is full of mister and misses wannabesomething, make sure you are not one of them. Either you are, or you are not. 2:34 PM Jun 19th, 2009

What does caterpillar do to become a butterfly? 2:10 PM Jun 19th, 2009

Permission to be crazy/playful/spontaneous please. Permission rejected, you are too old! 2:08 PM Jun 19th, 2009

“How unsearchable are the ways of heaven, how useless the wisdom of men.” Vegetable Root Discourses 8:41 AM Jun 17th, 2009
Nadaljuj z branjem zapisa: ‘Modre misli 2009’

Primarna matrica

Matrica, kot ste opazili je to meni zelo ljuba beseda. Je prispodoba za navidezni svet, za film za katerega mislimo, da je resničen. Matrica je torej navidezni/umetni svet, ki deluje po svojih zakonih in z dejansko realnostjo nima kaj dosti povezave. Govoril sem že o matrici, ki jo izvajajo avtoritete, ter o matrici, v kateri danes živimo – v svojem umetnem svetu, z umetnimi zakoni, odtujeni od naravnih zakonov. A tako kot pri vsaki stvari je tudi z matrico – vse se začne v GLAVI.
 

Primarna matrica je matrica naših notranjih filtrov skozi katere vidimo zunanji svet. Ti filtri delujejo kot projektor v naši glavi, vidimo to, kar nam projicirajo, ne vidimo pa realnega stanja. Ali imamo pozitivni projektor in se delamo, kot da je vse v redu in ni nobenih problemov, ali pa vidimo le probleme in nobene dobre strani – oboje je slepilo.

Ta projektor je tudi POIMENOVANJE in definiranje objektov; damo ime in si delamo utvaro, kot da vemo vse o določeni stvari. Recimo o drevesu; to je hrast, tam je smreka in je taka in taka – znamo vse povedati, analizirati v nulo.. vendar kot pravijo mojstri, na ta način drevesa nismo spoznali, spoznali smo le svoje nalepke. Drevesa nismo začutili, nismo začutili njegovega bitja. Če hočemo priti v stik z drevesom, moramo biti notranje tihi.. Tako kot v VAUUU trenutkih, ko ni drugega kot čudenje, ko se vsi miselni procesi ustavijo.

Skratka, primarna matrica je ta nenehni miselni klepet, ki neprestano razmišlja, poimenuje, primerja, nasprotuje,… Dokler pa je vsa pozornost v glavi, tedaj ni stika z realnim svetom, ni življenja/živosti/energije. Kar pomislite, kdaj se najbolje počutite – kaj se tedaj dogaja v vaši glavi. Adrenalin, alkohol, droge, igrice, ples, petje,..

Pa da ne bo kdo narobe razumel, kot je pogosto pri takih stvareh. Z razmišljanjem in poimenovanjem in definiranjem ni nič narobe, vse to je še kako potrebno. Vendar če je to vse kar človek pozna, če se to dogaja neprestano, potem zmanjka prostora za druge še pomembnejše stvari; mir, ljubezen, ustvarjalnost,.. Že napredni psihologi pravijo, da je nepotrebnega klepeta v glavi več kot 90% – ta klepet pa porabi tudi veliko telesne energije.

 
Kar poglejte, kako je pri enostavnih opravilih – sploh nismo prisotni pri tem kar počnemo; hranjenje, pitje, vožnja avtomobila, sprehod,… Vse delamo avtomatsko, pri hranjenju v popolni odtujenosti od telesa. Samo zato je mogoče, da se nažiramo, kajti iščemo zgolj umske potešitve, pozabimo pa na inteligenco in potrebe telesa. Ampak ker smo izključno v glavi, telesa sploh ne čutimo, dokler res ni preveč ali ne zmanjka hrane in se tako misli za trenutek poležejo.. V nasprotnem primeru, če med hranjenjem ohranjamo stik s telesom, če imamo pozornost tudi na telesu, do nažiranja ne bo prišlo – zelo dobra preventiva.

Ali pa pri izdelkih, storitvah. Ne vzamemo si časa, neprestano hitimo in tako trpi kvaliteta. Miselna usmerjenost je neprestano v prihodnost, in če hočemo hitro priti tja, ne smemo preveč časa posvečati sedanjemu trenutku, realnosti. Ampak realnost je resnična, prihodnost je pa le v glavi.. in ker prihodnost v resnici nikoli ne pride za dolgo, jo neprestano lovimo, nikoli ne moremo počivati.

Vse to izjemno lepo pove tudi Alan Watts v uvodu govora Still the mind:

Oseba, ki neprestano misli nima o ničemer drugem razmišljati kot o misli. Tako izgubi stik z realnostjo in živi v svetu iluzij. Z razmišljanjem mislim na klepetanje v glavi, neprestano in prisilno ponavljanje besed. Ne pravim, da je razmišljanje slabo, kot vse ostalo je koristno v zmernosti; dober služabnik, a slab gospodar. In vsi tako imenovani civilizirani ljudje so postopoma postali nori in samouničevalni, kajti zaradi prekomernega mišljenja so izgubili stik z realnostjo.

To pomeni, da zamenjujemo znake, besede, številke, simbole in ideje z resničnim svetom. Večina od nas bi raje imela denar kot oprijemljivo bogastvo, velika priložnost je za nas nekako pokvarjena razen če ni slikana in brati o njej naslednji dan je bolj zabavno kot prvoten dogodek. To je katastrofa. Kajti kot rezultat zamenjave resničnega sveta narave z golimi znaki, kot so bančni računi, pogodbe,.. uničujemo naravo. Tako smo utesnjeni v svoj um, da smo izgubili svoje čute. Čas je, da se prebudimo.

Seveda je razlika med tem ali mi mislimo, ali pa misli mislijo nas. Na splošno so v naši civilizaciji misleci zelo cenjeni. Vendar res kvaliteten mislec, rabi veliko prostora za svoje misli, veliko miru, kajti če je neprestano v glavi, tako kot je to pri večini, razmišlja le še o konceptih in se izgubi v njih. Zato je možno, da tekom časa teorija popolnoma zgreši dejansko stanje; kajti če je tak teoretik zaprt v izključno v svoj svet in nima stika z realnim svetom, nastanejo iluzije, niti ni prostora za nove, sveže ideje.. Zatorej morata iti teorija in praksa z roko v roki – aktivnost in počitek, mišljenje in miselni počitek (oz .občutenje realnega sveta); eno brez drugega je uničujoče.

Miroljubni bojevnik

Miroljubni Bojevnik (Peaceful Warrior)Film Miroljubni bojevnik (Peaceful Warrior) je zelo lep film za dvig zavesti in nazoren prikaz življenjskih resnic. Priporočam ga predvsem ljudem z velikimi življenjskimi pričakovanji; vsem mladim, športnikom, uspešnim podjetnikom,.. Oziroma vsem ljudem, ki mislijo, da rabijo (le še eno) stvar/osebo/dogodek, da bodo do konca življenja srečni.

Najbolj me je pri tej zgodbi navdušilo to, da je Dan študent, ki ima VSE; dobro telo, veliko denarja, uspešen je v šoli, veliko prijateljev, punce ga obožujejo,.. A kljub vsemu ga nekaj globoko v sebi muči, čez dan si tega ne prizna, ponoči pa zaradi tega težko spi. V iskanju odgovorov naleti na človeka, ki mu razkrije modrosti življenja. Sledi nekaj citatov iz filma, razdeljenih po tematikah:

Pot je cilj

Smisel vsega mojega življenja je v tistih 20 sekundah pred sodniki, da mi podelijo zlato kolajno. Hočeš vedeti, kaj bi si o meni mislil moj oče, če bi se to zgodilo? Hočeš vedeti, kako bi se spremenilo moje celotno življenje? Kako bi bile vse trenutne težave nepomembne? Dobil bi vse, kar bi hotel. Bil bi srečen.

* Ko sva hodila, si bil ves čas vznemirjen in vesel.
+ Ja, ker sem mislil, da bom nekaj videl!
* Bil si kot otrok na božično jutro. Še sam si rekel tako. Zaradi tega si se vso pot dobro počutil.
+ Ker sem pretekle tri ure čakal, da bom videl to čudovito stvar.
* Kaj pa se je spremenilo?
+ Tu ni ničesar razen tega kamna!
* Verjetno bi ti moral to povedati, preden sva krenila na pot, kaj?

Potovanje je tisto, kar nam prinaša srečo, ne cilj.

Navlaka v glavi

Ljudje niso to, kar razmišljajo. Mislijo, da so, in to jim povzroča vse vrste žalosti.

Razum je samo refleksni organ. Na vse se odziva. Vsak dan ti napolni glavo z milijoni naključnih misli. Nobena od teh misli ne razkrije o tebi prav nič več kot pega na konici nosu.

Smeti so tu gori (v glavi). To je prvi del tvojega treninga, da se naučiš, kako se znebiti vsega, česar ne potrebuješ tu notri.

Skoraj vse človeštvo delijo tvoje občutke, Dan. Če ne dobiš tistega, kar hočeš, trpiš. In celo tedaj, ko dobiš točno to, kar hočeš, kljub temu trpiš, ker tega ne moreš zadržati za vedno.

Ranljivost in nadzor

Bistvo bojevnika ni v popolnosti ali zmagi ali neranljivosti. Bistvo je v popolni ranljivosti. To je edini resnični pogum.

Predaš se samo nečemu česar nisi in ne boš nikoli imel – nadzoru. Sprejmi, da ne nadzoruješ tega, kar se ti bo zgodilo.

Odgovore išči znotraj sebe

Začeti moraš zastavljati boljša vprašanja.

Vsak ti govori, kaj počni in kaj je dobro zate. Nočejo, da iščeš svoje odgovore. Radi bi, da verjameš njihovim. Jaz hočem, da nehaš zbirati informacije zunaj sebe in jih začneš zbirati iz svoje notranjosti. Ljudje se bojijo tega, kar imajo v sebi, a to je edini kraj, kjer bodo kdajkoli našli, kar potrebujejo.

Moč/življenje je v sedanjem trenutku, TUKAJ in ZDAJ

Znebi se navlake. Navlaka je vse, kar te ovira pri edini stvari, ki je pomembna, pri tem trenutku. Tukaj. Zdaj.

Nisi v sedanjosti, ne živiš.

Ta trenutek je edino kar imaš.

In ko boš resnično tukaj in zdaj, boš presenečen nad tem, kaj lahko storiš in kako dobro.

Ko postaneš bojevnik, se naučiš meditirati pri vsakem dejanju.

Kje si, Dan? Tukaj. V katerem času? Zdaj. Kaj si? Ta trenutek.

Ostale modrosti bojevnika

Bojevnik deluje. Le tepec se upira.

Življenje je izbira. Lahko izbereš da si žrtev ali vse ostalo kar želiš biti.

+ Ne vem, kaj naj zdaj storim.
* Prvo spoznanje bojevnika.
+ Kaj?
* Da NE VE.

Znanje ni isto kot modrost. Modrost je delovanje.

+ Treniram sedem dni na teden, 50 tednov na leto.
* Zakaj tako veliko?

Paradoks. Življenje je skrivnost. Ne zapravljaj časa s tem, da ga skušaš razumeti.

Sprememba. Vedi, da nič ne ostane enako.

* Si srečen?
+ Kaj ima sreča opraviti s čimerkoli?
* Vse.
+ Moj oče ima obilo cvenka, šolo delam z levo roko, same desetke dobivam. Imam krasne prijatelje, v odlični formi sem in sam spim samo takrat, ko to hočem.
* Zakaj torej ne moreš ponoči spati?

Bolj počasi jej. Mogoče boš kaj okusil.

Smrt ni žalostna. Žalostno je to, da večina ljudi sploh ne živi.

 

On je pa tak in tak

Nekaj neverjetnega je, koliko si ljudje delajo utvare, da nekoga poznajo. Po petih minutah pogovora si si že napravil vtis o meni, po petih minutah že vse veš kar je vedeti o meni? Po tem kar sem povedal v petih minutah, po mojem zunanjem videzu, po obleki, po avtu, po prijateljih, ki so prišli z menoj,.. si upaš delati zaključke in trditi, da veš, kakšen sem jaz, da veš, kakšna je moja osebnost, da veš, kdo sem jaz?

Pa si res prepričan, da veš vse kar je vedeti o meni. Lahko sem pa imel le slab dan, planeti niso bili v najboljši poziciji, sem vstal z levo nogo,.. A ti si upaš po 5ih minutah trditi, da veš kakšen sem jaz in me že ocenjevati in opravljati? Torej tudi poznaš moje misli, moje skrite želje, talente, strahove? Veš kakšen sem za zaprtimi vrati?

Če bi bil iskren bi rekel približno takole: “Glede na to, kar sem imel videti v petih minutah mislim to in to. Vendar pa je to le začasno stališče, ki je plod mojih prepričanj/filtrov in se lahko celotno stališče spremeni. Zato so kakršni koli dokončni zaključki popolnoma odveč.

obtoževanje
Violator3

Ampak, ti si delaš utvare, da nekoga poznaš in že po 5ih minutah si ustvariš neko bolj ali manj dokončno stališče. Zato pravijo, da je prvi vtis pomemben, kajti od takrat naprej te drugi vidijo le preko svojih prepričanj, preko nalepk, ki so ti jih napopali v 5ih minutah. Poleg tega, da so ta prepričanja filter skozi katerega vidimo svet, imajo tudi težnjo po samoohranitvi, zatorej se ne marajo prilagajati, nerada priznajo svojo zmoto. Če je potrebno raje prikrojijo resničnost, da bo ustrezala že znanemu. Nekaj malega je vidno pri optičnih iluzijah.
 

Nič drugače kot 5minutna srečanja niso stara poznanstva, ljudje, s katerimi smo preživeli precejšen del določenega obdobja. To je po eni strani še huje, kajti ljudje se tekom časa spreminjamo ali pa ne pokažemo vsega. V preteklosti smo res morda bili takšni in takšni, s tem so se tudi prepričanja še utrdila, nalepke so še toliko bolj trdno določene. Srečanje s takšnim človekom zna biti prava nočna mora, trdi namreč, da me pozna, v resnici pa me vidi še vedno takšnega, kot sem bil v preteklosti – ali bolj točno rečeno, vidi me takšnega, kot sem se kazal na zunaj v preteklosti.. Kdo pa je rekel, da je to vse, kar je vedeti o meni. Saj ne moreš poznati, kaj sem jaz zadrževal zase, kaj sem resnično imel v mislih, kakšna so bila moja resnična hrepenenja, talenti, strahovi. O tem se pa tako ali tako nismo nikoli pogovarjali, pa četudi bi se, bi le zatrli ali pa ne bi razumeli – tako da je zelo lepo, da je bilo tako.. Podobno je z ljudmi, ki jih srečujem vsakodnevno, trdijo, da me poznajo..
 

Tako da človek, ne delaj si utvar, da nekoga poznaš. Niti si ne delaj utvar, da veš kaj je za nekoga najboljše. Ne moreš poznati vseh misli, vseh hrepenenj, vseh strahov, nihče ti ne bo vsega povedal. Pa četudi bi se tak človek našel, ki bi ti vse povedal, kako pa veš, da on sebe pozna, kako veš, da ve vse kar je vedeti o sebi?
 

——————–

P.S. Največje prekletstvo so ljudje, ki mislijo oz. so celo prepričani, da te poznajo.

Edina prava revolucija je revolucija DUHA

Zanimivo, koliko je govora o spremembi družbe. Vemo kaj vse je narobe, in res je, nekaj se more spremenit. Vendar pot po kateri pričakujemo te spremembe ne prinaša nič obetavnega.

Dosti je novih dobrih predlogov kako spremenit družbo, takih ki gredo do temeljev, kakšni politični sistem rabimo, kakšne ekonomske in socialne spremembe,… Vendar vedno znova pozabljajo zgodovinske nauke. Nauke, iz katerih je razvidno, da zgolj družbene spremembe niso zadosti. Da ne moremo naredit družbene spremembe najprej, nato pa pričakovat, da se bodo posamezniki spremenil.

Zlo dober primer je komunizem. V redu sistem, vendar ljudje niso bil pripravljeni za tak način in ga začel izkoriščat. Konec koncu se vsak sistem spridi, ne glede na to koliko je prfekten. Zato, ker se v osnovi pozablja na ključni element. To pa je posameznik in družba je sestavljena iz posameznikov.

Kaj pomaga odličen šolski sistem, če pa ni ljudi, ki bi to izvajal. Kaj pomaga odličen etični kodeks, če pa tega uslužbenci nimajo v notranjosti. Kaj pomaga bolj prijazna javna uprava, če so ljudje pod stresom. Zato je edini način za resnično spremembo družbe sprememba posameznika, to je duhovna revolucija, transformacija zavesti. Sicer se bomo še naprej vrtel v krogu, še naprej odpravljal le posledice.

Sprememba okolice

Ko se tega delno zavedamo (ali pa tudi ne), se najprej usmerimo v ljudi okoli sebe. Vidimo kaj bi morali naredit, da bi bila družba in naše počutje boljše. Ogromno idej in predlogov za spreminjanje drugih. Jasno je, da se morajo drugi spremenit, saj so odgovorni za naše lastno počutje. Verjetno ste že srečali kakšnega takega človeka ki tako misli.

Na prvi pogled je to očitno: »Seveda so drugi vir moje sreče in nesreče, saj če sem v dobri družbi, se počutim dobro, če je družba krneki, se tudi sam počutim slabo. Popolnoma očitno je, drugi so odgovorni za mojo srečo.« Težko bi tukaj kaj argumentiral.

A po drugi strani, je za vsakega primerna drugačna družba. Še več, če se osredotočimo le na enega človeka, je ta človek včasih lahko vir največje sreče in ljubezni, naslednji dan pa vir največje žalosti in nesreče. Četudi se v obnašanju tega človeka ni spremenilo nič!

Dva človeka gledata na isto situacijo, prvi se pritožuje in vidi vse slabo, drugemu je celo všeč. Jasno je, da mora bit vzrok kje drugje.

Vzrok v nas samih

Ta vzrok je lahko le v nas samih. Za svoje počutje je zato odgovoren vsak sam. Čeprav se čudno sliši. V resnici je to zelo pozitivno, ker če so drugi odgovorni za moj duševni mir, potem sam ne morem nič naredit, morem čakat na druge, da bodo kaj naredili. Sem v milosti in nemilosti drugih. Od tod toliko obtoževanj.

“This above all: to your own self be true.” William Shakespeare

Če pa sem sam odgovoren za svoje počutje, potem pa ne rabim čakat na druge, da kaj naredim. Kaj je lepšega kot to? Seveda je pa tu nevarnost, da boste zgubili svojo identiteto, svojo vlogo žrtve. Nekoga, ki je vedno žrtev okoliščin, nekoga, ki je nemočen.

Zato se dosti ljudi raje odloči, da ne bodo naredili nič, raje še naprej trpijo kot da izgubijo svojo identiteto. Neumno? Seveda, a gre za nezavedne vzorce, nezavedno delovanje. Enkrat ko to ozavestiš, ko posvetiš nanj s svetilko, postane neumno in v veliki meri izgine.

Zdaj pa, če sem odgovoren za svoje počutje, potem lahko opazim nekaj v meni, kar me vrže iz tira, kar me potegne v negativno. To so pa ti isti mehanizmi razuma o katerih neprestano govorim, to poistovetenje s temi mehanizmi. Ti mehanizmi so vir vsega trpljenja na tem planetu. Ti mehanizmi, ki v resnici niso naše bistvo. Ker mehanizmi so misli, misli pa lahko opazujem, torej mora bit nekaj, kar to opazi.

Videt te mehanizme v širši družbi in ožji okolici ni problem, umetnost pa je videt te mehanizme v sebi in si jih priznat. Saj le tisto kar vidim, kar si priznam, lahko ozavestim in nazadnje tudi ozdravim. A videt to v sebi je težko, še težje si priznat. Že zaradi tega, ker smo bili naučeni, da ne smemo delati napak, ker to zelo hitro povežemo s krivdo.

Ampak če to potlačimo je še huje, podobno kot s spolno energijo. Slej ko prej najde nek način za sprostitev. Če to ni naravni, če to ni narejeno zavestno, potem poči takrat ko najmanj pričakujemo, in ko poči, poči orng.

Tako kot posoda na ognju. Če para izhlapeva po malo ni nič narobe, če pa s pokrovko posodo čisto pokrijemo, še zalepimo s selotejpom.. bo precej časa mir. Ampak ko bo pa to razneslo, in enkrat sigurno bo, pa ne bo lepo.

Na srečo imamo danes na voljo alkohol, cigarete, droge, divje zabave,.. da lahko vsaj do neke mere družbeno sprejemljivo sfiltriramo kar imajo v sebi. Sej veste, marsikaj je “sprejemljivo” ko je človek pijan.

Mar mislite, da smo ljudje zavestno zmožni pobijanja? Zakaj pa imajo potem vojaki in morilci toliko travm. Zakaj ne morajo cele noči spat, zakaj rabijo goro tablet? Sej ste že slišal zgodbice, ko morilci pravijo, da jih je nekaj kar prevzelo, da se niti niso zavedali kaj so naredili. To je to, podivjana čustva so prevzela nadzor.

Kolikokrat lahko opazujemo izbruhe jeze v drugih. Pride kot nevihta, kar naenkrat. Pol ko ta izbruh mine, je spet mir v hiši. In velika napaka je, da imamo te izbruhe za svoje. Velika napaka je, da te izbruhe pripisujemo drugim. Da, jih je naredilo njihovo telo, vendar se v resnici ne zavedajo kaj v tistem trenutku počno. Modri mož je rekel: “Odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo.”

Duhovna revolucija posameznika

So ljudje, ki imajo vsega polno rit, veliko denarja, hrane, prijateljev, lepo hišo, lep avto, vpliven družbeni položaj,.. Pa jim še vedno nekaj manjka, nekaj jim ne da notranjega miru, sreče. Nič drugače ne bi bilo, če bi bil cel svet na isti ravni. Našli bi se drugi problemi, druge težave, vedno nekaj. Zato, ker je naš um izgubil orientacijo, mi se mu pa pustimo upravljat. Bolj po domače, misli so podivjane, mi jim pa 100% verjamemo.

Kot že rečeno, tej mehanizmi niso osebni, so skupni vsem. Mi jih ne upravljamo, ampak oni upravljajo nas. Um, služabnik, je prevzel kontrolo. Zato vidite te mehanizme v družbi, v svoji okolici in nazadnje še v sebi. Vidite jih, ozavestite jih, opazujte jih kot ločen del sebe in drugih. Potem bodo zelo hitro izgubili moč in to je edina trajna sprememba. Ne pa tisti kozmetični popravki; 18 korakov za izboljšavo govorice telesa, 10 napak v pogovoru, 14 korakov do tega, 9 korakov do onega,..

To je edina prava revolucija posameznika in s tem družbe, to je duhovna revoluicja, transformacija zavesti. Najprej ta, potem bodo vse ostale revolucije sledile same od sebe; ekonomska, socialna, politična,..

Oda razumu

Kaj si predstavljam pod razum ali um (v angleščini je oboje “mind”)? To je tiso kar nam omogoča razmišljanje, kjer imamo shranjene svoje spomine, kar nam je omogočilo, da je človeška vrsta preživela, kar v nas loči od živali.

Z razumom analiziramo situacije, človeka, živali, naravo, razmišljamo, delamo načrte, projekte, se odločamo za naslednjo akcijo,… obujamo spomine, interpretiramo, sodimo, kritiziramo, se pritožujemo, sovražimo, ljubimo, obupujemo, nas je strah, si želimo,…

Dosežki

S pomočjo razuma smo ogromno dosegli, in še vedno ogromno dosegamo. Preživeli smo med živalmi, si jih podredili, zdaj si podrejamo še naravo. Lahko pošiljamo satelite v orbito, sonde v vesolje in na planete. Lahko izdelujemo super računalnike, umetno inteligenco, robote. Gradimo mogočne in veličastne zgradbe, mostove, letala, ladje. Razum nam omogoča, da analiziramo situacijo in se na podlagi tega odločimo za akcijo, česar živali niso sposobne. Lahko gledamo kako izgledajo celice, analiziramo DNK (za enkrat le 10%), vemo kako približno deluje telo. Lahko si zapomnimo telefonski imenik, pogrejemo svoje telo, beremo, pišemo, razumno govorimo, manifestiramo, usmerjamo pozornost.. Zlo koristno in praktično.

V družbi smo cenjeni, če imamo dober razuma in obsojeni na propad, če tega nimamo. Še posebej v zahodni družbi. Razumske spretnosti so izjemno cenjene, intuitivne malo manj. Matematika, slovenščina, dober spomin, v nasprotju z umetnostjo, športom; nadvse očitno je v šoli. Se pa počasi spreminja na bolje.

Uporaba v vsakdanjosti

Kako pa razum uporabljamo v vsakdanjem življenju. Koliko je res produktivnega razmišljanja? Zlo zlo malo. Večinoma kar nekaj v tri dni razmišljamo (glej: kdo misli v tvoji glavi), preostali del se pa pritožujemo, interpretiramo, sodimo,..

Recimo ko srečate nekega človeka, o kateremu ste že marsikaj slišali. Se te informacije shranijo v razumom in takoj ko vidite tega človeka, podatki pridejo v ospredje in človeka v resnici sploh ne vidite. Vidite ga le skozi svoj zaslon, skozi objektiv. Objektiv že vnaprej določenih misli. Zna se zgodit, da karkoli ta človek reče ali naredi, pa če je še tako dobro namerno, si lahko interpretirate negativno. V resnici ne kontaktirate s tem človekom, ampak s svojo predstavo o njem.

Al pa ko ste v svoji priljubljeni družbi. Zelo fino se pritoževat nad življenjem. Kolk je vse glupo, kolk propada, kaj vse gre narobe, kaj je un čudnega reku, kaj je tisti narobe naredil.. Sam da se pritožujemo, pa smo zadovoljni. Pritožujemo in hkrati nismo nič pripravljeni naredit za to, v bistvu obupavamo, igramo žrtve. Če kdo pove kaj pozitivnega, je skoraj da grožnja obstoju preostalih, kot nek tujec. Malo pretiravam, ampak ne dosti. (Eno je videt/opazit kaj ne štima, drugo se je pa pritoževat in obupavat)

Razum je nepogrešljiv pri medsebojnih odnosih, ko nam pove kako se moramo obnašat, kaj je potrebno reči, da koga slučajno ne bomo užalil. Če pa kdo nas užali, pa razum poskrbi, da tega človeka užalimo nazaj ali pa ga vsaj naredimo za bedaka; lahko le sami pri sebi. Razum nam pove, kaj je potrebno naredit, da bomo nasprotnika zatrli.

Pričakovanja. Razum nam da idejo, kako naj bi se določena situacija odvijala. In če se ne odvije tako, če so pričakovanja previsoka, smo dostikrat slabe volje. Ali pa imamo idejo, kako naj bi se določena družba obnašala, nato pa naletimo na nekaj čisto drugega, kar sproži razočaranje.

Uporaba spomina. Kot otrok si bil prijazen do vsakega psa, potem te je v otroštvu en ugriznil. Ni bilo hudega, vendar je bilo zadosti. Zdaj si previden do vsakega psa, saj je vsak potencialna grožnja. Vsakega psa ko vidiš, se ti na nezavedni ravni odvrti dogodek al pa na zavedni, in sproži nezaupanje do tega nič hudega slutečega psa. En ubogi dogodek te zaznamuje za celo življenje. Spet, spomin omogoča, da ne gremo dvakrat na led – čeprav mnogi gremo kljub vsemu – ampak pretiravat pa tudi ni dobro.

Razum je tudi tisti, ki igra žrtve. Neka huda situacija se vam je zgodila, al je nekdo kaj neprimernega rekel ali celo naredil, in folk si celo življenje vrti to eno in isto zgodbo. Situacija v realnosti se je zgodila enkrat, v mislih se pa uprizori neštetokrat. Hecno pa je, da telo ne prepozna med navideznim in resničnim. Za telo je enako, kot da bi se situacija dejansko zgodila. In od tu pride stres in slaba volja. Ne toliko zaradi dogodka, ampak zaradi uprizoritev tega dogodka in interpretacij, ki jih potegnemo iz tega. “Vedno jest nastradam”, “vse slabo se le meni zgodi”, “vedno se bo kdo našel”, “ki me bo ogoljufal”,..

Živali pri teh stvareh dosti bolje živijo. Se stepejo, malo grdo gledajo in gredo naprej. Ne vlečejo te zgodbe več s seboj. Živijo sproščeno življenje. Kako mislite da bi se lev deloval, če bi vlekel take interpretacije s seboj. “Nesramnež, spet mi se je tu prikazal in mi hotel zavzet krdelo, mu bom že pokazal”, “kaj pa zdaj ta hoče”, “kje je pravica, vedno mene najdejo”, “zdaj bom moral pa celo življenje preživet v izgnanstvu, star sem že, za nobeno rabo več nisem, mojega življenja bo kmalu konec.” Ne, živali delujejo instinktivno, vidi nasprotnika, se pripravi na boj. Boja je konec, živi svoje življenje naprej. Ko je naposled star, ve da si mora sam iskat hrano, ampak živi neobremenjeno naprej. Neobremenjen je misli, interpretacij, zgodbic.

Razum nas preko strahu omejuje. Ko se lotevamo česa novega, se razum upira spremembam. Strah ga je, kaj bodo drugi rekli, strah ga je neuspeha, strah ga je celo uspeha. Strah, strah, strah. Glavo dol med množico, sicer bo lahko odrezana. Seveda je strah bil včasih koristen, nam omogočal preživetje, vendar nič več. Sedaj nas le omejuje in zatira.

Prav tako je razum tisti, ki nam narekuje naše želje, naša poželenja. Kaj morem doseči in kaj je potrebno naredit, da bom srečen, spoštovan in uspešen. Žene nas slepo naprej, v iskanju sreče.

Skratka, večina aktivnosti razuma je balast, nas ovira pri nemotenem delovanju.

Nemiren um, bolno telo

Razum je za povrh še gospodar telesu. Telo odreagira tako, kot razum interpretira, pa ni važno al je navidezno ali se v resnici dogaja. To je edina “napaka” telesa. Ko vidite psa, si zavrtite film, in v telesu se sproži reakcija.

Razum je neprestano ogrožen, vedno mora biti pazljiv, tudi kadar ni. Če bo kaj narobe reku bo odpuščen, če kaj ne bo naredil ga punca ne bo marala, ne bo dobil posla… vedno lahko gre nekaj narobe. In ko si vrtite te filme za telo ni neke velike razlike, telo misli da so vse te nevarnosti resnične, zato odreagira. Ker pa razum telesu ne pusti počitka, naposled telo zboli. Če imate srečo zboli sproti, če mu pa tudi tega ne dopustite, se filate z zdravili al pa zlo močno voljo, bo pa nekega dne resnično zbolel – rak, infarkt,..

Razum je lahko celo toliko s poti, da sploh ni pripravljen poslušat telesa. Cele dneve le sedi pred televizorjem in se baše s hrano, telo pa se ob tem redi in zboleva. In potem zdravniki predpišejo tablete. Enako je s pivskimi srečanji. Razumu ni mar kakšno škodo bo naredil telesu, važno da se bo sam dobro imel, važno, da se bo lahko odklopil in sprostil. Odklopil od samega sebe.

Destinacija

Ostane še nekaj tako imenovanega produktivnega razmišljanja. Kam nas vodi, čemu služi?

Gradimo večje, hitreje, močneje. Obenem pa je čedalje več ljudi na robu ali pod pragom revščine. Podjetjem zgleda da gre le še za to, koliko bodo zaslužila, kakšna bo bilanca na koncu leta. Ob tem pa pozabijo na ceno, ki je potrebno plačati. Nič ni hudega če umira okolje, če umirajo živali, če umirajo ljudje in tudi nič ni hudega, če umira njihovo telo. Ni se za bati, saj imamo veliko zdravil tako za telo kot za razum, ki vse pošlihtajo. Vsaj začasno.

Nekaj smrdi tukaj? Že na osebni ravni. Zlo dobro vprašanje je, “zakaj ne moramo biti nikoli zadovoljni s tem kar imamo”? Res dobro vprašanje. Vedno hočemo več, boljše. Kar smo si še včeraj želeli, danes ko smo dobili ni več dobro. Um se že želi nekaj novega. In ko bomo to novo dobili, bo dobro za relativno kratki čas, potem se bo pa zgodba ponovila.

Smešno je še to, da to staro stvar, ki zdaj ni več dobra, leži neuporabljena v nekakšnem skladišču. Če jo hočeš stran vržt, al pa dat nekomu drugemu, kmalu zatem, ko je ne bo več, boš že pogrešal… A ni enako v razmerjih? Hehe… Ko nimaš punce/fanta, ko maš punco/fanta (dlje časa) in naposled ko je/ga ni več.

Dobro vprašanje, ki si ga lahko postavite je; kdaj bom srečen, kaj morem še doseči? Tipičen primer, ko bom naredil faks, potem je pa to to. Pol se namatraš, da narediš faks, nekaj časa uživaš, že je tu iskanje službe. Si brezposeln in ko boš dobil službo boš srečen, takrat ti ne bo ni več manjkalo. In res, dobiš službo. Zdaj pa rabiš stanovanje…. ženo… otroke… pridne otroke… stanovanje za otroke… in nikoli nisi srečen. Vedno je vzorec isti: srečo prelagaš na prihodnost, ko je ta prihodnost dosežena, ni več dobra, in spet iščeš srečo v prihodnosti.

Ali res rabimo vse to; več, višje, hitreje? A ne znamo biti drugače srečni, drugače zadovoljni, drugače izpolnjeni? Ima smisel, da se ženemo za nekimi dosežki, za nekimi priznanji, ki nam konec koncev niti ne koristijo. Le morda drugi o nas malo lepše govorijo.

Bitje za razumom

Celo tako bi reku, da nekaj drugega uporablja naš razum. Nekaj, kar išče stalno izpolnitev. Nekaj, kar z ničemer kar ima ni zadovoljno. Nekaj, kar stalno hoče več in več. Nekaj more biti za razumom, ki ga izrablja v svoj namen. Več, več, več… Nikoli ni zadosti. Kot da bi to bitje iskalo nekaj oprijemljivega, nekaj stalnega, nekaj kar se nikoli ne bo spremenilo, ob čemur bi to bitje lahko resnično srečno – išče pa v prihodnosti. Ampak, tega se ne da najti, to ne obstaja, v materialnem svetu tega ni – sploh pa ne v prihodnosti.

Ne pravim, da je slabo imeti boljše in lepše stvari. Vendar pa ne mislit, da ko boste tisto dobili, da boste pol pa srečni do konca svojih dni. Prepoznajte ta nezavedni vzorec, da nekaj stalno hoče več, boljše. Pri tem pa ni zadovoljno s tem kar ima v tem trenutku.

Kdo MISLI v tvoji GLAVI

Vedno poslušamo svoje misli, se ravnamo po njih, jih poslušamo, jim sledimo. Vendar a vemo kaj se dogaja v ozadju, od kje pridejo te misli? Čigave misli sploh poslušamo?

Nenehno blebetanje

Ste že videli človeka, ki se je pogovarjal sam s seboj? Na glas. Kaj ste si mislili o tem človeku? Da je nor, malo prismojen, za v norišnico? In kakšna je razlika med tem človekom in nami? Edino ta, da ta človek govori na glas, večina si pa misli govori le v glavi. Edino to je razlika… Smešno, ne?

Nekateri se sploh ne zavedajo, da stalno mislijo, da glas v glavi stalno blebeta. Če pa se zavedamo, če opazimo, da neprestano mislimo, potem pa je jasno, da mora obstajat nek del nas, ki to opazi. Torej nismo le ta glas v glavi, nismo naše misli, ker če bi bili, ne bi mogli opazit da razmišljamo. Podobno je pri sanjah, ponavadi se ne zavedamo da sanjamo, so pa tudi takšne sanje, ko vemo da sanjamo. Nadaljuj z branjem zapisa: ‘Kdo MISLI v tvoji GLAVI’