Tag Archive for 'narava'

Reševanje planeta – še ena od neumnosti

V današnjih časih so popularna družabna gibanja, ki delujejo na strani planeta. Bojujejo se za zaščito živali, proti onesnaževanju voda, proti plastičnim vrečkam, proti izsekavanju gozdov… Ampak, ali je res potrebno pomagati planetu, ga celo reševati? Zasejevati gozdove, naseljevati živalske in rastlinske vrste na določena območja, ohranjati mrliče pri življenju,…

Nič narobe s tem po eni strani, a po drugi bi se strinjal s tistimi, ki pravijo, da je to višek arogance. Kajti ravno vmešavanje v delovanje planeta nas je spravilo v težave. Nismo vedeli kaj počnemo takrat, in tudi sedaj nimamo niti najmanjšega pojma, kaj počnemo s poseganjem v naravo (naseljevanjem vrst). Narava je vendarle živ in pameten organizem, ki je preživela že vse vrste katastrof in ni razloga, da ne bi preživelo civiliziranega človeka. Več in bolj slikovito bo o tem povedal nedavno pokojni kolega George (glej spodaj).

Potrebno je rešiti človeka
Če je potrebno koga reševati, potem smo to mi sami. In ne reševati sebe pred družbo ali sebe pred naravo, ampak primarno se moramo rešiti sami pred seboj – to je edina smiselna pot. Sami pred svojimi mehanizmi, navadami, prepričanji – pred egom. To je vse kar povzroča probleme, in se tega ne bomo osvobodili, če ne bomo naredili najpomembnejšega koraka, potem so tudi vse ostale rešitve zgolj kozmetični popravek. Kajti ta ego, ta občutek odtujenosti, ločenosti, osamljenosti, nezadostnosti, nepomembnosti, nevrednosti,.. nenehna lakota po več, nenehen občutek pomanjkanja, nenehen beg v preteklost in prihodnost,.. to nam je prineslo in še prinaša vse težave. In karkoli je ustvarjeno iz ega, bo prineslo le še več trpljenja – tega pa je zadosti, mar ne?

Potem, ko se bomo kot človeštvo osvobodili tega stvora, je vse kar moramo narediti pri pomoči planetu le to, da se mu odstranimo s poti. Da vzamemo toliko kot rabimo za lasten obstoj, tako kot ravnajo vsi ostali prebivalci na planetu, in da pustimo čim manj sledi za seboj, brez onesnaževanja in nespametnega poseganja v naravo – to je vse kar je/bo potrebno narediti, in to nič narediti je ogromen napredek. Včasih je večja modrost nič narediti, biti potrpežljiv ter zaupati.

To pa tudi pomeni, da smo se osvobodili ega (kajti ego nima potrpežljivosti in zaupanja v Vesolje), in s tem so se preobrazile ekonomske, socialne in politične strukture. Kajti s trenutnim stanjem teh struktur, harmonija s planetom nikoli ne bo mogoča. Ne podcenjujte nevarnosti ega, niti pomembnosti osvoboditve. To je primarna odgovornost vsakega človeka – kajti, če ne moreš sprejeti odgovornosti za svoje notranje stanje, kako lahko potem pomagač pri zunanjih stvareh, kako lahko iz negativnega stanje sploh ustvariš kaj resnično pozitivnega?


http://www.youtube.com/watch?v=eScDfYzMEEw Samo eno pripombo bi imel, šel bo ego, Človek bo pa ostal..

P.S. Se opravičujem vsem borcem za pravice živali, za varstvo okolja,.. ki ste se ob branju tega članka počutili prizadete in zaradi tega malenkost zmanjšane. Smo več ali manj na isti strani, če boste dojeli kaj hočem povedati, bodo spremembe učinkovitejše in veliko hitrejše (nekateri to že počnejo). Hvala za razumevanje.

Človek (pod vplivom ega) – tujek v Naravi

Vsi smo že slišali kakšno zgodbico o zmaju, ki straži zaklad, in o junaku, ki se spopadejo s tem zmajem. Ste se kdaj vprašali, kaj predstavlja zmaj? Zmaj varuje zaklad, kar ponavadi pomeni ženske (device) in zlato. Ne samo da varuje ta zaklad, ponavadi hoče tega še več. Čemu? Za lastno zadovoljstvo verjetno, kajti uporabiti jih tako ali tako ne more. Z ženskami, še tako lepimi in seksi, si ne more nič pomagati, ravno tako ne more jesti zlata.

Ali ni današnji civilizirani človek ravno takšen kot ta zmaj? Grabi in grabi, vedno hoče več in več in več in več.. S tem, da se za pridobljene lovorike sploh ne zmeni. Vedno je osredotočen na naslednjo stvar, ki jo hoče dobiti. Tistemu kar ima, pa posveča malo ali skoraj da nič pozornosti. A to še ni vse, starim lovorikam, četudi jih ne uporablja in četudi gnijejo, se ni pripravljen odpovedati. Ne skrbi za njih, ne posveča jim pozornosti, a da bi dal to stran od sebe, da bi to podaril ljudem, ki pa to stvar rabijo – ne, ne, to pa ne. To bi ogrozilo njegov položaj, zmanjšalo njegovo vrednost. Njegova (in tudi njena) samopodoba je odvisna od nagrabljenih stvari, ki nekaj štejejo le, če so njegove.

Harmonija narave
Si predstavljate, da bi tako narava delovala? Da bi tako delovala ptica? In si gradila veličastna gnezda. Ne taka skromna in malovredna gnezda kot sedaj, ko je le nekaj vejic, ampak gnezda, kjer bi lahko živela celotna rodbina. Gnezda, ki bi segala po celem drevesu. Tiste price, ki pa gnezdijo v deblu, bi se naselile znotraj celega debla, ne le skromen delček.

Če bi tako delovala narava, bi že zdavnaj propadla, ne bi se ohranila milijardo let. Vse v naravi vzame toliko kot rabi za svoj obstoj, za preživetje. Vse je zadovoljno s svojo podobo, takšni kot so, so v redu, nič jim ne manjka. Nimajo občutka več vrednosti ali manj vrednosti, ne iščejo izpolnitve v prihodnosti, ne iščejo zadovoljstva z grabljenjem stvari, ne črpajo svoje identitete iz preteklosti. Zaradi tega vzamejo iz narave le toliko, kot rabijo za svoje preživetje in nič več.

Ravno tako vse temelji na harmoniji. Če se določena vrsta preveč namnoži, se tekom časa vrne na stanje, ki omogoča življenje vsem bitjem. Če ne zaradi drugega, zaradi tega, ker jim zmanjka hrane. Ampak verjetno je tukaj še kaj več, kajti tudi nekateri otroci si med seboj delijo dobrine, ne gledajo zgolj nase – je prisotna neka harmonija.

Človek (pod vplivom ega) – stvor, ki je izgubil smer
Kaj pa človek?……………. Vedno hoče več, s tem da nikoli ni resnično zadovoljen za dolgo časa, iz narave jemlje če se le da, brez kakršnega koli spoštovanja, gleda le na lastne potrebe, ki pa niso nikoli zadovoljene. Jemlje kjer more, samo zaradi tega, da se potem lahko nažira in svoje telo zastruplja s preveč in zastrupljeno hrano, da lahko sosedom pokaže svojega novega BMWja. V naravi se igra boga, hoče vse ohraniti, preprečiti smrt (eno najbolj svetih stvari) na vse možne načine, kot da ne bi bila del življenja, s tem da ko prepreči smrt, ustvarja žive mrliče……….. Ne zanima ga niti lasten obstoj, sledi le nekim znorelim in v končni fazi navideznim potrebam. Rak tega planeta. Dobesedno. Virus, tako kot pravi v Mr. Smith v Matrix-u.

Za višek vse arogance se pa človek čudi, kako to, da narava ni zmožna vzdrževati tega pokola (seveda človek ne vidi tega kot pokol). Kako je mogoče, da zmanjkuje nafte, da njive ne sprotajo, da pridelek ni tako obsežen, kot “bi moral biti,” da živali ne dajejo več mesa, več kože, več jajc, več mleka,.. “Ti, ti, ti nesposobna in lena narava, kako moreš – rabiš še več kemikalij, in seveda gensko spremenjene organizme, da bo kaj iz tebe.”

Naravne katastrofe – obrambni mehanizem Matere Zemlje
In potem so tu naravne katastrofe. Po eni strani so se seveda vedno dogajale in so stalnica življenja, le človeka, ki si je zgradil neko svojo matrico, matrico gotovosti, presenetijo in šokirajo. “Ne, ne, to pa ne. To se pa ne bi smelo zgoditi, nam že ne.” (Vsaka tragedija je priložnost, da človek odkrije nekaj več…)

A po drugi strani, se postavite v vlogo živega organizma Matere Zemlje; kaj naredite, ko vas ščipajo kjer morejo, ko neka vrsta, totalno izven vsakih etičnih meja, zastruplja reke, onesnažuje zrak, krči gozdove,… muči živali in samo sebe – kaj bi vi naredili kot organizem za svojo “zaščito?”
 

P.S. Seveda imamo kot človeštvo potencial, da se zbudimo in uskladimo z Naravo, vendar je potrebno najprej videti in se osvobotiti vseh teh mehanizmov, teh znorelih navad in prepričanj – osvoboditi se ega. Kar pa more narediti vsak sam, druge poti ni..

Je človek res ločen od ostalega vesolja?

To zmotno neraziskano prepričanje postane absurdno, ko primerjamo življenje človeka z ostalimi prebivalci planeta.

Rastline in predvsem drevesa so zelo očitno močno povezane z Zemljo, njihove korenine segajo globoko vanjo, od katere dobijo večino hranljivih snovi. Novo življenje zraste iz Zemlje (in zemlje), je že od vsega začetka povezano z njo. Niti za delček ne pomisli, da bi bil ločen od česarkoli. Ravno tako se rastlinsko življenje prilagodi vremenskemu dogajanju v okolju (temperaturi, vlagi, oblačnosti, strukturi zraka..); znani so podnebni pasovi, ki se še delijo na posamezne dele. Že v naši mali državi najdemo ob morju, v notranjosti in v gorskem svetu precej različne rastline.

Podobno je z živalim. Živali in rastline zelo veliko sodelujejo skupaj (čebele), manjše živali pomagajo pri obdelovanju zemlje (krti). Živali svojo barvo in konstrukcijo prilagodijo rastlinam in podnebju, zato nekatere živalske vrste najdemo le v določenih predelih. Celo pri istih živalskih vrstah je razlika; medved v naših gozdovih in medved na severnem polu se precej razlikujeta. Živali ne pridejo iz zemlje, vendar so kljub temu močno povezane z okoljem v katerem živijo, kajti razvile so se skupaj z njim in v drugačnem okolju ne bi bile sposobne preživeti. Kako bi se znašel lev v naših gozdovih?

Primitivna ljudstva” so ravno tako živela v sožitju z okoljem, ga močno spoštovala, se čutila del njega. Iz okolja so dobili vse za preživetje. Reke in potoki so jim dajali vodo, drevesa in gozdovi zatočišče, živali hrano. Večina teh “primitivcev” je imelo za simbol svojega ljudstva žival, katera jim je dajala hrano, katero so največkrat ubili. Močno spoštovanje je bilo prisotno med njimi. In ravno tako kot živali, niso prišli iz zemlje, a so se kljub vsemu počutili povezani z Zemljo.

Kaj pa moderni človek? Ta si je zgradil tako mogočno tehnologijo, da mu narava ne more do živega. Nevihta, ploha, dež, sneg, Sonce,.. pred vsem tem smo varni v svojih hiškah. Naša dnevna opravila potekajo (v večini služb) neodvisno od vremenskih pojavov. Za preživetje rabimo zgolj denar in dostop do trgovine. Kakšna narava, kakšna Zemlja, vse za preživetje zraste na trgovinskih policah.

“Ne rodim se iz zemlje, nimam stika z naravo, zato sem zgubil občutek za svojo okolico – iz nekje sem vržen v to življenje, v to vesolje..” Le moderni človek je sposoben takega absurdnega razmišljanja. Pa vendar, mar niso rastline del vesolja, mar niso živali del vesolja, mar ni, navsezadnje, moja mati del vesolja, mar ni moja mati del Vesolja?

Kako sem lahko potem ločen od česarkoli? Kako sem lahko potem ločen od Vesolja? Kako sem lahko potem ločen od Življenja samega?

Smrt in vstajenje

Marsikdo v zahodnem svetu ob tem pojmu pomisli na Jezusa, “ko je umrl na križu in tretji dan od mrtvih vstal.” To je najbolj znana podoba ob tej besedni zvezi, fizična smrt in fizično vstajenje.

A nič ni dlje od resnice. Smrt in vstajenje je standardni mitološki motiv, uporabljen tudi v veliko današnjih filmih. Ne gre tu toliko za fizično smrt, kot za psihološko smrt starega načina videnja sveta ter vstajenje v novo spoznanje, novo dojemanje resničnosti. Ponavadi je to smrt ega, predvsem strahu in poželenja, ni pa nujno. Strah in poželenje sta največja ovira za resnično svobodo človeka. Strah, da mi bo zunanji svet nekaj ključnega odvzel, ter poželenje, da me bo zunanji svet izpolnil. Oboje skupaj sestavlja tako imenovano podganjo dirko, ki nas zasužnji vse dokler ne dosežemo spoznanja.

Najbolj tipičen primer smrti in vstajenja oz. rojstva novega življenja, je smrt in vstajenje lika Evey v filmu V for Vendetta (V kot maščevanje). Ko se Evey znajde v zaporu, jim noče ničesar povedati, tudi za ceno lastne smrti. Na dan svoje usmrtitve izve, da je bila vsa scena zrežirana od kolega V-ja. Ob tem spoznanju jo najprej groza, potem pa se vanjo naseli mir, kajti premagala je smrt samo in zato se rodi kot nova oseba tako rekoč. Njeno vstajenje na voljo v tem izseku.

V Fight Clubu (Klub golih pesti) in v The Devil’s Advocate (Hudičevem odvetniku) ego umre čisto na koncu, v Peaceful Warrior (Miroljubni bojevnik) se ego vrže iz vrha cerkvenega zvonika. V Matrici se Neo ponovno rodi, ko ga Smith ubije. Smith doživi vstajenje, kajti lahko se kopira. Ravno tako doživi smrt in vstajenje Morpheus, saj se v drugem delu precej dobro upira veliko izboljšanim agentom.

Smrt in vstajenje (ali ponovno rojstvo) je torej stvar vsakega posameznika, vsak sam mora umreti za egom, če res hoče živeti svobodno življenje, če se hoče vrniti v preprostost/nedolžnost (innocence). Mogoče je tudi to Goethe mislil, ko je rekel: “Nihče ni bolj zasužnjen kot tisti, ki zmotno misli, da je svoboden.”

Predvsem to nas učijo miti, kako preseči ego ali vsaj stare vzorce, ne pa nekega fizičnega dosežka, iz katerega se naredi dobesedno interpretacijo ter zahteva slepo verjetje.

Pa saj je to čisto naraven/življenjski princip, tega je polno v naravi. Sonce vsak dam umre in se znova rodi, Luna vsak mesec, narava (rastline, drevesa, cvetlice) vsako leto. Nekatere živali menjajo kožo, druga ozemlja. Potem imamo tu naravne katastrofe, ko recimo v požarih čisto pogori na tisoče kvadratnih kilometrov starega gozda, na katerem potem zraste novo, sveže življenje. Nevihte so drug primer, ko se celo nebo stemni, a zrak je po nevihti svež.

Vse umira in se ponovno rojeva, torej se je smiselno vprašati: “Kolikokrat za starimi prepričanji/vzorci/navadami umrem jaz?”