Tag Archive for 'nateg'

Špicparkeljc ali kako so illuminati nategnili človeštvo

spicparkeljc-rumpelstiltskin-rumpelstilzchen

Za vso to civilizacijsko dogajanje bi lahko bil arhetip/prispodoba zgodba o Špicparkclju (povezava na youtube video) ():

Oče ni mogel več plačevati davkov, zato se zlaže, da ima njegova hči poseben dar in lahko “iz slame naredi zlato”. Kraljevi odposlanec to izkoristi, pripelje njegovo hči pred kralja, mu pove zgodbo – kralj pa, sicer pravičen in dober kralj, ker je njegovo kraljestvo v dolgovih in revščini (kasneje izvemo da zaradi tega, ker je njegov svetovalec/illuminati denar na skrivaj kradel – denar lahko uporabimo tudi kot metaforično, neka pomembna lastnost oz. znanje: na primer, pristna religioznost, metafizično/duhovno znanje brez zavajanja, skrb za zemljo, sposobnost pridelati si hrano in poskrbeti za svojo okolico,..) ni imel druge izbire in dodeli blagoslov, da klet napolnijo s slamo, katera naj bi do jutra postala zlato. To je uvod v to godljo – sedaj prihaja bistveno:

Dekletce joče in joče, ker se ji niti sanja ne, kako bi spremenila slamo v zlato, in če tega ne bo storila, bodo njo in njenega očeta obesili. Za to štorijo nekako izve škrat (ne vemo kako) in se prikaže v njeni sobani. Pravi, da on lahko naredi iz slame zlato, in da je pripravljen priskočiti na pomoč, vendar hoče nekaj dragocenega v zameno. Dekletce mu podari prstan in zjutraj je sobana polna zlata, vsi na dvoru zadovoljni. Vendar pokvarjeni svetovalec pravi, da bo to premalo zlata, in da bi izkoristili priliko in ga naredili še več. Kralj nekako neodločen, a pritrdi. Drugi večer ista zgodba, dekletce da škratu v zameno družinski medaljon, katerega ji je podarila njena pokojna mama. Na dvoru zopet vsi zadovoljni, vendar bi imeli še več zlata – zakaj pa ne, če lahko, kdo ve, kdaj se bo takšna prilika spet ponudila. A ta naloga je zadnja. Kralju, ki je dobrega srca, se dekletce sicer smili a ne more nič ukrepati, ji pa obljubi, da se bo z njo poročil. Dekletce zaprejo v veliki skedenj, dekletce vsa obupana, kajti tokrat škratu nima kaj dati. Škrat se pojavi, ves presrečen – končno je pišel do kopčije, katero je očitno ves čas nekako načrtoval – nekaj hoče v zameno. Dekletce obljublja vse bogastvo: “Ko bom kraljica, vam bom lahko dala vse bogastvo sveta.” A škrat tega noče, on ima vse to na voljo, če lahko iz slame naredi zlato, in zlato marsikaj velja pri ljudeh, torej si lahko kupi skorajda karkoli želi – zato to ponudbo odkloni in pravi: “Bogastvo – kaj mi bo? Želim si veliko več od tega, nekaj živega. Svojega prvorojenca mi boš dala!” [1]

spicparkeljc_prvorojenec_bogastvo_

Bodoča kraljična se malo obotavlja, škrat še dodatno podpiha situacijo in dekletce kajpak privoli – nekako si verjetno misli, da se bo že izmuznila. Zjutraj zlato, dekletce postane kraljična, rodi otroka, sina. Pojavi se škrat. Hoče otroka. Kraljična mu ga ne da: “Rajši umrem, kakor da ti izročim detece.” A škratu je obljubila, “dala si besedo”, in obljuba presega fizične zakone: škrat tleskne s prsti in otrok se pojavi v njegovem naročju. Kraljična joka in ihti, in prosi škrata, da tega pa naj ne naredi, in nekako se škrata to le dotakne oz. uživa v njeni agoniji, in se odloči, da ji da tri dni časa, da ugotovi njegovo pravo ime, “moje ime je največja skrivnost, če ga uganeš, lahko sinka obdržiš” [2]. Prvi večer nič, drugi večer nič, tretji večer kraljičini prijatelji zaidejo globoko v gozd in slišijo škratovo ime: “Danes kuham, cvrem in pečem; jutri po otroka stečem. Dobro da nihče ne ve, da mi Špicparkeljc je ime.” (Škrata je izdala njegova lastna aroganca in vzvišenost.)

Škrat ju pri tem zaloti in s čarovnijo ustvari okoli njih labirint, s katerega naj ne bi prišla nazaj – vsaj ne v pravem času. Škrat gre še zadnji večer h kraljici, jutro se bliža, in ravno pravi čas kraljičina odposlanca (nekako le najdeta izhod) prideta in povesta ime [3]. Ko kraljica pove škratovo ime, škrat začne goreti in z ognjem za petami odhiti iz palače.

spicparkeljc_izgubamoci
 

[2] Kraljična je izvedela njegovo ime, njegovo bistvo, njegovo največjo skrivnost, tisto srž/jedro/srce, ki je poganjalo njegovo hudobijo, in ko je izvedela za to bistvo, se je znala tudi pred tem zavarovati in ubraniti, kar pomeni konec škratove moči. Preneseno v sedanji čas: enkrat, ko bodo ljudje DOJELI kaj je bistvo temnih sil, illuminatov, šele tedaj se bodo znali ubraniti njihovih napadov in jih tudi poraziti. Vse dokler pa bomo nasedali nekim pravljicam o svobodi, demokraciji, možnosti soodločanja, veličini civiliziranega življenja, kako lepo in edino pravilno je biti podjetnik/politik/pravnik/zdravnik/doktor, kako lepo je živeti meščansko/aristokratsko življenje na račun drugih.. vse do tedaj pa bodo zganjali raznorazne proteste in organizirali državljanske forume, a spremenilo se ne bo nič.
 

[1] Še bolj pomembna pa je škratova izjava: “Bogastvo – kaj mi bo? Želim si veliko več od tega, nekaj ŽIVEGA. Svojega prvorojenca mi boš dala!” Illuminati imajo vse, imajo denar, imajo v rokah ključne/strateške pozicije moči, imajo v rokah inštitucije, organizacije, določene naravne vire – imeli so jih že od vsega začetka svojega delovanja. Prav tako imajo v rokah tudi veliko ozemlja, tako da tega zares niti ne rabijo. A največja dragocenost na tem planetu ni zlato in naravni viri, ampak ČLOVEŠKA DUŠA [glej in premisli že o stokrat omenjenem viru: Zgodba tvojega suženjstva, npr]. Zato bi illuminati radi osvojili to poslednjo trdnjavo in se z njo hranili in napajali. Te dragocenosti pa ne morajo kar tako z lahkoto dobiti, potrebno je ogromno spretnosti, manipuliranja, laganja in zavajanja, znanja psihologije, (človeka lahko fizično sicer zasužnjijo, a na ta način jim je duša nedostopna – na nek način).. In tako so si ti hudički izmislili marketing in propagando, kjer bodo ljudem dali neke ultimativno LAŽNE dobrine: uživaško življenje, hrana, pijača, potešitev seksualnih potreb, velike hiše, stanovanja, vile, avtomobili, vsak dan nova oblekca, novi čevlji, življenje brez bolečine in odgovornosti, brez truda in napora,… Pokazali so, kako lahko z tehnologijo in znanjem nadomestimo fizično delo.

A vse ima svojo CENO, kot pravijo starejši ljudje. In cena za vse te užitke, tehnologijo,… Petdeset let nazaj, ko smo več ali manj živeli v materialni revščini, tega ni bilo mogoče videti, a danes, danes postaja precej očitna cena tehnologije in tega, da smo sužnji svojim užitkom. Imamo ogromno reči, a si jih ne upamo uporabiti oz. nimamo časa za njih. Ljudje, ki delajo 12 ur na dan, lahko imajo sicer veliko denarja, a nimajo časa za uporabo. Ko končno pridejo do časa na stara leta, nimajo zdravja in energije. Ljudje, ki imajo veliko časa in energije, nimajo denarja, ker tisti egoistični prasci šparajo za svojo penzijo, za svojo lažno in utopično in nikoli videno prihodnost. Hkrati so si pa svet takšen naredili, da če nisi podjetje/institucija, če nimaš papirjev in potrdil, in če ne izstaviš računa, ne moreš nič narediti. Hkrati pa rabiš denar za vsako pizdarijo; vsak hoče le denar, usluga, blagovna menjava – to je ničvredno, tega nihče ne rabi niti noče. Lahko imajo velika posestva, materialno blagostanje, ženo, otroke, psa, a nimajo časa se z njimi ukvarjati. Ne morejo si vzeti dneva prostega, ne upajo si gledati v zvezde, ne upajo si zakuriti tabornega ognja,… Pridejo domov, in vse kar se upajo je to, da se zicnejo pred televizijo… Mislijo, da so svobodni, a bolj zasužnjeni kot kdajkoli v zgodovini kali-juge; in njih duša je več ali manj prodana.

P.S. Še en primer verjetno marsikdo od vas pozna. Gresta na obisk ali k vam pride kakšen malo bolj premožen podjetnik, se pripelje z lepim novim dobrim avtom (bmw, mercedes, in podobno), in seveda mladoletniki zelo navdušeni. Mladino podjetnik vzame s seboj na testno vožnjo ali jim da celo avto za vozit – navdušenje izjemno. In sedaj bi mladci kar na enkrat tudi oni sami imeli tak avto in o tem sanjarijo, in so marsikaj pripravljeni za to narediti (to je sicer bolj redko, a vendar). In idealno za tega podjetnika bi bilo, če si na ta način na svojo stran in biznis pridobi novo delovno oz. kakšno drugačno silo, energijo, se razširi. No, seveda mladci ne morajo imeti takoj svojega avtomobila, za to morajo marsikaj narediti in se marsičemu odpovedati (s čimer sicer ni nič narobe), je pa močno problematično, če se v zameno za dodatni denar odpovejo etiki, morali, poštenosti, in gledajo zgolj na to, da bodo čim hitreje zaslužili in čim prej imeli možnost voziti se s takšnim avtomobilom. Kar se mnogokrat zgodi.. in za nekaj časa imajo malo veselja, potem velikokrat sledi precej krut konec (nezmožnost odplačevanja kreditov oz. starih dolgov).. Ujamejo se na limance in v nepomembne reči vložijo ogromno svoje energije, od česar pa konec koncev nimajo nič – pridobi le podjetnik/sistem..
 

[3] V vseh teh pravljicah, spomnim se še nekaterih drugih Grimovih – pa tudi ostalih mitih, je vedno neka rešitev iz nastale godlje. A zahteva precej napora in spust v podzemlje in obračun z zlom/hudičem (glej Joseph Campbell, Power of the Myth). Če se dobro izteče, če je avantura uspešna, lahko junak in njegovo kraljestvo na koncu konča z dodatnimi vrednotami in dobrinami, ki jih na začetku ni imel. Na primer, v tej naši zgodbici dekletce postala kraljica, kraljestvo pa je preskrbljeno z zlatom za mnogo, mnogo let. Torej, če vržemo illuminate s prestola, lahko imamo nek svoboden način življenja, takšen kot ga imajo na primer domorodna plemena, hkrati pa imamo v lasti tudi izredno napredno tehnologijo, katero uporabljamo takrat, ko je to potrebno; tehnologija služi nam in ne mi tehnologiji [npr, Nassim Haramein – Verjamem (I Belive)]. ČE je/bo spust v podzemlje oz. obračun s hudičem uspešen.
 
 
P.S.S. Podobno tematiko o izdaji, ki jo prikazuje Špicparkeljc, najdemo tudi v Zgodbah iz Narnije: Lev, čarovnica in omara. Ko Edmund prvič pride v Narnio (sledi svoji sestri Lucy), se izgubi in naleti na temno/snežno kraljico/čarovnico. Snežna kraljica presenečena, ko vidi novi obraz. Da ga spodbudi k besedi mu pričara pladenj zanj odličnih (mandeljevih) piškotov, in ugotovi, da je človek, Adamov sin; s tem pa je povezana tudi prerokba o koncu zime in njenega vladanja. Kraljica mu obljubi, da lahko dobi še več slastnih piškotov, a le v njenem gradu in če s seboj pripelje svoji dve sestri in svojega brata. Edmund poln strahospoštovanja nad njeno veličino in očaran nad njenimi dobrimi piškoti obljubi, da bo to storil. V zameno za ene uboge pričarane piškote je pripravljen izdati svoji sestri in brata. —- Prenešeno to v sedanji čas: kaj vse je zaslepljeni človek danes pripravljen storiti za malo večjo plačo, bolj debelo denarnico oz. večje številke na bančnem računu; nekaj malega posvetne moči, vpliva in prepoznavnosti,.. ? …. ….