Tag Archive for 'Oda razumu (egu)'

Jaz proti tebi, mi proti vam

Lepo je vidno pri nogometu recimo. Na začetku je vaški dvoboj, se tolčejo med seboj kot da bi šlo na življenje ali smrt. Tudi kakšni pretepi, zamere, sovraštva se znajo roditi iz tega – v ekstremnih primerih. Potem se ti dve vasi združita, in skupaj kot občina/mesto/klub igrajo proti drugemu mestu. Vsa notranja nasprotja se pozabijo, kajti sedaj je tekmec sosednje mesto. Vse enako. Zamere, sovraštva, zmerjanja, pretepi,… Država proti država, celina proti celini.

Vedno navijamo za svoje, nasprotnike pa zaničujemo. Svojo vas, mesto, državo, narodnostno skupino (tega je sicer malo), celino. Seveda, ne pride vedno do pretepa in velikega sovraštva, vendar je pa kljub vsemu prisotno neko zaničevanje, neko nasprotovanje. “Mi smo več kot vi, mi smo boljši, vi nimate pojma.

Na videz precej nedolžna stvar, a ta nedolžna stvar se zna izjemno hitro razviti v strahovita grozodejstva. Vojne med državami in še huje, spopadi med religijami, med različnimi vejami iste religije. To pa niso več heci.. “Mi imamo edini prav, vi ste grešniki, skrunite edinega pravega Boga, zato lahko z vami naredimo kar hočemo.” Kaj vse to prinese tudi vemo.

In takemu stanju se ironično reče “NORMALNO. ” Seveda je “normalno,” kajti vsi tako počnejo – praktično vsi. Ampak če je to normalno, potem je ta “normalno” v resnici precej NOR. “Vojne niso povzročali “nori” kriminalci, vojne so bile vedno povzročene s strani “normalnih” in celo spoštovanih državljanov.”
 

Je človek res ločen od ostalega vesolja?

To zmotno neraziskano prepričanje postane absurdno, ko primerjamo življenje človeka z ostalimi prebivalci planeta.

Rastline in predvsem drevesa so zelo očitno močno povezane z Zemljo, njihove korenine segajo globoko vanjo, od katere dobijo večino hranljivih snovi. Novo življenje zraste iz Zemlje (in zemlje), je že od vsega začetka povezano z njo. Niti za delček ne pomisli, da bi bil ločen od česarkoli. Ravno tako se rastlinsko življenje prilagodi vremenskemu dogajanju v okolju (temperaturi, vlagi, oblačnosti, strukturi zraka..); znani so podnebni pasovi, ki se še delijo na posamezne dele. Že v naši mali državi najdemo ob morju, v notranjosti in v gorskem svetu precej različne rastline.

Podobno je z živalim. Živali in rastline zelo veliko sodelujejo skupaj (čebele), manjše živali pomagajo pri obdelovanju zemlje (krti). Živali svojo barvo in konstrukcijo prilagodijo rastlinam in podnebju, zato nekatere živalske vrste najdemo le v določenih predelih. Celo pri istih živalskih vrstah je razlika; medved v naših gozdovih in medved na severnem polu se precej razlikujeta. Živali ne pridejo iz zemlje, vendar so kljub temu močno povezane z okoljem v katerem živijo, kajti razvile so se skupaj z njim in v drugačnem okolju ne bi bile sposobne preživeti. Kako bi se znašel lev v naših gozdovih?

Primitivna ljudstva” so ravno tako živela v sožitju z okoljem, ga močno spoštovala, se čutila del njega. Iz okolja so dobili vse za preživetje. Reke in potoki so jim dajali vodo, drevesa in gozdovi zatočišče, živali hrano. Večina teh “primitivcev” je imelo za simbol svojega ljudstva žival, katera jim je dajala hrano, katero so največkrat ubili. Močno spoštovanje je bilo prisotno med njimi. In ravno tako kot živali, niso prišli iz zemlje, a so se kljub vsemu počutili povezani z Zemljo.

Kaj pa moderni človek? Ta si je zgradil tako mogočno tehnologijo, da mu narava ne more do živega. Nevihta, ploha, dež, sneg, Sonce,.. pred vsem tem smo varni v svojih hiškah. Naša dnevna opravila potekajo (v večini služb) neodvisno od vremenskih pojavov. Za preživetje rabimo zgolj denar in dostop do trgovine. Kakšna narava, kakšna Zemlja, vse za preživetje zraste na trgovinskih policah.

“Ne rodim se iz zemlje, nimam stika z naravo, zato sem zgubil občutek za svojo okolico – iz nekje sem vržen v to življenje, v to vesolje..” Le moderni človek je sposoben takega absurdnega razmišljanja. Pa vendar, mar niso rastline del vesolja, mar niso živali del vesolja, mar ni, navsezadnje, moja mati del vesolja, mar ni moja mati del Vesolja?

Kako sem lahko potem ločen od česarkoli? Kako sem lahko potem ločen od Vesolja? Kako sem lahko potem ločen od Življenja samega?

Zabloda znanosti, zabloda omejenega razuma

Vedeti, da ne veš, je najboljše; Pretvarjati se, da veš, kadar ne veš, je bolezen.
Lao Tzu

Neverjetno je, koliko imamo literature na razpolago, koliko je vedno nove in nove literature na razno raznih področij. Koliko branja, energije, živcev, tuhtanja,… more nekdo predelati, da pride na nek nivo znanja.

A po drugi strani je to znanje zelo zelo majavo, ogromno je še neraziskanega. Koliko je še megle, koliko nejasnosti, koliko nekih hipotez, koliko stvari, ki jih je še potrebno raziskati.. Pa vendar se nekateri obnašajo, kot da že vse vedo, kot da so z neko teorijo “Boga za jajca prijeli.” Mogoče se vodilni raziskovalci celo zavedajo kako malo se spoznajo na stvari, a hkrati jim manjka širina in globlje dojemanje življenja, zato ne morejo predvideti vseh posledic. Največji problem je pa še vedno v tistih, ki te izdelke širijo, ker se obnašajo izjemno arogantno, kot da to 100% deluje in ni nobenih stranskih učinkov.

Zelo malo vemo o ekosistemu, o medicini, o možganih, o delovanju človeka, o fiziki, o delovanju živali, rastlin, telesa, narave, vremena…. A vendar je nič koliko literature, teorij in izdelkov, ki so uporabljene kot DEJSTVO, hkrati pa kar nočemo videti stranskih posledic. Novejši izdelki, se pa dajejo na tržišče brez tehtnih dolgoročnih raziskav, piše pa tako, kot da bi bilo vse kristalno jasno (se zavedam, da je ekonomija kralj).

Z delnimi spoznanji lahko naredimo veliko. Medicina pozdravi in zakrpa ogromno nedelujočih delov telesa, vreme lahko dokaj dobro predvidimo, vemo kako približno deluje ekosistem, vemo kaj se približno dogaja v človeškem umu…. Pa vendar bi lahko rekel, da zaradi arogance naredimo več škode kot koristi. Medicina preko farmacevtskih izdelkov uničuje zdravje, z nepoznavanjem ekosistema so v zadnjem času popularne čebele pred izumrtjem, igranje z vremenom in z elektro-magnetnimi polji lahko sproži marsikatero katastrofo, moderne tehnološke meditacije in nove zahodne psihološke metode (NLP) so izjemno ozko usmerjene. Ali pa radioaktivnost atomske bombe (na začetku je bilo to varno), uporaba mikrovalovke, varčnih žarnic, umetnih materialov v gradbeništvu,… še posebaj je pa strašljiva genska in nano tehnologija.

Vse deluje nekako po tem principu; danes nekaj čira čara in nekoč se mi slučajno nekaj posreči, ima kratkoročne rezultate (za dolgoročne nimam časa) in dam v množično uporabo. S tem, da po vsej verjetnosti niti nimam širine in spoštovanja do zakonitosti življenja in zato niti približno ne morem zajeti vseh posledic. Konec koncev pa koga sploh brigajo posledice, saj deluje, jaz bom na ta način obogatel in to je vse kar je pomembno.

Ne pravim, da je znanost napačna ali da nehajmo raziskovati, sploh ne. Potrebno pa je prenehati z aroganco in se delati kot da že vse vemo (način na katerega učijo v izobraževalnem sistemu), kot da vemo kaj delamo – kajti dejstvo je, POJMA NIMAMO O SVETU V KATEREM ŽIVIMO. Prej ko se bomo tega zavedali in to resnično dojeli, prej bomo lahko tudi ta del raziskali in s tem stopili korak naprej – tudi v znanosti, v dobro VSEH živih bitij.
 

Zakaj pišem te družbene refleksije? Predvsem zato, da vidimo kako noro in zgrešeno je vse skupaj, ter da se vprašamo vprašanja kot so “ali tudi jaz v vsakdanjem življenju ravnam kot naša znanost?” in po možnosti najdem nekaj takšni primerov (videnju nato sledi sprejemanje). Kajti družba je vedno povečana refleksija posameznika, vsaj večine posameznikov.

Zvezdništvo po domače

Čemu ravno zvezdništvo, zvezda? Zakaj ravno ta beseda, zakaj ne luništvo, sončništvo, gorastvo, rekastvo? Moja razlaga je da zato, ker je zvezda ne glede na ogromno razdaljo še vedno vidna s prostim očesom (kadar je jasna noč), tako velika je. Vidna pa je le PONOČI, vidna je le takrat, ko ni dneva.

“Zvezde vidimo le ponoči, takrat ko v našem življenju ni dneva, ko sami ne Živimo, ko mi sami le preživljamo, ko počasi umiramo, spimo Življenje.” To bi lahko bilo, ker če poslušate velike umetnike, niti ne poznajo vseh teh tako imenovanih (svetovnih/domačih) zvezd, ker jih bolj zanima njihovo področje, stvari s katerimi se sami ukvarjajo, saj imajo s tem veliko dela in še neizmerno jih zadovoljuje. Pred televizijo in radio sprejemniki verjetno ne preživijo dosti časa.

Zvezde nastanejo ravno zaradi tega, ker jim mi dajemo svojo moč, svoje spoštovanje, svoje občudovanje, namesto da bi to dali sebi. Mi jih dajemo status zvezde, status heroja. Glasbenik je lahko uspešen le, če ga ljudje gledajo, občudujejo. Seveda mora pri tem sam veliko naredit, sam mora pritegniti z nekim magnetom, vendar še vedno je na občinstvu ali to vzame ali zavrže.

Medtem ko smo včasih res imeli zvezde, ki so dejansko nekaj velikega naredile in same spravile občinstvo na stadione, so danes to vlogo prevzeli mediji. Mediji, še posebej televizija, lahko danes naredi zvezdo v trenutku, četudi na tem človeku ni nič posebnega, le dovolj pogosto jo je potrebno vrteti. In v trenutku jo lahko medij tudi strmoglavi in očrni. Britney recimo. Seveda so mediji tudi včasih imeli moč, vendar ne takšne kot danes.

In ravno mediji so tisti, ki nam v Sloveniji omogočijo, da častimo nekoga iz ZDA kot boga, sicer ga ne bi poznali. Mediji so tista povečava, ki naredi zvezdo vidno tudi pri nas. Tako da danes vse kar je potrebno za zvezdništvo je podpora medija. Mediji pa vemo kako delujejo, imajo skoraj magično moč na gledalca. Spet pa je vprašanje, kdo je odgovoren za to, da ima medij moč nad gledalcem? Medij ali speči gledalec?

Heroji, umetne zvezde, posnemanje

Zvezde v pravem pomenu besede niso nič drugega kot običajni ljudje, ki sledijo svojim sanjam, svojim vizijam ne glede na začasna polena pod nogami. To so pravi heroji, in ti so vredni občudovanja. Ob tem pa imejte vedno v mislih, da si še vedno morajo striči lase, še vedno potrebujejo hrano in pijačo, še vedno morajo to izločati odvečne strupe iz telesa (predstavljajte si jih pri tem), še vedno imajo potrebo po seksu, po njihovem telesu teče ravno tako rdeča kri. Čisto taki so kot mi, nič nadčloveškega ni v njih, razen to, da so šli preko svojih omejitev.

Prava zvezda dela tisto kar ga veseli in je ob tem uspešen. Zvezdništvo je sekundaren pojav, pride spontano, brez napora. Danes pa bi rad vsak bil zvezda, vsak bi rad bil občudovan. Ljudi vabijo na avdicije s sloganom “želite postati zvezda.” Ali jim gre tako slabo, ali pa namerno zavajajo gledalca. “Pridite in naredili vas bomo zvezde, četudi to niste.” Razumem da ti hočejo imeti nekoga pred kamerami, a kaj je na človeku takega, da rine v to smer?

Kaj pomaga slava, zvezdništvo, če pa je človek prazen znotraj? To ne bo zapolnilo vaše praznine, sploh pa ne, če se boste spuščali v nekaj kar ni na vaši poti. Iščemo ljubezen, odobravanje – da, a v končni fazi tega ne bomo našli nikjer zunaj, sploh pa ne za dalj časa. In lahko postanete zvezda, lahko vas nekdo umetno potegne iz vodne gladine, a vas ni naučil plavati. Ko vas bo ta nekdo spustil iz svojih rok, boste padli še bolj globoko kot ste bili in padec bo močan šok.

Malo poglejte kaj se dogaja s temi umetnimi zvezdami. Večina je bolj ali manj psihična razvalina, če pa ne pa to še bodo, odvisni so od števila občudovalcev, če ti kopnijo, so potrebni škandali. Ali pa razni tabloidi, ki živijo le od takih novic, ne pustijo pri miru vašega življenja. Kakšna mora mora biti tako življenje. Tega pa nihče ne vidi. Ali pa da ne moreš stopiti na cesto, ne da bi te kdo prosil za avtogram – sploh v tujini.

Zvezdništvo kot spontana posledica, v redu, človek ima na ta način večji domet, zakaj ne. Umetno proizvedeno zvezdništvo, pa vam bo prinesel le glavobol. Če nimate sedaj nič od življenja, če sedaj niste zadovoljni s svojim življenjem, potem bo to zvezdništvo le neka umetno sproducirana samozavest. “Mami oči poglejta me, na televiziji sem. Končno sem postala “NEKDO”, končno sem začela živeti.” Seveda, zresni se, “get a life” bi nekateri rekli.

Čemu ne posnemamo zvezde v tem, ker so sledili svojim sanjam, so presegli svoje omejitve. Posnemajmo jih v tem, in tudi mi najdimo svoje sanje in jim sledimo, ne glede na ovire. Ne pa da hočemo postati kot oni na zunaj, jih kopirati. Hočemo postati pevci, voditelji, športniki,.. Tu gre za močno zavajanje in hudo zmotno interpretiranje s strani posameznika. Delajte kar imate radi, kar res imate radi, v čemur uživate zgolj zato da delate. Če bo to večji del vašega dneva, niti ne boste imeli potrebe postati zvezda, ker vas bo to že samo po sebi izpolnjevalo. Zvezda gor ali dol.

Zvezda le na svojem področju

Vsak je zvezda na svojem področju. Nekdo je zvezda med športniki, drugi med umetniki, tretji med znanstveniki. Vendar nekatere področja dosegajo večji domet v občinstvu, neka področja so bolj zanimiva druga manj. Ker občinstvo za seboj potegne medije, oziroma midiji vedo kaj imajo radi gledalci in jim to postavijo pred oči, ima določena panoga večji odmev tudi v širšem krogu. Televizor in radio ima že vsako gospodinjstvo, tako da kdor pride tu v ospredje, je večja zvezda kot drugi, ki ne pride.

Nogometaši in vozniki formule ena so večji zvezdniki kot Iztok Čop ali Petkovšek & Pegan. So kaj bolj uspešni v svojem poklicu, se več matrajo? Ne, le gledanost je večja, gledalcev je po defaultu več. Je tudi bolj zanimivo? Ni nujno. Potem imamo tu glasbenike in znanstvenike? Čemu znanstveniki nikoli niso zvezde, kljub temu da so slavni?

Nek malo bolj uspešen televizijski voditelj, ki naredi še kakšno dobro oddajo je lahko hitro zvezda, ker že dela na takem mediju, ki mu to omogoča. Vsaj slaven in prepoznan je lahko, če ne drugega.

Sedaj se postavlja pa vprašanje, če je lahko kdo zvezda za širše občinstvo izključno preko interneta. Za enkrat je ta odgovor absolutno NE, ker je internet preveč razcepljen, in še vedno – žalostno, a resnično – imajo velike medijske hiše največ obiskovalcev tudi na internetu. Kar je na prvi strani v poročilih, je na prvi strani na internetu.

Ko/če se bo internet skoncentriral na nekem področju stran od velikih medijskih hiš, potem imamo lahko zvezde tudi preko interneta. Postavlja pa se vprašanje, kdo pa bi bili najbolj primerni zvezdniki interneta? In ko se bo internet toliko razpasel, da ga bo spremljal VSAK, torej čez nekaj let, takrat bomo imeli zvezde oziroma slavne osebe tudi zgolj preko interneta. Spet pa vprašanje, kaj bodo ljudje s to slavo, s tem zvezdništvom počeli? Je to primarni cilj, ali bo nastal kot spontana posledica tega kar počnejo?

Zvezda in slavna oseba

Ob vsem tem pisanju me je najbolj begala ločnica med zvezdo in slavno osebnostjo. Mogoče bi lahko tako rekel, da prava zvezda le tisti, kateremu to uspe spontano, ki res nekaj naredi, ki presežejo svoje omejitve – heroj na nek način. Slavna osebnost pa tista, ki je veliko na očeh javnostih. Torej tisti, ki že imajo tak poklic, da je v soju žarometov, čeprav “ne naredi nič posebnega.” Le svoje delo opravlja, tako kot delavec v tovarni.

Če pogledam sebe, ni človeka, ki bi ga imel za neko zvezdo, za nekega idola. Je dosti ljudi, ki so deležni spoštovanja, statusa heroja celo, vendar da bi jih koval ne vem kako visoko in te neumnosti, za to pa ne vidim razloga.

Potrebno se je zavedati predvsem to, da so nekateri lahko zvezde le na določenem področju, na ostalih pa močno ozadaj; športniki, manekenke, igralci,.. Postavlja se vprašanje, ali želim biti taki kot oni, ali pa bi raje bil celosten, uravnotežen človek?
 

Vprašanje za milijon evrov: Čemu ne bi bil človek zvezda samemu sebi? Čemu je tako lažje svojo moč in odobravanje dajati drugim, sebe pa zanemarjati?

Super je tudi tale Jonas-ov prispevek.

Linearna ali CIKLIČNA Logika

Noč ali dan. Kaj boste izbrali, kaj imate rajši?.. Dejstvo je, da je v naravi oboje potrebno, DOPOLNJUJETA se. Noč je prav tako potrebna kot dan. Ponoči narava počiva, se regenerira. Pravijo celo, da telo raste zgolj ponoči.

Ali pa vdih in izdih. Prva stvar ki jo naredimo ko pridemo na ta svet je, da vdihnemo. Zadnja je izdih. Torej na nek način vdih pomeni življenje, izdih pomeni smrt. Vendar eno ne gre brez drugega. “Vdihni,” pravi zajček bobru, katerega skoraj raznese, ker ni izdihnil. “Samo vdihni! Nikoli ne izdihni! Izdih pomeni smrt.” Precej neumno, vendar mi se tako v vsakdanjem življenju obnašamo.

  • Naj bo samo Sonce, le sončno vreme hočem. Dežja ne prenesem.
  • Hočem biti venomer aktiven, pasivnost je za lenuhe.
  • Jaz sem moški, jaz ne jočem, ne kažem čustev (ko sem trezen). Jok in čustva so za ženske, to ni zame.
  • Vedno bom dobre volje, sem že veliko knjig prebral in ogromno seminarjev dal čez. Samo depresivni ljudje so slabe volje.

CIKLIČNOST

Naša logika je LINEARNA, STATIČNA. Vedno mora biti “pozitivno”, če bo drugače namreč pomeni, da smo že v napačni smeri, da tistega “pozitivnega” ne bomo več dočakali (saj je linearno).

Ko se dan končuje ne pomeni, da nikoli več ne bo posijalo Sonce. Če je nevihta, ni to na veke vekov. Marsikdo bi tako mislil, saj je naša logika čisto linearna. Ne bo večno zima, ne bo večno sneg. Spet bo sneg skopnel, in spet bo poletje in nato spet zima. Vse gre v ciklih. Ko sem slabe volje, ne pomeni da bom večno. Kadar pokažem čustva ni nič narobe, pasivnost je prav tako potrebna kot aktivnost (poglejte športnike). Eno brez drugega ne gre, oboje se dopolnjuje.

Cikličnost ohranja ples, življenje narave. Brez tega ne bi bilo življenja. A mi bi radi drugače, mi bi radi bili bolj podobni robotom, bolj statični, bolj linearni. Vendar nismo roboti, ljudje smo, živa BITJA, še vedno del narave, čeprav močno odtujen. V naravi pa prevladuje CIKLIČNA logika. Vse gre v krogih; noč-dan, pomlad-poletje-jesen-zima, sonce-dež, aktivnost-pasivnost, vdih-izdih, rojstvo-smrt. Oboje je potrebno.
 

Tisti, ki sledijo linearni logiki so viri zgodbic kot so: “10 let sva živela skupaj, brez prepira, potem se je pa ločil – ne zastopim tega”. Ali pa: “tako rad me ima, vedno naredi kar rečem. Zadnjič je pa rekel, da me ne prenese več.”

Zatiranje nasprotnega zaradi linearne logike je verjetno tudi eden od vzrokov, da danes ženske postajajo moški, moški postajajo ženske. Očitno morajo izraziti tisto, kar se je tekom časa nabralo in ostalo neizraženo. Vendar v današnji družbi nihče ni zadovoljen, vsi se iščejo (kar v končni fazi daleč od tega, da bi bilo slabo).

Ženska mora kdaj pa kdaj pokazati moško naravo, prav tako mora moški kdaj pokazati žensko naravo. Brez tega ne gre, to je del življenja. Cikličnost. Opustite linearno logiko. Še vedno boš moški z vso svojo močjo, še vedno boš ženska z vso svojo nežnostjo. Vrnite se k naravni logiki, k cikličnosti. Naj vas ne bo sram.

Prileže se dovoljenje za čustvene izbruhe (alkohol, hitra vožnja, droge), močno paše. Dobro dene slabo vreme po dolgotrajnih sušnih dnevih. Paše počitek po napornem dnevu, tudi slaba volja je koristna. (Baje.*)
 

Vse to je skrito v starodavnem simbolu Jin-a in Jang-a. Dveh nasprotij, ki se dopolnjujeta, ki skupaj tvorita življenje, kot moški in ženska. Dveh nasprotij, ki pa imata v sebi malenkost drugega pola; belo vsebuje črno, črno vsebuje belo.