Tag Archive for 'odgovornost'

Predčasne volitve 2011, sporočilo volivcem

Še drugi del razmišljanja, da ujamem še zadnje urice pred volilnim molkom. (Zaradi tega tudi beta verzija; in bolj na hitro opisana druga in tretja točka).

Tako eni kot drugi nas prepričujejo, da so v nedeljo zelo pomembne volitve, da se jih moramo udeležiti, da se odločamo o prihodnosti Slovenije (za nadaljnja štiri leta), če se jih ne bomo udeležili in bomo volili napačno, nam huda prede.

Takšni in podobni pozivi nekako ustvarjajo stanje nujnosti, stanje kritičnosti in posledično stanje strahu in paničnosti. V strahu in paniki, so se pa v preteklosti zgodi že marsikateri nesmisli in neumnosti in se rodili marsikateri totalitarni režimi. Strah in panika sta idealna, da človeku zameglita razum in gre na volitve zaradi tega, ne da bi resnično hotel nekoga voliti, ampak zaradi tega, ker mu v nasprotnem primeru huda prede. Potem je potrebno še voliti „tapravega“ kandidata, ker sicer bo ravno tako hudo. V tej paniki se človek spet zateče k instinktom in voli tistega, kateri se kaže najmočnejši, kateri je najbolj propagiran posameznik/stranka, ne na podlagi tega, v kateri program ali človeka verjame in mu zaupa. Obstaja nekaj, čemur bojda ljudje rečejo „stran vržen“ glas, če glasuješ za nekoga, ki ne pride v parlament. Ali ni stran vržen glas ali napačno usmerjen glas tudi to, če glasujete za nekoga in povzroči marsikatero neumnost v državi? In potem bodo rekli, „hja, saj ste poznali za naš program in vedeli kaj bomo naredili, ne pritožujte se sedaj, sedaj nimate več pravice govoriti“. Slednje se mi zdi dosti huje kot prvo. (Verjetno so v starem režimu ravno zaradi tega toliko propagirali in vsiljevali udeležbo na volitvah, da je oblast imela boljšo samopodobo, ko je videla, koliko ljudi se z njimi „strinja.)

Sam ne verjamem, da se bo zaradi tega zgodilo kaj groznega. Tudi če zmaga kakšna stranka z močno večino, se ravno tako ne bo kaj groznega zgodilo. Zgolj zaradi tega ne. No, mogoče bo posledica. Posledica odpada od moralnosti, razumnosti, modrosti, resnične etičnosti, resnicoljubnosti, od Boga, oz. posledica uzakonitve laži in prevare in prostitucije med mladimi in razvratnosti. In če je že kaj nujnega, če je kaj absolutno pomembnega, potem je predanost Resnici, Dobremu, Lepemu, Ljubezni, Bogu,… Če bi kaj lahko bilo, potem je edino to, drugega nič….
 

Zakaj ne verjamem, da se bo kaj hudega zgodilo? In kar bi tudi rad, da ljudje/volivci razumejo, je:

PRVIČ. Demokracija. Država. Kaj je država? Kdo je država? Je to peščica posameznikov v vladi in njeni okolici, ali smo to vsi ljudje? Nas je država dolžna, po eni strani ujčkati in vse narediti namesto nas, po drugi strani pa od nas zahtevati absolutno pokornost in ubogljivost? Se človek vpraša v odnosu do države, „kaj mora država vse narediti zame in koliko pravic jaz imam (koliko ima država dolžnosti do mene)“ ali se človek vpraša, „kaj lahko jaz naredim za državo?“ Smo ljudje skupaj ustvarili državo ali se je država ustvarila sama oz. jo je ustvarilo nekaj posameznikov elite?.. Naj se popravim, naj bi v idealnem svetu ljudje skupaj ustvarili državo, ali naj bi bila država last peščice ljudi, ki jo za po vrh vsega uporabljajo v lastne namene? Se ljudje rodimo, da bomo sužnji državi, ali se ljudje rodimo zato, da bomo s svojimi talenti, inspiracijami, navdihi, predanosti klicu Srca, prispevali k skupnemu dobremu, prispevali nekaj „svojega“ v dobro vseh? Naj bi v „novem Jeruzalemu“ (idealnem svetu) mi povedali, kaj bomo prispevali državi, ali nam do država diktirala nekaj svojega, kar ji moramo prispevati, četudi je čisto v nasprotju z našimi resničnimi vrednotami in interesi?

Torej, znajdemo se v državi, pravijo nam v svobodni in demokratični deželi. Hkrati ti pa povedo, da pravica in celo dolžnost, ki jo imaš do države, je ta, da na vsake štiri leta (ali v skrajnih primerih kaj prej) izberemo eno od ponujenih političnih strank/opcij. Ko smo oddali svoj glas, moramo biti naslednja štiri leta tiho in se ne vmešavati v državniške posle, ker se to nas ne tiče. Četudi mislimo, da se nas tiče, se nas ne tiče, se nas ne sme. In četudi želimo kaj prispevati, ne smemo prispevati, niti ni mogoče – birokracija onemogoča. Če smo že zelo vztrajni, potem (verjetno) pravijo, da naj se vključimo v kakšno politično stranko, kjer, seveda, začnemo na dnu ali nekje na sredini, in preden prilezemo do vrha in preden imamo resnično možnost vplivanja na delovanje stranke, zelo verjetno pozabimo s kakšnimi vrednotami smo sploh vstopili v stranko. Nekako velja, če so tvoje vrednote naše vrednote, potem te sprejmemo medse, sicer ostani zunaj ali na dnu in bodi tiho. In to je skupno vsem opcijam. Razumljivo, saj si vsaka opcija želi podložnikov, katerim bo vladala.

In smešno je poslušati, oz. več se je tega slišalo včasih, kako pomembni smo in kakšno veliko čast imamo, da s svojim glasom vplivamo na prihodnost naše skupne države. „V preteklosti tega niso imeli, v preteklosti so bile kraljevine in diktature, šele v zadnjem času smo si ljudje izborili pravico odločanja – zelo velika čast za nas.“ Seveda, velika čast vplivati na življenje v skupni državi. Ampak… Ali ne vpliva VSAKO moje DEJANJE na življenje v skupni državi? Ali ni vsak moj zapravljen evro oddana volilna glasovnica? Ali ni vsaka moja namenitev pozornosti nekemu televizijskemu programu oddan volilni glas? Na primer, mleko v trgovini stane 0,80€/liter. Na družino gre na mesec 24 litrov mleka, torej 19.2 evra. Recimo, da neka trgovina v manjšem kraju zajame 100 družin, katere kupijo toliko mleka, torej gre 2400 litrov mleka v vrednosti 1920 evrov. Ampak mleko ne zraste v trgovini, mleko ne nastane na policah v trgovini, mleko nam nudi krava, kar teh časih številk in tabel večinoma pozabljamo – namesto svojim teličkom, nudi krava mleko ljudem. Če „proizvede“ neka kmetija toliko mleka, to pomeni za kmetijo 1920 evrov mesečno, kar pa je precej velika številka in verjetno bi močno olajšala preživetje manjšim kmetijam, kljub vsem stroškom. Vpliva moje početje oz. početje neke družine in posledično širše skupnosti na življenje v skupnem okolju ali ne? Podobno s televizijsko gledanostjo; vse se meri v gledanosti, gledanost pa prinaša cekinčke oz. večje številke na rečunu. Torej, če neko število ljudi ne gleda neunosti in osredotoči pozornost bolj kvalitetnim vsebinam, bomo posledično tudi na televizijskih programih videvali več kvalitetnih vsebin.

Seveda, rekli boste „Hjaaaaa…. ampak mora biti zadostno število ljudi, en sam nič ne pomeni. (Naša družina bi v enem letu zapravila 230.4 evra, če že moramo meriti v evrih, v desetih letih 2304 evre. Malo sicer, ampak to je le ena družina) “En nič ne pomeni, danes ne, v roku desetih let, pa verjetno kar precej. Če se temu enemu pridruži še en eden, in tem en in enemu še kakšen eden, so že trije, in če se tem trem pridruži še kakšen eden ali ena, so že štirje. In če ti štirje, vsak s svojim zgledom navdušijo le enega edena, potem je to že 8 eden-ov. Čisto počasi, brez kakršnihkoli revolucij, evolucijsko, počasi, a s polžjo vztrajnostjo in odločnostjo.. (8 družin na mesec 153 evrov za neko kmetijo, namesto da bi jih zapravili v trgovini – zgolj za mleko.)

In če kaj pomenijo dognanja znanosti, če kaj pomeni Skrivnost in ‘zakon privlačnosti’, če kaj pomeni, da imajo naše misli in dejanja vpliv na svet okoli nas (Gregg Branden npr), če kaj pomeni ____, potem pomeni to. Da imajo naše vsakodnevne odločitve in izbire vpliv na življenje v skupni državi in v skupnem svetu. Ampak seveda, potrebno je biti vztrajen in hoditi mnogokrat po poteh, kjer ni nobene podpore, kjer je celo sovražnost in nasprotovanja… Verjetno je sovražnost in nasprotovanje tudi zaradi tega, ker se (vsaj podzavestno) zavedajo, da imajo takšni mali in odločni koraki izjemen vpliv na prihodnost. Če bi se ljudje bolj zavedali tega, če bi vedeli kam jih njihova pot pelje, če bi se zavedali vsega tega, potem bi veliko lažje na poti tudi vztrajali.

To je prvo, kar bi rad, da imate v mislih, da je vsak zapravljen evro oddan volilni glas, da je vsaka usmeritev pozornosti oddana volilna glasovnica.
 

———zgolj okvirno, ker zmanjkuje energije časa pa ni več; vem, vem.. ——–

DRUGIČ. Prelaganje in izogibanje odgovornosti.

Na primer, prihaja čas sneženja. Zasneženih pločnikov in cest. Boste čakali na javne službe in uslužbence, da vam počistijo prostor pred blokom in klicali in se pritoževali, ali boste prijeli za lopato iz si “sami” skidali sneg? Boste klicali na občino in kako so nesposobni, tam bodo rekli,”seveda, oprostite, bomo takoj uredili”, ker vas nočejo vznemirjati, ampak naslednje leto boste pa dobili dražjo položnico za komunalo, ali se bodo pa kje drugje povečali izdatki za občino. Ker bo občina morala zaposliti ali najeti dodatne ljudi, za kar gredo dodatna sredstva, in nekdo jim mora plačati. Vi ste pa tudi oddali svojo odgovornost nekomu drugemu, kar pa vas bo naredilo le še bolj nezadovoljne, ležerne in apatične..

Ne glede na to, čigava je “pristojnost”. Vaš prag je vaša pristojnost in pika. Ne dovolite si, da vam jemljejo odgovornost.. Ker potem si lastijo pravico, da vam tudi kadarkoli pogledajo v modem in kmalu bo še v računalnik, da vam bodo lahko na daljavo popravili napako, ker jo sami ne znate…
 

TRETJIČ. Razlogov za revščino in pomanjkanje hrane ni. FIZIČNIH razlogov za to ni. Upam si trditi, da je revščina in pomanjkanje osnovnih dobrin skozi celotno zgodovino bila posledica tega, da si je nekaj ljudi – elita – prisvojila pravico in prekomerno jemala iz skupno ustvarjenih dobrin, medtem ko niso ničesar dajali v zameno.

Kar spomnite se na vsa tista nažiranja pri grkih in rimljanih. In če so ljudje lahko osvajali države tisočletja v preteklosti in bili na dolgih pohodih, potem je očitno, da pomanjkanja niso trpeli.

Mogoče bi tu priporočal film The Man Who Would Be King (1975), ki govori o dveh zahodnjakih/angležih, ki sta se odpravila v eno zahrbtno državo ____, izključno z namenom, da bi ji vladala, da bi iz plemenskih skupnosti ustanovila enotno državo.**
 

Torej, volitve. Pridružil se bom tistim, kateri ne bodo šli na volitve. (a) Ker vem, da izražam svojo voljo v vsakdanjem življenju. (b) Ker ni stranke, katera bi mi ustrezala.

Te “zelene” stranke so malo popestrile možnosti in odprle nove smernice za prihodnost, ampak so enostavno preveč “liberalne” in permisivne; popolnoma odpovedo, ko pridemo na področje etike, modrosti, znati razločevati med koristno in nekoristno svobodo, predvsem pa odpovedo na področju religijske prakse oz. religioznosti. No, o tem celo nekaj govorijo, ampak v praksi tega ni – nič hudega, nekje je potrebno začeti, in kot rečeno, sem jim hvaležen za to kar so poizkusile ponuditi. Ampak za bolj resnične in konkretne rezultate bo potrebno še precej meditirati in moliti in pošiljati Ljubezen in hoditi po poti Resnice. Nikakor se torej stvari ne končajo v nedeljo oz. ponedeljek..

Ne tako nevidna generacija ali miselnost te civilizacije

Gledam oddaje o generaciji mladih od 25-35 let, kamor tudi sam spadam, in poslušam vse to o nevidnosti, neučinkovitosti, ne-iniciativnosti, zabušavanju (vse kar ni v skladu “main-stream” vrednotami je stigmatizirano) in kako živijo doma pri starših (največji greh na tem svetu), kako bi se morali osamosvojiti (karkoli že to pomeni), kako bi morali biti družbeno koristni, itd.

Zdi se, kot da je nekaj hudo narobe s to generacijo.. Se strinjam, marsikaj je narobe z nami.. A dajmo najprej zavrteti čas nazaj, v leta ko smo bili rojeni, torej od leta.. 1976 do leta 1986. Še malo nazaj, v čas naših staršev, leta 1953 do 1963, približno. Naši dedki in babice so videli vojno, živeli v časih pomanjkanja pred in po vojni. Ničesar si niso mogli privoščiti, ni bilo materialnih dobrin, ni bilo počitnic,.. potrebno je bilo delati in biti večinoma doma. Tudi naši starši so odraščali v pomanjkanju. A bolj kot so postajali starejši, bolj se je čutil vpliv prenovljene povojne proizvodnje. Začeli so prihajati televizorji, avtomobili, pralni stroji, gospodinjski aparati, oblačila, elektrika, vodovod,.. srednja šola, študij na fakulteti, filmi, glasba, diskoteke,… Ko so nas rodili, so bili do dobra tudi v novih miselnih nazorih, predvsem „Študiraj, pa ti ne bo potrebno delati“, „zakaj bi moral jaz delati, če lahko drugi delajo namesto mene“, permisivna vzgoja ali bolje rečeno ne-vzgajanje otrok,..

Z vzgojo je tako, zahteva čas in energijo. Naši starši so morali biti prisotni pri družinskih opravilih, ker je bilo vsega enostavno preveč, da bi starša zmogla sama; hočeš nočeš, bili so primorani v sodelovanje. Vzgajali so jih strogo, niso jih posebej učili, naučili so se s posnemanjem in z delom. Pri nas je bilo pa že drugače, v trgovini se je dalo dobiti več, vsi ti aparati in pripomočki in mehanizacija je omogočila, da sta starša sama lahko naredila bistveno več brez vmešavanja otrok – in tudi sta. Ker vzgoja je težko delo, težko je otroka učiti novih reči; marsikaj bo naredil narobe, marsikaj zasral, in več bo dela, ker bo potrebno popravljati njegove napake. Tako sta otroka potisnila na stranski tir, zadovoljni so bili vsi, narejeno je bilo pa tudi vse.

Otroci prepuščeni sami sebi, oziroma televiziji in predvsem računalniku, odrinjeni na rob in vzgajani v duhu „ti se le pridno uči in hodi v šolo in študiraj, da ti ne bo potrebno delati, midva ti bova pa tačas nudila vse potrebno“. Kar pomeni: „ti si preveč štorast/len/zabit, da bi se naučil kakšno opravilo ali znal kaj sam narediti, in če bi kaj poizkušal, bi naredil več škode kot koristi, zato se raje uči oz. si lahko tudi za računalnikom, le da bo mir pred teboj“. In v tem duhu smo odraščali. Starši so imeli izobrazbo, ni jim bilo potrebno delati ali veliko manj, ker so si lahko ogromno kupili v novo rastočih trgovinah.. in enako so pričakovali tudi od otrok – da bodo oni imeli še boljšo izobrazbo in jim bo potrebno delati še bistveno manj, skorajda nič. Napredek.

Čutiti je (bilo) velik odpor do dela, in nekako je tudi jasno, od kje pride do tega odpora. Če pogledam stare starše.. če hipnotizirani ne sedijo pred televizijo, oz. predvsem ko se lotijo kakšnega bolj resnega dela so vedno na trnih, da bo le vse opravljeno, vse pod streho. Vedno pod nekakšnim pritiskom, nervozo, vse delati s polno hitrostjo in brez počitka, tudi po kosilu ne,.. Točno vedo kaj kam paše, vedo kakšno mora življenje biti, niso pripravljeni poslušati nič drugega.. In jasno, da se ljudem takšen odnos do dela zagnusi – in kot nalašč, je bila našim staršem ponujena alternativa – fakultete, službe v podjetjih/institucijah. Kaj to točno pomeni verjetno nihče ni vedel, vedeli so le, da tisti tam gori imajo in si lahko privoščijo vse. Saj veste, kako je s tem idealiziranjem, politiki rečejo „sprememba“, „blaginja“, „svoboda“, in vsak si predstavlja svojo idealizirano sliko, najlepše kar je možno. In tako so tudi te službe, ki človeku nudijo vse, neka idealizirana podoba – imamo idealizirano predstavo kaj se dela v teh službah (čeprav, če bi malo bolj pomislili, kaj bi to lahko bilo, bi verjetno ugotovil, da imajo bolj kot ne zatemnjeno/črno/prazno sliko) – dejansko stanje je pa mnogokrat drugače. Nihče na primer niti pomisli, da morda „blaginja“ za politika pomeni suženjstvo in ubogljivost nižjih razredov.

Ko je čedalje več ljudi delalo v takšnih službah, ki so nudile vse, smo spoznali, da niti ni tako lepo. Sediš v neki pisarni in prelagaš papirje. Pridejo raznorazni šefi, en zahteva eno, drugi drugo. Zatakne se pri tej stvari, zatakne se pri oni stvari – zaradi ene črke na papirju, in je potrebno vse na novo. Potrebno se je sestati in dogovoriti o neki zelo pomembni zadevi z enim vele-pomembnim človekom, mu lezti v rit, potem drugemu.. Nekako še večja zmeda, še večji direndaj, še več mešanja zraka brez pravega učinka, a ker po neki čudežni formuli – le kdo bi lahko vedel kakšen čarovniški trik je to – vso to mešanje zraka prinaša zelo visok standard in nakup vseh igračk in posestev in gradnjo hiše in ostalega. Zdi se, da večje kot je mešanje zraka (največje mešanje zraka predstavljajo bankirji), večje so možnosti za dobro življenje tudi v realnem svetu. Tako bi kar na enkrat vsi radi bili „leaderji“, mana-ger-ji, ekonomisti, marketinški svetovalci, borzniki, podjetniki – vsi bi radi sodelovali pri tem čarovniškem triku, delal ne bi pa nobeden. Za kramp, lopato, motiko, pa ne bi nihče več niti za trenutek poprijel..

Tako danes ta preljuba družba/sistem/civilizacija, ponuja le še več mešanja zraka oz nadaljnje zasužnjevanje. Ali so na voljo zgoraj opisane službe, ali pa panoge in področja, ki spodbujajo še večjo zasužnjevanje in že tako veliko norost. Sem spadajo raznorazni NVOji (kaj v povezavi z NWO morda? – glej Malachi Martin), s propagiranjem homoseksualnosti, vsiljivega povezovanja (kot da ni tega že tako ali tako preveč), medkulturno/mobilno družbo (v kateri ne bo nikoli možno zgraditi trdne lokalne skupnosti), projekti v tujini za premlade, kateri niti ne vedo kakšne so vrednote in običaji domačega okolja, tujina jim pa še dodatno vcepi nove vrednote, nastane še večja zmedenost v njihovi glavi.. Med razvojnimi in znanstvenimi panogami, tako se zdi, množično največ zaposlitev ponuja rekonstrukcija fizičnega sveta, torej navidezna resničnost. Računalništvo, filmi, celo knjige.. Vse gre v smer grafične upodobitve realnega sveta. Da se bo čim več reči dalo videti na računalniškem zaslonu, seveda v 3D različici (3D aplikacija planinskih poti, 1.3 milijona evrov(?)).. da bo vse vezano na računalnik in posledično en centralen sistem. Dela se na bazah podatkov, na vizualnih predstavah, celo na drugih čutnih dražljajih (Xpand). Kmalu bomo lahko le še sedeli doma, priklopljeni na nek stroj in vstopili v katerikoli svet. Računalniška igrica bo lahko že takšna, da bo resnična simulacija; da bo imel človek občutek, da on dejansko živi v tem svetu, in bo priklopljen na to napravo in živel v takšnem svetu.. Kaj bo potem.. se spomnim eno predavanje od Alan Watts-a.. kaj bo potem, ko bomo rekonstruirali resničnost. Ko bo dejansko precej podobno kot je Matrici (1999), ko bomo lahko priklopljeni tudi več dni/tednov in igrali nek navidezen scenarij. Kakšno pustolovsko dogodivščino, ala Indiana Jones, ali pa seksualno fantazijo, ali vojno simulacijo, ali kakšno dogajanje iz knjig,… In bo ves smisel življenja le v tem, da bomo doživljali in izpolnjevali vedno nove in nove navidezne resničnosti. Verjetno, ker ne bo nikakršnega zavedanja in ker bomo popolnoma degradirani, bo večina le te temeljila predvsem na „čutnih užitkih najnižje vrste“.

Samo še to zna ponuditi današnja civilizacija. Če delate na / se ukvarjate s temi področji, tedaj imate možnosti in podporo, če niste v tem, potem ste družbi praktično odveč. Tako imamo mlade nadobudneže, ki so uspešni v teh panogah in okoli razglašajo, „kako je mogoče uspeti, če se hoče, če je volja,.. Če pa nočete delati, potem pa ne bo nič“. Če se hočete izživljati nad drugimi, psihično in mnogokrat še vedno fizično, če podpirate „laž in živite iz nje“, če razmišljate v stilu: „Že res da je veliko krivic in nesmiselnosti, a kaj moremo, naredi svoje delo in bodi tiho, ne vmešavaj se. Služba ti nudi denar in s tem lagodno življenje, zato se ne pritožuj (Vivekananda, a slišal tudi v živo). Kaj zato, če se nekomu dogaja krivica, kaj zato, če sebi odtrgamo večji kos pogače, kaj zato, če prodajamo nepomembne izdelke,.. Skrbite zase, za svojo družino, da bo vam samim lepo v življenju, za druge pa naj vam ne bo mar. (Nekaj takšnega (zadnja poved) je Rockafella rekel Aaronu Russoju)“ „Ne sprašujte kaj je namen te tehnologije, v kakšne namene se lahko uporablja, ne pritožujte se, če vas priganjajo, saj ste tako ali tako last korporacije/institucije (kupljeni ste z denarjem),..“ Za vse takšne ubogljive, ozkogledne, sebične, nepoštene je dela več kot dovolj. Ljudem so pokradli vso lastnino, sedaj jim skušajo ukrasti še možgane (dobesedno) in nato še dušo – vedno se kaj najde, da lahko zver sistema ukrade. Iz vsega tega se zverina napaja, to sistem spodbuja in nagrajuje, in sistem zahteva od peščice mladih, da bodo takšen sistem podpirali in poganjali naprej – eni na vodilnih mestih, drugi kot hrana.
 

Vsemu temu smo se mladi uprli, tisti, ki nam ni vseeno kakšen bo človek kot bitje, ki nočemo izkoriščati in se izživljati nad soljudmi, ki nočemo podpirati tega hiperaktivnega/bombastičnega/rajas-tičnega načina življenja.. Ki hočemo bolj umirjeno življenje, bolj umirjena mesta, z vrednotami kot so modrost, spoštovanje, razumevanje, prijaznost, poslušanje, vzeti si čas za drugega in zase, pošteno delo,.. neko satvično življenje – umirjeno, a hkrati aktivno. Ki hočemo raziskovati in delati na področju zavesti, poglabljanju v odnosu do Boga, razumevanju in poslušanju sveta okoli sebe,… Za takšne, pa ni prostora niti podpore niti svobode. Zdi se celo, da se ta pošast sistema boji takšnih ljudi – seveda, ker to pomeni njeno smrt – vse ostalo jo ohranijo živo; vso nadaljevanje teh zgrešenih vrednot in izkoriščanja, je njeno življenje, ostalo je smrt – prijaznost, razumevanje, spoštovanje,.. to je njena smrt.. in pošast to ve in tega se boji. Zato hoče mlade na vse načina odvrniti od takšnega načina življenja. Tudi s tem, da propagira uspešne mlade ljudi, ki so v okviru nastavljenih poti uspeli. S tem, ko se ti potem šopirijo in izpostavljajo kako so uspešni in kako je vse na svetu lepo in prav in dobro… In ravno tu vidim upanje, ko mnogi zavračamo takšen marketing in mu ne nasedamo, in gremo po notranji poti, četudi nas vsi ovirajo in hočejo od tega odvrniti; z grožnjami ali z mamljivimi ponudbam.

No, nekaj časa je potrebno živeti/delati v sistemu, ker se v njem rodimo. Odnos bi moral biti takšen, kakršen je odnos pravega katolika (lahko gledamo tudi širše; sem spadajo vsi ki „so v srcu pošteni“) in je bil odnos katolikov v prvih treh stoletjih: „to delo moramo opraviti, brez tega bomo umrli, vemo da s tem podpiramo sistem na svoji grešni poti, a trenutno ni druge izbire. Zato pa ta denar, ki ga dobimo, uporabimo zase le za najnujnejše potrebe, nekaj ga dajmo na stran, z ostalim pa pomagajmo revežem. Ko delamo, delajmo v okviru možnega čim bolj pošteno in pravično, čim manj prilivajmo olja na ogenj izkoriščanja, podtikanja polen, in ostalih nepoštenosti na delavnem mestu. Ko pa z delom končamo, pa ne pozabimo na vse te grozote, temveč prosimo Boga in molimo, da nam podeli milost in čim bolj ublaži vso to svinjarijo. Molimo za svoje sovražnike, kajti naši sovražniki so sovražni zaradi tega, ker živijo v grehu: „Vsak, ki greši, je suženj greha.“ Zatorej so sami večji sužnji kot mi, in iz svojega stanja notranje nemoči se napajajo s trpljenjem drugih. Molimo torej zanje, da bodo imeli več razumnosti, več modrosti, da bodo znali živeti čim bolj prijazno do okolice.“ Nekaj takšen naj bi bil odnos ljudi na delavnih mestih, bolj kot je delavno mesto odgovorno, bližje takšnemu načinu naj bi razumen, v srcu čist človek delal/živel. Vse drugo je pot teme in nadaljevanje tega, kar imamo sedaj.…
 

Torej, če nekako povzamem, z mladimi ni nič narobe, narobe je s sistemom, s to miselnostjo sistema, kateri so nasedli že naši starši in seveda nazaj v preteklost, a v milejši obliki. V prvi vrsti ta miselnost pomeni, da obstaja nekje znotraj sistema obljubljena dežela ala Amerika. V to deželo bomo očitno prišli ne z odgovornim in poštenim delom v sedanjosti, ampak z malomarnostjo, z življenjem v navideznem svetu, z izkoriščanjem drugih, z zanemarjanjem svojih osnovnih dolžnosti, z zanemarjanjem materialnih dobrin in nižjih delavnih mest – “logično”, kajti takšen način trenutno prinaša večje denarce.. Pomeni tudi, da je idealno življenje življenje brez dela. Vsakršno delo je zlo. Zato, za uspešno in užitkov polno življenje, potrebujemo sužnje. Z vso svojo modrostjo, tehnologijo, inteligenco še vedno nočemo biti sposobni, da bi lahko v okviru lastne skupnosti živeli ugodno življenje, da bi lahko vsak UGLEDEN član družbe poprijel za vsakršno, še tako na videz nepotrebno opravilo (beri: Thomas More – Utopija (1516)). Ne, mi potrebujemo sužnje, da bodo opravljali nizkotna dela, ki niso nič drugega kot stranski produkt lenega in neodgovornega in vampirskega načina življenja. Življenja izven vseh zapovedi in smerokazov svetih ljudi.. In to nekateri imenujejo razumno življenje, „tako pač je in drugače ne more biti“ življenje.. Japajade..

Mladi, mladi smo bili obkroženi s to miselnostjo, jo privzeli nase in ji nekaj časa sledili, a sedaj smo se, ko smo videli vso/’večji del’ njene neumnosti, od te miselnosti oddaljili (–> „nevidni“) – a z namenom (ne vsi, mnogo jih je še vedno zavedenih), da se z njo soočimo in jo z zavedanjem/razumevanjem/ljubeznijo in predvsem Božjo milostjo tudi raztopimo. Kajti smo mladi, imamo še dovolj volje/moči/energije, raste pa tudi naše zavedanje/znanje/sposobnosti. Smo mladi, imamo prihodnost in moč, in to bomo tudi storili.. lahko se nam pridružite, ali pa nadaljujete svojo izkoriščevalsko pot kje drugje – na tem planetu nič več, bilo je dovolj..
 

—–
nadaljevanja sledijo
 

Trinitas V ~ poučne risanke/animacije o stanju te civilizacije

Upor v zeleni dolini; poljska, opa, slovenska (verjetno) risanka/animacija

“PRIDI, VZEMI, ODPLAČAJ!” –> “ČIM PREJ ODPLAČAJ!” –> “BANČNE POČITNICE” oz., verjetno, tiskarniške počitnice.. Tiskarna NLB, Tiskarna SKB, Tiskarna Nova KBM,… Največji problem tiskarn je tiskanje denarja, ker gre preveč sredstev v ta namen –> sedaj nam je lahko jasno, čemu so plastične kartice tako prikladne.


 
 

The American Dream (Ameriške sanje); “It’s called the American dream because you have to be asleep to believe it.” ~ George Carlin

Če bi več delal, tega ne bi tega bilo.” Če bi več delal, bi sam verjetno lepše shajal, a nastradal bi nekdo drug in sistem bi nemoteno šel po svoji poti navzdol.. No, najhuje pri temu je to, da bi mu vi s svojim “uspehom” pri tem pomagali..

V ta drek v katerem smo nas je v končni fazi pripeljala naša lastna nevednost/ignoranca in naivnost. “Podpišite tole, saj je samo nek ničvreden papir.” Puf.. in pridejo in ti zarubijo hišo.. Če ni nič pomembnega, čemu se moram potem podpisati?
  Ali pa ko naložijo vse sorte dodatnih paketov in storitev in dobrot.. Na primer, računalniški virusi najhuje prizadenejo nevedne uporabnike, ki inštalirajo vse povprek, ker ne znajo razlikovati med tem kar potrebujejo in kaj ne, in so preveč leni, da bi se naučili kako narediti računalnik prilagojen lastnim potrebam. In potem se odpirajo raznorazne povezave, prihajajo raznorazne elektronske pošte, in klikajo vse povprek, po možnosti tudi izpolnjujejo kakšne obrazce in v svoji naivnosti dajejo podatke, potem pa se čudijo, kako to, da njihov računalnik deluje tako slabo… V realnem življenju je pa še toliko hujše in posledice bolj resne; vse te akcije, uporaba kreditnih kartic, tisoč in en paket pri zavarovanjih,… (srbski podnapisi)


 
 

50-year-old CARTOON TRIED TO WARN US ; naslova na žalost nisem našel

O nevarnosti komunizma/marksizma/luciferianizma/koorporativizma, kjer država/korporacija vse nadzira in kjer državljani nimajo osnovnih pravic/svoboščin. Kjer nimajo nadzora nad svojim življenjem, kjer nimajo svoje lastnine, kjer si nič ne pridelajo sami, kjer za vse poskrbijo ‘drugi’ (the others)… Pomislite, včasih je imel vsak deda svojo delavnico.. Kako bomo pa mi? Če bi temu pustili, da gre nemoteno naprej, bi… No, saj je že.. Veliko starejših je že odrinjenih na rob družbe; stlačeni so v dom za upokojence ali pa v mala stanovanja…

To dobimo, če verjamemo, “nič se vam ni potrebno truditi in naprezati, kar umirite se, bomo mi, ki smo za to usposobljeni in šolani, vse naredili namesto vas.” Kot prvo, človek ni nikoli dovolj usposobljen/šolan za neko reč, vedno je nekaj novega.. Kot drugo, kolikor so že usposobljeni ti ljudje, so večinoma preobremenjeni in imajo zelo malo časa. Naredijo torej kar je potrebno, za pogovor, poslušanje, osebni stik, pa enostavno ni časa niti energije niti volje.
  Kot tretje, o svojem otroku, na primer, ve največ njegov starš, ne vzgojiteljica v šoli ali socialna delavka; eni vedo nekaj, drugi drugo – potrebno je SO-DELOVANJE!, delovanje skupaj. Kot četrto, če se ne boste sami poskrbeli za svoje življenje, se tudi drugi ne bodo. “Če vam ni toliko mar, da bi se pobrigal za lastno hišo, da bi se pobrigali za Boga, za Resnico, za družino, soljudi, okolico,.. bo meni kot podjetju/korporaciji/multinacionalki toliko manj… Se oproščam… Oziroma se ne, z največjim veseljem vam bom izpil kri in pokradel vse kar imate…

Če se zdi ta risanka kot kapitalistična propaganda.. Mogoče je, mogoče ni. Vzemite pozitivna sporočila in se jih držite v svojem življenju, kar je slabega pa pustite oz. podajte pošteno kritiko… Vsak sistem ima vsaj zrno resnice v sebi.. kar je razumljivo, ker je bil na tem zrnu resnice zgrajen in je ker zrno resnice tisto, ki ljudi privlači..


 

Vpliv in odgovornost družbe do posameznika

Dan danes lahko vidimo veliko različnih manifestacij, kako določeni posamezniki na celi črti odpovedo. Celo taki posamezniki, ki so pred tem imeli dokaj visok status v družbi. Zaidejo v razno razne odvisnosti, alkoholizem, droge, depresijo, samomor.. Tega je danes toliko, da si je pred tem skoraj nemogoče zatiskati oči, kajti skorajda vsak ima probleme s tem, a vendar nam to kot družbi še nekako uspe.

Za vse te ljudi, ki bolj resno izstopijo iz družbene poti, ki ne vidijo več izhoda, imamo več kot zadosti primernih institucij. Policijo in zapore, kamor spravimo neprimerne posameznike, bolnice, kamor pospravimo oslabele in betežne, psihiatrične bolnice, kamor strpamo neprištevne. Poleg tega imamo tudi kar nekaj društev, svetovalnih centrov, predvsem pa močna farmacevtska industrija, ki zna odpraviti vsak problem.

Zato tudi, če se kaj takega zgodi v moji družini/skupnosti/družbi, to ni moj problem. Kot prvo, nimam strokovnega znanja, da bi lahko reševal tako izjemno komplicirane probleme posameznikov kot so recimo depresija, kot drugo, pa je na družbenem nivoju dokaj dobro poskrbljeno. Posameznika nekam zaprem in je volk sit (naredil sem vse, kar je v moji moči) ter koza cela (posamezniku bo pomagano).
 

Odtujitev od okolice

Problema sta dva; slepa pota posameznika in družbena distanciranost od takšnih ljudi. Kako, zakaj, čemu pride do teh problemov bi lahko razpredali dolgo in na široko, vendar je tako kot vedno, v osnovi precej enostavno.

Začne se že v otroštvu, kjer otroke, ki se nekako čutijo povezani z družbo in svojim okoljem, na silo odtujimo. “Janezek, to nisi ti, to je Peter, nehaj ga posnemati. Daj obnašaj se sebi primerno.” “Bodi to kar si,” “obnašaj se,” “si kot en otrok,” “kaj se je pa tebi danes zgodilo, da se tko čudno obnašaš,”.. in tako naprej. Sebi torej dajem pravico, da vem kdo in kaj Janezek je, da vem kako se mora obnašati. Z drugimi besedami, Janezek ni to, kar v tistem trenutku čuti da je, ampak je Janezek v naprej končno določen način obnašanja, ki ga imam jaz kot njegov starš v glavi. Povedano še malo drugače, Janezek je to, kar jaz hočem da je.

Tako človek postopoma dobi nek konkreten občutek, da je v resnici res ločen in odtujen posameznik, vir samostojnih misli in akcij. Popolnoma izoliran od ostalega okolja, od ostalih ljudi, sam v tem neskončno velikem in odtujenem vesolju. Rojstvo ega in odtujenosti torej, kar ima katastrofalne posledice. Na ta način se posameznik namreč odreže od vira ljubezni, sočutja, spoštovanja,.. in kar mu tega primanjkuje, se to odraža v njegovih negativnih mislih in dejanjih.
 

Ampak to še ni vse. Janezka sem uspel ločiti in narediti za samostojni in odtujeni vir misli in akcij, sedaj pa od njega pričakujem, da se SVOBODNO pridruži in pokori družbenim pravilom. Če se ne, imam zato pripravljene vzvode; lahko sem bolj nasilen (graja) ali pa pokažem ljubezen in toplino le, ko je dejanje v skladu z normami (pohvala). Oboje je manipulacija.

A kako naj se posameznik, ki se čuti odtujenega, v resnici sploh pridruži družbi? To lahko naredi na zunanjem nivoju, si nadene masko, vendar globoko v sebi bo še vedno držal občutek odtujenosti. Kar pomeni občutek, da je za vse sam, da če hoče v tem svetu uspeti, si mora ljudi in vse ostalo na takšen ali drugačen način podrediti.. Tako dobimo družbo, kjer vsak skrbi večinoma le za svoje egoistične motive, kaj pa s tem povzroča okoli sebe, ga pa ne zanima.
 

Alibi družbe

S tem, ko pa družba loči posameznika od sebe, in ga naredi za samostojni vir misli in akcij, se od njega distancira in si naredi alibi. Če nek posameznik namreč skrene s poti, se družba ne čuti odgovornega; iskanje krivca oz. “slabega jabolka (bad apple).” Primer samomorov. Tipična reakcija ob takšnih primerih je v stilu: “Se mi je zdelo, da nekaj z njim ni bilo v redu. Pa tudi njegovi starši, nikoli mu niso dali tega, kar bi hotel in kar je zares rabil. Vedno so se mi zdeli čudni.” Starši, ločena enota, so odgovorni za otroka, družba pa pri tem nima čisto nič. Starše bodo poslali v neke izobraževalne ali poboljševalne institucije, in volk je sit (družba si je oprala odgovornost) in koza cela (staršem bodo pomagali – če bodo seveda hoteli).

Namesto, da bi se celotna okolica zamislila in pogledala, kaj lahko naredi, kako lahko pomaga, vsi obrnejo hrbet. Namesto, da bi družba to vzela kot ogledalo in stranski proizvod njenih aktivnosti, se dela, kot da s tem nima nič – z vsemi prsti pokaže na posameznika in/ali na njegove bližnje.
 

Povezanost družbe in posameznika – princip ogledala

Res je, da ima vsak posameznik misli in občutke, ki so ločeni od družbenih norm, vendar če tega ni navajen poslušati, če nima zadostne podpore, je zelo malo verjetno, da bo s temi mislimi naredil kaj konkretnega. Dejstvo namreč je, da ima družba izjemno velik vpliv na posameznika. Vsak pri sebi lahko vidi, če se nekaj časa druži z neko skupino ljudi, ki so mu/ji na takšen ali drugačen način všeč, bo posledično mislil in s časoma tudi deloval na njihov način (vsaj v njihovi prisotnosti). Če se ljudje okoli nas strinjajo z nami se drugače počutimo, kot če se ne. Če imamo podporo v skupnosti lažje zadihamo, kot če se moramo neprestano boriti.

Tega ne gre zanikati, in zaradi tega je dogajanje v posamezniku plod in odgovornost celotne družbe. Posameznik je ogledalo družbe in družba je ogledalo posamezniku. Vendar to lahko vidimo le, če prerastemo napačno predstavo o odtujenosti/ločenosti. In ko bomo to res dojeli, da sta posameznik in družba povezana, bomo malo bolj konkretno začeli reševati probleme, ki jim ni videti konca.

Tu pa naj nas ne zavedejo samoklicani strokovnjaki, ki imajo sicer akademske nazive (pri katerih ponujene rešitve ne delujejo), da so to komplicirane rešitve in da je potrebno izjemno strokovno znanje. Resnične in učinkovite rešitve so v svojih temeljih izjemno preproste. Vse kar je potrebno je malo več odgovornosti s strani posameznika, malo več ljubezni, iskrenosti, sočutja, spoštovanja.. do samega sebe in do drugih. Kajti vse se začne in konča pri posamezniku (čeprav je del družbe).
 

Zunanje povezave

Krivda in odgovornost

Tale dan je pa kar dolg, tako da ste verjetno že raziskali kaj je razlika med krivdo in odgovornostjo.

Zelo lep primer lahko vidimo pri vzgoji. Jaz sem otrok in ker sem malo štorast razbijem krožnik. Mati znori, rata čisto živčna, se znaša nad mojo štoravostjo, jaz pa v joku oddivjam v sobo. Malo zaradi občutka krivde, kako sem lahko tako štorsat, da sem to strašno tragedijo naredil, malo pa zaradi negativne energije matere. Medtem ko sem jaz v sobi, mati pospravi ves nastal nered. To je prototip občutka krivde.

Ko pa imam kopico frustracij v glavi in začnem malo raziskovati o čem se gre to življenje, pa postanem tudi bolj celovita oseba. Sedaj sem ravno odrasel. Skupaj smo pri kosilu in spet razbijem krožnik. Mati še vedno znori, vendar jaz sedaj sprejmem odgovornost za nastalo situacijo – materin izbruh prerastem, se me ne dotakne, torej ne stečem v sobo (“v jok in na drevo”) ampak ostanem in tudi počistim nastal nered. Ne pustim drugim, da bi prevzeli “nadzor” nad situacijo. Jaz sem razbil, in jaz bom počistil. To je odgovornost.

Odgovornost je torej močno povezana z odnosom do napak. Ali naredim napako in se čutim nesposobnega popraviti (krivda), ali pa zaupam v lastne sposobnosti, zaupam v to, da se bom kaj naučil in tudi znal počistiti nered (odgovornost).

Ko sem pod občutkom krivde, bom eno in isto napako ponovil neštetokrat. Vedno ko bo storjena, se bom tolkel po glavi in s tem še zabetoniral ta občutek, se še bolj obsodil na takšno pogojeno reagiranje. Na ta način te stvari ne bom zmožen nikoli (zelo dolgo časa) odpraviti, se kaj iz nje naučiti.. To je zelo vidno pri ljudeh, ki recimo zamujajo. “Joj, kako sem lahko tak, da sem spet zamudil, jaz teslo. Res pa je, da je bil promet gost, da doma nisem našel čevljev, da sem moral zlikati,..” Ampak zamudi tudi naslednjič in še naslednjič in še naslednjič…..

Na drugi strani, ko sprejmem odgovornost za svoje zamujanje, ko ne bom krivil zunanjih okoliščin, lahko določeno svojo pomanjkljivost kaj hitro popravim. Saj zaupam v svoje sposobnosti učenja. To pa pomeni, da lahko kaj hitro napredujem v življenju..

Seveda je potrebno paziti, da ne sprejmemo preveč odgovornosti, ker nas lahko tudi to pokoplje. In na ta način potem jemljemo odgovornost in s tem moč drugim. V primeru otroka, matere in razbitega krožnika, se mati čuti odgovornega za nastalo situacijo in tako otroku odvzame moč. Tako kot država/oblast/vlada jamlje odgovornost ljudstvu..

Poiščimo in obesimo krivca!

Pa se je predor spet zrušil, spet bodo imeli mediji kaj za poročati, spet bo lahko javnost malo bolj videla kaj se dogaja, a hkrati, ker je nezmožna uporabljati možgane in spomin in povezovati dogodke ostala slepa.

Minister bo odstavljen, pa še kdo iz vodilnih iz darsa, iz sct-ja in pravici bo spet zadolženo. Pojavili se bodo novi ljudje, pošteni in sposobni, ki bodo rešil vse probleme.?

Ne bodo! Ti isti ljudje bodo čez nekaj časa spet zapadli v kakšno korupcijsko afera. Zgodba se bo ponovila. Ljudstvo, pod množično hipnozo, v globokem spanju, spet ne bo videlo nobenega vzorca, nobene povezave. Stvar je za take ljudi jasna; “ta človek je nesposoben, potrebno je izbrati bolj sposobnega človeka in ne bomo nikoli več imeli nobenih problemov.

Ampak vse te gonje proti enemu človeku (Radovan Karadžič, Hitler, Stalin, Bush, Miloševič,…) se mi zdijo pesek v oči, katerega si ljudstvo samo sebi meče. “Odgovorni” bo odstavljen (ponavadi je premeščen na bolje plačano, a javnosti nevidno delovno mesto), ljudstvo zadovoljno za nekaj časa, in življenje bo nemoteno teklo naprej. Kot da ljudstvo na ta način vso odgovornost za svoje probleme in težave zvali na enega človeka, kot da je izključno ta človek odgovoren, za vse svinjarije.
 
Napaka v sistemu
Nihče pa ne podvomi v celoten sistem. Da je v celotni družbi nekaj hudo narobe, toliko pokazateljev, toliko dokazov, pa še vedno nič. Nekateri sicer vse to vidijo in se pritožujejo nad sistemom, a hkrati padejo v past svoje nemoči, vloge žrtve. Od tod nastanejo različna bežanja v vegetacijo pred televizorjem, droge, alkohol… vse za to, da bi bili svobodni pred vsemi nastalimi problemi.

Sistem, družba, četudi ima še tako abstraktno ime, pa je SESTAVLJENA IZ LJUDI, brez ljudi sistem sam od sebe ne more obstajati. Ni teorije. Če pa je sistem skupek ljudi, to pomeni, da zgolj odseva bolj jasno in očitnejšo sliko procesov, ki se dogajajo v vsakem posamezniku posebej. To je pa nekaj, kar nihče noče slišati.

Kaj?! Jaz da sem odgovoren, da je ta svet (družba) takšna kot je? Jaz, nemočen posameznik v oceanu hipnotiziranih ljudi?!?!” Najbolj očitno se to pokaže, ko takemu nergaču predlagaš stvari, ki bi jih lahko sam storil takoj zdaj. “To pa ne gre. Jaz tega ne morem, to rabim za preživetje in normalno življenje. Brez da podjebavam in da se izživljam nad drugimi ne morem narediti čisto nič. Vsake 2 leti rabim novi avto, sicer bodo sosedje mislili, da sem revež. Rabim novi televizor, da se mi ne bodo oči kvarile zaradi nenehnega gledanje, rabim nov avto, novo kosilnico, novo sedežno, novo obleko, novo športno opremo.. Če pa hočem vse to imeti, in to moram imeti, če hočem biti zadovoljen, pa rabim ta sistem – četudi je malo čuden in izkoriščevalski.

Skratka, spremembe bi vsak rad videl, da bi pa kaj sam za to naredil in prečistil svoje procese/navade/vzorce, to pa ne, to je preveč dela. In potem se najde politik ala Obama ali pa če pogledamo vsake parlamentarne volitve, je ‘sprememba’ skupaj z ‘blaginjo’ najbolj pogosto uporabljena beseda. Ampak četudi se že zgodijo kakšne spremembe, so izjemno kratkoročne, ker se ne morejo zgoditi, kajti sistem/družba je skupek ljudi in če je velika večina le teh v spanju, ne moremo pričakovati resničnih sprememb.

Spremembe na družbenem nivoju se pa morajo nekje začeti, vedno je bilo tako. Začnejo se pa lahko le pri posamezniku. Posameznik mora biti toliko močen in toliko zrel, da sprejme odgovornost za nastalo situacijo, predvsem za svoje notranje procese. Kajti tam kjer je odgovornost je tudi moč, če so za moje procese odgovorni drugi, to posledično pomeni, da imajo drugi moč nad menoj – zgleda da je to sicer res, vendar če gremo globlje vidimo, da v resnici temu ni tako.

Tistim posameznikom, ki gredo svojo pot je na začetku precej težko, vendar je potrebno biti potrpežljiv in vztrajati. In več časa, ko je tak posameznik na svoji poti, več ljudi s podobnim načinom razmišljanja spozna. Zgodi se celo nekaj več; tisti ljudje, kateri so na začetku nasprotovali (vsaj tako je zgledalo), začnejo hoditi po tej poti – v končni fazi je to pot Ljubezni.

Vloga novodobnega voditelja

Sedaj smo v času, ko vidimo da klasična vloga voditelja ne funkcionira več. To pa predvsem zaradi tega, ker si klasični vodja (starši, šefe, država,..) naloži preveč odgovornosti, kar posledično pomeni, da ostalim vzame to odgovornost. S tem ko nase prevzame odgovornost dobi moč, ostali pa moč izgubijo, ker so jo dali voditelju.

Kaj to vse povzroča lahko vidimo v današnjem pravnem sistemu. Kjer se v ZDA tožijo zaradi tega, ker se je neka gospa poparila z vročo kavo, na embalaži pa ni pisalo, da ne sme piti vroče kave. Take in podobne bedarije se dogajajo. Ni teorije, da z zakonom in napisi opozorimo na vse nepravilnosti in nevarnosti. Je nekaj, čemur se reče zdrava pamet. Vendar če mislimo, da morajo vedno drugi poskrbeti za nas (starši, šefe, država,..), potem smo v globokih škripcih.

Ali pa v zdravstvu. Kdo je odgovoren za posameznikovo zdravje, zdravnik ali oseba sama? Kdo je odgovoren za ozdravitev pacienta, zdravnik ali pacient? Vemo namreč, da k zdravljenju izjemno pripomore pozitivna naravnanost, pacientova lastna angažiranost v času zdravljenja. Do te pa ne more priti, če pacient in zdravnik mislita, da je le zdravnik tisti, ki je EDINI dolžan ozdraviti pacienta.

Neo-voditelj

Več kot očitno je potrebno poiskati nov način vodenja. Tak način vodenja, kjer voditelj ne bo prevzemal preveč odgovornosti nase, kjer jo bo precej pustil tudi ostalim. Tak način vodenja, kjer ostali ne bodo dajali preveč odgovornosti in s tem moči za reševanje problemov voditelju.

Daj človeku ribo in si ga nahranil za en dan. Nauči ga kako se ribe lovi in si ga nahranil za celo življenje.
Lao Tzu

Sicer smo spet v začaranem krogu. Voditelj, ne glede na njegovo etičnost in dobro namernost, si s prevzemanjem odgovornosti napaja moč, ostali pa tako ali tako nočejo biti odgovorni zase, saj je to povezano s krivdoLažje je, če ti ni potrebno sprejeti odgovornosti za lastna dejanja in preložiš odgovornost voditelju. Jasno je, da kot družba tako ne moremo funkcionirati. Skrb mi namreč zbujajo duhovne organizacije, kjer se to dogaja in v principu smo spet pri starem sistemu religij.

Novodobni voditelj mora uvideti, da na tak način na dolgi rok nič ne more delovati, da vodi le v propad in kaos. Mora biti toliko moder, da se odpove določeni moči, ki jo dobi od množice – za dobro vseh. Lepo je seveda, da se tega tudi množica zave. Da tudi množica prepozna, da je v njih ista moč kot jo ima voditelj, le da jo še niso odkrili. Voditelj namreč ne more narediti ničesar namesto posameznika, prav tako ga ne more narediti srečnega, vsaj ne za daljši čas. Množica bi to seveda rada, a to je na žalost oziroma na srečo nemogoče. Vir moči in ljubezni je namreč v vsakem posamezniku.

Naloga novodobnega voditelja je torej ta, da pokaže potencial v drugih, da jim pokaže lastne voditeljske sposobnosti, da jih “naredi” za samostojne in celovite osebnosti. Ne pa da jih prilima nase. Noben cilj ni vreden tega, ne glede na plemenitost.

Vzgajanje sužnjev: Dej bom jest namest tebe

Ta princip je predhodnik tistega, o katerem sem že zadnjič pisal “nared pa tih bod.” Ko nekdo reče “dej bom jest namest tebe” imam še toliko energije, da lahko vse opravi sam. Opravila so sorazmerno enostavna in v manjših količinah, in je bolj ekonomično, da človek naredi stvari sam, kot pa da bi zapravljal čas in energijo z učenjem drugih. Poleg tega je delo bolj kvalitetno in hitreje opravljeno.

Na kratki rok to deluje, a tekom časa se obseg opravil povečuje, kar prinese do izčrpanosti, na ostalih pa pusti lenobo, neodgovornost, pričakovanje, da bodo vse drugi naredili. Nekdo, ki pravi “dej bom jest namest tebe,” dela škodo samemu sebi in drugemu.

Očitno je, da tako družba ne more delovati. Družba lahko deluje le, če je sestavljena iz odgovornih posameznikov, tako kot kolektiv v podjetju ali ekipa v športu. A celotna naša družba deluje tako, da vodilni nase prevzemajo odgovornost. Od države, zdravnikon, šefov,.. Kakšne ima to posledice v družbi, lahko sami vidimo.

Moč in identiteta

Dostikrat opažam, da gre tu tudi za problem za moči in identitete. Z znanjem si človek zavaruje svoj položaj, pridobi si moč. Če bi vsi poznali to kar pozna vodja, ta ne bi imel več moči. Še huje pa je to, da če bi si hotel zagotoviti moč, bi se moral naprej razvijati, nikoli ne bi bilo počitka. Iskal bi stalnost, a je ne bi našel. Če pa nič ne pove nikomur, si lahko pa vsaj za nekaj časa priskrbi mir in stalnost. Bolje kot nič, kaj ne da? Ali pač ne?

Tu je potem še identiteta. Predvsem očitno je to pri starših, ko se nekako čutijo dolžne, da morajo vse storiti sami. “Kdo sem jaz, če ne naredim vse namesto otrok, če vsega ne pospravim?” Namesto da bi učili loviti ribe, nosijo ribe na mizo. Na kratki rok deluje, na dolgi rok več kot očitno ne.

Padci so sestavni del, boleče so interpretacije

Seveda je problem gledati svojega otroka ob neuspelih poizkusih. Saj je ob tem sprožijo lastne frustracije in zato starši raje naredijo stvari namesto otrok, kot da bi ob tem podoživljali svoje travme. Ali pa imajo razno razne interpretacije, “koliko je moj otrok neumen, ker tega ne zna – bolje da jaz naredim namesto njega, mogoče bo potem manj neumen.”

Hecno je pa to, da otroku ni to nič katastrofalnega. Če otrok pade se pobere, če prvič ne uspe, poizkusi drugič. Svoboden je vseh interpretacij ob nekem dogodku. Kolikokrat otrok pade preden shodi, kolikokrat pade, ko začne lavfati. Če bi imel otrok vse te interpretacije kot jih imajo odrasli ob neuspehih, ne bi nikoli shodil, se ne bi nikoli nič naučil.

Neuspehi in trud so sestavni del na poti učenja, na poti preobrazbe. Kot gosenica, ko se preobrazi v metulja. Če bi tej gosenici pomagali, revci, potem bi bila metulj s slabimi krili in verjetno ne bi mogla poleteti. Ker pa se gosenica trudi, so krila dovolj močna, da lahko poleti. Trud da prebrodi težave ji omogoča, da lahko postane pravi metulj.

Mi bi pa danes radi vse naredili po liniji najmanjšega odpora, bili zaviti v vati poznanega, bili zaprti v kurniku stalnosti. In to hočemo tudi za svoje otroke, saj vemo kako težko nam je ob neuspehih, ob padcih, zato sklepamo, da je težko tudi njim. A to ni res, saj so prosti interpretacij ob razno raznih dogodkih.

Skrivnosti besed ~ odgovornost

ali vse se skriva v pomenu/tvorbi besede

‘Odgovornost’ v angleščini pomeni “responsibility”, ta je v resnici sestavljenka iz dveh besed ‘response’ in ‘ability’ (‘odziv’-‘zmožnost’). Prevzeti odgovornost za nekaj pomeni zmožnost odzivanja.

Zadetek v črno. Ker toliko časa dokler bomo krivili druge za svoje težave in probleme, toliko časa bomo ostali pasivni. Starši, partner, otroci, tašča, sorodniki, sodelavci, šefe, država, kuščarji, podgane,.. Res je, starši so krivi da se tako obnašamo, saj so nam oni vsilili družbene navade/norme. Vendar starši niso znali boljše, njihovi starši tudi ne,… in tako bi lahko prišli na sam začetek velikega poka.

Tudi država večinoma ne zna, nekateri sicer mogoče res skrivajo neka znanja, vendar to v tem času ne more biti in ne sme biti več izgovor. Ta znanje je več kot dostopno, informacij/tečajev je več kot dovolj – na tej in podobnih spletnih straneh ga najdete. Sedaj je pa vse kar je potrebno narediti to, da se zbezate iz svoje lene in “varne” luknjice in začnete Živeti.

Žalostno je, da bi za svoje probleme celo življenje krivili druge. To pelje le v sedenje pred televizijo, preživljanje v službi in životarjenju v življenju. David Wolfe pravi, da “ne živimo dlje kot včasih, pač pa umiramo dlje časa.” Še kako prav ima, in umirali bomo toliko časa, dokler bomo druge krivili, dokler ne bomo rekli “dost mam” in se sami zase pobrigali, ne pa čakali na druge, da bodo naredili usodni korak in nas osrečili do konca svojih dni. Mar nimamo že dovolj dokazov, da tak način ne deluje?

Stara modrost pravi: “Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.

Po drugi strani pa ne pretiravati. Poznam veliko ljudi, ki mislijo da morajo vse sami narediti, drugim sploh ničesar ne pustijo. Potem se pa čudijo da so toliko izčrpani ter ostali tako neodgovorni in leni. Nobena skrajnost ni dobra, umetnost je hoditi po srednji poti, držati ravnotežje.
 

Če je že zase težko prevzeti odgovornost, je še bistveno težje, ko se kakšen dogodek zgodi na javnem mestu ali ko je več ljudi prisotnih, v takih primerih večina čaka na druge, da bo kaj naredila – uvodna slika. Najbolj slikovit primer takega obnašanja je umor Kitty Genovese v soju nočnih luči New Yorka leta 1964, ko nihče od stanovalcev ni poklical policije, čeprav so videli kaj se dogaja. Mislili so namreč, da so že sosedje poklicali.

Podobno je bilo v času praznikov pri nas na radijski oddaji, ko kliče starejša gospa in se pritožuje nad ne posredovanjem policije ob močnem pokanju v soseski. Na vprašanje voditelja, če je poklicala policijo, je rekla da “ne”, da je mislila, da so že drugi to naredili…
 

Ob vsem tem naj še omenim, da krivda nima nobene povezave z odgovornostjo. Če sprejmete odgovornost za nekaj v resnici dobite moč, da neko situacijo razrešite, dobite zmožnost odzivanja, ne pa nemoč/obtoževanje/krivdo. Danes pa dajemo svojo moč drugim (državi, partnerju, staršem,..), v upanju, da bodo rešili vse naše probleme, v resnici jih pa le še povečuje in skrbi le za svojo lastno korist – predvsem država.

In tudi če prevzamemo odgovornost za neko napako ni razloga za (samo)obtoževanje, saj dokler smo pripravljeni popraviti/izboljšati, ni razloga za negativna čustva, napake se pač dogajajo. Vsi delamo napake, vsi razen tistih, ki ne delajo NIČ. Razlika med nami je le ta, ali smo jih pripravljeni popraviti, se kaj naučiti iz njih ali ne.

Opomba: Opazno je tudi v slovenščini. Če izgovorimo odgôvornost namesto običajno odgovórnost, je jasno. Odgovor-nost, zmožnost odgovora/odziva na nekaj. (Opozorila Anja)

Nismo Še Dovolj ZRELI

Dosti je govora o znanju, ki se vsa ta leta prenaša in je nedostopno ali nevidno širši populaciji. Res je, da je bilo to znanje dosti nedostopno, preganjano in zaničevano tekom zgodovine, vendar danes so časi, ko je to znanje vsem na razpolago, ko je precej na dosegu roke – za tiste, ki to vidijo. Vendar velika večina očitno še ni zrela za to vrstna spoznanja. Prav tako se zlo čudno se gleda na ljudi, ki se odločajo za to vrstno pot.

Tudi kar se tiče napredne tehnologije, ki je sposobna ustvariti nebesa in pekel. Mislite, da bi jo znali izkoristit v dobro vseh ljudi, ali bi jo izrabili v egoistične namene? Ali bi jo uporabili proti tistim, ki se ne strinjajo z nami, ki nas grdo pogledajo?

Poglejte, kaj se je zgodilo z atomsko energijo. Tehnologija velike moči, sposobna za ustvarjanje raja na Zemlji, prav tako sposobna ustvariti pekel. Kaj smo naredili z njo? Skorajda uničili planet. Pa ne mi govorit, da so za to krive le vlade. Tudi mi podpiramo vse to, poglejte Nemce med dvema svetovnima vojnama, poglejte komuniste v povojnih časih, poglejte danes v Afriki, poglejte kako mi sami obnašamo do Romov in soljudi.

Kako se mi sami obnašamo do ljudi, ki so nam kaj bolj ali manj hudega naredili, ukradli recimo? “Ubil bi ga, če bi to men naredu bi ga ubil.” “Ja itaq stari, jest tud.” Zanimiv je, da vsi v družni to podpirajo, sploh noben ne pomisli, da je mogoče tisti tudi bitje in si zasluži življenje, da se mogoče kaj drugega skriva odzadaj. “Ne, to mi je ukradu in jest ga bom ubil.”

Ali je res toliko težko razumet vojne, teroriste in ekstremiste in nasilneže? Saj smo vsi isti! Tega pa nihče ne vidi?! Koliko lahko je to videt v drugih, in kako neverjetno težko je te stvari videt v sebi. Ali pa jih vidimo, in si jih ne priznamo. Kot je že Shakespeare reku: “Predvsem to, do samega sebe bodite iskreni.”

Vsi imamo iste mehanizme v sebi

Da popravim “vsi smo isti”, vsi imamo iste mehanizme v sebi, ki so sposobni velikega zla. In če se istovetimo z njimi, če jih imamo za svoje, če jim verjamemo in reagiramo nanje, potem ne bomo nikoli zares svobodni. Seveda si je težko priznat te mehanizme, te napake, saj se istovetimo z njimi. Kaj bi se zgodilo, če si priznam da sem zloben? Vendar ko enkrat dojamete, da to v resnici nima nobene veze s tem kar v resnici smo, potem tu ni več ovir.

Dokler ne bomo ozavestili mehanizmov bo vedno trpljenje okoli nas. Dokler se tega v polnosti ne zavemo, je vso znanje, vsa tehnologija, vse to je brez pomena. Ker ne bi znali uporabit v pozitivne namene, slej ko prej bi se nekdo našel in to izrabil. Morda bi bili to ravno mi, zaradi takšnega in drugačnega po večini primitivnega razloga.

Raj na Zemlji

Tudi raj na Zemlji ni možen, dokler ne bomo teh mehanizmov prepoznali v sebi in jih ozavestili. Res je, da so nekatere situacije, ki te mehanizme hitreje sprožijo, vendar tudi če jih ne bi bilo bi to ostalo zakopano v nas. In nihče ne ve kdaj bi se prebudilo. V teh časih pa imamo priložnost, da te mehanizme ozavestimo, jih spoznamo ter jim tako vzamemo moč. Na nek način nam je ustvarjen poligon za trening (čeprav se čudno sliši), izkoristimo to darilo in ga uporabimo sebi v prid, ker le tedaj bomo lahko imeli raj na Zemlji. Le tedaj, ko se bomo osvobodili svojih mehanizmov.

Ko bomo dovolj zreli, ko bomo dovolj pretrpeli in ozavestili te mehanizme, nam bo vsa ta tehnologija in vso to znanje tudi razkrito. Četudi nekateri sedaj ta znanja in tehnologije namenoma skrivajo. Verjamem, da po večini v naše dobro.

“Velika moč nosi veliko odgovornost”, katere pa v tem trenutku več kot očitno nismo pripravljeni sprejet. Ali povedano drugače, “moč brez ljubezni vodi le v katastrofo.” Zato nam na srečo velika moč še ni na voljo.

Recept za ustvarjanje DOGEM

sad orangutan
Naredili so poizkus:

Na začetku so dali v kletko 5 opic. Znotraj kletke je s stropa na vrvici visela banana, do nje pa vodila postavljena lestev. Kmalu je ena od opic skušala splezati po lestvi proti banani. Vendar takoj, ko se je to zgodilo, so NJO (in VSE OSTALE) opice polili z mrzlo vodo tako močno, da je banana ostala nedotaknjena.

Čez nekaj časa se je še ena opica skušala na enak način dokopati do banane, ampak rezultat je bil enak. Njo (in vse ostale opice) so polili z mrzlo vodo. Ni bilo potrebno velikokrat ponoviti, da so opice, čim se je katera od njih hotela lotiti banane, popadle po njej in ji to preprečile. Na tem nivoju so polivanje z vodo ukinili.

Sedaj so vzeli eno od opic iz kletke in jo nadomestili z novo. Ta se je seveda spet hotela lotiti banane, a so jo ostale napadle in ji to – zaradi preteklih izkušenj – preprečile. Po še nekaj poskusih se je naučila, da bo napadena vsakokrat, ko se bo skušala po lestvi približati banani.

Ponovno so zamenjali eno od starih opic z novo. Enako se je ponovilo. Nova opica se je spet poskušala povzpeti po lestvi, a so jo ostale napadle. Tudi prejšnja nova opica se je (z navdušenjem) pridružila k njenemu kaznovanju. Na ta način so postopno zamenjali vse stare opice z novimi. Vsaka od njih je dobila batine, ko se je skušala približati banani. A večina od opic sploh ni imela pojma, zakaj ji ni bilo dovoljeno vzpenjanje po lestvi ali zakaj sodeluje v pretepu.

Naposled so zamenjali vso “staro garnituro”, nobena od navzočih opic ni imela izkušnje z mrzlo vodo in vendar si niti ena ni drznila splezati po lestvi do banane. Zakaj? Ker – kolikor one vedo – “se to od nekdaj ne sme”.

3je nauki, ki jih lahko potegnem iz te zgodbice:

  1. Primer, kako nastajajo DOGME. Neverjetno je to, kako hitro so opice bile pripravljene sprejeti neko dejstvo. Sploh niso vedele zakaj, dovolj je bilo le to, da so tudi ostale to počele. Pogojevanje in programiranje. Mar smo ljudje kaj drugačni?

    Počnemo stvari, za katere sploh ne vemo od kje so, čemu so namenjene, slepi smo za posledice, ne vprašamo se o smiselnosti. Vemo le, da so jih počeli že pred nami in da se to “spodobi”. Vse se bliskovito spreminja, a nekatere dogme se še kar držijo. Tako vsakodnevne so, da jih nihče ne vidi.. Kajti če hočeš nekaj videt, rabiš nekaj za primerjat. Tega pa mi v naši globalizacijski zahodni družbi nimamo več.

  2. Primer, kako lahko peščica vlada množici. Z zelo malo truda peščica, ki ima znanje, pripravi množico do tega, da kontrolira samo sebe. Sami ne morejo bit na vseh koncih, a tudi ne rabijo, saj so opravili odlično delo.

    Zato pa vedno znova pravim, da smo mi tisti, ki to dopuščamo. Če bi opice na vsake toliko časa poizkušale, če se ne bi toliko zanašale na izkušnje in spomin, to ne bi bilo mogoče. Saj bi nekdo moral neprestano stati pri kletki. Tako bi bil potreben za eno kletko en paznik, kar pa onemogoča peščici, da kontrolira večino.

  3. Časi se spreminjajo – SPOMIN in IZKUŠNJE so lahko ovira. Več o tem prihodnjič.

Menim da je zadosti, da kaznujejo le eno opico. Zato je “in vse ostale” v oklepaju. Večina nas bremza predvsem zaradi tega, ker mislijo, da nam s tem delajo dobro. Mati ščiti otroka pred vsemi izzivi in morebitnimi poškodbami, ker ga hoče zavarovat. Ne zaveda se, da s tem onemogoča njegov razvoj. Silijo te v poklice in študij, ki veliko obeta. Saj ti hočejo omogočit lepše življenje.

Je pa preveč naivno, da bi zanikal možnost, da s tem zavarujejo tudi sebe. Če se bo otrok poškodoval, bo mati v očeh drugih ‘nesposobna mati’. Če ne bi imel uglednega poklica, je to slabo tudi za družino, kvariš družinski ugled.