Tag Archive for 'odpoved'

Alan Watts ~ Negotove družbe sovražijo outsiderje

ali ‘Mesto za puščavnika’ (A place for the hermit (‘Out of Your Mind’ – cd 10, track 12)) ali ‘Sistem sovraži outsiderja?’ (The System Hates an Outsider?’ (youtube: TheSpartacat)) ali ‘Negotove družbe in puščavniki’
 

alan-watts--negotove-druzbe-sovrazijo-outsiderje

Šah-mat:

Srednjeveška družba na zahodu je v nasprotju s hindujsko družbo, dovolila ljudem, da so izstopili iz igre. Globoko je spoštovala in spodbujala puščavnike, menihe, nune različnih discpilin. To je ta razlika med zahodom in Indijo, kjer se nisi mogel pridružiti bhramana kasti, duhovniški kasti, iz kakšne druge kaste. Medtem ko v evropskem kastnem sistemu, če ste postali duhovnih ali klerik, katerekoli vrste — klerik enostavno pomeni izobražena oseba — ste se lahko seznanili z vsemi drugimi kastami, enkrat ko ste bili v duhovniški. Tako da, to je bil čudoviti način, da se povzpnete po družbeni lestvici. Lahko ste od služabnika postali duhovnik in celo škof, ter se posvetovali s plemstvom. To je bil edini odprti način med sloji. In ker so bili izobraženi ljudje; preko izobrazbe in preko univerz, ki so jih financirali kleriki, se je naš kastni sistem začel lomiti, in dobili smo idejo o tem, da izberemo lastno usmeritev, ne le da sledimo temu, kar so počeli naši starši.

Tu bi rad opozoril še na nekaj drugega: o možnosti izstopa iz igre. Tega naša družba trenutno ne spodbuja. Na lastno pest, brez velikanskih težav, to ne morete postati. Najprej zaradi tega, ker ste ubogi potrošnik. Vidite, tu okoli imamo kar nekaj hermitov, tu je človek, ki gradi to barko (boat). in on je pravzaprav tisti, ki se ni pridružil, je slab potrošnik; in veliko živijo tu okoli. Večinoma to niso ljudje delovnega sloja, to so ljudje, ki so zapustili univerzo, ker so sprevideli, da je neumnost; takšne vrste ljudi, ki bi jih morda imenovali ‘beatniki’. Ampak vidite, mesto tega ne mara, kajti oni nimajo v lasti prave vrste avta, zaradi tega lokalni prodajalec avtomobilov slabše posluje; nimajo trate, zato jim nihče ne more prodati vrtnih kosilnic (lawn-mowers); zelo malo uporabljajo pomivalne stroje in podobne naprave, ne potrebujejo jih. Nosijo modre kavbojke in podobne reči, tako so se lokalne trgovine z oblačili počutijo slabo, ko gledajo te ljudi. Zelo enostavno živijo. Tega pa ne smete početi. Morate živeti na zapleten način. Morate imeti avto, s katerim se identificirate kot oseba z vrednostjo. Status in podobno.

Vidite, v naši družbi imamo velik problem. Čemu je ta problem? Vedno je precej nepomembna manjšina teh, ki se nočijo priključiti, ali ljudi, ki so zapustili igro. Ampak odkrili boste, da so NEGOTOVE družbe tiste, ki so najbolj netolerantne do tistih, ki se nočejo priključiti. Tako močno dvomijo o veljavnosti svojih pravil igre, da pravijo, “VSAKDO MORA IGRATI!” To je dvorezni meč. Ne morete reči osebi, “ti MORAŠ igrati.” Kajti kar pravite je: “Moraš nekaj narediti, kar bo sprejemljivo le, če to narediš prostovoljno.” Vidite? Torej, “vsakdo mora igrati” je pravilo v ZDA, in je pravilo v skorajda vsaki republikanski vladi; mislim, republikanske v stilu demokratičnosti [besedna igra: v ZDA imajo dve politični stranki, republikance in demokrate]. Ker so zelo negotovi. Kajti vsakdo je odgovoren; lahko poizkušate da niste, se temu izogniti, naj senatorji ali predsednik to uredi, ampak teoretično, vsakdo je odgovoren; to pa je strašljivo. Vidite, ko veste kaj je prav, je aristokracija, je duhovščina, in oni vedo kaj bi bilo potrebno storiti, navajeni so vladanja. Ampak sedaj je to v vaših rokah, in pravite: “Kaj bomo storili?” Jaz mislim na ta način, ti misliš na drug način, on misli še drugače, in tako smo vsi zmedeni. Zatorej, se moramo bolj in bolj podrediti. Individualizem, togi individualizem vedno vodi v konformizem, kajti ljudje se prestrašijo. Zato se kot čreda natlačijo skupaj; to povežemo z industrijsko družbo, množično proizvodnjo in podobno: vsi nosijo enaka oblačila, zdravo-razumna oblačila, ki niso preveč umazana, in postanemo bolj in bolj otopeli in dolgočasni (drabber) — z izjemo kalifornijske revolucije.

Razlog za to je, na nek način, da se je demokracija, kot smo jo preizkusili, začela na napačni nogi. Vidite, v svetih spisih, v krščanskih spisih piše, da smo vsi enakovredni v očeh Boga. To je mistični izraz. To pomeni, da so s stališča Boga vsi ljudje božanski, in igrajo svojo pravo funkcijo. In to je nekaj, kar je res na nekem nivoju zavesti. Ampak če stopimo korak navzdol in poizkušamo uporabiti mistični uvid v praktične reči vsakodnevnega življenja, kaj dobite? Dobite parodijo misticizma. Dobite idejo, ne da je vsakdo enak v Božjih očeh, ampak da so vsi ljudje enako podrejeni. Zaradi tega so vse birokracije nesramne, zaradi tega je policija nesramna, zaradi tega morate čakati v vrstah in podobno. Kajti vsakdo je pokvarjen, vsakdo je enako podrejen. To postane parodija demokracije. In pazite se takšne vrste družbe! Zelo hitro se spreobrne v fašizem, kajti zelo se boji ljudi, ki ji ne pripadajo.

Sedaj, svobodna in prosta družba, ljubi tuje ljudi. Pravzaprav je nekoliko slabo za integriteto outsider-ja, kajti postane sveti človek, vidite. In ljudje ga hvalijo, mu dajejo hrano, poskrbijo za tujca. Kajti vedo, da ta človek za njih nekaj počne in ima pogum, ki ga mi sami nimajo. Ta tujec, ki živi tam v gorah, je na najvišjem vrhu človeškega razvoja. Njegova zavest je eno z Božanskim. In super je imeti nekoga takšnega v bližini. Počutite se nekoliko boljše. On je prišel do spoznanja, ve o čem se gre, in potrebujemo določeno število takšnih ljudi. Četudi se ne pridružijo naši igri nam povedo: “Vidite, to kar počnete je le igra. V redu je, ne bom vas obsojal/grajal, vendar to je le igra. In mi zgoraj v gorah vas gledamo, vas ljubimo, imamo sočutje do vas, vendar oprostite, ne bomo se pridružili.” In to daje skupnosti veliko moč. Kajti pove vladajočemu, na zelo očiten način, da je nekaj več kot le vladanje. Zaradi tega so modri kralji v bližini imeli tako duhovnike kot tudi dvorne norčke. Dvorni norček je veliko bolj učinkovit kot duhovnik, kajti spomni kralja, da je navsezadnje vse le hec*. In veste, kako je v ‘Richard II.’ (Shakespeare), kjer pokličejo* dvornega norčka, ‘the antic’, kralj reče: “Within the hollow crown That rounds the mortal temples of a king Keeps Death his watch and there the antic sits, Scoffing his state and grinning at his pomp, Allowing him a little time To monarchize, be fear’d and kill with looks, and at last comes death. And with a pin Bores through his castle wall, and farewell king!” Vidite, duhovnik ali dvorni norček vedno opomni kraljevo osebje oz. vladajočega: “Umrli boste, smrtniki ste. Ne domišljaj si, da si Bog.. kot kralj; si le PREDSTAVNIK Boga. In obstajajo sile, področja (domain), ki so precej, precej preko vašega, in veliko, veliko višje.”

A za republikansko vlado je to zelo težko spoznati, saj je negotova. In zatorej, v našem sedanjem svetu, ne morete zapustiti nacionalnosti brez velikanskih težav. Ljudje, ki so poizkušali zapustiti nacionalnost, njih nenehno preusmerjajo iz enega konca na drugega. VI MORATE PRIPADATI TEJ STVARI! Ali kot je rekel Thoreau: “Ne glede na to, kako daleč greste v gozd, vam bodo ljudje sledili in vas prepričevali, da bi le pripadali njihovi obupani družbi sestavljeni iz čudnih ljudi.” (“How ever far into the forest you may go, men will pursue and compel you to belong to their desperate company of odd-fellows.”)

 

Trinitas XI ~ George Carlin (1937 – 2008)

George Carlin: 12. maj, 1937 – 22. junij, 2008
:poklon: človeku, ki si je upal povedati to kar misli in to v kar verjame ter se potrudil, da je raziskal ozadje družbenega/političnega dogajanja..

 
O ameriških sanjah


 

opomba (2013): se ne bi branil, če bi ‘theendgame984’, preden se je lotil projekta malo pogledal, če prevod že obstaja. …

Ampak obstaja razlog, obstaja razlog. Obstaja razlog za to, da je izobrazba ZANIČ! in je isti razlog, zaradi katerega nikoli ne bo nič boljše. Nikoli se ne bo izboljšalo, ne pričakujte tega [da se bo to samo od sebe zgodilo, ali da bo nekdo na oblasti to naredil, medtem ko se boste vi v domačem naslonjaču praskali po jajcih; dobesedno in metaforično; fizično in čustveno, mentalno ter duhovno], bodite zadovoljni s tem kar imate. Ker LASTNIKI te države tega nočejo! Sedaj govorim o resničnih lastnikih. Resničnih lastnikih, o velikih in bogatih podjetniških interesih, ki nadzorujejo reči in se odločajo o vseh pomembnih odločitvah. Pozabite politike. Politiki so nastavljeni z namenom, da dobite vtis, da imate možnost izbire. NIMATE JE! Nimate izbire! Imate lastnike! Lastijo si vas! Vse si lastijo: vso pomembno zemljo, lastijo si in nadzorujejo korporacije, že dolgo tega so kupili in plačali za senat, kongres, državniške hiše, mestne hiše, nadzirajo sodnike, in lastijo si vse velike medijske hiše, tako da imajo pod nadzorom vse novice in informacije, ki jih slišite! Za JAJCA VAS DRŽIJO! Milijarde dolarjev porabijo vsako leto in lobirajo, lobirajo, da dobijo to kar hočejo! In vemo kaj hočejo: hočejo več zase in manj za vse ostale! Ampak povedal vam bom česa si ne želijo: ne želijo si populacije državljanov, ki je sposobna kritičnega razmišljanja! Nočejo dobro informiranih, dobro izobraženih ljudi sposobnih kritičnega/razsodnega razmišljanja! To jih ne zanima! To jim ne pomaga! To je proti njihovim nameram. Tako je!

Nočejo ljudi, ki so dovolj pametni in sedijo za kuhinjsko mizo in razmišljajo kako jih je sistem zajebal, ko jih je vrgel iz službe 30 let nazaj – tega nočejo! Veste kaj hočejo? Hočejo POSLUŠNE DELAVCE! POSLUŠNE DELAVCE! Ljudi, ki so ravno dovolj pametni, da upravljajo naprave in izpolnjujejo papirje ter dovolj neumni, da pasivno sprejmejo vse te čedalje slabše službe, z nižjo plačo, z daljšim delavnim časom, z zmanjšanimi bonitetami, neplačljivimi nadurami in izginjajočo se pokojnino, ki izpuhti v trenutku, ko greste v pokoj. In sedaj prihajajo po vaš denar za socialno zavarovanje! Hočejo vašo pokojnino, hočejo jo nazaj!, da jo lahko dajo svojim kriminalnim prijateljem na borzi. In veste kaj? Dobili bodo. Vse bodo dobili od vas, prej ali slej, ker NADZORUJEJO ta prekleti prostor [zaenkrat še… jep]. Je velik klub, in vi niste v tem klubu; vi in jaz nismo v tem velikem klubu! Mimogrede, to je enak veliki klub, ki vam vsak dan trpa v glavo in vam govorijo kaj morate verjeti! Skozi ves dan, preko svojih medijev, vam govorijo kaj morate VERJETI, kaj MISLITI in kaj KUPITI! Miza se je prevrnila, igra je zgoljufana; in zdi se, da nihče tega ne opazi, zdi se, da ni nikomur mar. Dobri-pošteni-delovni ljudje – bela barva, modra barva – ni pomembno kakšne barve je vaša srajca – dobri-pošteni-delavni ljudje, še naprej – to so ljudje skromnega značaja – še vedno volijo te bogate prasce, katerim je malo mar za delavce. Vi jih ne zanimate, ni jim mar za vas! Ne brigajo se za vas! Res ne! Res ne! Res ne!

Veste… In zdi se, da nihče tega ne opazi, da nikomur ni mar. In na to lastniki računajo, na dejstvo, da bodo američani verjetno ostali ZAVESTNO NEVEDNI glede tega, kako jih vsak dan nategujejo. Kajti lastniki te države vedo resnico: reče se ji ameriške sanje; kajti morate trdno spati, če hočete tem sanjam verjeti.
(Because the owners of this country know the truth; it’s called the American Dream because you have to be asleep to belive it.)

 
samoklicana aristokratska elita, stražarji, ilizionisti, zaslepljene množice, vojska seje teror
slika je precej popularna (na primer: ‘Wake Up Call – Remastered Edition’ (2008), 2:13:30)), originalen avtor mi ni znan; spremljajoči tekst “Delaj se, da ne veš!” (brez vejice in klicaja) (skupaj s sliko) pa je naslov sedaj izbrisanega slovenskega blog zapisa – škoda; skompiliral sem pa jaz
 

O volitvah in politikih in državljanih

Lahko ste opazili, da se glede nečesa ne pritožujem: glede politike. Č I S T O V S A K se pritožuje glede politikov. Vsi pravijo, da so politiki zanič. No, od kje pa ljudje mislijo, da ti politiki prihajajo? Ne padejo iz neba. Ne pridejo skozi membrano iz druge resničnosti [no, to bi se dalo debatirati, je pa nedvomno res, da so produkt KOLEKTIVNE ZAVESTI človeštva, in odraz časa, v katerem živimo; se pa njihov nekaj tisočletni mandat izteka]. Pridejo od ameriških staršev in ameriških družin, ameriških domov, ameriških šol, ameriških cerkev, ameriških podjetij, ameriških univerz in izvolijo jih američani; ljudje, to je najbolje kar lahko naredimo! To imamo za ponuditi. To je tisto kar naš sistem proizvede: smeti notri, smeti ven! Če imate sebične, ignorantne državljane. Če imate sebične, ignorantne državljane, boste dobili sebične, ignorantne voditelje. Če jih boste zamenjali ne bo nič boljše, končali boste le z novo skupino sebičnih in ignoranstkih američanov. Tako da mogoče, mogoče, mogoče niso politiki tisti, ki so zanič. Mogoče je kaj drugega zanič tu okoli. Kot na primer: JAVNOST! Da! Jasnost je zanič! Imam lep slogan za kampanijo: “ljudstvo je zanič, odjebite upanje“. Odjebite upanje! Ker če bi bili le politiki krivi, potem kje so vsi tisti pametni ljudje čiste vesti. Kje so vsi bistri, pošteni, inteligentni američani, ki so pripravljeni prevzeti mesto in rešiti narod in pokazati pot: nimamo takšnih ljudi v tej državi! Vsi NAKUPUJEJO! Pretegujejo svoje riti, vtikavajo svoj nos in s kreditno kartico kupi snickerse z lučko znotraj! Tako da sem sam zase rešil to politično dilemo na zelo preprost način: na dan volitev, JAZ OSTANEM DOMA! Ne volim! Jebite jih! Jebite jih! Ne volim.

Dva razloga, dva razloga zaradi katerih ne volim. Prvič: je BREZUPNO! To državo so kupili in prodali in zanjo plačali že dolgo časa nazaj. DREK, ki ga premetavajo na vsake štiri leta, čisto nič ne pomeni! In drugič: ne volim zaradi tega, ker verjamem, da če voliš, se nimaš pravico pritoževati. Ljudje radi to obrnejo, saj vem, pravijo: no, če ne voliš, se nimaš pravice pritoževati. Ampak kje je logika v tem? Če voliš, in izvoliš nepoštene, nesposobne ljudi, in zavzamejo položaj in vse zajebejo, potem si TI odgovoren za to kar so storili. TI si povzročili problem: TI!!!! si jih izvolil. TI se nimaš pravice pritoževati. JAZ… na drugi strani, ki nisem volil, ki nisem volil, ki pravzaprav niti nisem zapustil hiše na dan volitev, nikakor nisem odgovoren za to, kar so ti ljudje storili in se imam vso pravico pritoževati kolikor dolgo hočem za to zmedo, ki ste jo VI!!! ustvarili, s katero jaz nisem imel opravka. Zatorej, vem da boste kasneje to leto imeli predsedniške volitve, ki jih tako ljubite, uživali boste in se zelo zabavali, in prepričan sem, da takoj ko bodo volitve končane se bo vaša država nemudoma izboljšala. Kar se mene tiče, jaz bom tisti dan doma in bom delal pravzaprav isto stvar kot vi, edina razlika je, da ko bom jaz končal z mastrubiranjem bom imel nekaj malega za pokazati. Najlepša hvala! Najlepša hvala! Se vidimo kasneje!

 
 
 

Odrekel sem se svoji vrsti

To je preveč kratkovidno, nič ne naredite s tem, spremeniti morate sebe! Tega pa nikoli ne bomo naredili, kajti dolarji sedaj… vsak hoče dolar in igračko. Vsak ima telefon, ki bo spekel palačinko in jih čohal po jajcih. Tako da nihče noče dražiti zmaja, nihče noče nič spremeniti, “nič ne spreminjajte!”. Lepo se peljemo navzdol. Jaz temu rečem po odtoku navzdol. Tako bom imenoval svojo naslednjo knjigo, po odtoku navzdol [to je medicinski izraz, ki ga uporabijo takrat, ko so človeku šteti dnevi; CTD: “Circling the Drain”]. In krogi postajajo manjši in manjši, in hitrejši in hitrejši, če gledate odtok, če gledate kako toni in se prazni. In ni ga več. In to je v redu, jaz to pozdravljam. Želim si, da bi lahko živel tisoč let in videl kako se to zgodi – z razdalje, tako da bi lahko vse videl.

N: Vas to spravi v depresijo?

GC: Ne, vzpodbudi me. Vzpodbudi me, ker sem se odrekel temu. Odrekel sem se svoji vrsti in odrekel sem svojim ljubim američanom, odrekel sem svojim sodržavljanom. [Vivekananda: odpoved je prvi korak na poti religioznosti.] Kajti mislim, da smo zapravili velika darove. Mislim, da smo ljudje imeli velike velike darove: hodimo vzravnano, dvočni pogled, ločen* palec (opposable thumbs), velike možgane, izdelujemo orodja. Izdelujemo orodja, veliki možgani, večji možgani, boljša orodja. Govor, morate ustvariti jezik, naučili smo se jezika, možgani so se povečali, zrasli smo. Imeli smo velike sposobnosti. In odrekli smo se vsemu temu, v zameno za oboje, človeka… denar IN Boga. Boga in mormona. To smo dali visokim svečenikom: “vaša naloga je”, “Božja volja je.” To ljudje pravijo: Božja volja je. In Bog lahko naredi karkoli hoče, zatorej, zakaj moliti? Pravijo, da moliš za nekaj. V redu, ni odgovoril mojim molitvam. “No, to je božja volja.” Če je Božja volja, čemu sploh molijo, če bo v vsakem primeru naredil karkoli hoče. Vsemu smo se odrekli in zamenjali za praznoverje. PRIMITIVNO PRAZNOVERJE. Primitivno sranje, primitivno sranje: “neviden mož je na nebu in nas gleda in zapisuje kaj delamo. Pazimo, da ne naredimo kaj napačnega, kajti če bomo, nas po postavil v pekel in se bomo večno cvrli” [spridena (zahodnjaška) podoba Boga]. Takšne vrste sranje je zelo omejujoče. Je zelo omejujoče za te možgane, ki jih imamo. In držimo se v omejenosti, in potem hočemo igračo in gizmo in zlato. Hočemo svetlikajoče se stvari. Hočemo nekaj, da vtaknemo in bo naredilo velike velike velike reči za nas. In vso to sranje ni nič. NIČ NI! Vsemu smo se odrekli. In američani, imajo prav tako velika darove. Če vzamete teorijo o demokratičnem vladanju, [!!!!]samo-vladanje[/!!!!]. V redu, začeli so narobe: sužnji, niso dovolili ženskam, da volijo, niso dovolili ljudem brez zemlje, da volijo, v redu. Začeli so z napačno nogo, vendar so bile IDEJE dobre. In to smo zasrali. Onesnažili smo. Onesnažili smo s temi stvarmi, rečmi, matrerialnimi dobrinami, igrami, gizmoti, igračkami, pripravami, potreba po imetju: “imam večji tovornjak, njegov tovornjak je večji od mojega, kupil si bom nov tovornjak. Tu je nov tovornjak, tega bom vzel.” “Imaš to video in DVD tudi, mi nimamo DVDja, moram si kupiti DVD.” Oh prosim…

Karkoli se bo že zgodilo – vse to se bo zgodilo, veste – in zaradi tega sem se ločil od tega. Gledam iz razdalje, napisal sem si ločitveni list. Rekel sem si: “George, čustveno nimaš tu nobenega vložka, ni ti mar ne za eno ne za drugo, zatorej glej, zabavaj se.” Veste kaj, jaz pravim tako: [!!!!]ko se rodite na tem svetu ste dobili vstopnico za predstavo norcev (freak-show). In ko se rodite v ameriki, dobite sedež v prvi vrsti[/!!!!], in nekateri sedimo tam z beležko. In jaz imam beležko: “o moj Bog, si videl to.” In gledam predstavo norcev, in si zapisujem in si izmišljujem šale in govorim o čudakih; čudaki so vsi ljudje, so kot jaz. Vsi smo enaki. Nisem drugačen, nisem boljši, le sedaj sem se oddaljil od tega, ločen sem, sem tukaj, kajti nisem več vpleten v tej enačbi; nimam vložka in nobenega izida ne pričakujem. Nisem navijač za določen izid. Oh, pravijo, da če naletiš na CINIKA, boste našli razočaranega idealista. Jaz bi priznal, da je nekje globoko pod vsemu temu majhna trohica plamena idealizma, ki bi rad videl, da se vse na enkrat spremeni, ampak to se ne more zgoditi na ta način. Postopna sprememba… zdi se le, da je   K U P   G N O J A   P R E G L O B O K  . . . .

 
 

Svami Vivekananda ~ Dve poti

“Vstopite skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo in veliko jih hodi po njej. Kako ozka so vrata in tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.” ~ Jezus, Evangelij po Mateju 7,13-14
 

Odlomek iz predavanja ‘Maja in svoboda‘; London, 22. oktober, 1896.

swami vivekanandaNa en ali drug način, smo vsi v tem. Je najbolj težavno in zamotano stanje reči, katerega moramo razumeti. To so poučevali v vsaki državi, vsepovsod učili, ampak le redki so v to verjeli, kajti dokler sami tega ne izkusimo, ne moremo verjeti. Kaj nakazuje? Nekaj zelo strašnega. Vse je obsojeno na propad. Čas, maščevalec vsega pride in nič ne ostane. Pogoltne svetnike in grešnike, kralje in kmete, lepe in grde; nič ne pusti. Vse hiti k cilju, k uničenju. Naše znanje, umetnosti, naša znanost, vse hiti naproti temu. Nihče ne more zajeziti valovanja, tega nihče ne more zadržati niti za eno samo minuto. Lahko skušamo pozabiti, na enak način kot oseba v mestu, v katerem je izbruhnila kuga, ustvari pozabo s pitjem, plesanjem in ostalimi jalovimi poizkusi, in tako postane paralizirana. Poizkušamo pozabiti, poizkušamo se preslepiti z vsemi možnimi čutnimi užitki. In to je maja [1].

Dva načina sta bila predlagana. En način je, kot vsi vemo, zelo pogost, in ta je: “Je že res, ampak ne mislite na to. ‘Veselite se, dokler sije sonce’, kot pravi pesnik. Vse to je res, to je dejstvo, ampak ne menite se za to. Polastite se nekaj užitkov, katere lahko, naredite nekaj malega, kar lahko, ne glejte na temno stran slike, ampak vedno proti upajočemu, proti pozitivni strani.” Nekaj resnice je na tem, ampak je tudi nevarnost. Resnica je ta, da je to zelo dobra motivacijska moč. Upanje in pozitivni ideal sta zelo dobri motivacijski moči za naše življenje, ampak v tem obstaja določena nevarnost. Nevarnost je, da se v obupu odpovemo boju. Takšna je usoda tistih, ki pridigajo, “vzemite svet takšen kot je; usedite se čim bolj mirno in čim bolj udobno kot lahko, in bodite zadovoljni z vsemi temi bridkostmi. Ko prejmete udarce, recite, da niso udarci ampak so rože; in ko vas kot sužnje preganjajo naokoli, recite, da ste svobodni. Dan in noč pripovedujte svoji duši in drugim laži, kajti to je edini način, da živite srečno.” To se imenuje praktična modrost, in nikoli ni bila bolj razširjena kot v devetnajstem stoletju, kajti nikoli prej nismo prejeli močnejših udarcev kot v sedanje času; konkurenca ni bila nikoli tako huda, človek ni bil nikoli tako krut do sočloveka, in zaradi tega mora biti ponujena takšna tolažba. Na najmočnejši način se je uveljavila v sedanjem času; ampak propade, in vedno mora propasti. Gnilobe ne moremo prikriti z rožami, to je nemogoče. Ne bi dolgo pomagalo; kajti kmalu bi rože ovenele, in gniloba bi bila slabša kot kdajkoli pred tem. Tako je tudi z našim življenjem. Lahko poizkušamo prekriti stare in gnojne rane z zlato tkanino, ampak prišel bo dan, ko bo zlata tkanina odstranjena in vsa umazanija bo razkrita.

Ni torej nobenega upanja? Res je, da smo vsi sužnji maje, rodimo se v maji, in živimo v maji. Ali ni nobenega izhoda, nobenega upanja? Da smo vsi nesrečni, da je ta svet v resnici zapor, da še celo tako imenovana ‘trailing beauty’ ni nič drugega kot zapor, in da sta celo naš um in intelekt zapor, vse to je znano že veke in veke. Nikoli ni bilo človeka, nikoli ni bilo človeške duše, ki ni tega na trenutke čutila, četudi pravi drugače. In starejši ljudje to najbolj občutijo, kajti v njih so nakopičene izkušnje celotnega življenja, kajti njih narava ne prevara zlahka. Ali ni nobenega izhoda? Ugotovimo, da z vsem tem, s tem strašnim dejstvom pred nami, sredi žalosti in trpljenja, celo v tem svetu, kjer sta življenje in smrt sinonimna, celo tukaj je še vedno majhen glasek, ki odmeva skozi vse veke, skozi vsako državo in vsako srce. “Ta moja maja je božanska, zgrajena iz različnih kvalitet, in zelo težko jo je prečkati. Vendar tisti, ki pridejo k Meni, prečkajo reko življenja.” [Bhagavad-gita 7.14] “Pridite k Meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in Jaz vam bom dal počitek.” [Evangelij po Mateju 11,28] To je glas, ki nas vodi naprej. Človek ga sliši, in ga je slišal skozi vse veke. Ljudje zaslišijo ta glas, ko se zdi, da je vse ostalo izgubljeno, in da je upanje pošlo; ko je človekova odvisnost od njegove lastne moči poražena, in se zdi, da je vse izpolzelo iz rok, in da je življenje brezupna ruševina. Tedaj zasliši glas. To se imenuje religija [2].

Na eni strani, torej, je drzna trditev, da je vse to neumnost, da je vse to maja, ampak skupaj s tem je najbolj upajoča izjava, da je izhod iz te maje. Na eni strani nam praktični ljudje rečejo: “Ne belite si glave s takimi neumnostmi kot sta religija in metafizika. Živite tukaj; to je res zelo slab svet, ampak naredite najboljše iz njega kar lahko.” Kar pomeni, če povemo brez olepšav: živite hinavsko življenje, polno laži, življenje nenehnih prevar, in prikrijte vse žalosti kakor najbolje znate. Zakrpajte spet in spet, dokler ni vse izgubljeno in ste tudi vi sami le ena velika krparija. Temu se reče praktično življenje. Tisti, ki so zadovoljni s tem krpajočim življenjem, ne bodo nikoli prišli k religiji. Religija se začne z velikanskim nezadovoljstvom glede sedanjega stanja reči, z našim življenjem, sovraštvom, velikanskim sovraštvom do praktičnega načina življenja, in neskončnim gnusom zaradi laži in prevar. Le tisti je lahko religiozen, ki si tako kot Buda nekoč pod figovim drevesom upa reči, ko se je ta ideja praktičnosti pojavila pred njim, in je videl vso njeno neumnost, a vendar ni mogel najti izhoda. Ko je prišla nanj skušnjava, da se odpove iskanju resnice, in gre nazaj v svet, živi staro življenje laži, imenuje reči z napačnimi imenom, sebi in vsem ostalim nenehno pripoveduje laži, je on, velikan, to porazil in rekel: “Smrt je boljša kot to vegetativno ignorantsko življenje; boljše je umreti na bojišču, kot živeti življenje poraženca.” To je osnova religije. Ko človek zavzame takšno stališče, je na poti da odkrije resnico, je na poti do Boga. Ta odločnost mora biti prvi impulz na poti k religioznosti. Sam zase si bom utrl pot. Spoznal bom resnico ali v tem prizadevanju umrl. Kajti na tej strani ni ničesar, vse je pošlo, izgineva vsak dan. Lepa, upajoča, mlada oseba danes, je veteran jutri. Upanja in užitki bodo umrli kot cvetovi z jutrišnjim mrazom. To je na eni strani; na drugi strani so veliki čari zmage, zmagoslavje nad vsemi boleznimi življenja, zmagoslavje nad življenjem samim, zmaga vesolja. Na tej strani človek lahko stoji. Torej tisti, ki se upajo bojevati za zmago, za resnico, za religijo, so na pravi poti; in to poučujejo Vede [ter ostali sveti spisi, op. pr.]. Ne obupujte; pot je zelo težka, kot da bi hodili po robu britve; vendar ne obupujte, dvignite se, prebudite se, in najdite ideal, najdite cilj.

 
 
——————–

Tole bi lahko bil tudi moj manifest; všeč mi je ta racionalizacija ‘duhovne poti’/religije, in ta vpogled v običajen/posvetni način življenja.
 

Opombe:
[1] maja (sanskrt: maya), ne zgolj kot “iluzija”, kakor se ponavadi uporablja/prevaja/razume, ampak kot “preprosta trditev o dejstvih – kaj smo in kaj vidimo okoli sebe” (iz predavanja ‘maja in iluzija’].
Mogoče se bomo morali v slovenščini še malo navaditi na to besedo; ker če že imamo: maša, roman, rok, meta, ajda,.. je lahko tudi maja.
[2] religija v pravem pomenu besede, preko vsakršnih institucij

zadnji popravek: 25.01.2013

 

Tomaž Kempčan ~ Hoja za Kristusom

oziroma ‘Thomas a Kempis – De imitatione Christi’. Je najverjetnejši avtor te knjižice (naj bi bila “najbolj široko prevedeno katoliško delo, takoj za biblijo”); rojen leta 1379/1380, umrl 25. julija 1471. ‘Z devetnajstimi leti je vstopil v samostan “Mount St. Agnes” v bližini Zwolle-ja (Nizozemska), kjer je preživel preostanek svojega življenja. Svoj čas je posvečal molitvi, študiju, kopiranju rokopisov, poučevanju novincev, darovanju svete maše, spovedovanju. …’ (vir)

Spodaj objavljeno (in skenirano) izdajo je priredil Aleš Ušeničnik; primerjal z izvirnikom in popravil prejšnji prevod Andreja Kalana iz leta 1888, kateri je tudi uporabil še dva prejšnja prevoda; 1820 J. Salokar in 1872 bogoslovci lavantinskega semenišča. Natisnila Ljudska tiskarna v Ljubljani, Jože Kramarič, leta 1942; zaradi tega nekatere ne več običajne besede in jezikovni slog. Trenutno je v prodaji izdaja iz leta 1994, Mohorjeva družba, in še ena novejša različica. Objava je nekomercialne narave in je namenjena širjenju sporočila, tako da upam, da ni kakšnih težav glede avtorskih/prevajalskih/založniških pravic.
 
 

Tomaž Kempčan – Hoja za Kristusom: PRVA KNJIGA. Koristni opomini za duhovno življenje
(vseh 25. poglavij!; 09. junij, 2012; beta verzija)
 

1. Poglavje. O posnemanju Kristusa in zaničevanju vse posvetne ničemurnosti.

   1. ‘Kdor hodi za menoj, ne hodi po temi’ (Jan 8,12), pravi Gospod. S temi besedami nas Kristus opominja, da posnemamo njegovo življenje in ravnanje, ako hočemo, da bomo v resnici razsvetljevali in da se bomo oprostili vsake slepote srca. Zato bodi naša prva skrb in naša najvišja učenost: premišljevati življenje Jezusa Kristusa.
   2. Kristusov nauk presega vse nauke svetnikov; in kdor bi imel pravega duha, bi našel v njem skrito mano. Godi se pa, da mnogi pogostoma poslušajo evangelij, a vendar imajo le malo občutja, zato ker nimajo Kristusovega duha. Kdor pa bi rad res doumel in v sebi občutil Kristusove besede, se mora truditi, da vse svoje življenje uravna po Kristusovem življenju.
   3. Kaj ti pomaga učeno razpravljanje o presveti Trojici, ako pa nimaš ponižnosti, brez katere ne moreš ugajati presveti Trojici? Zares, kdor učeno govori, zato še ni svet in pravičen; le krepostno življenje naredi človeka Bogu ljubega. Rajši naj občutim kesanje, kakor pa da znam učeno razložiti, kaj je kesanje. Ko bi znal na pamet sveto pismo in vse kar modrijani uče, kaj bi ti vse to pomagalo brez božje ljubezni in milosti? ‘Ničemurnost nad ničemurnost in vse je ničemurnost’ (Prid 1,2) razen Boga ljubiti in njemu edinemu služiti. To je najvišja modrost: svet zaničevati in nebeško kraljestvo iskati.
   4. Ničemurnost je torej, iskati minljivega bogastva in vanje zaupati. Ničemurnost je, poganjati se za časti in se visoko povzdigovati. Ničemurnost je, streči potelesni počutnosti in si želeti tega, kar se mora nazadnje hudo kaznovati. Ničemurnost je, želeti si dolgega življenja, pa premalo skrbeti za bogoljubno življenje. Ničemurnost je, gledati samo na sedanje življenje, zanemarjati pa prihodnje življenje. Ničemurnost je, ljubiti, kar mine naglo kakor blisk, ne pa hiteti tja, kjer čaka večno veselje.
   5. Spominjaj se rad pregovora: da se ‘oko ne nasiti z gledanjem in uho ne napolni s poslušanjem’ (Prid 1,8). Zato se trudi, da odtrgaš svoje srce od ljubezni do vidnih stvari in se obrneš k nevidnim rečem. Zakaj kdor se vdaja počutnosti, si omadežuje vest in milost božjo izgubi.
 

2. Poglavje. Mislimo ponižno sami o sebi.

   1. Vsak človek po naravi hrepeni po znanju; toda kaj ti pomaga znanje brez božjega strahu? Zares, boljši je ponižen kmetič, ki Bogu služi, kakor pa prevzeten modrijan, ki meri pota neba, a samega sebe zanemarja. Kdor samega sebe dobro pozna, sam sebe malo ceni in ni človeške hvale vesel. Ko bi vse vedel, kar je na svetu, pa bi ljubezni ne imel, kaj bi mi pomagalo pred Bogom, ki me bo sodil ne po znanju, ampak po dejanju.
   2. Ne vdajaj se preveliki vedoželjnosti, zakaj v tem je mnogo raztresenosti in prevare. Učeni imajo radi, da jih drugi vidijo in imajo za modre. Mnogo je reči, katerih znanje duši malo ali nič ne koristi. In zelo nespameten je, kdor hrepeni po drugih rečeh, razen po tistih, ki mu služijo v zveličanje. Veliko besed ne nasiti duše; bogoljubno življenje pa oživlja duha in čista vest daje veliko zaupanje v Boga.
   3. Kolikor več in boljša znaš, toliko ostreje boš sojen, če ne boš toliko sveteje tudi živel. Nikar se torej ne prevzemaj, ako res kaj umeš in znaš, bodi marveč v strahu zaradi znanja, ki ti je dano. Če misliš, da mnogo znaš in dobro razumeš, ne pozabi, da je še veliko več tega, česar ne znaš. Ne prevzemaj se (Rim 11,20), ampak rajši priznavaj svojo nevednost. Zakaj bi se nad koga povzdigoval, ko jih je mnogo, ki so bolj učeni kakor ti, in bolj zvedeni v postavi? Če hočeš kaj koristnega znati in se učiti: se uči, da ti bo ljubo biti nepoznan in zaničevan.
   4. To je najvišja in najkoristnejša učenost: sebe prav poznati in prezirati. Sebe prezirati, o drugih pa vedno dobro in lepo misliti, to je velika modrost in popolnost. Ako bi tudi videl, da kdo drug očitno greši ali kaj prav hudega stori, vedno nikar ne misli, da si ti boljši, ker ne veš, kako dolgo boš dober ostal. Vsi smo slabi, a nikogar ne imej za slabšega kakor samega sebe.
 

3. Poglavje. Kaj uči Resnica?

   1. Srečen je, kogar Resnica sama uči, ne po podobah in minljivih besedah, temveč tako kakor je sama na sebi. Naša misel in nas čut nas večkrat motita in le malo vidita. Kaj nam treba veliko premišljevati o skrivnih in temnih rečeh, saj zaradi njih ne bomo sojeni pri sodbi, če jih nismo poznali! Kako nespametno je, da zanemarjamo koristne in potrebne reči, a zvedavo iščemo čudnih in kvarnih. Oči imamo, pa ne vidimo.
   2. Kaj nas brigajo prepiri modrijanov o rodovih in vrstah? Komur govori večna Beseda, zanj ni mnogih vprašanj. Vse izvira iz ene Besede, njo vse oznanjuje in ona je, ‘k govori od začetka tudi nam (Jan 8,25). Nihče brez nje prav ne umeva in prav ne sodi. Kdor najde v vsem eno in vse navaja na eno ter v vsem eno tre, ta je lahko stanovitnega srca in miren v Bogu. O Resnica, o Bog! zedini me s seboj v večni ljubezni! Pogosto mi mrzi mnogo brati in poslušati; vse namreč je v tebi, kar hočem in želim. Obmolknejo naj vsi modrijani, utihnejo naj vse stvari pred tvojim obličjem, ti sam govori!
   3. Čim bolj je človek edin sam v sebi in preprost v svojem srcu, tem več in tem višjih reči z lahkoto spozna, ker prejema luč spoznanja od zgoraj. Čistega, preprostega in stanovitnega človeka tudi mnogo opravil ne raztrese, ker dela vse v čast božjo in se trudi, da v ničemer ne išče samega sebe. Kdo te bolj ovira in moti, kakor neukročeno nagnjenje tvojega srca? Dober in pobožen človek poprej v duhu uredi delo, ki ga mora na zunaj opravljati. Ne vleče ga delo za željami nerednega nagnjenja, ampak on naravnava delo po sodbi zdravega razuma. Kdo ima hujše boje, kakor kdor se prizadeva premagati samega sebe? In to bi moralo biti naše opravilo, premagovati same sebe; dobivati dan za dnem večjo oblast nad seboj in vedno napredovati v dobrem.
   4. Bodi kolikor koli popoln, brez nepopolnosti nisi nikoli, in modruj kolikor hočeš, nikdar ti ne bo vse jasno. Bolj gotova pot k Bogu je ponižno spoznavanje samega sebe, kakor pa še tako globoko in učeno razmišljanje. Ne da bi grajali vrednost ali katero koli resnično znanje, ki je samo na sebi dobro in po božji volji, toda vedno sta boljša čista vest in lepo življenje. Ker se pa mnogi bolj trudijo za znanje kakor za bogoljubno življenje, zato se dostikrat motijo in obrode toliko ko nič ali le malo sadu.
   5. O, ko bi tako marljivo trebil pregrehe in zasajali kreposti, kakor obravnavajo učena vprašanja, ne bi bilo toliko zla in pohujšanja med ljudmi ne toliko nereda po samostanih. Ko se približa sodni dan, nas prav gotovo ne bodo vprašali, kaj smo brali, temveč kaj smo delali; ne kako učeno smo govorili, temveč kako pobožno smo živeli. Povej mi, kje so zdaj vsi tisti učeni gospodje, ki si jih dobro poznal, ko so še živeli in cveteli v svoji učenosti? Na njih mestih sede že drugi in ne vem, če kaj mislijo nanje. Dokler so živeli, se je zdelo, da so nekaj, a sedaj vse o njih molči. Oj, kako hitro zgine posvetna slava!
   6. Da bi pač bila njih čednost taka kakor njih vrednost, tedaj bi se bili dobro učili in bi bili dobro poučeni. Koliko jih pogubi prazna vrednost na svetu, ker jim je premalo mar služiti Bogu. In ker bi bili rajši imenitni kakor ponižni, zato so ‘prazni v svojih mislih’ (Rim 1,21). Res velik je, kdor ima veliko ljubezen. Res velik je, kdor je sam sebi majhen in komur tudi najvišja čast ni nič. Res moder je, kdor ima vse posvetno za smeti, ‘samo da Kristusa pridobi’ (Fil 3,8). In resnično učen je, kdor spolnjuje božjo voljo, svojo pa zatajuje.
 

4. Poglavje. O previdnosti v vsakem delu.

   1. Ne verjemi vsaki besedi in ne hiti za vsakim nagonom, temveč previdno in potrpežljivo preudari po božji voli vsako reč.Žal! dostikrat verjamemo in govorimo o drugih rajši slabo kakor dobro, tako smo slabi. Popolni možne pa ne verjamejo tako hitro vsakemu, ki kaj pripoveduje, ker vedo, kako je človeška slabost k hudemu nagnjena in zdrkljiva v besedah.
   2. Zelo moder je, kdor ni vihrav v svojih delih, a se tudi ne drži trmasto svoje misli. Modrost je tudi, da ne verjameš vsake besede, in da ne razneseš takoj, kar slišiš ali verjameš. Posvetuj se z modrim in vestnim možem in pojdi rajši po nauk k boljšemu človeku, kakor da delaš po svoji glavi. Sveto življenje dela človeka modrega pred Bogom in zvedenega v mnogih rečeh. Kolikor ponižnejši boš sam v sebi in Bogu bolj vdan, toliko modrejši in mirnejši boš v vseh rečeh.
 

5. Poglavje. O branju svetega pisma.

   1. V svetem pismu iščimo resnice, ne pa zgovornosti! Vse sveto pismo moramo brati v duhu, v katerem je pisano. Iščimo v knjigah bolj koristi kakor lepih besed. Nabožne in preproste knjige prav tako radi berimo, kakor visoke in globoke. Naj te ne moti pisateljeva veljava, ali je zelo učen ali malo, marveč ljubezen do čiste resnice naj te nagiblje, da bereš. Ne povprašuj, kdo je to rekel, temveč pazi na to, kaj je rekel.
   2. Ljudje preminejo, ‘Gospodova resnica pa ostane vekomaj’ (Ps 116,12). Na razne načina nam Bog govori, ne da bi gledal na vnanjo veljavo ljudi. Naša radovednost nas pri branju dostikrat ovira, ker hočemo modrovati in razpravljati, kjer bi bilo treba preprosto mimo iti. Ako hočeš s pridom brati, beri ponižno, preprosto in verno, in ne želi sloveti po učenosti. Rad vprašaj in ‘molče poslušaj besede svetih mož’ (Sir 32,12); tudi pregovorov starih ne preziraj’ (Sir 8,9), ker jih ne pripovedujejo zastonj!
 

6. Poglavje. O nerednih nagnjenjih.

   1. Kadar koli človek kaj neredno poželi, začuti takoj v srcu nemir. Prevzetni in lakomni nimajo nikoli miru, ubogi pa in v duhu ponižni žive v obilnem pokoju. Človeka, ki še ni samemu sebi popolnoma odmrl, hitro zaloti skušnjava; in premaga ga v neznatnih in ničevih rečeh. Človek, ki je še duhovno slaboten, nekako polten in nagnjen k čutnim rečem, se težko popolnoma odtrga od posvetnih želja. Zato je dostikrat žalosten, ko se skuša odtrgati, in hitro ga prime nevolja, če se mu kdo ustavlja.
   2. Ako pa doseže, kar je poželel, mu takoj greh vest obteži, ker se je vdal strasti, ki človeku nič ne pripomore do miru, ki ga je iskal. Če torej človek premaguje strasti, najde pravi srčni mir, ne pa, če jim služi. Ni potemtakem miru v srcu počutnega človeka, ne v človeku, ki je vdan zunanjim stvarem, temveč v gorečem in duhovnem človeku.
  Nadaljuj z branjem zapisa: ‘Tomaž Kempčan ~ Hoja za Kristusom’