Tag Archive for 'ogledalo'

Trinitas XI ~ George Carlin (1937 – 2008)

George Carlin: 12. maj, 1937 – 22. junij, 2008
:poklon: človeku, ki si je upal povedati to kar misli in to v kar verjame ter se potrudil, da je raziskal ozadje družbenega/političnega dogajanja..

 
O ameriških sanjah


 

opomba (2013): se ne bi branil, če bi ‘theendgame984’, preden se je lotil projekta malo pogledal, če prevod že obstaja. …

Ampak obstaja razlog, obstaja razlog. Obstaja razlog za to, da je izobrazba ZANIČ! in je isti razlog, zaradi katerega nikoli ne bo nič boljše. Nikoli se ne bo izboljšalo, ne pričakujte tega [da se bo to samo od sebe zgodilo, ali da bo nekdo na oblasti to naredil, medtem ko se boste vi v domačem naslonjaču praskali po jajcih; dobesedno in metaforično; fizično in čustveno, mentalno ter duhovno], bodite zadovoljni s tem kar imate. Ker LASTNIKI te države tega nočejo! Sedaj govorim o resničnih lastnikih. Resničnih lastnikih, o velikih in bogatih podjetniških interesih, ki nadzorujejo reči in se odločajo o vseh pomembnih odločitvah. Pozabite politike. Politiki so nastavljeni z namenom, da dobite vtis, da imate možnost izbire. NIMATE JE! Nimate izbire! Imate lastnike! Lastijo si vas! Vse si lastijo: vso pomembno zemljo, lastijo si in nadzorujejo korporacije, že dolgo tega so kupili in plačali za senat, kongres, državniške hiše, mestne hiše, nadzirajo sodnike, in lastijo si vse velike medijske hiše, tako da imajo pod nadzorom vse novice in informacije, ki jih slišite! Za JAJCA VAS DRŽIJO! Milijarde dolarjev porabijo vsako leto in lobirajo, lobirajo, da dobijo to kar hočejo! In vemo kaj hočejo: hočejo več zase in manj za vse ostale! Ampak povedal vam bom česa si ne želijo: ne želijo si populacije državljanov, ki je sposobna kritičnega razmišljanja! Nočejo dobro informiranih, dobro izobraženih ljudi sposobnih kritičnega/razsodnega razmišljanja! To jih ne zanima! To jim ne pomaga! To je proti njihovim nameram. Tako je!

Nočejo ljudi, ki so dovolj pametni in sedijo za kuhinjsko mizo in razmišljajo kako jih je sistem zajebal, ko jih je vrgel iz službe 30 let nazaj – tega nočejo! Veste kaj hočejo? Hočejo POSLUŠNE DELAVCE! POSLUŠNE DELAVCE! Ljudi, ki so ravno dovolj pametni, da upravljajo naprave in izpolnjujejo papirje ter dovolj neumni, da pasivno sprejmejo vse te čedalje slabše službe, z nižjo plačo, z daljšim delavnim časom, z zmanjšanimi bonitetami, neplačljivimi nadurami in izginjajočo se pokojnino, ki izpuhti v trenutku, ko greste v pokoj. In sedaj prihajajo po vaš denar za socialno zavarovanje! Hočejo vašo pokojnino, hočejo jo nazaj!, da jo lahko dajo svojim kriminalnim prijateljem na borzi. In veste kaj? Dobili bodo. Vse bodo dobili od vas, prej ali slej, ker NADZORUJEJO ta prekleti prostor [zaenkrat še… jep]. Je velik klub, in vi niste v tem klubu; vi in jaz nismo v tem velikem klubu! Mimogrede, to je enak veliki klub, ki vam vsak dan trpa v glavo in vam govorijo kaj morate verjeti! Skozi ves dan, preko svojih medijev, vam govorijo kaj morate VERJETI, kaj MISLITI in kaj KUPITI! Miza se je prevrnila, igra je zgoljufana; in zdi se, da nihče tega ne opazi, zdi se, da ni nikomur mar. Dobri-pošteni-delovni ljudje – bela barva, modra barva – ni pomembno kakšne barve je vaša srajca – dobri-pošteni-delavni ljudje, še naprej – to so ljudje skromnega značaja – še vedno volijo te bogate prasce, katerim je malo mar za delavce. Vi jih ne zanimate, ni jim mar za vas! Ne brigajo se za vas! Res ne! Res ne! Res ne!

Veste… In zdi se, da nihče tega ne opazi, da nikomur ni mar. In na to lastniki računajo, na dejstvo, da bodo američani verjetno ostali ZAVESTNO NEVEDNI glede tega, kako jih vsak dan nategujejo. Kajti lastniki te države vedo resnico: reče se ji ameriške sanje; kajti morate trdno spati, če hočete tem sanjam verjeti.
(Because the owners of this country know the truth; it’s called the American Dream because you have to be asleep to belive it.)

 
samoklicana aristokratska elita, stražarji, ilizionisti, zaslepljene množice, vojska seje teror
slika je precej popularna (na primer: ‘Wake Up Call – Remastered Edition’ (2008), 2:13:30)), originalen avtor mi ni znan; spremljajoči tekst “Delaj se, da ne veš!” (brez vejice in klicaja) (skupaj s sliko) pa je naslov sedaj izbrisanega slovenskega blog zapisa – škoda; skompiliral sem pa jaz
 

O volitvah in politikih in državljanih

Lahko ste opazili, da se glede nečesa ne pritožujem: glede politike. Č I S T O V S A K se pritožuje glede politikov. Vsi pravijo, da so politiki zanič. No, od kje pa ljudje mislijo, da ti politiki prihajajo? Ne padejo iz neba. Ne pridejo skozi membrano iz druge resničnosti [no, to bi se dalo debatirati, je pa nedvomno res, da so produkt KOLEKTIVNE ZAVESTI človeštva, in odraz časa, v katerem živimo; se pa njihov nekaj tisočletni mandat izteka]. Pridejo od ameriških staršev in ameriških družin, ameriških domov, ameriških šol, ameriških cerkev, ameriških podjetij, ameriških univerz in izvolijo jih američani; ljudje, to je najbolje kar lahko naredimo! To imamo za ponuditi. To je tisto kar naš sistem proizvede: smeti notri, smeti ven! Če imate sebične, ignorantne državljane. Če imate sebične, ignorantne državljane, boste dobili sebične, ignorantne voditelje. Če jih boste zamenjali ne bo nič boljše, končali boste le z novo skupino sebičnih in ignoranstkih američanov. Tako da mogoče, mogoče, mogoče niso politiki tisti, ki so zanič. Mogoče je kaj drugega zanič tu okoli. Kot na primer: JAVNOST! Da! Jasnost je zanič! Imam lep slogan za kampanijo: “ljudstvo je zanič, odjebite upanje“. Odjebite upanje! Ker če bi bili le politiki krivi, potem kje so vsi tisti pametni ljudje čiste vesti. Kje so vsi bistri, pošteni, inteligentni američani, ki so pripravljeni prevzeti mesto in rešiti narod in pokazati pot: nimamo takšnih ljudi v tej državi! Vsi NAKUPUJEJO! Pretegujejo svoje riti, vtikavajo svoj nos in s kreditno kartico kupi snickerse z lučko znotraj! Tako da sem sam zase rešil to politično dilemo na zelo preprost način: na dan volitev, JAZ OSTANEM DOMA! Ne volim! Jebite jih! Jebite jih! Ne volim.

Dva razloga, dva razloga zaradi katerih ne volim. Prvič: je BREZUPNO! To državo so kupili in prodali in zanjo plačali že dolgo časa nazaj. DREK, ki ga premetavajo na vsake štiri leta, čisto nič ne pomeni! In drugič: ne volim zaradi tega, ker verjamem, da če voliš, se nimaš pravico pritoževati. Ljudje radi to obrnejo, saj vem, pravijo: no, če ne voliš, se nimaš pravice pritoževati. Ampak kje je logika v tem? Če voliš, in izvoliš nepoštene, nesposobne ljudi, in zavzamejo položaj in vse zajebejo, potem si TI odgovoren za to kar so storili. TI si povzročili problem: TI!!!! si jih izvolil. TI se nimaš pravice pritoževati. JAZ… na drugi strani, ki nisem volil, ki nisem volil, ki pravzaprav niti nisem zapustil hiše na dan volitev, nikakor nisem odgovoren za to, kar so ti ljudje storili in se imam vso pravico pritoževati kolikor dolgo hočem za to zmedo, ki ste jo VI!!! ustvarili, s katero jaz nisem imel opravka. Zatorej, vem da boste kasneje to leto imeli predsedniške volitve, ki jih tako ljubite, uživali boste in se zelo zabavali, in prepričan sem, da takoj ko bodo volitve končane se bo vaša država nemudoma izboljšala. Kar se mene tiče, jaz bom tisti dan doma in bom delal pravzaprav isto stvar kot vi, edina razlika je, da ko bom jaz končal z mastrubiranjem bom imel nekaj malega za pokazati. Najlepša hvala! Najlepša hvala! Se vidimo kasneje!

 
 
 

Odrekel sem se svoji vrsti

To je preveč kratkovidno, nič ne naredite s tem, spremeniti morate sebe! Tega pa nikoli ne bomo naredili, kajti dolarji sedaj… vsak hoče dolar in igračko. Vsak ima telefon, ki bo spekel palačinko in jih čohal po jajcih. Tako da nihče noče dražiti zmaja, nihče noče nič spremeniti, “nič ne spreminjajte!”. Lepo se peljemo navzdol. Jaz temu rečem po odtoku navzdol. Tako bom imenoval svojo naslednjo knjigo, po odtoku navzdol [to je medicinski izraz, ki ga uporabijo takrat, ko so človeku šteti dnevi; CTD: “Circling the Drain”]. In krogi postajajo manjši in manjši, in hitrejši in hitrejši, če gledate odtok, če gledate kako toni in se prazni. In ni ga več. In to je v redu, jaz to pozdravljam. Želim si, da bi lahko živel tisoč let in videl kako se to zgodi – z razdalje, tako da bi lahko vse videl.

N: Vas to spravi v depresijo?

GC: Ne, vzpodbudi me. Vzpodbudi me, ker sem se odrekel temu. Odrekel sem se svoji vrsti in odrekel sem svojim ljubim američanom, odrekel sem svojim sodržavljanom. [Vivekananda: odpoved je prvi korak na poti religioznosti.] Kajti mislim, da smo zapravili velika darove. Mislim, da smo ljudje imeli velike velike darove: hodimo vzravnano, dvočni pogled, ločen* palec (opposable thumbs), velike možgane, izdelujemo orodja. Izdelujemo orodja, veliki možgani, večji možgani, boljša orodja. Govor, morate ustvariti jezik, naučili smo se jezika, možgani so se povečali, zrasli smo. Imeli smo velike sposobnosti. In odrekli smo se vsemu temu, v zameno za oboje, človeka… denar IN Boga. Boga in mormona. To smo dali visokim svečenikom: “vaša naloga je”, “Božja volja je.” To ljudje pravijo: Božja volja je. In Bog lahko naredi karkoli hoče, zatorej, zakaj moliti? Pravijo, da moliš za nekaj. V redu, ni odgovoril mojim molitvam. “No, to je božja volja.” Če je Božja volja, čemu sploh molijo, če bo v vsakem primeru naredil karkoli hoče. Vsemu smo se odrekli in zamenjali za praznoverje. PRIMITIVNO PRAZNOVERJE. Primitivno sranje, primitivno sranje: “neviden mož je na nebu in nas gleda in zapisuje kaj delamo. Pazimo, da ne naredimo kaj napačnega, kajti če bomo, nas po postavil v pekel in se bomo večno cvrli” [spridena (zahodnjaška) podoba Boga]. Takšne vrste sranje je zelo omejujoče. Je zelo omejujoče za te možgane, ki jih imamo. In držimo se v omejenosti, in potem hočemo igračo in gizmo in zlato. Hočemo svetlikajoče se stvari. Hočemo nekaj, da vtaknemo in bo naredilo velike velike velike reči za nas. In vso to sranje ni nič. NIČ NI! Vsemu smo se odrekli. In američani, imajo prav tako velika darove. Če vzamete teorijo o demokratičnem vladanju, [!!!!]samo-vladanje[/!!!!]. V redu, začeli so narobe: sužnji, niso dovolili ženskam, da volijo, niso dovolili ljudem brez zemlje, da volijo, v redu. Začeli so z napačno nogo, vendar so bile IDEJE dobre. In to smo zasrali. Onesnažili smo. Onesnažili smo s temi stvarmi, rečmi, matrerialnimi dobrinami, igrami, gizmoti, igračkami, pripravami, potreba po imetju: “imam večji tovornjak, njegov tovornjak je večji od mojega, kupil si bom nov tovornjak. Tu je nov tovornjak, tega bom vzel.” “Imaš to video in DVD tudi, mi nimamo DVDja, moram si kupiti DVD.” Oh prosim…

Karkoli se bo že zgodilo – vse to se bo zgodilo, veste – in zaradi tega sem se ločil od tega. Gledam iz razdalje, napisal sem si ločitveni list. Rekel sem si: “George, čustveno nimaš tu nobenega vložka, ni ti mar ne za eno ne za drugo, zatorej glej, zabavaj se.” Veste kaj, jaz pravim tako: [!!!!]ko se rodite na tem svetu ste dobili vstopnico za predstavo norcev (freak-show). In ko se rodite v ameriki, dobite sedež v prvi vrsti[/!!!!], in nekateri sedimo tam z beležko. In jaz imam beležko: “o moj Bog, si videl to.” In gledam predstavo norcev, in si zapisujem in si izmišljujem šale in govorim o čudakih; čudaki so vsi ljudje, so kot jaz. Vsi smo enaki. Nisem drugačen, nisem boljši, le sedaj sem se oddaljil od tega, ločen sem, sem tukaj, kajti nisem več vpleten v tej enačbi; nimam vložka in nobenega izida ne pričakujem. Nisem navijač za določen izid. Oh, pravijo, da če naletiš na CINIKA, boste našli razočaranega idealista. Jaz bi priznal, da je nekje globoko pod vsemu temu majhna trohica plamena idealizma, ki bi rad videl, da se vse na enkrat spremeni, ampak to se ne more zgoditi na ta način. Postopna sprememba… zdi se le, da je   K U P   G N O J A   P R E G L O B O K  . . . .

 
 

Vpliv in odgovornost družbe do posameznika

Dan danes lahko vidimo veliko različnih manifestacij, kako določeni posamezniki na celi črti odpovedo. Celo taki posamezniki, ki so pred tem imeli dokaj visok status v družbi. Zaidejo v razno razne odvisnosti, alkoholizem, droge, depresijo, samomor.. Tega je danes toliko, da si je pred tem skoraj nemogoče zatiskati oči, kajti skorajda vsak ima probleme s tem, a vendar nam to kot družbi še nekako uspe.

Za vse te ljudi, ki bolj resno izstopijo iz družbene poti, ki ne vidijo več izhoda, imamo več kot zadosti primernih institucij. Policijo in zapore, kamor spravimo neprimerne posameznike, bolnice, kamor pospravimo oslabele in betežne, psihiatrične bolnice, kamor strpamo neprištevne. Poleg tega imamo tudi kar nekaj društev, svetovalnih centrov, predvsem pa močna farmacevtska industrija, ki zna odpraviti vsak problem.

Zato tudi, če se kaj takega zgodi v moji družini/skupnosti/družbi, to ni moj problem. Kot prvo, nimam strokovnega znanja, da bi lahko reševal tako izjemno komplicirane probleme posameznikov kot so recimo depresija, kot drugo, pa je na družbenem nivoju dokaj dobro poskrbljeno. Posameznika nekam zaprem in je volk sit (naredil sem vse, kar je v moji moči) ter koza cela (posamezniku bo pomagano).
 

Odtujitev od okolice

Problema sta dva; slepa pota posameznika in družbena distanciranost od takšnih ljudi. Kako, zakaj, čemu pride do teh problemov bi lahko razpredali dolgo in na široko, vendar je tako kot vedno, v osnovi precej enostavno.

Začne se že v otroštvu, kjer otroke, ki se nekako čutijo povezani z družbo in svojim okoljem, na silo odtujimo. “Janezek, to nisi ti, to je Peter, nehaj ga posnemati. Daj obnašaj se sebi primerno.” “Bodi to kar si,” “obnašaj se,” “si kot en otrok,” “kaj se je pa tebi danes zgodilo, da se tko čudno obnašaš,”.. in tako naprej. Sebi torej dajem pravico, da vem kdo in kaj Janezek je, da vem kako se mora obnašati. Z drugimi besedami, Janezek ni to, kar v tistem trenutku čuti da je, ampak je Janezek v naprej končno določen način obnašanja, ki ga imam jaz kot njegov starš v glavi. Povedano še malo drugače, Janezek je to, kar jaz hočem da je.

Tako človek postopoma dobi nek konkreten občutek, da je v resnici res ločen in odtujen posameznik, vir samostojnih misli in akcij. Popolnoma izoliran od ostalega okolja, od ostalih ljudi, sam v tem neskončno velikem in odtujenem vesolju. Rojstvo ega in odtujenosti torej, kar ima katastrofalne posledice. Na ta način se posameznik namreč odreže od vira ljubezni, sočutja, spoštovanja,.. in kar mu tega primanjkuje, se to odraža v njegovih negativnih mislih in dejanjih.
 

Ampak to še ni vse. Janezka sem uspel ločiti in narediti za samostojni in odtujeni vir misli in akcij, sedaj pa od njega pričakujem, da se SVOBODNO pridruži in pokori družbenim pravilom. Če se ne, imam zato pripravljene vzvode; lahko sem bolj nasilen (graja) ali pa pokažem ljubezen in toplino le, ko je dejanje v skladu z normami (pohvala). Oboje je manipulacija.

A kako naj se posameznik, ki se čuti odtujenega, v resnici sploh pridruži družbi? To lahko naredi na zunanjem nivoju, si nadene masko, vendar globoko v sebi bo še vedno držal občutek odtujenosti. Kar pomeni občutek, da je za vse sam, da če hoče v tem svetu uspeti, si mora ljudi in vse ostalo na takšen ali drugačen način podrediti.. Tako dobimo družbo, kjer vsak skrbi večinoma le za svoje egoistične motive, kaj pa s tem povzroča okoli sebe, ga pa ne zanima.
 

Alibi družbe

S tem, ko pa družba loči posameznika od sebe, in ga naredi za samostojni vir misli in akcij, se od njega distancira in si naredi alibi. Če nek posameznik namreč skrene s poti, se družba ne čuti odgovornega; iskanje krivca oz. “slabega jabolka (bad apple).” Primer samomorov. Tipična reakcija ob takšnih primerih je v stilu: “Se mi je zdelo, da nekaj z njim ni bilo v redu. Pa tudi njegovi starši, nikoli mu niso dali tega, kar bi hotel in kar je zares rabil. Vedno so se mi zdeli čudni.” Starši, ločena enota, so odgovorni za otroka, družba pa pri tem nima čisto nič. Starše bodo poslali v neke izobraževalne ali poboljševalne institucije, in volk je sit (družba si je oprala odgovornost) in koza cela (staršem bodo pomagali – če bodo seveda hoteli).

Namesto, da bi se celotna okolica zamislila in pogledala, kaj lahko naredi, kako lahko pomaga, vsi obrnejo hrbet. Namesto, da bi družba to vzela kot ogledalo in stranski proizvod njenih aktivnosti, se dela, kot da s tem nima nič – z vsemi prsti pokaže na posameznika in/ali na njegove bližnje.
 

Povezanost družbe in posameznika – princip ogledala

Res je, da ima vsak posameznik misli in občutke, ki so ločeni od družbenih norm, vendar če tega ni navajen poslušati, če nima zadostne podpore, je zelo malo verjetno, da bo s temi mislimi naredil kaj konkretnega. Dejstvo namreč je, da ima družba izjemno velik vpliv na posameznika. Vsak pri sebi lahko vidi, če se nekaj časa druži z neko skupino ljudi, ki so mu/ji na takšen ali drugačen način všeč, bo posledično mislil in s časoma tudi deloval na njihov način (vsaj v njihovi prisotnosti). Če se ljudje okoli nas strinjajo z nami se drugače počutimo, kot če se ne. Če imamo podporo v skupnosti lažje zadihamo, kot če se moramo neprestano boriti.

Tega ne gre zanikati, in zaradi tega je dogajanje v posamezniku plod in odgovornost celotne družbe. Posameznik je ogledalo družbe in družba je ogledalo posamezniku. Vendar to lahko vidimo le, če prerastemo napačno predstavo o odtujenosti/ločenosti. In ko bomo to res dojeli, da sta posameznik in družba povezana, bomo malo bolj konkretno začeli reševati probleme, ki jim ni videti konca.

Tu pa naj nas ne zavedejo samoklicani strokovnjaki, ki imajo sicer akademske nazive (pri katerih ponujene rešitve ne delujejo), da so to komplicirane rešitve in da je potrebno izjemno strokovno znanje. Resnične in učinkovite rešitve so v svojih temeljih izjemno preproste. Vse kar je potrebno je malo več odgovornosti s strani posameznika, malo več ljubezni, iskrenosti, sočutja, spoštovanja.. do samega sebe in do drugih. Kajti vse se začne in konča pri posamezniku (čeprav je del družbe).
 

Zunanje povezave

ZeitGeist ~ Duh časa

Zeitgeist - Duh ČasaRevolucija je ZDAJ…
in začne se s teboj.
Je individualna in
je revolucija duha.

(Oktobra 2008 izšel 2. del, Zeitgeist Addendum, v določenih pogledih koristen) Zeitgeist (Duh Časa) Fenomenalen povzetek vsega dogajanja v svetu in kaj stoji za tem. Ker je dolg le 116 minut pomeni, da je tudi zelo zelo strnjen, zatorej naj služi kot zelo dobra odskočna deska, ne pa kot dogma. Odlično je, da so taki filmi odzunaj in da imajo tako veliko gledanost (je med najbolj gledanimi videi na googlu), kar dokazuje le to, da se ljudje prebujamo. Poleg tega so celo slovenski podnapisi na voljo, ki so tudi direktno integrirani v google video.

Vse v dokumentarcu je zelo dobro, rad pa bi opozoril na nekaj stvari, ki so lahko napačno razumljene ali hitro spregledane.

1. del: Najboljša zgodba vseh časov

Prvi del je napad na RELIGIJE na primeru zahodnjaške religije – krščanstva. Religije si zaslužijo to, saj so povzročile daleč največ škode človeštvu. Poleg tega so osnovane na neki astrološki zgodbici, ki je zaradi večje zanimivosti uprizorjena z besedami. Hecno pa je, da so te zgodbice vzeli kot dejstva, jih jemali DOBESEDNO in ne metaforično. Ob tem si je dobro zapomnit, da Cerkev uradno nasprotuje astrologiji, med tem ko najvišji vrh Cerkve dobro ve o čem se gre.

Vendar če je človek preveč površen dobi občutek, da prvi del nagovarja k ATEIZMU. Če Jezus ni obstajal, če Horus ni obstajal, to kvečjemu pomeni, da so imeli ljudje (vsaj nekateri) ogromno znanja in vedenja o vsem tem že v tistih časih – 3000 pr.n.š in še dlje nazaj v zgodovino. Saj večina besed Jezusa ima smisel, so zelo temeljite in globoke, vendar jih je potrebno pravilno razumeti; METAFORIČNO in ne dobesedno. Kasnejši modreci, za katere pa je dokazano da so živeli in še danes živijo, govorijo o istih stvareh z malenkost drugačnimi besedami. Nauk Jezusa je torej pristen, o tem ni dvoma – vendar je metaforičen in ne dobeseden.

Ni res kot pravi na koncu, da mit ne more biti poučen, četudi se ve da je izmišljen. Če pogledamo mite današnjega časa; Gospodar prstanov, Matrica, Star Wars imajo zelo globok učinek. Lahko bi pa rekel, da “mit ne more biti poučen, če se ga ne vzame kot resničnega.” Podobno kot je velika razlika pri gledanju filma, če se uživimo v dogajanje ali če gledamo z distanco. Miti so izjemno pomembni za naše življenje in danes je vidno, kaj pomeni odsotnost le teh. Kljub vsemu pa jih je nekaj, pri katerih začutimo neko drugo dimenzijo. Ali kot pravi Joseph Campbell: “Plešemo na mite, četudi ne poznamo melodije.” Za tistega, ki pa pozna melodijo, so pa miti še toliko močnejši.

Tudi stari miti, o zmajih in junakih ki so se odpravili na lov, so izjemno poučni in kažejo na nekaj višjega. Resnični ali ne, imajo moč transformacije – če se jih le razume METAFORIČNO ne pa dobesedno. Razumite jih dobesedno in boste obtičali na nivoju razuma. Miti pa kažejo preko razuma, so kot prst (besede), ki kažejo proti Luni (neopisljivo, preko razuma).

Če se bojuješ proti sistemu, si še vedno ujet v njem.
nn

Religije so klasični primer, kaj se zgodi, če obtičite na nivoju dobesednega razumevanja. Malo drugačna zgodbica, malo drugačna interpretacija in religije se bojujejo med seboj. Celo znotraj religij se različne interpretacije nauka bojujejo med seboj. V resnici pa vsi govorijo o isti stvari. Kaj je bolj norega od tega?
 

O drugem delu in 911 ni kaj za dodati, uradna verzija je očitna farsa. Če je pa kljub vsemu premalo, si pa lahko pogledate goro dokumentarcev na googlu. Poleg tega ni bil samo 911, so bili še drugi sprovocirani ali dopuščeni napadi, ki so bili povod za največje vojne; WW1 – Lusitania, WW2 – Pearl Hearbour, Vietnam – Napad na ameriški rušilec. Ob vsem tem pa si še poglejte teorijo neo-conzervativcev – Leo Strauss in Carl Schmitt.
 

3. del: Ne menite se za ljudi skrite za zaveso

Ekonomija je kralj. Kdor kontrolira ekonomijo pa je vladar sveta in s tem posledično vseh ljudi. Red “denar je sveta vladar” v marsičem res drži..

Vojna je posel, največji posel na svetu. Mikročip – RIFD. Novinarka ob predstavitvi prvega vsadka celo pravi, “priners of Brawe new World (Pionirji Krasnega novega sveta),” kar je naslov knjige od Aldous Huxley-a.

Izpostavil bi še dva citata. Prvi je od Jordan Maxwell-a o izobraževanju o izobraževanju in množični zabavni industriji:

Vlada dobiva tisto, kar želi. Nočejo, da bi bili vaši otroci izobraženi. Nočejo, da bi vi preveč razmišljali. Zato so se v naši deželi in na našem svetu tako razbohotili zabava, množični mediji, TV šovi, zabaviščni parki, droge, alkohol in vsaka druga vrsta razvedrila, ki zaposli ljudem duha, da zaradi preveč razmišljanja ne bi bili napoti pomembnežem.

Drugi pa je odlomek iz filma Network iz leta 1976 o televiziji:

Televizija ni resnica. Televizija je prekleti zabaviščni park! Televizija je cirkus, karneval, potujoča skupina akrobatov, pripovedovalcev, plesalcev, pevcev, žonglerjev, spak, krotilcev levo in igralcev nogometa. Mi vam preganjamo dolgčas. A vi ljudje sedite tam dan za dnem, večer za večerom, vseh starosti, barv kože, ver. Mi smo vse, kar poznate. Začenjate verjeti našim slepilom. Začenjate verjeti, da je resnična škatla in ne vi. Počnete, kar vam narekuje škatla! Oblačite se, kot vam pravi škatla, jeste, vzgajate otroke, celo mislite tako kot škatla. To je množična norost, vi blazneži! Za božjo voljo, vi ste tisti, ki ste resnični! Mi smo slepilo!

Bistvo: Ločenost in Nezadostnost

Ključ celega filma je na koncu, zadnjih 5 minut. To je tudi to o čemer pišem tu, o čemer govorijo in so govorili vsi modreci. To je vcepljen občutek, da smo LOČENI med seboj, ločeni od narave, ločeni od Boga. V drugih smo navajeni najprej prepoznati razlike, čeprav če se dovolj poglobimo vidimo sebe, ogledalo naših muh in tudi dobrih stvari.

Ločen človek je nezadovoljen človek. Kako si lahko zadovoljen, če pa si ločen od vsega vesolja, sam si v celem vesolju, z ničemer nisi povezan, nihče te ne mara,.. kako boš potem lahko srečen, notranje miren. Takega človeka ni problem manipulirat. Resnica pa je ravno nasprotna, z vsem smo povezani, z naravo, z živalim, z ljudmi, z vsem stvarstvom. Znanost to že dokazuje. Vendar kdo potem rabi Boga, če so ljudje in narava zadosti, in nemogoče je kontrolirat takega človeka.

Prvih 30 let svojega življenja sem se trudil, da bi nekaj postal. Hotel sem postati dober v vsem, pri tenisu, v šoli in tako naprej. Tako sem gledal na vse. Nisem dober, a če bi se izboljšal… Nato pa sem spoznal, da sem se motil. Da gre v resnici za to, da ugotovim, kdo sploh sem.

Potem pa je tu še nek občutek nezadostnosti, da nismo dobri takšni kot smo. Moramo doseči določene rezultate, da bomo potem lahko zadovoljni sami s seboj. “Ko bom dobil 5, me bodo doma imeli radi, ko bom dokončal faks, potem sem pa car, ko bom zmagal na državnem, potem bom pa srečen do konca svojih dni.” Tako pravzaprav delate stvari zgolj zaradi tega, ker vam obljubljajo neke rezultate, ali pa zato, da boste nekomu dokazali svojo sposobnost, ne pa zaradi tega, ker bi vas veselile. Tako življenje ne prinaša nič drugega kot trpljenja. Zapomnite si: “Pot je cilj.”

Spodbuda za lastno raziskovanje

Torej, miti so koristni, če so razumljeni METAFORIČNO in ne dobesedno. Glavni vzrok za nezadovoljstvo je vcepljen občutek LOČENOSTI in NEZADOSTNOSTI (potrebno je nekaj naredit, da bom lahko srečen, ljubljen, miren).

Celoten film se mi zdi dokaj v redu, čeprav da malo poudarka na bistvene stvari – zadnjih pet minut bi lahko bilo nekoliko daljših. Je tudi res, da ne omeni ostalih religij, da ne omeni da so republikanci ravno tako odgovorni kot demokrati (v ZDA), pa še kakšna malenkost.. Bistvo tega filma je v tem, da spodbudi lastno raziskovanje in opazovanje – to pa je največ, kar lahko nek film/dokumentarec doseže in ta namen je dosežen. Ker vse povedat v 116 minutah ni možno.

Moje upanje je, da ne bodo ljudje vzeli filma za resnico, ampak bodo raje vsak zase resnico poiskali, kajti resnica ni povedana, resnica je uresničena.
Avtorji Zeitgeista

(revizija: 07. oktober 2008)

Zunanje povezave