Tag Archive for 'otroci'

Alan Watts ~ Learning the human game

Spoznavam, da ima vsaka specifična poklicna skupina posebno skrb, ko se udeležijo seminarja kot je ta; kakšna je praktična uporaba idej v njihovem specifičnem poklicu. In velikokrat so me zelo konkretno vprašali, da če razlagam igro človeštva in promoviram neke vrste filozofijo ‘življenja kot igre’, kako boste to prenesli na vaše stranke, študente, paciente, itd oz. kakorkoli jih že imenujete. In zagotavljam vam, da je to ena od tem na zemlji, o kateri vas ne bi smelo skrbeti.

Zelo pogosto govorim, različnim skupinam govorim. In v teh skupinah so ponavadi starši in slišijo o določenem pogledu in hočejo vedeti, kako to uporabiti pri njihovih otrocih. Kot da bi bili otroci neke stvari, na katerih uporabljate določene reči. Otroci so zelo prebrisani in v trenutku, ko na njih hočete uporabiti metodo, se zavedajo, da nekaj ni prav. In edini način, da karkoli naredite z otroki je, da ste NARAVNI, da ste VI SAMI. Ampak ni nobenega načina, kako to narediti, kajti v trenutku, ko se zavedate, da ste naravni, niste! Če pa ste oseba z nečem FASCINIRANA, vas nekaj močno pritegne, v čemerkoli, ni važno kaj za vraga to je, otroka to privlači, od vas pridobi navdušenje preko osmoze. In na popolnoma enak način, če ste popolnoma prevzeti z življenjem, lahko opravljate psihoterapijo brez kakršnekoli tehnike. Obstajajo rituali, ki vas privedejo v stik z ljudmi; morate se dogovoriti za sestanek, oni imajo problem in bi se radi pogovorili o tem. In to moramo sprejeti. A preko tega, si pravzaprav želijo spoznati osebo, katera ima IZPOLNJENO lastno življenje, raje kot osebo, ki je poklicana za to, da ureja življenja drugih ljudi. Ni načina kako bi to storili! (3.08)

 

In ravno tako kot otroci, ki ne marajo pretvarjanja in nekih agend, postanem alergičen, ko poslušam raznorazne “intelektualce”, “doktorje znanosti”, ki poizkušajo biti intelektualni (to je objektivni in znanstveni in analitični in naravni), ampak vse kar počno je, da zagovarjajo in branijo stališča svoje pozicije/ideologije; in vse argumentacije prilagodijo svojemu stališču. Naj bodo to levi ali desni, črni ali beli, rdeči ali modri,.. — na bruhanje mi gredo!

In potem se sprašujem, kakšna je vrednost let in let izobrazbe in študija in polnjenja svojih možganov z informacijami/podatki, če nimajo razčiščenih osnovnih življenjskih pojmov, če niso dovolj trdni, da bi zmogli stati na “svojih lastnih nogah”, če nimajo modrosti, kako to ŽIVETI v vsakdanjem življenju. …
 

In tako kot Watts pravi, ljudje nismo neke STVARI, na katerih je možno uporabiti določena orodja (v določeni meri sicer deluje, vendar..). Ljudje smo predvsem BITJA, in en na drugega vplivamo na tisoč in en način, ne le preko hipnoze besed; pomembna so tudi dejanja, pomemben je NAČIN, KAKO se človeško bitje nečesa loti, kakšno energijo prinese s seboj, kaj sporoča zgolj s svojo PRISOTNOSTJO, telesno mimiko in svojo AURO. — Kar je tudi razlog, da zakoni na papirju, če niso ukoreninjeni v družbeni praksi, ne morejo nikoli delovati. Starš, ki otroku nekaj prepove, sam pa to prepovedano počne, otroka naredi le še bolj zmedenega. Enako v “družbi” (karkoli že ta stvaritev pomeni oz. je),…
 

Družinski zakonik ali individualizacija zahodne družbe

11. junij 2012; ali bolje rečeno: odtujevanje
beta verzija

Za otroka skrbijo starši, družina in ožja (sorodstvena) skupnost; strici, tete, stare mame in stari očetje. Vse tiste zabave in praznovanja in rojstni dnevi, kjer se zbere rodbina. Pa ko starši peljejo otroka na obisk k starim staršem, da ga varujejo. Med seboj si pomagajo.

Danes pa imamo en velikanski problem. To razpada. Vse je “individualizirano” (beri: ODTUJENO eno od drugega). Nihče nobenega več ne potrebuje. Ženska se lahko oplodi brez moškega, če se ji kaj pokvari v hiši pokliče serviserja, v trgovino ni potrebno hoditi, vam lahko pripeljejo na dom, veliko reči je možno naročiti preko interneta ali telefona. Če je žena tečna, gre k frizerki ali v kakšen kozmetični/masažni salon. Če se kakšna naprava doma pokvari, ni problema, peljete na servis, oz. to ste naredili v starih časih, sedaj enostavno kupite NOVO. Če se komu zahoče seksa, lahko pokliče po telefonu, če ima več denarja gre za na to določena mesta, če pa ni ravno pri denarju, je dovolj že običajni pub.; če že nočete imeti resne zveze, ker je preveč zahtevna, in se hočete le malo pozabavati, pocrkljati. Če kdo zboli, gre takoj k zdravniku in takoj ga pozdravijo; da ne bi zbolel v prihodnje obstajajo tudi kakšna “imunizativna” zdravila/tekočine. Za toploto v hiši/stanovanju poskrbijo naprave, tako da ne rabite več se truditi z drvi, za kar ne rabite več gledati moškega pri hiši. Vrta človek tudi ne potrebuje, ker je možno vse kupiti v trgovini. Za starost in pokojnino so nekoč skrbele mlajše, pri moči polne generacije, danes, ko se ta generacije le še bolj ali manj zabava (link), so starejši prepuščeni sami sebi, in vaša penzija tudi – če jo hočete imeti, vplačujte že sedaj. …

Tako nekako, vsak zase, noben nikogar ne potrebujemo več – OPA! ne potrebujemo bližnjih, ne potrebujemo povezanih skupnosti, ne potrebujemo ljudi, ki bi nas malo bolje poznali, namesto tega pa potrebujemo SISTEM/Matrico. In izkaže se, da bolj kot smo razvajeni, bolj kot smo leni, bolj kot svojo odgovornost (in s tem moč) zavračamo, bolj se krepi sistem in mogočnejši postaja. Čedalje več je takšnih podjetij, ki vam nudijo raznorazne storitve in usluge. Človek se z ničemur ne bi ukvarjal, vse se mu zdi pretežko in sedaj imamo kar imamo – tu nastopi rek, “pazi kaj si želiš”, ker to kar želiš se ti lahko uresniči, in to kar se ti bo uresničilo ima svojo CENO. Nič ni zastonj, tudi če kaj vizualizirate in iz zraka manifestirate; še vedno terja vašo pozornost in skrb in nekako ste vi odgovorni za to, kar ste ustvarili. Človek si lahko zaželi avto, ampak s tem avtom pridejo določene obveznosti in odgovornosti in določene sitnosti, ki jih je potrebno znati odpraviti.. Prav tako z razvajenostjo, ima svojo ceno: večanje sistema/matrice. Sedaj, večja kot je razvajenost, večji je sistem/matrica; večji kot je sistem/matrica, več vaše energije zahteva – in verjemite, ne pozna meje…
 

Pa vendar, ljudem nekaj manjka – pri vsej tej “individualizaciji”; je tako? Nekaj se je izgubilo. Je že res, da smo se osvobodili vseh tistih težakov, ki bi se vtikali v naše življenje, a manjka nekaj drugega; manjka toplina, manjka razumevanje (tudi za to imamo psihologe, psihiatre, psihoterapevte,..), manjka kolegialnost, sodelovanje, povezanost, globlji stik,.. Kar na enkrat smo ostali brez tega in sedaj se sprašujemo kdaj in kako je prišlo do tega? Imamo vse, a hkrati smo strašansko osamljeni.. zakaj?
 

“Emancipacija” žensk; ženske so postale “svobodnejše”, imajo svoje pravice (in s tem tudi goro novih dolžnosti), so približno enakopravne (karkoli že to pomeni), pa vendar; ali so srečnejše? Ali so zaradi tega, ker se lahko same preživljajo, ker lahko imajo same otroke, ker so za vse same sposobne poskrbeti, ali so zaradi vsega tega kaj srečnejše?
Verjetno da ne – kaj pa je iz tega nastalo? Večji razvrat v družbi, večja sprevrženost, večja razvajenost, stanje, “ko je vse dovoljeno in nihče za nič ne odgovarja”, spolnost in seks vse povprek, kar tako malo, za šport.

In sedaj še “emancipacija” otrok. Otroci s svojimi pravicami. In nad temi pravicami bo bedela država.

Zamislite si, da ste stari 30 let, zapitek, na robu družbe in zavoženim življenjem in se spominjate zgodnjih let svojega otroštva: doma niso bile najbolj urejene razmere, imeli smo se radi, a bili so tudi občasni prepiri. O teh prepirih sem potožil prijatelju v vrtcu, ta prijatelj je povedal vzgojiteljici in vzgojiteljica naprej socialnim centrom. Po podrobnem zaslišanju, so ugotovili, da razmere v naši družini niso v mojo korist, da bi se razvil v sposobno in vsestransko osebnost, in so me odtujili mojim staršem. Odtujili so me! Si predstavljate! Zaradi tega, ker sem malo potožil prijatelju v vrtcu. Jokali smo vsi, jokala sta starša, jokal sem jaz, a poti nazaj ni bilo. Dali so me v drugo družino, ugledno družino, ki so po materialni plati lepo skrbeli zame, a na vse ostalo so pozabili. Zahteval sem drugo družino in so me prestavili, spet enake razmere, ko so ugotovili, da se izmišljujem in da niti približno ne vem kaj hočem. Zato so me posadili v rejniško skupnost, kjer nas je bilo 10 otrok.. Kaj smo delali v tej skupnosti je bolje, da vam ne opisujem. Mogoče poznate tiste zgodbe o šolanju v Afriki in o otrocih, ki nosijo orožje, no, to se je zgodilo pri nas! Podobno. Si predstavljate? V urejeni družbi, kjer imajo tako ženske kot otroci svoje pravice, kjer obstajajo zakoni za vsako najmanjšo podrobnost; v takšni družbi izkoriščajo otroke bolj kot kadarkoli poprej. … Naposled sem iz tega centra pobegnil in sedaj sem, kjer pač sem…
 

Ženska se ne more odločiti, katerega partnerja bo izbrala in tava od enega do drugega in išče “tistega tapravega”. Ja kaj pa otrok, kaj bodo pa otroci počeli? Iskali prave starše? Nepopolno razvita oseba bo iskala svoje “dušne starše” – tu na zemlji.. Ali ste resni? Hočemo otroke, ki bodo zahtevali svoje in če jim ne bo zadoščeno, si bodo našli zavetnike v socialnih centrih?

Že sedaj si nihče ne upa vzgajati otrok; ne starši, ne vzgojitelji, ne dedki, ne babice.. Nihče.. In prepuščeni so večinoma svojim vrstnikom in televiziji in raznoraznim agresivnimi igrami s kartami in podobno. Z novim zakonikom se bo pa to le še stopnjevalo.

Kako lahko otrok odraste v samostojno in razvito osebnost, če pa nima nobenih zgledov v okolici, niti ne v domišljijskih zgodbah (tiste dobre zgodbe so skorajda pozabljene); od kje bo črpal svojo identiteto, od kje bo dobil prave zglede,…?

————————-
 
 

“Nisem tu, da bom življenje omejeval, ampak da ga bom spodbujal”…. ali ni evolucija človeka, duhovna rast to, da se povzpne nad svoj nižji jaz in da končno zavlada višji jaz. Tisti, ki ste bolj resno na duhovni poti veste koliko je potrebno truda, da držite nižji jaz v šahu, da ga nadzirate, da je neprestano pod drobnogledom in analiziranjem,… Neprestan boj. “Telo hoče eno, duh drugo.” In morate biti prekleto pazljivi in preverjati svoje želje; kaj je v skladu z mojo dušo in kaj je skušnjava nižjih centrov.
In kako lahko imate kaj življenja, svobode, globine, če ne omejujete svojega nižjega jaza, ali ga celo spodbujate? In take izjave lahko pridejo le iz ust nevednih, oprostite, ampak razumnosti v vaših besedah enostavno NI!

Ali pa STRPNOST. Kar na enkrat mora človek biti do vsega strpen. Če se čemu upre je takoj označen za homofoba ali kaj hujšega. Kot da bi žensko nekdo hotel posiliti, ona se tega brani, in bi bila označena za homofobno. To počne ta liberalnost; VDIRA v zasebnost posameznika, brez kakršnegakoli spoštovanja ali da bi skušali razumeti, in zahteva karkoli že pač zahteva…

Včeraj je bilo lepo rečeno, da vsa ta društva/zavodi/organizaciji od nekod dobivajo lepe denarčke.. In če povežem to z Novus Ordo Seclorum, Novim Svetovnim Redom, je točno to kar ti hočejo. Destabilizacijo družbenega reda, destabilizacijo odnosov med posamezniki, da ne bo nikjer trdnega središča, ki bi bil zmožen organizirati kakšen odpor ali se vsaj postaviti za svoje od Boga dane pravice.
 

245. člen (oseba skrbnika)
(2) Skrbništvo se lahko zaupa tudi ustrezni pravni osebi, ki imenuje svojega delavca za odgovorno osebo za izvajanje skrbništva.

Torej lahko neko “odgovorno” podjetje/institucija, imenuje tretjo osebo kot skrbnika? Kaj je že bilo tisto z ameriško vojsko v Iraku in varnostnike privatnih podjetij, bivši vojaki/specialci in podobno, ki so ali še vedno varujejo vojaške objekte in se celo udeležujejo vojaških akcij…
 

Homoseksualne osebe so lahko uspešne in lahko vzgojijo zgleda vredne otroke; vendar, ne želim si živeti v svetu, kjer bo to postalo standard ali celo zaželjeno. Brez stabilnosti, brez korenin, brez tradicionalne družine kot takšne, brez širše trdne podpore ne bo nikoli neke razumne družbene strukture..

Pa de ne omenjam vseh teh ponavljajočih se fraz “korist otroka”, ki jih je v zakoniku polno….

Tako da… zakoni mi niso nikoli bili všeč, in da če hoče nekdo razumeti zakon in se po njem ravnati rabi ali (a) specializiranega odvetnika ali (b) goro časa in energije in zavzetosti.

In če že sprejemamo zakone, bi jih morali sprejemati vsi vpleteni; tako stroka, kot tisti, katere ta zakon zadeva.

In da ne sprejemamo zakonov kot po tekočem traku, in potem imamo goro zakonov, ki si med seboj velikokrat nasprotujejo, in tako za spretnega odvetnika ni problem, da se njegov varovanec izogne neprijetnim kaznim. Takšna zakonodaja je zgolj farsa…
 

zunanje povezave

* Živi in pusti živeti ali ko ljudje hočejo biti več kot bogovi
* Družinski zakonik – Cepljenje in alternativna prehrana
* Vse bo hudič vzel; ne strinjam se ravno z vsemi članki, ampak to okoli družinskega zakonika dam g. Vodebu precej prav
* Yuri Bezmenov: Psychological Warfare Subversion; podreditev države se začne mnogo pred dejanskimi koraki; podobno kot John Perkins in “the ecomonic hit man”. Poglejte tudi “Deception was my yob
 

Otroci in mladostniki ~ naše največje bogastvo?

..in takrat sem se jaz ponižala in sem začela otroke spoštovati in to se mi zdi, da je najlepše.
Marjetka Čas

Pa so res? Koliko čiste pozornosti, svojega časa, svoje ljubezni jim namenimo? Koliko jim pustimo svobodo in koliko jih znamo usmerjati? Koliko se z njimi ukvarjamo, se pogovarjamo, jih poslušamo? Koliko jim dopustimo, da se naučijo od nas, koliko jim dopustimo, da se mi naučimo od njih?

Nekateri otroci lahko sicer dobijo materialne dobrine, kaj več od tega je pa že prava redkost. Pa vendar otroci in tudi mladostniki, ne rabijo materialnih dobrin, predvsem rabijo Človeka, rabijo nekoga da jim prisluhne, nekoga, na katerega se lahko zanesejo. Več kot očitno je to pri bogatejših družinah, kjer otroci še hitreje zabredejo.

Da nekaj bistvenega pogrešajo je vidno v njihovem obnašanju. Kdaj se bomo nehali slepiti, kdaj se bomo nehali zgolj zgražati nad mladino, zgražati nad lenobnostjo, vandalizmom, ležernostjo, opitostjo, ne-perspektivnostjo, jim prepovedovali to in ono.. in kaj konkretnega naredili na tem področju, poiskali nove rešitve, kajti stare več kot očitno ne delujejo več. Jim mogoče namenili svoj čas, svojo pozornost, svojo ljubezen namesto zgolj materialnih dobrin? Jim mogoče omogočili prostore v vaseh in mestih, kjer se lahko izražajo?

Sploh pa je nesmiselno vsiljevati svoje poglede, ki ne delujejo več, svoje zastarele misli zgolj zaradi tega, ker so prišli iz vaših teles in skrbite za njihovo preživetje. Vse kar rabijo je pozornost, ljubezen, zaupanje in spoštovanje ter malenkost vodstva. Tako enostavno je vse to, pa hkrati tako težko.. Kahlil Gibran lepo pove v svoji pesmi:

Vaši otroci niso vaši otroci.
So sinovi in hčere Življenje, ki teži samo po sebi.
Prihajajo skozi vas, a niso od vas;
in čeprav so z vami, niso v vaši posesti.

Morete jim dati svojo ljubezen, a ne svojih misli,
kajti imajo lastne misli.
Lahko dajete dom njihovim telesom, vendar ne njihovim dušam, kajti njihove duše živijo pod streho bodočnosti,
ki je vi ne morete obiskati niti v sanjah.
Lahko si prizadevati, da jim postanete podobni, toda nikar si ne prizadevajte, da bi jih naredili sebi enake;
kajti življenje se ne vrača nazaj
in se ne mudi z včerajšnjim dnem
.

Loki ste, iz katerih se kot žive puščice izstrelijo vaši otroci.
Lokostrelec vidi znamenje na poti neskončnosti in On vas napne s svojo močjo, da bi njegove strelice poletele hitro in daleč.

Veselo se upognite v lokostrelčevih rokah;
kajti tako, kot ljubi puščico, ki leti, ljubi tudi lok, ki je trden.

Vzgajanje sužnjev: Dej bom jest namest tebe

Ta princip je predhodnik tistega, o katerem sem že zadnjič pisal “nared pa tih bod.” Ko nekdo reče “dej bom jest namest tebe” imam še toliko energije, da lahko vse opravi sam. Opravila so sorazmerno enostavna in v manjših količinah, in je bolj ekonomično, da človek naredi stvari sam, kot pa da bi zapravljal čas in energijo z učenjem drugih. Poleg tega je delo bolj kvalitetno in hitreje opravljeno.

Na kratki rok to deluje, a tekom časa se obseg opravil povečuje, kar prinese do izčrpanosti, na ostalih pa pusti lenobo, neodgovornost, pričakovanje, da bodo vse drugi naredili. Nekdo, ki pravi “dej bom jest namest tebe,” dela škodo samemu sebi in drugemu.

Očitno je, da tako družba ne more delovati. Družba lahko deluje le, če je sestavljena iz odgovornih posameznikov, tako kot kolektiv v podjetju ali ekipa v športu. A celotna naša družba deluje tako, da vodilni nase prevzemajo odgovornost. Od države, zdravnikon, šefov,.. Kakšne ima to posledice v družbi, lahko sami vidimo.

Moč in identiteta

Dostikrat opažam, da gre tu tudi za problem za moči in identitete. Z znanjem si človek zavaruje svoj položaj, pridobi si moč. Če bi vsi poznali to kar pozna vodja, ta ne bi imel več moči. Še huje pa je to, da če bi si hotel zagotoviti moč, bi se moral naprej razvijati, nikoli ne bi bilo počitka. Iskal bi stalnost, a je ne bi našel. Če pa nič ne pove nikomur, si lahko pa vsaj za nekaj časa priskrbi mir in stalnost. Bolje kot nič, kaj ne da? Ali pač ne?

Tu je potem še identiteta. Predvsem očitno je to pri starših, ko se nekako čutijo dolžne, da morajo vse storiti sami. “Kdo sem jaz, če ne naredim vse namesto otrok, če vsega ne pospravim?” Namesto da bi učili loviti ribe, nosijo ribe na mizo. Na kratki rok deluje, na dolgi rok več kot očitno ne.

Padci so sestavni del, boleče so interpretacije

Seveda je problem gledati svojega otroka ob neuspelih poizkusih. Saj je ob tem sprožijo lastne frustracije in zato starši raje naredijo stvari namesto otrok, kot da bi ob tem podoživljali svoje travme. Ali pa imajo razno razne interpretacije, “koliko je moj otrok neumen, ker tega ne zna – bolje da jaz naredim namesto njega, mogoče bo potem manj neumen.”

Hecno je pa to, da otroku ni to nič katastrofalnega. Če otrok pade se pobere, če prvič ne uspe, poizkusi drugič. Svoboden je vseh interpretacij ob nekem dogodku. Kolikokrat otrok pade preden shodi, kolikokrat pade, ko začne lavfati. Če bi imel otrok vse te interpretacije kot jih imajo odrasli ob neuspehih, ne bi nikoli shodil, se ne bi nikoli nič naučil.

Neuspehi in trud so sestavni del na poti učenja, na poti preobrazbe. Kot gosenica, ko se preobrazi v metulja. Če bi tej gosenici pomagali, revci, potem bi bila metulj s slabimi krili in verjetno ne bi mogla poleteti. Ker pa se gosenica trudi, so krila dovolj močna, da lahko poleti. Trud da prebrodi težave ji omogoča, da lahko postane pravi metulj.

Mi bi pa danes radi vse naredili po liniji najmanjšega odpora, bili zaviti v vati poznanega, bili zaprti v kurniku stalnosti. In to hočemo tudi za svoje otroke, saj vemo kako težko nam je ob neuspehih, ob padcih, zato sklepamo, da je težko tudi njim. A to ni res, saj so prosti interpretacij ob razno raznih dogodkih.