Tag Archive for 'pot je cilj'

Živeti za prihodnost ali za sedanjost?

bald eagle

Live not for battles won. Live not for the end of the song. Live in the along.
Gwendolyn Brooks

Posebnost ljudi je v tem, da živimo za prihodnost. Hodimo na fakultete, ki nas ne zanimajo, zgolj zaradi sorazmerno dobro plačane službe (računalništvo, pravo, medicina, farmacija,..) oz. nekega papirja, ki ga bomo dobili po dovolj letih odrekanja, trpljenja in agonije. Po tej poti nadaljujemo, in se zaposlimo v službah, kjer se zgodba ponovi. Nekaj let oz. desetletij odrekanja, da bomo lahko na starost ali ko se upokojimo, živeli mirno in izpolnjeno življenje. Ko bomo imeli končno dovolj časa in denarja, da bomo lahko počeli vse tisto, kar si srce poželi.

Tudi če skrčimo na krajše obdobje, lahko vidimo nesmiselnost tega. 8 (ali več) ur preživljanja na dan, za 4 do 5 ur življenja, s tem da je ta preostali del dneva pri mnogih zapolnjen s takšnimi in drugačnimi neplodnimi mašili. Nato imamo 5 dni agonije na teden, za 2 dni oddiha, kjer se za malenkost lahko odpočijemo. Tako pride na 10 mesecev in pol trpljenja na leto, za mesec in pol sprostitve. Živimo torej le za 4 ure na dan, 2 dni na teden in 1.5 meseca na leto.

Ali če pogledamo podjetja. Zgleda tako, kot da jih zanima le to, da bodo več prodali, se razširili, zaposlili več ljudi, da bodo na koncu več zaslužili. Kakšen smoter vidijo v tem si težko predstavljam, če sploh kakšnega. Mogoče mislijo, da več ljudi, ko bo imelo njihov izdelek, srečnejši bodo – zato je potrebno čim hitreje, čim večim ljudem prodati izdelke, da bo čim prej končno ta opevani mir na Zemlji.

Življenje za prihodnost le to uničuje

Večino časa živimo torej za prihodnost (hitimo na cilj, oddih), medtem ko je zgolj sedanjost nujno zlo na poti do tja. Na prvi pogled je to zelo logično, kajti družba od nas zahteva, da nekaj damo v zameno. In ko bomo dovolj dali, bomo lahko na starost počeli to, kar smo si vedno želeli – saj so naše želje egoistične, nikomur ne koristijo, sploh pa ne družbi.

Vse lepo in prav v teoriji, vendar v praksi to ne deluje. Na starost ne bo sicer ne čas, ne denarja, ne energije. Ker smo si v vseh teh letih uničili telo, bomo večino časa preživeli pri zdravnikih in imeli vedno pri roki vsaj 5 škatlic tablet. Tudi ogromno denarja in energije bo šlo v ta namen. Kakšen smisel je torej vse to imelo? “Da. Žrtvovali smo se za družbo, kajti ta je sedaj boljša kot je bila prejšnja, in tako bodo lahko naši otroci imeli boljšo prihodnost.”

Je pa potrebno le malenkost zdrave pameti, da uvidimo, da v prihodnosti ne bo pitne vode, svežega zraka, zdrave hrane, pozitivnih človeških odnosov,… No, tega že sedaj v nekaterih predelih ni. ZDA so proizvedle 30 milijard litrov ustekleničene vode letu 2006 – preračunajte, koliko je to denarja za surovino, ki jo je v naravi v izobilju, a smo jo s svojim načinom življenja zastrupili.. Tako hitimo in tako močno si želimo prihodnosti in izpolnitve, ki nas tam čaka, da zanemarjamo sedanjost in s tem Življenje. Na osebnem nivoju se to odraža na zdravju telesa & psihe, na globalnem na zdravju našega malega planeta & družbe.

Ironično, ampak tako je, življenje za prihodnost le to uničuje. Z vsem tem odrekanjem, pod pretvezo, da delamo boljšo prihodnost za svoje otroke, smo le to še bolj uničili. Večina spoznava, da kmalu ne bo (oz. je že ni) prihodnosti, za katero bi bilo smiselno živeti… Kar pa še zdaleč od tega, da bi bilo to slabo, kajti s tem, ko ne bomo živeli za prihodnost, bomo lahko končno več časa posvetili sedanjosti.

Živali kot zgled

Zanimivo je, da vsi ostali prebivalci na tem planetu brez problema živijo v sedanjosti. Minerali, rastline, živali – na videz nenehno počno eno in isto, a so kljub vsemu temu videti izjemno mirni. Če se spomnite kakšne oddaje o življenju živali, lahko vidite, da večino časa počivajo ali pa se igrajo, sploh kakšni levi. Vedo kje imajo hrano, in ko je čas gredo na lov, sem pa tja se malo stepejo, in to je njihovo življenje. Če nimajo hrane, jo sicer malo bolj vneto iščejo, vendar brez kakršenga koli strasa in nemira. Oz. lahko pogledamo ptice okoli sebe, srne, metulje,…

Vse živali, ki živijo svobodno, dajejo neverjeten občutek miru, živijo popolnoma v sedanjosti. Vzamejo toliko kot je potrebujejo za svoje življenje, ostalo pustijo na miru; ne glede na to, da morda čez nekaj časa ne bo več hrane na tem mestu. Zdi se, da občutijo svojo povezanost z okoljem okoli sebe in dosti bolj kot človek razumejo svojo odvisnost od okolja. Razumejo tudi, da ne smejo preveč na enkrat vzeti, kajti sicer se okolje ne bo moglo več obnoviti. Težko si predstavljam leva v savani s človeškim umom. Že v prvem mesecu bi verjetno pobil in dal v ozimnico večino svojega plena, potem bi se pa čudil, kako to, da je zmanjkalo vse hrane, ta ki je bila za ozimnico je pa zgnila, kati nič ne traja večno. Torej s tem, ko živali živijo v sedanjosti, si zagotovijo tudi varno in preskrbljeno prihodnost.

Živimo v sedanjosti in si zagotovimo stabilno prihodnost

Morda bi lahko tudi ljudje živeli bolj za/v sedanjosti, če bi le malo razčistili svoja prepričanja. Na prvi pogled se sicer pojavi vprašanje: “Če bom živel za sedanjost, bom ves denar porabil že prvi dan in tako mi ga bo zmanjkalo za preostale dni v mesecu. Na ta način ne bo nobene odgovornosti.”

To bi celo držalo, vendar vse to temelji na predpostavki, da smo ljudje zlobna bitja. Briga nas le lastno zadovoljstvo, svojih potreb pa nikoli ni možno zadovoljiti,… Po drugi strani, pa smo lahko zelo hitro srečni in izpolnjeni; pogled na lepote narave (vključno z ženskami), otroški smeh, iskren pogled, dobra gesta sočloveka, opazovanje živali pri igri,.. in lahko vidimo, da ni problem narediti kakšno stvar za drugega človeka, da ni problem nekaj dati/podariti nekomu, če je le prisotna Ljubezen, naklonjenost, spoštovanje.

Torej je vse le vprašanje pogleda na svet ter lastnega miru, lastne izpolnjenosti, kar pa lahko vedno najdemo le v sedanjosti. Nekaj čisto preprostih načinov – boljše počutje zagotovljeno:

  • HVALEŽNOST; preden gremo spat in/ali ko vstanemo, v poseben blokec/zvezek hvaležnosti napišemo vse stvari, za kar smo hvaležni v tem trenutku.
  • Opazimo LEPOTO in OBILJE okoli sebe; oblaki, meglice, živali, drevesa, jesenske barve, otroški smeh, ptice,… obilje miru v naravi, obilje zraka, vode, toplote, življenja, igrivosti,..
  • Vprašajmo se: “Kakšen je problem v tem trenutku?” Ne v preteklosti, ne v prihodnosti, vendar v tem trenutku. Sem živ, diham, imam za obleči, topel dom, hrano, vesolje me podpira (zrak, voda, toplota, hrana),… Na mizi je sicer položnica, ki še ne vem, kako jo bom plačal.. vendar v tem trenutku to ni problem. Problem nastane, če si v glavi vrtim scenarije, kaj vse mi lahko neplačana položnica prinese. Dostikrat pa so te projekcije dosti hujše, kot se potem stvari dejansko razrešijo.

Takoj ko smo sposobni zaznati te stvari, se že nekaj odpre v nas. Kajti zunaj sebe lahko zaznamo le stvari, ki so nam blizu. Zafrustriran človek ne more videti lepote okoli sebe in takoj, ko jo vidi, že ni več tako zelo slabe volje.
 

Lahko smo videli, kako je naša pogojena zdrava pamet odtujena in obrnjena na glavo. S tem, ko živimo za prihodnost, le to uničujemo – namesto da bi živeli za sedanjost, bili veliko bolj notranje mirni, in si tako zagotovili tudi veliko bolj stabilno prihodnost.

Seveda to ne pomeni, da ne smemo delati načrtov. Načrti so izjemno koristni, dajo osredotočenost, in lahko celo pomagajo, da smo bolj prisotni v sedanjosti – vendar primaren fokus naj bo sedanjost. Bodimo torej prisotni pri tem kar počnemo, in naj ne bo to delo le sredstvo za dosego cilja, vendar cilj sam po sebi – končni izdelek je tedaj le še pika na i.

Yesterday is history, tomorrow is a mystery, but today is a gift. That is why it is called the present.
Master Oogway (Kung Fu Panda)

Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo imel svojo skrb. Zadosti je dnevu njegova lastna teža.
Jezus, Matej 6:34

Vir slike: sherseydc

Umetnost učenja – korak za korakom

Veliki rezultati niso doseženi naenkrat; v življenju moramo biti zadovoljni z nenehnim napredovanjem, korak za korakom.
Samuel Smiles

Rim ni bil zgrajen v enem dnevu, slona pojemo grižljaj za grižljajem, pot dolgo tisoče kilometrov prehodimo korak za korakom, košarkarsko tekmo se igra žogo za žogo, cerkev se je gradilo opeko za opeko, faks dokončamo izpit za izpitom,…

Vsi ti in še mnogo drugih primerov kaže na to, da se vse stvari odvijajo postopoma. Vedno je en korak, ena opeka, in vsak korak, vsaka opeka si zasluži popolno pozornost. Korakov ne moremo preskakovati, nesmiselno je brezglavo hiteti, da bi čim prej nekaj zaključili, se naučili. Taki izdelki/znanje se kmalu pokažejo kot površni, kot lepa fasada brez vsebine in zato trajajo precej manj časa, pa še kvalitetni niso. “Sredstva in cilj so eno,” pravi Eckhart Tolle. Če ne posvečamo pozornosti koraku, bo tudi kvaliteta na cilju majava.

Če se vrnem k učenju, je vse to vsaj približno jasno, ko se učimo v okviru izobraževalnih organizacij. To leto moram narediti te predmete, naslednje leto druge, za vsak letnik je zapečaten urnik. Niti ne morem delati izpite za naprej, kajti trenutna predavanja in vaje zahtevajo preveč časa in energije. Vse kar lahko izberem je to, koliko časa in kdaj se bom učil (v srednji in osnovni šoli pa še tega ne). Ujet sem v ta program in ni druge možnosti, kot da se mu prilagodim in delam tako kot je zastavljeno, četudi bi vse hotel končati v mnogo krajšem času.

Modrost “korak za korakom” je pa kaj hitro pozabljena izven uradnih izobraževalnih organizacij. Ko se je potrebno naučiti kaj novega, prebrati in naštudirati kakšno knjigo (sploh, če imam še veliko drugega gradiva v čakalni vrsti), hočem vse narediti izjemno hitro. Knjigo naštudirati v dveh dneh, naučiti se uporabljati nove računalniške programe in programčke, naštudirati določeno temo, sestaviti omaro…

Vse lepo in prav da hočem čim hitreje, vendar kmalu ugotovim, da tako hitro ne gre. Če delam tako hitro, nič ne odnesem in je skoraj tako, kot da nič ne bi naredil. Da bi si pa za kakšno stvar vzel več časa je pa nemogoče, kajti imam še mnogo gradiva na zalogi. Zato vse skupaj pustim. Če ne morem narediti takoj, ali če mi takoj ne gre v glavo, to “že ni zame” in vse skupaj pustim. To je lepo vidno tudi pri kakšnih manjših opravilih (sestavljanju omare, peka kruha,..).

Odrasel človek ima shranjen podzavesten program, da mora biti vse narejeno hitro in brezhibno. “To ni moje področje, jaz se s tem že ne bom ukvarjal,” ali pa po neuspelem poizkusu “ah, jaz tega ne znam, to ni zame.” Predstavljajte si otroka, da tako ravna. Pa saj je z eno nogo že v grobu. Ampak kot otroci smo se naučili veliko stvari in tudi v mladosti, ogromno se naučili ogromno spoznali (čeprav za veliko ceno posmeha in še česa), potek pa ko enkrat odrastemo in diplomiramo, pa na to pozabimo. “Sedaj sem dosegel stopnjo svojega razvoja na kateri vse znam in vse vem, to je to, zmagal sem.” Kot da bi se navadili na vlogo mojstra, nekoga, ki vse ve in vse zna se posmehuje drugim, ko tega ne znajo. Ali pa imamo dosti posmehovanja okolice in ko dosežemo neko normo, se mi posmehujemo novim rodovom.

Ampak svet se spreminja in spreminja se čedalje hitreje. Čedalje več je novih znanj, izdelkov, stvari za naučiti in če se nisem pripravljen nenehno učiti, nenehno izpolnjevati me bo v nekaj letih povozil isti čas, katerega si jaz zaradi takšnih in drugačnih strahov nisem vzel. Največji hec pri tem je ta, da ponavadi niti ni potrebno veliko časa, da nekaj naštudiram. Pri nekaterih trivialnih opravilih 5, 10 minut in že znam, namesto da mi pobirajo živce in energije, ker se temu izogibam.

Za vsako MENI novo stvar si je potrebno vzeti ČAS, čas, da se naučim in izpilim, iti postopoma, korak za korakom – tega pa kar nočemo vedeti. Po vsej verjetnosti bo na začetku narejeno tudi precej počasneje in z večjo negotovostjo, s tem da bo storjeno precej napak, za razliko od mojstra, ki to že dela celo življenje. Vendar druge izbire praktično nimam, lahko se neham učiti, ampak potem sem praktično že mrtev. Niti ni važno ali bi nekaj že moral vedeti ali ne, dejstvo, realnost je taka, da tega v tem trenutku ne vem in da se je potrebno naučiti (ali pa izgubljati živce in obupavati). In vedno se bo potrebno učiti nove stvari, sedaj je le na meni, da vidim nesmiselnost teh starih programov in sem tako na dobri poti, da se jih osvobodim.

Če pa kdo meni, da hitrost pomeni več kot vztrajnost in potrpežljivost, potem naj se spomni na basen o želvi in zajcu, ko sta tekmovala kdo prvi pride na cilj.. Ena knjiga na dva tedna znese 26 knjig na leto, en dokumentarec na teden znese 52 dokumentarcev na leto, eno novo znanje na dan znese 365 novih znanj na leto,..

Korak za korakom, za vsak korak pa si vzeti čas in bo šlo. Koliko časa bo pa trajalo, da se naučim in znam uporabljati, pa kot že rečeno niti ni bistveno, z gotovostjo trdim, da slej ko prej vsak pride do cilja, cilj pa je vreden tega, mar ne? Spomnite se otrok in učenja hoje, teka, vožnje s kolesom,.. (Naj pa to ne bo izgovor za ležernost, se kakšno stvar da hitreje naučiti, zakaj pa ne..)

Miroljubni bojevnik

Miroljubni Bojevnik (Peaceful Warrior)Film Miroljubni bojevnik (Peaceful Warrior) je zelo lep film za dvig zavesti in nazoren prikaz življenjskih resnic. Priporočam ga predvsem ljudem z velikimi življenjskimi pričakovanji; vsem mladim, športnikom, uspešnim podjetnikom,.. Oziroma vsem ljudem, ki mislijo, da rabijo (le še eno) stvar/osebo/dogodek, da bodo do konca življenja srečni.

Najbolj me je pri tej zgodbi navdušilo to, da je Dan študent, ki ima VSE; dobro telo, veliko denarja, uspešen je v šoli, veliko prijateljev, punce ga obožujejo,.. A kljub vsemu ga nekaj globoko v sebi muči, čez dan si tega ne prizna, ponoči pa zaradi tega težko spi. V iskanju odgovorov naleti na človeka, ki mu razkrije modrosti življenja. Sledi nekaj citatov iz filma, razdeljenih po tematikah:

Pot je cilj

Smisel vsega mojega življenja je v tistih 20 sekundah pred sodniki, da mi podelijo zlato kolajno. Hočeš vedeti, kaj bi si o meni mislil moj oče, če bi se to zgodilo? Hočeš vedeti, kako bi se spremenilo moje celotno življenje? Kako bi bile vse trenutne težave nepomembne? Dobil bi vse, kar bi hotel. Bil bi srečen.

* Ko sva hodila, si bil ves čas vznemirjen in vesel.
+ Ja, ker sem mislil, da bom nekaj videl!
* Bil si kot otrok na božično jutro. Še sam si rekel tako. Zaradi tega si se vso pot dobro počutil.
+ Ker sem pretekle tri ure čakal, da bom videl to čudovito stvar.
* Kaj pa se je spremenilo?
+ Tu ni ničesar razen tega kamna!
* Verjetno bi ti moral to povedati, preden sva krenila na pot, kaj?

Potovanje je tisto, kar nam prinaša srečo, ne cilj.

Navlaka v glavi

Ljudje niso to, kar razmišljajo. Mislijo, da so, in to jim povzroča vse vrste žalosti.

Razum je samo refleksni organ. Na vse se odziva. Vsak dan ti napolni glavo z milijoni naključnih misli. Nobena od teh misli ne razkrije o tebi prav nič več kot pega na konici nosu.

Smeti so tu gori (v glavi). To je prvi del tvojega treninga, da se naučiš, kako se znebiti vsega, česar ne potrebuješ tu notri.

Skoraj vse človeštvo delijo tvoje občutke, Dan. Če ne dobiš tistega, kar hočeš, trpiš. In celo tedaj, ko dobiš točno to, kar hočeš, kljub temu trpiš, ker tega ne moreš zadržati za vedno.

Ranljivost in nadzor

Bistvo bojevnika ni v popolnosti ali zmagi ali neranljivosti. Bistvo je v popolni ranljivosti. To je edini resnični pogum.

Predaš se samo nečemu česar nisi in ne boš nikoli imel – nadzoru. Sprejmi, da ne nadzoruješ tega, kar se ti bo zgodilo.

Odgovore išči znotraj sebe

Začeti moraš zastavljati boljša vprašanja.

Vsak ti govori, kaj počni in kaj je dobro zate. Nočejo, da iščeš svoje odgovore. Radi bi, da verjameš njihovim. Jaz hočem, da nehaš zbirati informacije zunaj sebe in jih začneš zbirati iz svoje notranjosti. Ljudje se bojijo tega, kar imajo v sebi, a to je edini kraj, kjer bodo kdajkoli našli, kar potrebujejo.

Moč/življenje je v sedanjem trenutku, TUKAJ in ZDAJ

Znebi se navlake. Navlaka je vse, kar te ovira pri edini stvari, ki je pomembna, pri tem trenutku. Tukaj. Zdaj.

Nisi v sedanjosti, ne živiš.

Ta trenutek je edino kar imaš.

In ko boš resnično tukaj in zdaj, boš presenečen nad tem, kaj lahko storiš in kako dobro.

Ko postaneš bojevnik, se naučiš meditirati pri vsakem dejanju.

Kje si, Dan? Tukaj. V katerem času? Zdaj. Kaj si? Ta trenutek.

Ostale modrosti bojevnika

Bojevnik deluje. Le tepec se upira.

Življenje je izbira. Lahko izbereš da si žrtev ali vse ostalo kar želiš biti.

+ Ne vem, kaj naj zdaj storim.
* Prvo spoznanje bojevnika.
+ Kaj?
* Da NE VE.

Znanje ni isto kot modrost. Modrost je delovanje.

+ Treniram sedem dni na teden, 50 tednov na leto.
* Zakaj tako veliko?

Paradoks. Življenje je skrivnost. Ne zapravljaj časa s tem, da ga skušaš razumeti.

Sprememba. Vedi, da nič ne ostane enako.

* Si srečen?
+ Kaj ima sreča opraviti s čimerkoli?
* Vse.
+ Moj oče ima obilo cvenka, šolo delam z levo roko, same desetke dobivam. Imam krasne prijatelje, v odlični formi sem in sam spim samo takrat, ko to hočem.
* Zakaj torej ne moreš ponoči spati?

Bolj počasi jej. Mogoče boš kaj okusil.

Smrt ni žalostna. Žalostno je to, da večina ljudi sploh ne živi.

 

Čarovnik iz Oza

carovnik iz ozaSe še spomnite te stare zgodbice/risanke/filma? Vas zanima kakšen življenjski/duhovni nauk vsebuje?

Zgodba gre v hitri verziji nekako takole. Doroteja je deklica stara okoli 13 let, živi na kmetiji v Teksasu. Tam ni zadovoljna, zato pobegne od doma, a na srečo ne pride daleč, saj jo stari mož s trikom napoti nazaj domov. Ko pride do hiše že močno pustoši orkan, tako da nima druge izbere kot da gre v hišo, kjer pa jo okno zadane v glavo in spravi v nezavest. Ko se zbudi, hiša čudežno leti z orkanom in kmalu pristane v čudežni deželi Oz.

Kljub očarljivosti se takoj hoče vrniti domov, a kot ji pove čarovnica iz severa, je edina pot, da gre do čarovnika Oz-a. Na poti sreča še Strašilo, ki ga povabi zraven, saj nima možganov. Nato se jima pridružita še Pločevinasti človek brez srca ter Lev brez poguma. Vsi štirje gredo k čarovniku po eno stvar, ki jo rabijo, da bodo srečni od konca svojih dni. A izkaže se, da čarovnik le ni tako radodaren in jim obljubi, da jim bo to eno stvar dal, če mu prinesejo metlo (zelo) hudobne čarovnice z vzhoda. Četverica ne more verjeti kaj je slišala, vendar nima izbire, zato se poda na to strašno nalogo.

Težavno nalogo s precej sreče uspešno opravijo ter čarovniku prinesejo obljubljeno metlo. Čarovnik je ves začuden, kajti verjetno je mislil, da se niti ne bodo odpravili na tako strašno nalogo. Izkaže se namreč, da je ta čarovnik sploh ni pravi čarovnik in niti ne zna čarati.

Je pa kljub vsemu zadosti moder, da je uvidel, da nikomur nič ne manjka. In res, še posebej Strašilo, ki mu manjkajo možgani, je bilo izjemno pametno na celotni nalogi, bil glavni za izvedbo načrta, Pločevinasti človek je precej sočustvoval, in tudi Lev je bil pogumen. Tako čarovnik vsakemu podari nek spomin, da se bodo lahko spomnili, da jim nič ne manjka. Strašilu podari diplomo, Pločevinastemu človeku zahvalo ter Levu medaljo časti. Doroteji pa čarovnica s severa pove, da je imela že ves čas moč, da se vrne domov. A prej ji ni povedala zaradi tega, ker ji ona ne bi verjela in zato ne bi mogla tega narediti.
 

Zelo globok duhovni nauk. Srečo/mir/ljubezen iščemo zunaj, ker iz nekega čudnega razloga mislimo, da smo jo izgubili. Iz istega razloga, ker menimo na nam nekaj manjka, ne naredimo določenih stvari, ne sledimo svojim željam, svojim strastem. A navsezadnje nas življenje na tak ali drugačni način spodbudi, da se le spravimo na Pot, na kateri posledično ugotovimo, tako kot ta četverica, da nam nikoli nič ni manjkalo. (Podobno v knjigi Paul-a Coleh-a: Alkimist)

Doroteja ugotovi še drugo pomembno zadevo, ki se na nek način navezuje na prvo: “Če bom še kdaj iskala svoje srčne želje in če jih ne bo našla na svojem dvorišču, jih v resnici niti nisem nikoli izgubila.” Kar pomeni, da če mislim, da mi nekaj manjka za neko nalogo in je to nekaj potrebno iti iskati na drug konec sveta (kar pomeni da se niti ne bom odpravil) se hudo motim. Vse kar rabim za svojo nalogo (v danem trenutku) ali da sledim svojemu srcu, kar v končni fazi pomeni da živim v sreči/miru, imam pred nosom, le malo bolje je potrebno pogledati in uporabiti te stvari.

Smiselnost ideje Novega, boljšega sveta

Sprehajam se po Ljubljani in gledam vse te zasanjane ljudi, ter se sprašujem, če bo sploh kdaj mogoče imeti raj na Zemlji, nova doba in vso to sranje. Ali je to sploh mogoče imeti na tem svetu? Za malo časa me pomiri misel, da se kar precej ljudi ukvarja z duhovnostjo, 7% naj bi bila kritična masa (140 tisoč Slovenk in Slovencev), a me spet obda obup, ker je to zelo plitva duhovnost, še vedno močno pod vplivi ega.

Ob vsem tem se sprašujem ali je bilo sploh kdaj mišljeno, da bi imeli raj na Zemlji? Ali je to zgolj neka izmišljotina, ki si jo izmislili ljudje, ki lajšajo svoje bolečine. Namesto nebes po smrti so si izmislili boljši svet v prihodnosti, ter vsak po svoje deluje v tej smeri. Nekateri pri tem niti ne izbirajo sredstev.

Potem se pa spomnim vseh misli mojstrov modrosti v stilu; “vse v redu“, “vsi ljudje so v redu taki kot so“, “vsi ljudje smo enaki“, “nihče ni višji od drugega, ker smo konec koncev vsi izraz ene božanske energije.” Če torej obsojam katerega koli izmed teh ljudi, obsojam vso stvarstvo, obsojam to božansko ustvarjalno iskro.
 

In ravno to se mi zdi smisel vse te igrice, ki se ji reče življenje. Ne da bomo ustvarili popolni svet, kjer bo vsem luštno, vendar da preko vseh teh preizkušenj in pasti človek uspe najti svojo notranjo mirnost in posledično harmonijo z vsem okoljem. To pomeni ne tlačiti druge v drek, da uspeš, ne obsojati drugih, ne bežati od sveta v jame in gore, ne obupavati.

Karkoli človek že počne, naj ne bo smisel za dosego cilja, vendar izpolnjujoče že samo po sebi. Torej če vodim tečaje ali pišem tekste, to počnem zaradi sebe, ker me to izpolnjuje in ne zaradi nekoga drugega, da ko bo pa več takih bo pa srečnejši in boljši svet – karkoli že to pomeni. Če pa se kdo najde v tem pisanju, in je pripravljen prisluhniti je pa toliko bolje.

Vsa taka dejanja izvirajo iz centra, iz miru in ljubezni (je eno in isto), ne pa iz obupa in obsojanja. Šele takrat, ko dejanja izvirajo iz ljubezni, pa imajo moč da naredijo kakšno konkretno transformacijo pri posamezniku. Ampak spet, ta ni bistvena, ker je vse v redu takšno kot je, vse je manifestacija božanskega in problem je le v mojem umu, ki vidi vse stvari, ki niso v redu takšne kot so ter bi morale biti drugačne.

Je nekaj smisla v teh besedah. Kajti ko sem sam v svojem centru, me redko katera situacija vrže iz tira. Ko pa sem sam izgubljen, pa mislim (stara umska navada), da bi se morali drugi spremeniti, da bom lahko lepše in boljše živel. Vendar je vse odvisno od mene. Edina razlika med obupavanjem in mirnostjo je v tem, da človek zaupa življenju, četudi ne vidi izhoda iz trenutne situacije.

Obupavanje izhaja iz problemov za katere ne vidimo rešitve. Če obstaja nek problem in vem kako ga bom rešil, sem pomirjen. Iz tira me lahko vrže edino kakšna paranoja, da se bo kaj zalomilo. Če pa ne vidim izhoda iz problema, potem pa je tu obtoževanje in vsa ta negativna energija. V končni fazi je torej vsa razlika zgolj med tem, koliko močne luči imam (pogled v prihodnost, videti rešitev problema) ali med zaupanjem v življenje, da sicer ne vidim še trenutno rešitve, a zaupam, da se bo vse rešilo tako kot je za vse (ne samo zame) najboljše na dolgi rok.
 

Kdor torej si z ihto in obupavanjem prizadeva za boljši svet, ta bo v končni fazi naredil le več škode, samemu sebi in svoji okolici. Kdor dela stvari zgolj za druge in se sam ob tem ne počuti dobro, je škoda njegovega časa in energije, kot tudi časa in energije vseh ostalih. Kajti takšen človek ne deluje iz ljubezni, pot je posejana z obupavanjem. Ampak “pot je cilj,” kakršna energija je na poti, takšna je tudi na cilju.. Vendar so tudi ti ljudje manifestacija božanskega.

Če se vrnem na začetek, Novi svet gori ali doli, nauči se živeti v tem svetu pa ti bo vseeno ali pride ali ne. Nauči se živeti v miru v tem svetu, pa boš lahko sejal ljubezen, več takih ljudi bo, hitreje se bo širilo. Kdor pravi da se ne da, laže samemu sebi, kdor pravi da rabi čakati na druge, laže samemu sebi,. Kaj pa vsi ti trenutki sreče – na zunaj se ni čisto nič spremenilo, ter vsi ti učitelji modrosti, so lagali, govorili neumnosti ALI je bolj verjetno, da zgolj jaz trenutno narobe dojemam stvari, ker še nisem prodrl dovolj globoko, ker sem še vedno preveč v umu, v mehanizmih, v egu (ter zaradi tega premalo v miru, ljubezni)?

Zvezdništvo po domače

Čemu ravno zvezdništvo, zvezda? Zakaj ravno ta beseda, zakaj ne luništvo, sončništvo, gorastvo, rekastvo? Moja razlaga je da zato, ker je zvezda ne glede na ogromno razdaljo še vedno vidna s prostim očesom (kadar je jasna noč), tako velika je. Vidna pa je le PONOČI, vidna je le takrat, ko ni dneva.

“Zvezde vidimo le ponoči, takrat ko v našem življenju ni dneva, ko sami ne Živimo, ko mi sami le preživljamo, ko počasi umiramo, spimo Življenje.” To bi lahko bilo, ker če poslušate velike umetnike, niti ne poznajo vseh teh tako imenovanih (svetovnih/domačih) zvezd, ker jih bolj zanima njihovo področje, stvari s katerimi se sami ukvarjajo, saj imajo s tem veliko dela in še neizmerno jih zadovoljuje. Pred televizijo in radio sprejemniki verjetno ne preživijo dosti časa.

Zvezde nastanejo ravno zaradi tega, ker jim mi dajemo svojo moč, svoje spoštovanje, svoje občudovanje, namesto da bi to dali sebi. Mi jih dajemo status zvezde, status heroja. Glasbenik je lahko uspešen le, če ga ljudje gledajo, občudujejo. Seveda mora pri tem sam veliko naredit, sam mora pritegniti z nekim magnetom, vendar še vedno je na občinstvu ali to vzame ali zavrže.

Medtem ko smo včasih res imeli zvezde, ki so dejansko nekaj velikega naredile in same spravile občinstvo na stadione, so danes to vlogo prevzeli mediji. Mediji, še posebej televizija, lahko danes naredi zvezdo v trenutku, četudi na tem človeku ni nič posebnega, le dovolj pogosto jo je potrebno vrteti. In v trenutku jo lahko medij tudi strmoglavi in očrni. Britney recimo. Seveda so mediji tudi včasih imeli moč, vendar ne takšne kot danes.

In ravno mediji so tisti, ki nam v Sloveniji omogočijo, da častimo nekoga iz ZDA kot boga, sicer ga ne bi poznali. Mediji so tista povečava, ki naredi zvezdo vidno tudi pri nas. Tako da danes vse kar je potrebno za zvezdništvo je podpora medija. Mediji pa vemo kako delujejo, imajo skoraj magično moč na gledalca. Spet pa je vprašanje, kdo je odgovoren za to, da ima medij moč nad gledalcem? Medij ali speči gledalec?

Heroji, umetne zvezde, posnemanje

Zvezde v pravem pomenu besede niso nič drugega kot običajni ljudje, ki sledijo svojim sanjam, svojim vizijam ne glede na začasna polena pod nogami. To so pravi heroji, in ti so vredni občudovanja. Ob tem pa imejte vedno v mislih, da si še vedno morajo striči lase, še vedno potrebujejo hrano in pijačo, še vedno morajo to izločati odvečne strupe iz telesa (predstavljajte si jih pri tem), še vedno imajo potrebo po seksu, po njihovem telesu teče ravno tako rdeča kri. Čisto taki so kot mi, nič nadčloveškega ni v njih, razen to, da so šli preko svojih omejitev.

Prava zvezda dela tisto kar ga veseli in je ob tem uspešen. Zvezdništvo je sekundaren pojav, pride spontano, brez napora. Danes pa bi rad vsak bil zvezda, vsak bi rad bil občudovan. Ljudi vabijo na avdicije s sloganom “želite postati zvezda.” Ali jim gre tako slabo, ali pa namerno zavajajo gledalca. “Pridite in naredili vas bomo zvezde, četudi to niste.” Razumem da ti hočejo imeti nekoga pred kamerami, a kaj je na človeku takega, da rine v to smer?

Kaj pomaga slava, zvezdništvo, če pa je človek prazen znotraj? To ne bo zapolnilo vaše praznine, sploh pa ne, če se boste spuščali v nekaj kar ni na vaši poti. Iščemo ljubezen, odobravanje – da, a v končni fazi tega ne bomo našli nikjer zunaj, sploh pa ne za dalj časa. In lahko postanete zvezda, lahko vas nekdo umetno potegne iz vodne gladine, a vas ni naučil plavati. Ko vas bo ta nekdo spustil iz svojih rok, boste padli še bolj globoko kot ste bili in padec bo močan šok.

Malo poglejte kaj se dogaja s temi umetnimi zvezdami. Večina je bolj ali manj psihična razvalina, če pa ne pa to še bodo, odvisni so od števila občudovalcev, če ti kopnijo, so potrebni škandali. Ali pa razni tabloidi, ki živijo le od takih novic, ne pustijo pri miru vašega življenja. Kakšna mora mora biti tako življenje. Tega pa nihče ne vidi. Ali pa da ne moreš stopiti na cesto, ne da bi te kdo prosil za avtogram – sploh v tujini.

Zvezdništvo kot spontana posledica, v redu, človek ima na ta način večji domet, zakaj ne. Umetno proizvedeno zvezdništvo, pa vam bo prinesel le glavobol. Če nimate sedaj nič od življenja, če sedaj niste zadovoljni s svojim življenjem, potem bo to zvezdništvo le neka umetno sproducirana samozavest. “Mami oči poglejta me, na televiziji sem. Končno sem postala “NEKDO”, končno sem začela živeti.” Seveda, zresni se, “get a life” bi nekateri rekli.

Čemu ne posnemamo zvezde v tem, ker so sledili svojim sanjam, so presegli svoje omejitve. Posnemajmo jih v tem, in tudi mi najdimo svoje sanje in jim sledimo, ne glede na ovire. Ne pa da hočemo postati kot oni na zunaj, jih kopirati. Hočemo postati pevci, voditelji, športniki,.. Tu gre za močno zavajanje in hudo zmotno interpretiranje s strani posameznika. Delajte kar imate radi, kar res imate radi, v čemur uživate zgolj zato da delate. Če bo to večji del vašega dneva, niti ne boste imeli potrebe postati zvezda, ker vas bo to že samo po sebi izpolnjevalo. Zvezda gor ali dol.

Zvezda le na svojem področju

Vsak je zvezda na svojem področju. Nekdo je zvezda med športniki, drugi med umetniki, tretji med znanstveniki. Vendar nekatere področja dosegajo večji domet v občinstvu, neka področja so bolj zanimiva druga manj. Ker občinstvo za seboj potegne medije, oziroma midiji vedo kaj imajo radi gledalci in jim to postavijo pred oči, ima določena panoga večji odmev tudi v širšem krogu. Televizor in radio ima že vsako gospodinjstvo, tako da kdor pride tu v ospredje, je večja zvezda kot drugi, ki ne pride.

Nogometaši in vozniki formule ena so večji zvezdniki kot Iztok Čop ali Petkovšek & Pegan. So kaj bolj uspešni v svojem poklicu, se več matrajo? Ne, le gledanost je večja, gledalcev je po defaultu več. Je tudi bolj zanimivo? Ni nujno. Potem imamo tu glasbenike in znanstvenike? Čemu znanstveniki nikoli niso zvezde, kljub temu da so slavni?

Nek malo bolj uspešen televizijski voditelj, ki naredi še kakšno dobro oddajo je lahko hitro zvezda, ker že dela na takem mediju, ki mu to omogoča. Vsaj slaven in prepoznan je lahko, če ne drugega.

Sedaj se postavlja pa vprašanje, če je lahko kdo zvezda za širše občinstvo izključno preko interneta. Za enkrat je ta odgovor absolutno NE, ker je internet preveč razcepljen, in še vedno – žalostno, a resnično – imajo velike medijske hiše največ obiskovalcev tudi na internetu. Kar je na prvi strani v poročilih, je na prvi strani na internetu.

Ko/če se bo internet skoncentriral na nekem področju stran od velikih medijskih hiš, potem imamo lahko zvezde tudi preko interneta. Postavlja pa se vprašanje, kdo pa bi bili najbolj primerni zvezdniki interneta? In ko se bo internet toliko razpasel, da ga bo spremljal VSAK, torej čez nekaj let, takrat bomo imeli zvezde oziroma slavne osebe tudi zgolj preko interneta. Spet pa vprašanje, kaj bodo ljudje s to slavo, s tem zvezdništvom počeli? Je to primarni cilj, ali bo nastal kot spontana posledica tega kar počnejo?

Zvezda in slavna oseba

Ob vsem tem pisanju me je najbolj begala ločnica med zvezdo in slavno osebnostjo. Mogoče bi lahko tako rekel, da prava zvezda le tisti, kateremu to uspe spontano, ki res nekaj naredi, ki presežejo svoje omejitve – heroj na nek način. Slavna osebnost pa tista, ki je veliko na očeh javnostih. Torej tisti, ki že imajo tak poklic, da je v soju žarometov, čeprav “ne naredi nič posebnega.” Le svoje delo opravlja, tako kot delavec v tovarni.

Če pogledam sebe, ni človeka, ki bi ga imel za neko zvezdo, za nekega idola. Je dosti ljudi, ki so deležni spoštovanja, statusa heroja celo, vendar da bi jih koval ne vem kako visoko in te neumnosti, za to pa ne vidim razloga.

Potrebno se je zavedati predvsem to, da so nekateri lahko zvezde le na določenem področju, na ostalih pa močno ozadaj; športniki, manekenke, igralci,.. Postavlja se vprašanje, ali želim biti taki kot oni, ali pa bi raje bil celosten, uravnotežen človek?
 

Vprašanje za milijon evrov: Čemu ne bi bil človek zvezda samemu sebi? Čemu je tako lažje svojo moč in odobravanje dajati drugim, sebe pa zanemarjati?

Super je tudi tale Jonas-ov prispevek.

Nikoli Ni Zadosti

Kot sem že večkrat omenil, stalno hočemo več in več, nikoli ni zadosti. Tu sem zbral nekaj vsakdanjih primerov:

  • Statistika spletne strani. Gledaš statistiko spletne strani, pričakuješ 200 obiskov, se zgodi čudež in jih je 250. Zlo dober, kar presenečen si. Vendar čez eno uro greš že gledat, če jih je 290. Razočaran ugotoviš, da jih je le 270. Če bi jih bilo 300, bi naslednjič pričakoval 330 in če ne bi bilo, bi bilo sranje.
  • Maili ali ali me ima kdo rad. Pogledaš zjutraj, 6 mailov, “vauu ful dobr”. Odpišeš na tiste, ki je za odpisat. Čez 2 uri si že spet na mailu, “ali bo kej, ali bo kej?”. Ni nič, si kar malo razočaran. Pogledaš spet čez pol ure, spet nič. Kar živčen ratuješ. Si daš malo predaha in pogledaš čez 2 uri. “VAUU 2 nova maila! To!” Prebereš, in si spet že čez pol ure na mailu, da vidiš če je kaj. Če ni nič si spet razočaran. Sploh pa je hudo, ko odpišeš, in pričakuješ hiter odgovor, pa ga ne dobiš… To je šele hudo.
  • Ena bogataška. “K bom dubu avto, bom srečen.” Dobiš avto. “Ja, ampak mercedes bo pa res zakon”.. čez nekaj časa ga dobiš. Mogoče še kaj boljšega. Greš na žurko, in vidiš tam samo elito, sam ti imajo pa že barke in to 30 metrske. In si kupiš barko, 30 metrsko. Pol se s tem voziš okoli, sam v marini zgleda dokaj majhna. Kupiš 600 metrsko.. Ko si že toliko daleč, greš v San Marino na dirko formule ena, in se skriješ pred unimi 200m barkami.
  • Medalje. “Joj, ko bi vsaj dosegli kakšno medaljo na tem prvenstvu.” Dosežeš zlato medaljo že prvi dan. “Vauuu. Kolk bi bilo fino, če bi bla še ena.” Je tretje mesto. “Zdej pa manjka samo še srebrna.” Ni srebrne. No, ful dobr, sam škoda da ni bilo srebrne.
  • Vsakdanje življenje. “Ko bom diplomiral, dobim službo in sem frej za cel življenje.” Diplomiraš, se celo zaposliš, redna plača. “Nov avto rabim, ta ni več dober.” Dobiš avto. “Zdej pa sam še en stanvanje, da bova lahka s punco v mir živela.” Čira čara, dobiš stanovanje, čez nekaj časa otroka, dva. “Sam k bo pa tale otrok odrastu, bo pa tle mal gužva, še en stavnvanje rabmo, pol bo pa to to.”….

Mrežni marketing in novačenje ljudi, denar na borzi, mobilni telefoni, status v družbi,.. povsod je enako, na enem področju se najdejo eni, na drugem drugi, mehanizem pa vedno isti. S tem kar imamo nisem zadovoljen, zato hočemo več, nekaj novega, boljšega, da bom lahko končno srečen do konca svojih dni. To kar počnem je zgolj sredstvo za dosego cilja, cilja, ki mi bo končno prinesel srečo.

Ujeti v te mehanizme, če jim verjamemo, če jih ne raziščemo, če jih ne prepoznamo, smo lahko vedno sužnji. Če jih boste imel za svoje, če boste svojemu glasu v glav verjeli kot bistven del sebe, potem ne boste nikoli svobodni.

Ampak ko se ustavite, ko prepoznate te mahenizme, si jih malo ogledate, raziščete kaj je za njimi, potem začnejo zgubljat moč. Ker ti mehanizmi imajo moč edino takrat ko jih ne prepoznamo, ko jih ne odkrijemo, ko jim verjamemo. Le tedaj imajo lahko oblast nad nami. Če mislite, da bo enkrat zadosti se motite – vztrajnost in potrpežljivost, vedno znova in znova.

Iskanje izpolnitve v PRIHODNOSTI

V resnici se tu zadaj skriva nekaj drugega. Iščemo namreč izpolnitev v prihodnosti. To, kar imamo ni zadosti, in rabimo le še malenkost več, da bomo lahko končno izpolnjeni in srečni do konca svojih dni. Zato rabimo prihodnost, zato divjamo v prihodnost, tako podjetja kot posamezniki. Ker nezavedno ali zavedno iščemo obljubljeno deželo, kjer bomo lahko končno srečni do konca svojih dni. Ob tem smo pa nesrečni s tem kar imamo v tem trenutku.

Vendar prihodnost nikoli ne pride, prihodnost ne obstaja, vse kar obstaja je ta trenutek. In če ta trenutek ni zadosti, ne bo nikoli in nič zadosti. Zato je tako pomembna hvaležnost, da smo hvaležni za to kar imamo.

Kako se to ujema z iskanjem novih poti?

Trenutno je tako, da (a) vztrajamo na stari poti, čeprav vidimo da je nekaj hudo narobe in (b) iščemo izpolnitev v prihodnosti, ker to kar imamo ni v redu. Se pritožujemo in hkrati nič ne naredimo.

“Več” je pogojenost mehanizmov, ki slepo iščejo zadovoljitev v prihodnosti. Da pa iščeš nove poti, da iščeš nek globlji pomen, tu zadaj se skriva notranje vodstvo. In ko najdeš to pot, na katero te vleče, potem veš da si na njej. Ker takrat dejansko uživaš v tem kar počneš, ni zgolj sredstvo za dosego cilja, pač pa početje samo po sebi prinaša zadovoljitev. Ne delaš zgolj za več, več, več, ampak te delo že samo po sebi izpolnjuje. Povedano drugače, pot postane cilj.

Zna pa se zgodit, da misliš da te delo izpolnjuje, v resnici pa delaš zgolj za nek cilj. Še posebej v mrežnem marketingu, ko hodiš na seminarje, ki umetno vzdržujejo voljo do dela. Ti mehanizmi znajo bit zelo zelo prebrisani, zato pazljivost ni odveč. Potopite se v svoje globine in našli boste pravi odgovor.

Človek! Kam se ti MUDI?!

Ozrite se okoli sebe, vse je podivjano, vsem se mudi. Sprašujem vas, kam se vam mudi?

Se vam mudi v obljubljeno deželo v prihodnosti, se vam mudi, da boste dosegli denar, slavo in uspeh pred drugimi? Da, za te stvari je potrebno hiteti, hiteti je potrebno, da vas drugi ne prehitijo. Hitite čedalje hitreje, ker tudi drugi hitijo, so že za vami!

Mislite, da se bo to hitenje kdaj ustavilo, mislite, da lahko večno stopnjujete hitenje?

Delate v službah po 8 ur in več, bojujete se za napredovanje, mečete polena pod noge sodelavcem, prodajate se za višjo plačo, za ugled, za status. Po vsej verjetnosti v službi, ki jo sovražite. Čemu je vse to potrebno?

Podjetje bo uspešnejše, imeli boste več denarja, za kratek čas boste zadovoljili svoje nore potrebe in to je tudi vse. Mislite, da boste zaradi več denarja srečnejši, da vam bo to zapolnilo praznino, kupilo ljubezen? Marsikaj ste pripravljeni naredit za denar, pa sploh niste pogledali v ozadje te pogojenosti.

Ali pa iščete alternativne hitre zaslužke, delate poslovne načrte, vse z namenom, da boste zaslužili več. Da preizkusite svoje sposobnosti, ob tem pa ne pomislite na učinke, ki jih ima taka odločitev na okolje, soljudi in na vas same. V delu uživate le toliko, da se izognete problemom, da imate nekam za pobegnit. Lažete sami sebi, da imate delo radi, ob tem pa pozabite, da hodite na motivacijske seminarje, kjer skrbno pazijo, da vam zanimanje ne pade in ga umetno vzdržujejo. Ljubite cilj, ki ga vam obljubljajo, delo pa v resnici sovražite.

Vprašanje za milijon evrov: Kaj potem?

Vprašanje za milijon evrov, aj boste potem naredili s tem denarjem? Kaj bo potem, ko boste imeli veliko denarja, kaj boste potem počeli? Še vedno boste spali, sedeli, stali in delali, še vedno boste srali tako kot do sedaj. Kupili si boste boljši avto, da se postavite pred sosedom, kupili si boste lepše stole, lepše krožnike, novo kuhinjo, novo obleko, novo televizijo, da vas dobo še lažje hipnotizirali,.. Mar je to kar imate res potrebno zamenjave? Je res toliko staro in toliko zanič, da rabite novo? Imate več denarja, lepše stvari, a v resnici se ni nič bistvenega spremenilo.

Se mislite predčasno upokojit kot se zadnje čase lepo sliši? Kaj potem, kaj boste počeli potem? Mar mislite, da boste zdržal celo življenje, da ne bi počeli nič? Še vedno boste nekaj delali, garantiram vam.

Denar ni edina stvar, tu ste še slava in ugleda? Kaj bo potem, ko boste slavni, kaj boste pridobili s tem? Imeli boste velik krog prijateljev, le namišljenih, sami priliznjenci bodo okoli vas. Vsak vas bo na ulici pogledal, vabili vas bodo v “zabavne” oddaje in vas spraševali neumnosti. Kupovat si boste morali draga in fina oblačila, vedno bodo mediji na preži kaj počnete, kako ste oblečeni, kam hodite… Po nekaj letih boste šli nazaj od kjer ste prišli, v pozabo, velika večina – če se pred tem ne boste zadrogirali.

Kaj vam bo v resnici prinesel ugled? Več (straho)spoštovanja, vabili vas bodo na visoka srečanja, pomembni boste. Podobno kot pri slavi. Vendar svet se lahko premisli, in kar na enkrat nimate več ugleda. Trudili si boste umetno vzdrževat ta ugled (tako kot slavo), kar pa ni prijetno, ker je umetno, zlagano, ni iskreno.

Če se poglobite v to, kaj v resnici iščete, po čem v resnici hrepenite utegnete odkriti nekaj pretresljivega. Ker smo videli, da denar, slava in ugled ne prinesejo nič obetavnega. Celo toliko nas ti cilji zaslepijo, da smo slepi za posledice zemlji, tretjemu svetu in samemu sebi (kam divjajo podjetja)? Če bi se v resnici zavedali kaj s tem počnemo, bi močno premislili.

Ujeti v mlinčku

Delate v službah, ki jih ne marate, da boste več zaslužili (ali da boste preživeli). Nato pa ves ta denar zapravite po večini za nepomembne stvari. In te stvari po nekem času spet postanejo stare in jih rabite zamenjat, za to pa rabite še več denarja. Ujeli ste se v mlinček, v mlinček svojega pohlepa, svojih poželenj.

Boste sami iztopili iz tega kroga, ali boste čakali, da bo krog razneslo? Krog se vrti čedalje hitreje, čedalje močneje je vse skupaj, in naposled se bo raztreščil. Ponavadi je tu kakšna huda bolezen, ali pa kakšna druga tragedija. Življenje vas prisili, da se ustavite, telo vas prisili, da mu daste počitek.

Če boste prisluhnili, boste raziskali kaj se skriva za vsemi temi poželenji, morda boste začeli po drugi poti. Če boste ostali slepi za vse skupaj, boste jemali zdravila in poživila, naposled mogoče celo ozdraveli in začeli nov krog. Ampak tudi ta se bo raztreščil, vendar bo uničenje toliko hujše, ker se je novi krog vrtel še hitreje.

To ni ustrahovanje, to so splošna dejstva, to so dejstva, ki jih nočete videti. Poglejte okoli sebe, snamite si masko izpred oči in spreglejte.

Delajte to, kar vas v resnici veseli ALI pot je cilj

Mar ne bi bilo bolj smiselno, da že od začetka delate stvari, ki vas dejansko veselijo, da boste z veseljem hodili v službo, da vas bo služba navdihovala, ob tem pa ne boste delali škode okolju, ljudem in vam samim. Kar pomeni, da si boste še vedno vzeli čas zase, da ne bo bistvena le bilance podjetja, pač pa tudi dolgoročno zadovoljstvo uslužbencev in strank.

Tedaj niti ne bo pomembno koliko zaslužite, ali je 40 evrov več ali manj, ne bo potrebe po iskanju ugleda in slave, ker boste s službo že vse dobili. Ko ste res zaljubljeni, ko se res uživite v pogovor, ko se znate odklopit od sveta tedaj vas ne zanima denar, slava in ugled. POT POSTANE CILJ.

Menjava službe niti ni potreba, dosti je da stvari počnete na drug način. V delovnem okolju si nehajte metati polena pod noge in držite skupaj. Ne bojujete se med seboj za usrane DROBTINICE. Človečnost z eno besedo, to pozabljamo, da smo LJUDJE in ne ROBOTI.

Kdaj boste imeli zadosti, da boste razmislili o svojih načinih, kdaj boste raziskali svoje pogojenosti, ki jim sedaj slepo verjamete?..