Tag Archive for 'potrpeti'

Revščina tako in drugače

Če malo bolj pomislim, se mi revščina zdi zelo zanimiv fenomen. Na globalnem področju je jasno, da so v nekaterih deželah bolj bogati, v drugih pa bolj revni, vendar smešno postane, ko pogledamo na lokalno raven. V isti vasi ali v isti soseski živijo ljudje od najnižjega sloja do najvišjega sloja, vsak se briga le zase, med seboj se ne poznajo in zaradi tega si niti ne pomagajo – pa bi si lahko/morali.

Kako je do tega prišlo bi bilo zelo zanimivo raziskati. Ker si ne predstavljam, da bi v neki plemenski skupnosti en šotor imel veliko za obleči in za jesti, drugi pa lačni hodili naokoli. Ne vem kako je dejansko bilo, vendar se zelo verjetno zdi, da se kaj takega ni dogajalo. Ali so vsi imeli za obleči in za jesti, ali pa so po večini stradali. Skratka celo pleme/rod je sodelovalo med seboj, so si pomagali en drugemu. Tako kot mati skrbi za otroka, tako so si takrat pomagali med seboj.

Danes pa za svojo žlahto če je v isti vasi še mogoče skrbiš, za ostale pa ne, te niti ne zanima, kaj se s sosedi dogaja. In tu je iskati enega od vzrokov, v uničenju lokalne skupnosti. Uničena od zunaj, ker so vsa dela v mestih, ker so vsi pridelki v velikih trgovskih centrih, vendar nič zunanjega ne pride kar samo od sebe, torej je uničena predvsem odznotraj. Ker se ljudje zaprejo, ker si nočejo pomagati med seboj, ker se ne poznajo, ker je greh nekoga nekaj prositi dakaj posodi, da nekaj naredi, ker si je itaq sam kriv, da je pristal v takem položaju. In posameznik prav tako samega sebe krivi, gleda v tla, brez (samo)dostojanstva, ne vidi pa širšega problema, da je čedalje več takih.

V oddaji je bil kot rešitev s strani GPR (Gibanja za Pravičnost in Razvoj) predstavljen UTD (Univerzalni Temeljni Dohodek). Ampak to je še vedno zelo površna rešitev, še vedno imamo centralno banko, še vedno imamo obresti. Koliko ti ljudje vedo o teh stvareh, o temeljih denarnega sistema? Kaže da ne veliko.. Ne pravim da jaz pa veliko vem, a mislim da poznam osnove. Jaz jih vam predstavim, sedaj pa vi inteligentni ekonomisti zgruntejte kako s tem dejansko je, do najmanjših podrobnosti, na podlagi tega pa naredite podroben načrt za rešitev tega problema.

Duhovna revščina

A kot že rečeno, je to kljub vsemu le zunanji poseg v revščino. Če drugače povem, je največja revščina v glavi in srcu posameznika, največja revščina je duhovna in če ne bomo te primerne revščine rešili, nismo naredili popolnoma ničesar. Ta revščine je odtujitev od samega sebe in s tem odtujitev od soljudi, kar povzroča vsa grozodejstva, v bolj in manj mili obliki. Se zavedamo tega problema? Se zavedamo, da je to tako moj, kot tvoj problem, problem vsakega posameznika? Se zavedamo tega problema tako močno, da smo pripravljeni poiskati rešitve? Ali pa smo se enostavno sprijaznili s tem, “pač tako je, nič se ne da narediti, še malo potrpim pa sem zmagal.” Ali pa “sej je že država dosti pametna, da bo kaj naredila, zakaj bi si jaz mazal roke s tem?” S tem da zavedanje ne pomeni, da je potrebno koga kriviti ali obtoževati. Pač pa enostavno zavedati se tega, videti, kajti le tisto kar vidimo/sezavemo lahko zdravimo.

Dve stvari v povezavi z državo. Prvič, nihče ne bo nič naredil namesto tebe niti ne more, svoje duhovne revščine se lahko reši le vsak posameznik. In drgič, država je prav tako obupala, sploh pa jo po večini vodijo še bolj duhovno nezreli ljudje od povprečja. Država je že zdavnaj obupala nad iskanjem rešitev za duhovno revščino, vse kar skuša narediti je to, da jo potlači/prekrije. Preko big brother (kamer na vsakem koraku), preko birokracije (nadzorovati vsak tvoj korak, podjetja, gradnja hiš,..), preko umske manipulacije,.. Povedano drugače, če ljudi naredijo za žive robotke ala MK ULTRA in jim s tem potlačijo čustva, so rešili vse probleme duhovne revščine oziroma njenih posledic – laganja, jeze, strahu, nezaupanja, nevoščljivosti, ljubosumja, pretiranih egoističnih želja.

Ampak duhovni mojstri ali učitelji modrosti že skozi stoletja kažejo drugo pot, ki več kot očitno obstaja. A večina je še vedno preveč strahopetnih, da bi se na to pot podala, raje živi v agoniji do konca življenja in čaka na čudež. Tako da tistim, ki gredo na tako pot vse čestitke, kajti potreben je izjemen pogum.

Navdih: Včerajšnji ogled oddaje Polnočni klub na temo revščine preko interneta.

Howard Beale, prerok našega časa: ‘Jezen kot hudič’

Odlomek, ki je bil uporabljen tudi v Zeitgeist-u, govori o tem, koliko smo ljudje pripravljeni potrpeti – tudi za ceno lastnega življenja, četudi potem le preživljamo dneve v agoniji z občasnimi prebliski veselja. Howard Beale (igra Peter Finch), persona iz filma Network (1976), ima rešitev za to agonijo. Prvi korak je da znorimo, da se zaderemo: “Jezen sem kot hudič in tega ne bom več prenašal!” (I’m mad as hell and I can’t take it anymore.) (Ta citat je med drugim uvrščen na 19. mesto najboljših filmskih citatov, po izboru AFIja.) Najprej znoreti, šele nato razmišljati, kaj storiti glede sedanje situacije. Ne bi mogel povedati bolje!


http://www.youtube.com/watch?v=3lotcXpKByc

Ni mi treba govoriti, da je slabo. Vsi vemo da je slabo. Depresija ja. Vsi so brez službe ali v strahu pred izgubo službe. En dolar je vreden pet centov. Banke propadajo. Prodajalci imajo puške pod pultom. Nepridipravi so vsepovsod, in temu videti konca.

Vemo, da je sta naša zrak in hrana neprimerna. Sedimo in gledamo televizijo, medtem ko nam lokalna postaja pove, da se je danes zgodilo 15 umorov in 63 nasilnih zločinov, kot da je to običajno! Vemo, da so stvari slabe. Slabše kot slabe. Nore so. Kot da se vsem meša, zato več ne hodimo ven. Posedamo doma in počasi se naš svet zmanjšuje. In vse kar mi rečemo je: “Prosim, vsaj pustite nas na miru v naših dnevnih sobah. Naj imam svoj tovster, TV in ne bom nič rekel. Samo pustite nas na miru.” Jaz vas ne bom pustil pri miru. Želim, da znorite!

Ne želim, da protestirate, razgrajate ali pišete poslancu, ker ne bi vedel, kaj bi vam rekel, da napišite. Ne vem, kaj storiti glede depresije, inflacije, Rusov in uličnega kriminala. Vem le, da morate najprej znoreti! Reči morate: “Človek sem, hudiča! Moje življenje ima vrednost!

Torej…. hočem da sedaj vstanete. Hočem da vsi vi vstanete iz vaših stolov! Hočem da takoj sedaj vstanete in greste do oken, odprite jih, glavo pomolite ven in zakričite: “Jezen sem kot hudič in tega ne bom več prenašal!” Hočem da takoj sedaj vstanete in pomolite glavo ven in zakričite: “Jezen sem kot hudič in tega ne bom več prenašal!” Nato bomo premišljevali kaj narediti glede depresije, inflacije in naftne krize. Ampak najprej vstanite, odprite okna, pomolite glavo ven in zakričite: “Jezen sem kot hudič in tega ne bom več prenašal!” Ampak najprej morate znoreti! Reči morate: “Jezen sem kot hudič in tega ne bom več prenašal!” Vstanite, vstanite! Pomolite glavo ven. Odprite okno, pomolite glavo ven in kričite še naprej! “Jezen sem kot sam hudič in tega ne bom več prenašal!” Samo vstanite takoj zdaj! … in pomolite glavo ven in kričite, kričite še naprej!

Jezen sem kot hudič in tega ne bom več prenašal!! Jezna sem kot hudič in tega ne bom več prenašala! Jezna sem kot hudič in tega ne bom več prenašala!!!

 

Najprej je potrebno biti “iskren do sebe,” si priznati stvari in jih nato začeti reševati. In neverjetno kako močno preroške so te besede tudi za današnji čas, saj še vedno zgolj gledamo, trpimo in se delamo, kot da je vse v redu. Zaradi tega se me je ta odlomek zelo močno dotaknil in se me vsakokrat, kadar ga gledam.

Kaj pa vas?

Človek! Kam se ti MUDI?!

Ozrite se okoli sebe, vse je podivjano, vsem se mudi. Sprašujem vas, kam se vam mudi?

Se vam mudi v obljubljeno deželo v prihodnosti, se vam mudi, da boste dosegli denar, slavo in uspeh pred drugimi? Da, za te stvari je potrebno hiteti, hiteti je potrebno, da vas drugi ne prehitijo. Hitite čedalje hitreje, ker tudi drugi hitijo, so že za vami!

Mislite, da se bo to hitenje kdaj ustavilo, mislite, da lahko večno stopnjujete hitenje?

Delate v službah po 8 ur in več, bojujete se za napredovanje, mečete polena pod noge sodelavcem, prodajate se za višjo plačo, za ugled, za status. Po vsej verjetnosti v službi, ki jo sovražite. Čemu je vse to potrebno?

Podjetje bo uspešnejše, imeli boste več denarja, za kratek čas boste zadovoljili svoje nore potrebe in to je tudi vse. Mislite, da boste zaradi več denarja srečnejši, da vam bo to zapolnilo praznino, kupilo ljubezen? Marsikaj ste pripravljeni naredit za denar, pa sploh niste pogledali v ozadje te pogojenosti.

Ali pa iščete alternativne hitre zaslužke, delate poslovne načrte, vse z namenom, da boste zaslužili več. Da preizkusite svoje sposobnosti, ob tem pa ne pomislite na učinke, ki jih ima taka odločitev na okolje, soljudi in na vas same. V delu uživate le toliko, da se izognete problemom, da imate nekam za pobegnit. Lažete sami sebi, da imate delo radi, ob tem pa pozabite, da hodite na motivacijske seminarje, kjer skrbno pazijo, da vam zanimanje ne pade in ga umetno vzdržujejo. Ljubite cilj, ki ga vam obljubljajo, delo pa v resnici sovražite.

Vprašanje za milijon evrov: Kaj potem?

Vprašanje za milijon evrov, aj boste potem naredili s tem denarjem? Kaj bo potem, ko boste imeli veliko denarja, kaj boste potem počeli? Še vedno boste spali, sedeli, stali in delali, še vedno boste srali tako kot do sedaj. Kupili si boste boljši avto, da se postavite pred sosedom, kupili si boste lepše stole, lepše krožnike, novo kuhinjo, novo obleko, novo televizijo, da vas dobo še lažje hipnotizirali,.. Mar je to kar imate res potrebno zamenjave? Je res toliko staro in toliko zanič, da rabite novo? Imate več denarja, lepše stvari, a v resnici se ni nič bistvenega spremenilo.

Se mislite predčasno upokojit kot se zadnje čase lepo sliši? Kaj potem, kaj boste počeli potem? Mar mislite, da boste zdržal celo življenje, da ne bi počeli nič? Še vedno boste nekaj delali, garantiram vam.

Denar ni edina stvar, tu ste še slava in ugleda? Kaj bo potem, ko boste slavni, kaj boste pridobili s tem? Imeli boste velik krog prijateljev, le namišljenih, sami priliznjenci bodo okoli vas. Vsak vas bo na ulici pogledal, vabili vas bodo v “zabavne” oddaje in vas spraševali neumnosti. Kupovat si boste morali draga in fina oblačila, vedno bodo mediji na preži kaj počnete, kako ste oblečeni, kam hodite… Po nekaj letih boste šli nazaj od kjer ste prišli, v pozabo, velika večina – če se pred tem ne boste zadrogirali.

Kaj vam bo v resnici prinesel ugled? Več (straho)spoštovanja, vabili vas bodo na visoka srečanja, pomembni boste. Podobno kot pri slavi. Vendar svet se lahko premisli, in kar na enkrat nimate več ugleda. Trudili si boste umetno vzdrževat ta ugled (tako kot slavo), kar pa ni prijetno, ker je umetno, zlagano, ni iskreno.

Če se poglobite v to, kaj v resnici iščete, po čem v resnici hrepenite utegnete odkriti nekaj pretresljivega. Ker smo videli, da denar, slava in ugled ne prinesejo nič obetavnega. Celo toliko nas ti cilji zaslepijo, da smo slepi za posledice zemlji, tretjemu svetu in samemu sebi (kam divjajo podjetja)? Če bi se v resnici zavedali kaj s tem počnemo, bi močno premislili.

Ujeti v mlinčku

Delate v službah, ki jih ne marate, da boste več zaslužili (ali da boste preživeli). Nato pa ves ta denar zapravite po večini za nepomembne stvari. In te stvari po nekem času spet postanejo stare in jih rabite zamenjat, za to pa rabite še več denarja. Ujeli ste se v mlinček, v mlinček svojega pohlepa, svojih poželenj.

Boste sami iztopili iz tega kroga, ali boste čakali, da bo krog razneslo? Krog se vrti čedalje hitreje, čedalje močneje je vse skupaj, in naposled se bo raztreščil. Ponavadi je tu kakšna huda bolezen, ali pa kakšna druga tragedija. Življenje vas prisili, da se ustavite, telo vas prisili, da mu daste počitek.

Če boste prisluhnili, boste raziskali kaj se skriva za vsemi temi poželenji, morda boste začeli po drugi poti. Če boste ostali slepi za vse skupaj, boste jemali zdravila in poživila, naposled mogoče celo ozdraveli in začeli nov krog. Ampak tudi ta se bo raztreščil, vendar bo uničenje toliko hujše, ker se je novi krog vrtel še hitreje.

To ni ustrahovanje, to so splošna dejstva, to so dejstva, ki jih nočete videti. Poglejte okoli sebe, snamite si masko izpred oči in spreglejte.

Delajte to, kar vas v resnici veseli ALI pot je cilj

Mar ne bi bilo bolj smiselno, da že od začetka delate stvari, ki vas dejansko veselijo, da boste z veseljem hodili v službo, da vas bo služba navdihovala, ob tem pa ne boste delali škode okolju, ljudem in vam samim. Kar pomeni, da si boste še vedno vzeli čas zase, da ne bo bistvena le bilance podjetja, pač pa tudi dolgoročno zadovoljstvo uslužbencev in strank.

Tedaj niti ne bo pomembno koliko zaslužite, ali je 40 evrov več ali manj, ne bo potrebe po iskanju ugleda in slave, ker boste s službo že vse dobili. Ko ste res zaljubljeni, ko se res uživite v pogovor, ko se znate odklopit od sveta tedaj vas ne zanima denar, slava in ugled. POT POSTANE CILJ.

Menjava službe niti ni potreba, dosti je da stvari počnete na drug način. V delovnem okolju si nehajte metati polena pod noge in držite skupaj. Ne bojujete se med seboj za usrane DROBTINICE. Človečnost z eno besedo, to pozabljamo, da smo LJUDJE in ne ROBOTI.

Kdaj boste imeli zadosti, da boste razmislili o svojih načinih, kdaj boste raziskali svoje pogojenosti, ki jim sedaj slepo verjamete?..