Tag Archive for 'razmišljanje'

Trinitas VII ~ območje ne-nadlegovanja (David Icke), stik z Resničnostjo (Alan Watts), niste lastnik svojih misli (Steven Jacobson)

 
David Icke, območje ne-nadlegovanja, Turning of the Tide, 1996

To torej, da prodajamo svoj um, da oddajamo svojo moč, je pravzaprav ustvarilo sredstvo [vehicle; vozilo; sredstvo] preko katerega lahko peščica nadzoruje svet. To sredstvo je večinoma, čemur jaz rečem območje ne-nadlegovanja (hassle-free zones), tudi območje ugodja. Vsaka dogma: krščanska dogma, islamska dogma, židovska dogma, ekonomska dogma, politična dogma,.. Mi, človeška rasa, smo proizvodnja dogem. Vsaka od teh dogem in družba na splošno, so območja ne-nadlegovanja. S tem mislim, da obstaja zelo ozko področje sprejemljivega mišljenja in obnašanja – NORME. Če se tem podrediš, te pustijo na miru, nihče te ne nadleguje (you are hassle-free). Nihče ti ne reče, da si nor, nihče te nima za nevarnega, nihče te ne nadleguje, da si storil zločin, ki se imenuje biti drugačen – če se PODREDIŠ. Če začneš razmišljati, “veste, pravzaprav, imam svojo glavo, edinstveno glavo, in zaradi tega bom imel svojo edinstveno resnico in svoj edinstven pogled nase in na življenje in vse ostalo”, prideš nevarno blizu robu območja ne-nadlegovanja, in če nadaljuješ po tej poti, ga naposled tudi prestopiš. In tedaj, “nor je!”, “kako je čudna!”, “nevaren je!”. In večina ljudi tega ne mara, nimajo radi, da tako ravnajo z njimi. Zato večina ljudi, ko za trenutek stopijo izven območja, “o joj, kar tu znotraj bom ostal, kako močno te tam nadlegujejo.” Kaj se zgodi? Nastopi maska. Če se sprehajate v kateremkoli mestu na svetu, London, New York, Sydney, in vidite stotine in tisoče ljudi v mestu, oni ne projicirajo svetu, to kar resnično so, kar resnično čutijo, kar bi resnično radi počeli v življenju, ampak imajo masko. In to je maska, ki pravi: “To v resnici nisem jaz, a mislim, da je ta podoba sprejemljiva vsem ostalim, in tako lahko najdem svoje mesto v območju ne-nadlegovanja.”

Kakorkoli, zame je ta vojna v psihi, med delom v nas, kateremu rečem “I am me, I am free” (jaz sem jaz, jaz sem svoboden), ki hoče izraziti svojo edinstvenost. Vojna med tem in med delom naše psihe, kateremu rečem “o joj”, ki je v središču emocionalne, mentalne in posledično fizične bolezni v svetu. In ta je tudi ustvaril množično shizofrenijo, kajti ne le to, da smo, kot človeška rasa, sužnji, katerim vsiljujejo misli in načine obnašanja, smo tudi policaji vseh drugih sužnjev. Zelo smešno.

Ko ste na robu območja ne-nadlegovanja in razmišljate, “če grem dalje s tem kar rečem in počnem, čeprav mislim, da je prav, me bodo nadlegovali, ker sem drugačen.” Ne razmišljate: “Če grem naprej po tej poti, kaj si bo Bill Clinton mislil o meni? Kaj bo o meni rekel premier Velike Britanije, kaj bo on rekel? In guverner angleške deželne banke.” Tega se ne vprašamo, takrat se vprašamo, ali bi izrazil svojo edinstvenost ali naj grem nazaj v območje ne-nadlegovanja, pravimo: „Kaj bo moja mama mislila, kaj pa sosedje, kaj pa kolegi v gostilni, o križana gora,..“ Z drugimi besedami, kaj si bodo drugi sužnji, kateri imajo vsiljene misli in načine vedenja, kaj si bodo mislili o meni, ko bom pobegnil od njih. Drug drugemu smo policaji. To je, kot da bi imeli celico polno zapornikov in eden od zapornikov najde način, da pobegne, a vsi ostali zaporniki mu preprečijo izhod. Mi smo oboje, sužnji, zaporniki tega stanja, in policaji tega. Kajti zdi se, da vsak poizkuša reči vsem ostalim, kaj je prav in narobe, kaj je moralno in nemoralno, kaj je prav za njih, kaj bi morali narediti, kaj morajo narediti, česar ne bi smeli storiti,.. In kot posledica tega, pravzaprav manipuliramo drug drugega, brez da bi se tega zavedali.

Znotraj tega območja ne-nadlegovanja, se dogaja velikanska manipulacija in indoktrinacija. To območje ne-nadlegovanja bi lahko opisali kot javni prostor. In če pogledate medije, kaj so mediji? Mediji so kolektivna policijska enota območja ne-nadlegovanja, za vsakogar, kateri v javnosti prestopi to območje. Ljudje mislijo, ko rečete, „medije nadzorujejo, mediji so del te manipulacije“. Da torej pravite, da je manipulator v vsaki novinarski sobi, povsod po svetu, stoji za novinarjem in pravi: „Ne, ne. Ne morete tega napisati, to morate spremeniti. To vam pravim, da napišite. Tako. V redu.“ Ne rabite vsega tega. Enkrat ko je struktura, način razmišljanja postavljen, mediji počno to brez manipulacije. Čeprav so ključni ljudje, kot medijski lastniki. Vendar na splošno, kaj mediji počno? Branijo, in kot svoje izhodišče, iz katerega obsojajo vse in vsakogar, uporabijo družbene NORME. Z drugimi besedami, kar območje ne-nadlegovanja pravi, da je resničnost. Primer. Pred nekaj stoletji, če bi imeli današnje medije, bi smatrali za norega ali označili kot norega vsakogar, ki bi rekel, da je zemlja okrogla. Kajti pojmovanje resničnosti območja ne-nadlegovanja v tistem času je bilo, da je zemlja ploščata. Enkrat ko se je ta resničnost spremenila, preko gore dokazov, in je norma območja ne-nadlegovanja postala, da je zemlja pravzaprav okrogla, so nenadoma napadli vsakogar, ki je rekel, da je zemlja ploščata.

Tako da vsakdo, ne glede na to v katerem obdobju, kateri kaj reče ali se obnaša na načine, ki so v očeh javnosti izven družbenih norm tistega časa, je nenadoma napaden s strani medijev in označen kot nor ali škodljiv. Kajti njihova izhodiščne točka za zdrav razum in resničnost so tedanje družbene norme.

 
 

Alan Watts – Stik z Resničnostjo, iz zbirke predavanj ‘Alan Watts Teaches Meditation’

Umetnost meditacije je v tem, da je to način, kako se povežemo z resničnostjo. Razlog za to je, da je večina civiliziranih ljudi izven stika z resničnostjo, kajti zamenjujejo svet kakršen je, s svetom, o katerem razmišljajo in govorijo in ga opisujejo. Kajti na eni strani je resnični svet in na drugi, cel sistem simbolov o tem svetu, katere imamo v svojem umu. To so zelo koristni simboli, vse civilizacije so od njih odvisne, vendar imajo, tako kot vse dobre reči, svoje pomanjkljivosti. In glavna pomanjkljivost simbolov je ta, da jih zamenjujemo z resničnostjo. Prav tako kot zamenjujemo denar z dejanskim bogastvom. In svoje ime, naše ideje o nas samih, naše podobe o nas samih, z nami samimi. Seveda, resničnost, s pogleda filozofa, je nevarna beseda. Filozof me bo vprašal, kaj mislim z „resničnostjo“; ali govorim o fizičnem svetu narave, ali govorim o duhovnem svetu, ali kaj? In na to imam zelo preprost odgovor. Ko govorimo o materialnem svetu, je to pravzaprav filozofski koncept. Prav tako, če pravim, da je resničnost duhovna, tudi to je filozofski koncept. In realnost sama po sebi ni koncept. Realnost je – (zvok gong-a)…. .. In tega ne bomo poimenovali.

Neverjetno je, kaj vse ne obstaja v resničnem svetu. Na primer, v resničnem svetu ni nobenih stvari, niti ni nobenih dogodkov. To ne pomeni, da je resničen svet popolnoma dolgočasna praznina. Pomeni, da je veličasten sistem vijuganja, v katerem opisujemo stvari in dogodke na enak način, kot bi projicirali slike na ‘rorschach plot’ (?) ali izbrali določeno skupino zvezd na nebu in jo imenovali ozvezdje – kot da bi bile ločene skupine zvezd. No, skupine zvezd so v glavi, v našem sistemu konceptov, niso tam zunaj kot ozvezdja že razporejena na nebu. Na enak način, razlika, med menoj in vsem ostalim vesoljem ni nič več kot ideja, ni resnična razlika. In meditacija je način, preko katerega začutimo našo osnovno nerazdružljivost s celotnim vesoljem. In za to je potrebno, da UTIHNEMO. To pomeni, da postanemo notranje tihi in prenehamo z nenehnim klepetanjem, ki se dogaja znotraj naše lobanje. Kajti, vidite, večina nas razmišlja pod prisilo. Hočem reči, nenehno se pogovarjamo sami s seboj. Ko sem bil otrok, smo imeli pregovor, “pogovarjanje s samim seboj je prvi znak norosti”. Sedaj, očitno, če neprestano govorim, ne slišim, kaj imajo drugi za povedati. In na popolnoma enak način, če neprestano RAZMIŠLJAM, to pomeni, če neprestano govorim samemu sebi, nimam o ničemur drugem razmišljati razen o mislih. Zaradi tega živim popolnoma v svetu simbolov in nikoli nisem v odnosu z resničnostjo. V redu, to je prvi osnovni razlog za meditacijo.

Ampak je še drugi, in tega bo malo težje razumeti. Lahko bi rekli, da meditacija nima razloga. Ali nima namena. In na ta način je različna od vseh ostalih reči, ki jih počnemo, razen morda glasbe in plesa. Kajti ko ustvarjamo glasbo, tega ne počnemo z namenom, da bi dosegli določeno točko, kot je konec skladbe. Če bi bil to namen glasbe, da pridemo do konca, potem bi bili, očitno, najhitrejši igralci najboljši. Na enak način, ko plešemo, ne ciljamo, da bi prispeli na določen prostor na plesišču, kot bi, če bi potovali. Ko plešemo, je potovanje samo namen, ko igramo, je igranje samo namen. In popolnoma enako velja v meditaciji. Meditacija je odkritje, da je bistvo življenja, vedno v tem neposrednem trenutku. Zatorej, če meditirate z zunanjim motivom, da bi izboljšali svoj um, da bi izboljšali svoj značaj, da bi bili bolj učinkoviti v življenju, imate svojo pozornost na prihodnosti in NE meditirate! Kajti, prihodnost je koncept. Ne obstaja, kot pravi pesnik, „jutri nikoli ne pride“. Ne obstaja nekaj, čemur bi se reklo jutri, nikoli ne bo, kajti čas je vedno ZDAJ. In to je ena od reči, katere odkrijemo, ko se nehamo pogovarjati sami s seboj. In ko prenehamo razmišljati, ugotovimo, da obstaja le sedanjost, le večni ZDAJ. Zatorej, smešno je, ali ne, da meditiramo brez razloga, razen morda zaradi zadovoljstva pri tem, in tu bi rekel, da je osnovni princip, da bi meditacija morala biti zabavna. Ni nekaj, kar počnete kot suhoparno dolžnost. Težava z religijami, kot jih poznamo, je, da je tako prežeta s suhoparnimi dolžnostmi, počnemo, ker je to dobro zate, to je neke vrste samo-kaznovanje. Medtem ko meditacija, če se je pravilno lotimo, nima s tem ničesar opraviti. Na nek način je kopanje v sedanjost, plesanje* z večnim zdaj (digging the present, it’s kind of grooving with the eternal now). In nas pripelje v stanje miru, kjer lahko razumemo, da bistvo življenja, prostor kjer se nahaja, je enostavno TU in ZDAJ.

(…)

[in čisto na koncu tega odlomka, kar sicer ni vključeno v ta posnetek:] … in to (chant-anje) lahko nadaljujete 40 minut in šli bi ven izven svojega uma (you’d be out of your mind). Ampak, vidite, da zapustite svoj um vsaj enkrat na dan, je velikanskega pomena, kajti s tem, ko greste ven iz svojega uma, pridete v stik s svojimi čutili/občutki (senses). In če ves čas ostanete znotraj svojega uma, ste preveč racionalni, z drugimi besedami, ste kot zelo tog/trden/neupogljiv most, katerega bo odneslo v prvem orkanu, ker v sebi nima nobene prožnosti, prismojenosti (craziness).

 
 

Steven Jacobson – niste lastnik svojih misli (your thoughts are not your own)

SJ: Osnovni problem je, da živimo v navidezni resničnosti. Živimo v popolnoma nadzorovanem okolju. Okolju, ki je ustvarjen s strani množičnih medijev. Veliko ljudi, še posebno mladih, sprejemajo, brez vprašanja, resničnost, ki jim jo predstavljajo mediji. Popularna kultura, filmi, televizija, glasba, nosijo sporočila, kako družba deluje in kako bi se ljudje morali obnašati. Zaradi tega zabava ni brez pomena. Ima ideološke vsebine, predstavlja svetovni nazor, ki vpliva na ljudi, kateri gledajo program. Obstaja razlog, čemu televizijske mreže in glasbena industrija in različna podjetja, čemu imajo oddelke za programiranje. Programiranje, katero nas nenehoma napada skozi naša življenja. Pogoji nas, programira nas na določen svetovni nazor. Sedaj, mi morda mislimo, da je običajno, ker smo se rodili v ta sistem laži in prevare. V bistvu je prevara postala del socialnega okvirja današnje družbe. In ker smo se rodili v to situacijo in ravno tako naši starši in trpeli zaradi nje, ne poznamo nič boljšega. Zaradi tega pravzaprav ne vidimo, kako stvari so, vidimo jih takšne, kot smo mi.

Za to sta dva glavna načina, preko katerih manipulirajo in nadzorujejo ljudi. Eden je zelo enostaven in zelo osnoven, to je nadzor informacij in nadzor.. Nimamo vseh dejstev o neki določeni temi, tedaj nov način delovanja ne bo nič boljši kot kvaliteta naših informacij. Kljub dejstvu, da imamo preobilje informacij, preko vseh informacij, ki so nam na voljo na internetu in drugih virov, moramo biti v, moramo imeti stanje uma, kateri je zmožen OVREDNOTI informacije, ki jih imamo na voljo. In potrebno se je prebiti skozi, določiti/dognati kaj je res, kaj so laži, kaj so pol-resnice. Pod tem enim naslovom – nadzor informacij, kjer je bilo dolgotrajno lastništvo različnih medijev, novinarskih hiš, časopisov, filmov, glasbe. Utrjevanje lastništva v rokah nekaj posameznikov, multi-nacionalnih korporacij. Danes je pol-ducata multi-nacionalnih korporacij, ki nadzorujejo izbor informacij in zabave, ki jo ljudje imajo. Ko sem delal kot urednik, je bilo lahko videti, kako enostavno je spremeniti pomen dogodka ali spremeniti pomen, kar nekdo reče, zgolj preko urednikovanja. In tako, zelo dobro sem se zavedal, kako gnetljiva in kako enostavno se oblikuje medijsko resničnost. Vendar nisem popolnoma upošteval razsežnost do katere smo VSI manipulirani in nadzorovani s strani medijev, vključno s tistimi ljudmi, kateri delajo tam. Uporabljam televizijo kot glavni primer, kako mentalno programiranje deluje. Televizija je najmočnejše orožje psihološke vojne v zgodovini. A vendar.. Za večino ljudi, je kot družinski član v gospodinjstvu.
N: Glavni član. Vodi hišno gospodinjstvo.
SJ: Je glavni vir informacij, in tako, televizija predstavlja OLTAR, religijski oltar, ___. Veliko ljudi ne pomisli na stvari, katere na njih podzavestno vplivajo. Kajti večinoma ne vedo, kaj naj iščejo, dokler ne srečajo nekoga, in jim začne kazati te stvari. In potem lahko vidijo, kako na vse nas vplivajo nevidne sile, brez da bi se tega zavedali. Poslednji nadzor je nadzor ljudi, brez njihove zavestne pozornosti. Spet, terorizem je osnovni primer.

Pomislite, ko ste kdaj opazovali majhne otroke ali starejše odrasle, ko sedijo in gledajo televizijo – imajo te izbuljene oči, kajti so v stanju transa, v hipnotičnem stanju uma. To je zelo pomembno, zelo poglavitno da ima televizija zmožnost, da to naredi, in ni važno, kaj gledate. Utripanje televizijske slike, čeprav se zdi, da je statična in nepremična, pravzaprav utripa. Tega ne vidimo zavestno, vendar ponavljajoči vizualni vzorci utripanja povzročijo stanje transa. In to je osnovni princip pri hipnotiziranju. Osebo pripravite do tega, da osredotoči pozornost zavestnega uma na enega od petih čutov; v primeru televizije, govorimo o vidu in utripanju slike. V primeru zvoka – vsak ponavljajoči vzorec zvoka bo povzročil stanje transa. To je pomembno zaradi tega, ker smo mi bolj dojemljivi za mentalno programiranje, med tem stanjem uma, kot kadarkoli. Zelo smo dovzetni za manipulacijo v tem času. Kajti prva naloga podjetnika ali propagandista ali oglaševalca je, da ustvari POGOJE, kateri bodo napeljali k stanju uma, ki je nagnjen k sprejemanju njihovega sporočila. In to stanje uma je hipnotično stanje uma.

In televizija je v tem procesu izredno pomembna, kajti ustvarja poenoteno miselno stanje celotne populacije. Ste kdaj kupili nekaj, in se potem kasneje spraševali, zakaj ste to kupili? To je vsakodnevni prikaz, da smo podvrženi nakupu, na podlagi principa „okoliščina-odziv“ (condition-response), katerega so nam vgradili, da bi imeli preferenco do določenega izdelka. Pravzaprav je to celoten namen programerjev, ali so to oglaševalci ali propagandisti, pravzaprav med njimi ni nobene razlike. Eden prodaja produkte, drugi prodaja ideje. Celotno bistvo je, da nam vgradijo princip „okoliščina-odziv“, kjer se bomo avtomatično odzvali, brez razmišljanja, s preferenco do določene ideje ali preference do določenega produkta. In to je celotno bistvo programiranja.

Če o tem pomislite; kadarkoli slišite novinarje, ki berejo poročila, spoznate, da ne glede na njihovo etnično ozadje, ali so črnci, belci ali orientalci, vsi imajo podoben način govorjenja. Imajo vzorec govora, ki je povezan z razglašanjem resničnih, dejanskih informacij. Njihov vzorec govorjenja je podoben vzorcu govora hipnotizerja. Novinarski poročevalci gledajo neposredno v kamero in v OČI gledalca, še ena hipnotična tehnika. Novinar je predstavlja AVTORITETO. Spodbuja sprejemanje informacij; ljudje bodo lažje sprejeli informacijo, katera prihaja iz sprejemljive in spoštovane avtoritete. In potem PONAVLJANJE informacij, znova in znova in znova. To je tisto, kar vgrajuje princip „okoliščina-odziv“, da kadarkoli predstavijo informacijo, jo bodo ljudje avtomatično sprejeli, brez da bi o tem razmislili.

N: Mislite, da so mediji so-odgovorni v pri nadzorovanja uma, mislite, da so.. Kajti jaz sem trdno prepričan, da so mediji popolnoma nadzorovani.
SJ: Da. Tudi to je moj občutek in moja izkušnja, da so mediji postali trobilo vlade. [oz. korporacij oz. določene miselnosti – če pogledamo mlade (in tudi nekatere ne-mlade), lahko približno vidimo, kakšna miselnost bi to lahko bila..]

 

Primarna matrica

Matrica, kot ste opazili je to meni zelo ljuba beseda. Je prispodoba za navidezni svet, za film za katerega mislimo, da je resničen. Matrica je torej navidezni/umetni svet, ki deluje po svojih zakonih in z dejansko realnostjo nima kaj dosti povezave. Govoril sem že o matrici, ki jo izvajajo avtoritete, ter o matrici, v kateri danes živimo – v svojem umetnem svetu, z umetnimi zakoni, odtujeni od naravnih zakonov. A tako kot pri vsaki stvari je tudi z matrico – vse se začne v GLAVI.
 

Primarna matrica je matrica naših notranjih filtrov skozi katere vidimo zunanji svet. Ti filtri delujejo kot projektor v naši glavi, vidimo to, kar nam projicirajo, ne vidimo pa realnega stanja. Ali imamo pozitivni projektor in se delamo, kot da je vse v redu in ni nobenih problemov, ali pa vidimo le probleme in nobene dobre strani – oboje je slepilo.

Ta projektor je tudi POIMENOVANJE in definiranje objektov; damo ime in si delamo utvaro, kot da vemo vse o določeni stvari. Recimo o drevesu; to je hrast, tam je smreka in je taka in taka – znamo vse povedati, analizirati v nulo.. vendar kot pravijo mojstri, na ta način drevesa nismo spoznali, spoznali smo le svoje nalepke. Drevesa nismo začutili, nismo začutili njegovega bitja. Če hočemo priti v stik z drevesom, moramo biti notranje tihi.. Tako kot v VAUUU trenutkih, ko ni drugega kot čudenje, ko se vsi miselni procesi ustavijo.

Skratka, primarna matrica je ta nenehni miselni klepet, ki neprestano razmišlja, poimenuje, primerja, nasprotuje,… Dokler pa je vsa pozornost v glavi, tedaj ni stika z realnim svetom, ni življenja/živosti/energije. Kar pomislite, kdaj se najbolje počutite – kaj se tedaj dogaja v vaši glavi. Adrenalin, alkohol, droge, igrice, ples, petje,..

Pa da ne bo kdo narobe razumel, kot je pogosto pri takih stvareh. Z razmišljanjem in poimenovanjem in definiranjem ni nič narobe, vse to je še kako potrebno. Vendar če je to vse kar človek pozna, če se to dogaja neprestano, potem zmanjka prostora za druge še pomembnejše stvari; mir, ljubezen, ustvarjalnost,.. Že napredni psihologi pravijo, da je nepotrebnega klepeta v glavi več kot 90% – ta klepet pa porabi tudi veliko telesne energije.

 
Kar poglejte, kako je pri enostavnih opravilih – sploh nismo prisotni pri tem kar počnemo; hranjenje, pitje, vožnja avtomobila, sprehod,… Vse delamo avtomatsko, pri hranjenju v popolni odtujenosti od telesa. Samo zato je mogoče, da se nažiramo, kajti iščemo zgolj umske potešitve, pozabimo pa na inteligenco in potrebe telesa. Ampak ker smo izključno v glavi, telesa sploh ne čutimo, dokler res ni preveč ali ne zmanjka hrane in se tako misli za trenutek poležejo.. V nasprotnem primeru, če med hranjenjem ohranjamo stik s telesom, če imamo pozornost tudi na telesu, do nažiranja ne bo prišlo – zelo dobra preventiva.

Ali pa pri izdelkih, storitvah. Ne vzamemo si časa, neprestano hitimo in tako trpi kvaliteta. Miselna usmerjenost je neprestano v prihodnost, in če hočemo hitro priti tja, ne smemo preveč časa posvečati sedanjemu trenutku, realnosti. Ampak realnost je resnična, prihodnost je pa le v glavi.. in ker prihodnost v resnici nikoli ne pride za dolgo, jo neprestano lovimo, nikoli ne moremo počivati.

Vse to izjemno lepo pove tudi Alan Watts v uvodu govora Still the mind:

Oseba, ki neprestano misli nima o ničemer drugem razmišljati kot o misli. Tako izgubi stik z realnostjo in živi v svetu iluzij. Z razmišljanjem mislim na klepetanje v glavi, neprestano in prisilno ponavljanje besed. Ne pravim, da je razmišljanje slabo, kot vse ostalo je koristno v zmernosti; dober služabnik, a slab gospodar. In vsi tako imenovani civilizirani ljudje so postopoma postali nori in samouničevalni, kajti zaradi prekomernega mišljenja so izgubili stik z realnostjo.

To pomeni, da zamenjujemo znake, besede, številke, simbole in ideje z resničnim svetom. Večina od nas bi raje imela denar kot oprijemljivo bogastvo, velika priložnost je za nas nekako pokvarjena razen če ni slikana in brati o njej naslednji dan je bolj zabavno kot prvoten dogodek. To je katastrofa. Kajti kot rezultat zamenjave resničnega sveta narave z golimi znaki, kot so bančni računi, pogodbe,.. uničujemo naravo. Tako smo utesnjeni v svoj um, da smo izgubili svoje čute. Čas je, da se prebudimo.

Seveda je razlika med tem ali mi mislimo, ali pa misli mislijo nas. Na splošno so v naši civilizaciji misleci zelo cenjeni. Vendar res kvaliteten mislec, rabi veliko prostora za svoje misli, veliko miru, kajti če je neprestano v glavi, tako kot je to pri večini, razmišlja le še o konceptih in se izgubi v njih. Zato je možno, da tekom časa teorija popolnoma zgreši dejansko stanje; kajti če je tak teoretik zaprt v izključno v svoj svet in nima stika z realnim svetom, nastanejo iluzije, niti ni prostora za nove, sveže ideje.. Zatorej morata iti teorija in praksa z roko v roki – aktivnost in počitek, mišljenje in miselni počitek (oz .občutenje realnega sveta); eno brez drugega je uničujoče.

Rešitev problemov v 4ih korakih

Kot je lepo prikazano v prejšnji objavi, je nenehno razmišljanje nepotrebno. Zelo pomemben razumski počitek, ker ravno med počitkom dosežemo največ. Informacije se na nek način usedejo, uredijo in odpre se prostor za nove ideje. Na tem temelju sloni univerzalni postopek reševanja problemov v samo 4ih korakih.

Koraki so sledeči:

  1. LOTITE se problema; kot vsakokrat do sedaj.
  2. sproti si pišite VPRAŠANJA; med reševanjem je koristno, da imate poseben blokec, kamor pišete svoja vprašanja. Dobro je tudi, da si nabavite lepljive listke, in jih nalimate na mesta, kjer se ta vprašanja pojavljajo. Blokec zaradi tega, da imaste vse na enem mestu, listki pa zato, da boste najdli vprašanja v zvezku recimo.
  3. pojdite na ODDIH, z dodatnim zaupanjem, da bodo odgovori prišli; ko se vam je zataknilo, ali ko se že učite 30, 45 minut, pojdite na oddih. Delajte karkoli že in se temu posvetite, čim bolj sprostite razum, ali pa ga vsaj usmerite v neko drugo aktivnost. Razmišljanje o problemu tu ne koristi, dopustite da moč pasivnosti opravi svoje. Nadaljuj z branjem zapisa: ‘Rešitev problemov v 4ih korakih’