Tag Archive for 'razum'

Svami Vivekananda ~ Troje orodij znanja

iz knjige Jnana Yoga:

(..) Bojim se, da v tej deželi povezujete vse sorte škratarij z besedo joga. Zaradi tega naj vam najprej povem, da joga nima s tem nič opraviti. Nobena od teh jog se ne odpove razumu, nobena od njih ne zahteva, da se preslepite, ali da predate svoj razum v roke duhovnikom in podobnim. Nobena ne zahteva, da se povežete s kateremkoli nadnaravnim prinašalcem sporočila. Vsaka od njih pravi, da se držite svojega razuma, da se ga močno držite. V vseh bitjih najdemo troje orodij znanja. Prvi je instinkt, kateri je najvišje razvit v živalih; to je najnižje orodje znanja. Kaj je drugo orodje znanja? Razum. Ugotovili boste, da je najbolj razvit v človeku. Kot prvo, instinkt je pomanjkljivo orodje; za živali, je polje dejanj zelo omejeno, in znotraj teh omejitev instinkt deluje. Ko pridemo do človeka, vidimo, da se je večinoma razvil v razum. Tudi polje delovanje se je razširilo. Vendar je celo razum precej nezadosten. Razum lahko gre le malo naprej in se potem ustavi, ne more iti dlje; in če ga hočete prisiliti, je rezultat brezupna zmeda, razum sam postane nerazumski. Logika postane krožno argumentiranje. Vzemite za primer osnovo našega zaznavanja, materijo in silo. Kaj je materija? Tisto na kar deluje sila? Kaj je sila? Tisto, kar deluje na materijo. Vidite komplikacijo, čemur v logiki pravijo gugalnica (seesaw), ena ideja je odvisna od druge, in ta je odvisna od prejšnje. Najdete velikansko prepreko pred razumom, preko katere razum ne more iti; vendar nenehno čuti potrebo, da bi moral iti v območje Neskončnega. Ta svet, to vesolje, katerega naši čuti čutijo, ali o čemer naš um razmišlja, je le en atom, tako rekoč, Neskončnega, projiciran na polje zavesti; in znotraj tega omejenega, definiranega z mrežo zavesti, deluje naš razum, ne deluje preko. Zaradi tega, mora biti neko drugo orodje, ki nas popelje preko in temu orodju se reče inspiracija.

Torej instinkt, razum in inspiracija, to je troje orodij znanja (three instruments of knowledge). Instinkt pripada živalim, razum človeku, in inspiracija človeku-Bogu. Ampak v vseh človeških bitjih najdemo, v bolj ali manj razvitem stanju, semena vseh teh treh orodij znanja. Da lahko razvijemo ta orodja, morajo biti prisotna zasnova. In ne smemo pozabiti, da se eno orodje razvije iz drugega, in mu zaradi tega ne nasprotuje. Razum je tisti, ki se je razvil v inspiracijo; zaradi tega inspiracija ne nasprotuje razumu, ampak ga dopolni. Reči do katerih razum ne more, so osvetljene z inspiracijo; in te ne nasprotujejo razumu. Stari človek ne nasprotuje otroku, ampak ga dopolni. Morate pa vedeti, da obstaja velika nevarnost, da manjše orodje zamenjamo za večje. Velikokrat ljudje instinkt razumejo kot inspiracijo, in potem nastanejo te lažne trditve, da ima nekdo dar prerokovanja. Tepec ali na pol norec misli, da je zmeda v njegovih možganih inspiracija, in od ljudi pričakuje, da mu sledijo. Najbolj nasprotujoča irracionalna neumnost, ki je bila pridigana na tem svetu, je zgolj instinktivno žlubedranje (instinctive jargon) zmedenih možganov norca, kateri se hočejo predstaviti kot jezik inspiracije.

Prvi test resničnega nauka mora biti ta, da ta nauk ne nasprotuje razumu. (..)

Linearna ali CIKLIČNA Logika

Noč ali dan. Kaj boste izbrali, kaj imate rajši?.. Dejstvo je, da je v naravi oboje potrebno, DOPOLNJUJETA se. Noč je prav tako potrebna kot dan. Ponoči narava počiva, se regenerira. Pravijo celo, da telo raste zgolj ponoči.

Ali pa vdih in izdih. Prva stvar ki jo naredimo ko pridemo na ta svet je, da vdihnemo. Zadnja je izdih. Torej na nek način vdih pomeni življenje, izdih pomeni smrt. Vendar eno ne gre brez drugega. “Vdihni,” pravi zajček bobru, katerega skoraj raznese, ker ni izdihnil. “Samo vdihni! Nikoli ne izdihni! Izdih pomeni smrt.” Precej neumno, vendar mi se tako v vsakdanjem življenju obnašamo.

  • Naj bo samo Sonce, le sončno vreme hočem. Dežja ne prenesem.
  • Hočem biti venomer aktiven, pasivnost je za lenuhe.
  • Jaz sem moški, jaz ne jočem, ne kažem čustev (ko sem trezen). Jok in čustva so za ženske, to ni zame.
  • Vedno bom dobre volje, sem že veliko knjig prebral in ogromno seminarjev dal čez. Samo depresivni ljudje so slabe volje.

CIKLIČNOST

Naša logika je LINEARNA, STATIČNA. Vedno mora biti “pozitivno”, če bo drugače namreč pomeni, da smo že v napačni smeri, da tistega “pozitivnega” ne bomo več dočakali (saj je linearno).

Ko se dan končuje ne pomeni, da nikoli več ne bo posijalo Sonce. Če je nevihta, ni to na veke vekov. Marsikdo bi tako mislil, saj je naša logika čisto linearna. Ne bo večno zima, ne bo večno sneg. Spet bo sneg skopnel, in spet bo poletje in nato spet zima. Vse gre v ciklih. Ko sem slabe volje, ne pomeni da bom večno. Kadar pokažem čustva ni nič narobe, pasivnost je prav tako potrebna kot aktivnost (poglejte športnike). Eno brez drugega ne gre, oboje se dopolnjuje.

Cikličnost ohranja ples, življenje narave. Brez tega ne bi bilo življenja. A mi bi radi drugače, mi bi radi bili bolj podobni robotom, bolj statični, bolj linearni. Vendar nismo roboti, ljudje smo, živa BITJA, še vedno del narave, čeprav močno odtujen. V naravi pa prevladuje CIKLIČNA logika. Vse gre v krogih; noč-dan, pomlad-poletje-jesen-zima, sonce-dež, aktivnost-pasivnost, vdih-izdih, rojstvo-smrt. Oboje je potrebno.
 

Tisti, ki sledijo linearni logiki so viri zgodbic kot so: “10 let sva živela skupaj, brez prepira, potem se je pa ločil – ne zastopim tega”. Ali pa: “tako rad me ima, vedno naredi kar rečem. Zadnjič je pa rekel, da me ne prenese več.”

Zatiranje nasprotnega zaradi linearne logike je verjetno tudi eden od vzrokov, da danes ženske postajajo moški, moški postajajo ženske. Očitno morajo izraziti tisto, kar se je tekom časa nabralo in ostalo neizraženo. Vendar v današnji družbi nihče ni zadovoljen, vsi se iščejo (kar v končni fazi daleč od tega, da bi bilo slabo).

Ženska mora kdaj pa kdaj pokazati moško naravo, prav tako mora moški kdaj pokazati žensko naravo. Brez tega ne gre, to je del življenja. Cikličnost. Opustite linearno logiko. Še vedno boš moški z vso svojo močjo, še vedno boš ženska z vso svojo nežnostjo. Vrnite se k naravni logiki, k cikličnosti. Naj vas ne bo sram.

Prileže se dovoljenje za čustvene izbruhe (alkohol, hitra vožnja, droge), močno paše. Dobro dene slabo vreme po dolgotrajnih sušnih dnevih. Paše počitek po napornem dnevu, tudi slaba volja je koristna. (Baje.*)
 

Vse to je skrito v starodavnem simbolu Jin-a in Jang-a. Dveh nasprotij, ki se dopolnjujeta, ki skupaj tvorita življenje, kot moški in ženska. Dveh nasprotij, ki pa imata v sebi malenkost drugega pola; belo vsebuje črno, črno vsebuje belo.

Oda razumu

Kaj si predstavljam pod razum ali um (v angleščini je oboje “mind”)? To je tiso kar nam omogoča razmišljanje, kjer imamo shranjene svoje spomine, kar nam je omogočilo, da je človeška vrsta preživela, kar v nas loči od živali.

Z razumom analiziramo situacije, človeka, živali, naravo, razmišljamo, delamo načrte, projekte, se odločamo za naslednjo akcijo,… obujamo spomine, interpretiramo, sodimo, kritiziramo, se pritožujemo, sovražimo, ljubimo, obupujemo, nas je strah, si želimo,…

Dosežki

S pomočjo razuma smo ogromno dosegli, in še vedno ogromno dosegamo. Preživeli smo med živalmi, si jih podredili, zdaj si podrejamo še naravo. Lahko pošiljamo satelite v orbito, sonde v vesolje in na planete. Lahko izdelujemo super računalnike, umetno inteligenco, robote. Gradimo mogočne in veličastne zgradbe, mostove, letala, ladje. Razum nam omogoča, da analiziramo situacijo in se na podlagi tega odločimo za akcijo, česar živali niso sposobne. Lahko gledamo kako izgledajo celice, analiziramo DNK (za enkrat le 10%), vemo kako približno deluje telo. Lahko si zapomnimo telefonski imenik, pogrejemo svoje telo, beremo, pišemo, razumno govorimo, manifestiramo, usmerjamo pozornost.. Zlo koristno in praktično.

V družbi smo cenjeni, če imamo dober razuma in obsojeni na propad, če tega nimamo. Še posebej v zahodni družbi. Razumske spretnosti so izjemno cenjene, intuitivne malo manj. Matematika, slovenščina, dober spomin, v nasprotju z umetnostjo, športom; nadvse očitno je v šoli. Se pa počasi spreminja na bolje.

Uporaba v vsakdanjosti

Kako pa razum uporabljamo v vsakdanjem življenju. Koliko je res produktivnega razmišljanja? Zlo zlo malo. Večinoma kar nekaj v tri dni razmišljamo (glej: kdo misli v tvoji glavi), preostali del se pa pritožujemo, interpretiramo, sodimo,..

Recimo ko srečate nekega človeka, o kateremu ste že marsikaj slišali. Se te informacije shranijo v razumom in takoj ko vidite tega človeka, podatki pridejo v ospredje in človeka v resnici sploh ne vidite. Vidite ga le skozi svoj zaslon, skozi objektiv. Objektiv že vnaprej določenih misli. Zna se zgodit, da karkoli ta človek reče ali naredi, pa če je še tako dobro namerno, si lahko interpretirate negativno. V resnici ne kontaktirate s tem človekom, ampak s svojo predstavo o njem.

Al pa ko ste v svoji priljubljeni družbi. Zelo fino se pritoževat nad življenjem. Kolk je vse glupo, kolk propada, kaj vse gre narobe, kaj je un čudnega reku, kaj je tisti narobe naredil.. Sam da se pritožujemo, pa smo zadovoljni. Pritožujemo in hkrati nismo nič pripravljeni naredit za to, v bistvu obupavamo, igramo žrtve. Če kdo pove kaj pozitivnega, je skoraj da grožnja obstoju preostalih, kot nek tujec. Malo pretiravam, ampak ne dosti. (Eno je videt/opazit kaj ne štima, drugo se je pa pritoževat in obupavat)

Razum je nepogrešljiv pri medsebojnih odnosih, ko nam pove kako se moramo obnašat, kaj je potrebno reči, da koga slučajno ne bomo užalil. Če pa kdo nas užali, pa razum poskrbi, da tega človeka užalimo nazaj ali pa ga vsaj naredimo za bedaka; lahko le sami pri sebi. Razum nam pove, kaj je potrebno naredit, da bomo nasprotnika zatrli.

Pričakovanja. Razum nam da idejo, kako naj bi se določena situacija odvijala. In če se ne odvije tako, če so pričakovanja previsoka, smo dostikrat slabe volje. Ali pa imamo idejo, kako naj bi se določena družba obnašala, nato pa naletimo na nekaj čisto drugega, kar sproži razočaranje.

Uporaba spomina. Kot otrok si bil prijazen do vsakega psa, potem te je v otroštvu en ugriznil. Ni bilo hudega, vendar je bilo zadosti. Zdaj si previden do vsakega psa, saj je vsak potencialna grožnja. Vsakega psa ko vidiš, se ti na nezavedni ravni odvrti dogodek al pa na zavedni, in sproži nezaupanje do tega nič hudega slutečega psa. En ubogi dogodek te zaznamuje za celo življenje. Spet, spomin omogoča, da ne gremo dvakrat na led – čeprav mnogi gremo kljub vsemu – ampak pretiravat pa tudi ni dobro.

Razum je tudi tisti, ki igra žrtve. Neka huda situacija se vam je zgodila, al je nekdo kaj neprimernega rekel ali celo naredil, in folk si celo življenje vrti to eno in isto zgodbo. Situacija v realnosti se je zgodila enkrat, v mislih se pa uprizori neštetokrat. Hecno pa je, da telo ne prepozna med navideznim in resničnim. Za telo je enako, kot da bi se situacija dejansko zgodila. In od tu pride stres in slaba volja. Ne toliko zaradi dogodka, ampak zaradi uprizoritev tega dogodka in interpretacij, ki jih potegnemo iz tega. “Vedno jest nastradam”, “vse slabo se le meni zgodi”, “vedno se bo kdo našel”, “ki me bo ogoljufal”,..

Živali pri teh stvareh dosti bolje živijo. Se stepejo, malo grdo gledajo in gredo naprej. Ne vlečejo te zgodbe več s seboj. Živijo sproščeno življenje. Kako mislite da bi se lev deloval, če bi vlekel take interpretacije s seboj. “Nesramnež, spet mi se je tu prikazal in mi hotel zavzet krdelo, mu bom že pokazal”, “kaj pa zdaj ta hoče”, “kje je pravica, vedno mene najdejo”, “zdaj bom moral pa celo življenje preživet v izgnanstvu, star sem že, za nobeno rabo več nisem, mojega življenja bo kmalu konec.” Ne, živali delujejo instinktivno, vidi nasprotnika, se pripravi na boj. Boja je konec, živi svoje življenje naprej. Ko je naposled star, ve da si mora sam iskat hrano, ampak živi neobremenjeno naprej. Neobremenjen je misli, interpretacij, zgodbic.

Razum nas preko strahu omejuje. Ko se lotevamo česa novega, se razum upira spremembam. Strah ga je, kaj bodo drugi rekli, strah ga je neuspeha, strah ga je celo uspeha. Strah, strah, strah. Glavo dol med množico, sicer bo lahko odrezana. Seveda je strah bil včasih koristen, nam omogočal preživetje, vendar nič več. Sedaj nas le omejuje in zatira.

Prav tako je razum tisti, ki nam narekuje naše želje, naša poželenja. Kaj morem doseči in kaj je potrebno naredit, da bom srečen, spoštovan in uspešen. Žene nas slepo naprej, v iskanju sreče.

Skratka, večina aktivnosti razuma je balast, nas ovira pri nemotenem delovanju.

Nemiren um, bolno telo

Razum je za povrh še gospodar telesu. Telo odreagira tako, kot razum interpretira, pa ni važno al je navidezno ali se v resnici dogaja. To je edina “napaka” telesa. Ko vidite psa, si zavrtite film, in v telesu se sproži reakcija.

Razum je neprestano ogrožen, vedno mora biti pazljiv, tudi kadar ni. Če bo kaj narobe reku bo odpuščen, če kaj ne bo naredil ga punca ne bo marala, ne bo dobil posla… vedno lahko gre nekaj narobe. In ko si vrtite te filme za telo ni neke velike razlike, telo misli da so vse te nevarnosti resnične, zato odreagira. Ker pa razum telesu ne pusti počitka, naposled telo zboli. Če imate srečo zboli sproti, če mu pa tudi tega ne dopustite, se filate z zdravili al pa zlo močno voljo, bo pa nekega dne resnično zbolel – rak, infarkt,..

Razum je lahko celo toliko s poti, da sploh ni pripravljen poslušat telesa. Cele dneve le sedi pred televizorjem in se baše s hrano, telo pa se ob tem redi in zboleva. In potem zdravniki predpišejo tablete. Enako je s pivskimi srečanji. Razumu ni mar kakšno škodo bo naredil telesu, važno da se bo sam dobro imel, važno, da se bo lahko odklopil in sprostil. Odklopil od samega sebe.

Destinacija

Ostane še nekaj tako imenovanega produktivnega razmišljanja. Kam nas vodi, čemu služi?

Gradimo večje, hitreje, močneje. Obenem pa je čedalje več ljudi na robu ali pod pragom revščine. Podjetjem zgleda da gre le še za to, koliko bodo zaslužila, kakšna bo bilanca na koncu leta. Ob tem pa pozabijo na ceno, ki je potrebno plačati. Nič ni hudega če umira okolje, če umirajo živali, če umirajo ljudje in tudi nič ni hudega, če umira njihovo telo. Ni se za bati, saj imamo veliko zdravil tako za telo kot za razum, ki vse pošlihtajo. Vsaj začasno.

Nekaj smrdi tukaj? Že na osebni ravni. Zlo dobro vprašanje je, “zakaj ne moramo biti nikoli zadovoljni s tem kar imamo”? Res dobro vprašanje. Vedno hočemo več, boljše. Kar smo si še včeraj želeli, danes ko smo dobili ni več dobro. Um se že želi nekaj novega. In ko bomo to novo dobili, bo dobro za relativno kratki čas, potem se bo pa zgodba ponovila.

Smešno je še to, da to staro stvar, ki zdaj ni več dobra, leži neuporabljena v nekakšnem skladišču. Če jo hočeš stran vržt, al pa dat nekomu drugemu, kmalu zatem, ko je ne bo več, boš že pogrešal… A ni enako v razmerjih? Hehe… Ko nimaš punce/fanta, ko maš punco/fanta (dlje časa) in naposled ko je/ga ni več.

Dobro vprašanje, ki si ga lahko postavite je; kdaj bom srečen, kaj morem še doseči? Tipičen primer, ko bom naredil faks, potem je pa to to. Pol se namatraš, da narediš faks, nekaj časa uživaš, že je tu iskanje službe. Si brezposeln in ko boš dobil službo boš srečen, takrat ti ne bo ni več manjkalo. In res, dobiš službo. Zdaj pa rabiš stanovanje…. ženo… otroke… pridne otroke… stanovanje za otroke… in nikoli nisi srečen. Vedno je vzorec isti: srečo prelagaš na prihodnost, ko je ta prihodnost dosežena, ni več dobra, in spet iščeš srečo v prihodnosti.

Ali res rabimo vse to; več, višje, hitreje? A ne znamo biti drugače srečni, drugače zadovoljni, drugače izpolnjeni? Ima smisel, da se ženemo za nekimi dosežki, za nekimi priznanji, ki nam konec koncev niti ne koristijo. Le morda drugi o nas malo lepše govorijo.

Bitje za razumom

Celo tako bi reku, da nekaj drugega uporablja naš razum. Nekaj, kar išče stalno izpolnitev. Nekaj, kar z ničemer kar ima ni zadovoljno. Nekaj, kar stalno hoče več in več. Nekaj more biti za razumom, ki ga izrablja v svoj namen. Več, več, več… Nikoli ni zadosti. Kot da bi to bitje iskalo nekaj oprijemljivega, nekaj stalnega, nekaj kar se nikoli ne bo spremenilo, ob čemur bi to bitje lahko resnično srečno – išče pa v prihodnosti. Ampak, tega se ne da najti, to ne obstaja, v materialnem svetu tega ni – sploh pa ne v prihodnosti.

Ne pravim, da je slabo imeti boljše in lepše stvari. Vendar pa ne mislit, da ko boste tisto dobili, da boste pol pa srečni do konca svojih dni. Prepoznajte ta nezavedni vzorec, da nekaj stalno hoče več, boljše. Pri tem pa ni zadovoljno s tem kar ima v tem trenutku.

Kdo MISLI v tvoji GLAVI

Vedno poslušamo svoje misli, se ravnamo po njih, jih poslušamo, jim sledimo. Vendar a vemo kaj se dogaja v ozadju, od kje pridejo te misli? Čigave misli sploh poslušamo?

Nenehno blebetanje

Ste že videli človeka, ki se je pogovarjal sam s seboj? Na glas. Kaj ste si mislili o tem človeku? Da je nor, malo prismojen, za v norišnico? In kakšna je razlika med tem človekom in nami? Edino ta, da ta človek govori na glas, večina si pa misli govori le v glavi. Edino to je razlika… Smešno, ne?

Nekateri se sploh ne zavedajo, da stalno mislijo, da glas v glavi stalno blebeta. Če pa se zavedamo, če opazimo, da neprestano mislimo, potem pa je jasno, da mora obstajat nek del nas, ki to opazi. Torej nismo le ta glas v glavi, nismo naše misli, ker če bi bili, ne bi mogli opazit da razmišljamo. Podobno je pri sanjah, ponavadi se ne zavedamo da sanjamo, so pa tudi takšne sanje, ko vemo da sanjamo. Nadaljuj z branjem zapisa: ‘Kdo MISLI v tvoji GLAVI’