Tag Archive for 'renounciation'

Alan Watts ~ Negotove družbe sovražijo outsiderje

ali ‘Mesto za puščavnika’ (A place for the hermit (‘Out of Your Mind’ – cd 10, track 12)) ali ‘Sistem sovraži outsiderja?’ (The System Hates an Outsider?’ (youtube: TheSpartacat)) ali ‘Negotove družbe in puščavniki’
 

alan-watts--negotove-druzbe-sovrazijo-outsiderje

Šah-mat:

Srednjeveška družba na zahodu je v nasprotju s hindujsko družbo, dovolila ljudem, da so izstopili iz igre. Globoko je spoštovala in spodbujala puščavnike, menihe, nune različnih discpilin. To je ta razlika med zahodom in Indijo, kjer se nisi mogel pridružiti bhramana kasti, duhovniški kasti, iz kakšne druge kaste. Medtem ko v evropskem kastnem sistemu, če ste postali duhovnih ali klerik, katerekoli vrste — klerik enostavno pomeni izobražena oseba — ste se lahko seznanili z vsemi drugimi kastami, enkrat ko ste bili v duhovniški. Tako da, to je bil čudoviti način, da se povzpnete po družbeni lestvici. Lahko ste od služabnika postali duhovnik in celo škof, ter se posvetovali s plemstvom. To je bil edini odprti način med sloji. In ker so bili izobraženi ljudje; preko izobrazbe in preko univerz, ki so jih financirali kleriki, se je naš kastni sistem začel lomiti, in dobili smo idejo o tem, da izberemo lastno usmeritev, ne le da sledimo temu, kar so počeli naši starši.

Tu bi rad opozoril še na nekaj drugega: o možnosti izstopa iz igre. Tega naša družba trenutno ne spodbuja. Na lastno pest, brez velikanskih težav, to ne morete postati. Najprej zaradi tega, ker ste ubogi potrošnik. Vidite, tu okoli imamo kar nekaj hermitov, tu je človek, ki gradi to barko (boat). in on je pravzaprav tisti, ki se ni pridružil, je slab potrošnik; in veliko živijo tu okoli. Večinoma to niso ljudje delovnega sloja, to so ljudje, ki so zapustili univerzo, ker so sprevideli, da je neumnost; takšne vrste ljudi, ki bi jih morda imenovali ‘beatniki’. Ampak vidite, mesto tega ne mara, kajti oni nimajo v lasti prave vrste avta, zaradi tega lokalni prodajalec avtomobilov slabše posluje; nimajo trate, zato jim nihče ne more prodati vrtnih kosilnic (lawn-mowers); zelo malo uporabljajo pomivalne stroje in podobne naprave, ne potrebujejo jih. Nosijo modre kavbojke in podobne reči, tako so se lokalne trgovine z oblačili počutijo slabo, ko gledajo te ljudi. Zelo enostavno živijo. Tega pa ne smete početi. Morate živeti na zapleten način. Morate imeti avto, s katerim se identificirate kot oseba z vrednostjo. Status in podobno.

Vidite, v naši družbi imamo velik problem. Čemu je ta problem? Vedno je precej nepomembna manjšina teh, ki se nočijo priključiti, ali ljudi, ki so zapustili igro. Ampak odkrili boste, da so NEGOTOVE družbe tiste, ki so najbolj netolerantne do tistih, ki se nočejo priključiti. Tako močno dvomijo o veljavnosti svojih pravil igre, da pravijo, “VSAKDO MORA IGRATI!” To je dvorezni meč. Ne morete reči osebi, “ti MORAŠ igrati.” Kajti kar pravite je: “Moraš nekaj narediti, kar bo sprejemljivo le, če to narediš prostovoljno.” Vidite? Torej, “vsakdo mora igrati” je pravilo v ZDA, in je pravilo v skorajda vsaki republikanski vladi; mislim, republikanske v stilu demokratičnosti [besedna igra: v ZDA imajo dve politični stranki, republikance in demokrate]. Ker so zelo negotovi. Kajti vsakdo je odgovoren; lahko poizkušate da niste, se temu izogniti, naj senatorji ali predsednik to uredi, ampak teoretično, vsakdo je odgovoren; to pa je strašljivo. Vidite, ko veste kaj je prav, je aristokracija, je duhovščina, in oni vedo kaj bi bilo potrebno storiti, navajeni so vladanja. Ampak sedaj je to v vaših rokah, in pravite: “Kaj bomo storili?” Jaz mislim na ta način, ti misliš na drug način, on misli še drugače, in tako smo vsi zmedeni. Zatorej, se moramo bolj in bolj podrediti. Individualizem, togi individualizem vedno vodi v konformizem, kajti ljudje se prestrašijo. Zato se kot čreda natlačijo skupaj; to povežemo z industrijsko družbo, množično proizvodnjo in podobno: vsi nosijo enaka oblačila, zdravo-razumna oblačila, ki niso preveč umazana, in postanemo bolj in bolj otopeli in dolgočasni (drabber) — z izjemo kalifornijske revolucije.

Razlog za to je, na nek način, da se je demokracija, kot smo jo preizkusili, začela na napačni nogi. Vidite, v svetih spisih, v krščanskih spisih piše, da smo vsi enakovredni v očeh Boga. To je mistični izraz. To pomeni, da so s stališča Boga vsi ljudje božanski, in igrajo svojo pravo funkcijo. In to je nekaj, kar je res na nekem nivoju zavesti. Ampak če stopimo korak navzdol in poizkušamo uporabiti mistični uvid v praktične reči vsakodnevnega življenja, kaj dobite? Dobite parodijo misticizma. Dobite idejo, ne da je vsakdo enak v Božjih očeh, ampak da so vsi ljudje enako podrejeni. Zaradi tega so vse birokracije nesramne, zaradi tega je policija nesramna, zaradi tega morate čakati v vrstah in podobno. Kajti vsakdo je pokvarjen, vsakdo je enako podrejen. To postane parodija demokracije. In pazite se takšne vrste družbe! Zelo hitro se spreobrne v fašizem, kajti zelo se boji ljudi, ki ji ne pripadajo.

Sedaj, svobodna in prosta družba, ljubi tuje ljudi. Pravzaprav je nekoliko slabo za integriteto outsider-ja, kajti postane sveti človek, vidite. In ljudje ga hvalijo, mu dajejo hrano, poskrbijo za tujca. Kajti vedo, da ta človek za njih nekaj počne in ima pogum, ki ga mi sami nimajo. Ta tujec, ki živi tam v gorah, je na najvišjem vrhu človeškega razvoja. Njegova zavest je eno z Božanskim. In super je imeti nekoga takšnega v bližini. Počutite se nekoliko boljše. On je prišel do spoznanja, ve o čem se gre, in potrebujemo določeno število takšnih ljudi. Četudi se ne pridružijo naši igri nam povedo: “Vidite, to kar počnete je le igra. V redu je, ne bom vas obsojal/grajal, vendar to je le igra. In mi zgoraj v gorah vas gledamo, vas ljubimo, imamo sočutje do vas, vendar oprostite, ne bomo se pridružili.” In to daje skupnosti veliko moč. Kajti pove vladajočemu, na zelo očiten način, da je nekaj več kot le vladanje. Zaradi tega so modri kralji v bližini imeli tako duhovnike kot tudi dvorne norčke. Dvorni norček je veliko bolj učinkovit kot duhovnik, kajti spomni kralja, da je navsezadnje vse le hec*. In veste, kako je v ‘Richard II.’ (Shakespeare), kjer pokličejo* dvornega norčka, ‘the antic’, kralj reče: “Within the hollow crown That rounds the mortal temples of a king Keeps Death his watch and there the antic sits, Scoffing his state and grinning at his pomp, Allowing him a little time To monarchize, be fear’d and kill with looks, and at last comes death. And with a pin Bores through his castle wall, and farewell king!” Vidite, duhovnik ali dvorni norček vedno opomni kraljevo osebje oz. vladajočega: “Umrli boste, smrtniki ste. Ne domišljaj si, da si Bog.. kot kralj; si le PREDSTAVNIK Boga. In obstajajo sile, področja (domain), ki so precej, precej preko vašega, in veliko, veliko višje.”

A za republikansko vlado je to zelo težko spoznati, saj je negotova. In zatorej, v našem sedanjem svetu, ne morete zapustiti nacionalnosti brez velikanskih težav. Ljudje, ki so poizkušali zapustiti nacionalnost, njih nenehno preusmerjajo iz enega konca na drugega. VI MORATE PRIPADATI TEJ STVARI! Ali kot je rekel Thoreau: “Ne glede na to, kako daleč greste v gozd, vam bodo ljudje sledili in vas prepričevali, da bi le pripadali njihovi obupani družbi sestavljeni iz čudnih ljudi.” (“How ever far into the forest you may go, men will pursue and compel you to belong to their desperate company of odd-fellows.”)

 

Svami Vivekananda ~ Dve poti

“Vstopite skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo in veliko jih hodi po njej. Kako ozka so vrata in tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.” ~ Jezus, Evangelij po Mateju 7,13-14
 

Odlomek iz predavanja ‘Maja in svoboda‘; London, 22. oktober, 1896.

swami vivekanandaNa en ali drug način, smo vsi v tem. Je najbolj težavno in zamotano stanje reči, katerega moramo razumeti. To so poučevali v vsaki državi, vsepovsod učili, ampak le redki so v to verjeli, kajti dokler sami tega ne izkusimo, ne moremo verjeti. Kaj nakazuje? Nekaj zelo strašnega. Vse je obsojeno na propad. Čas, maščevalec vsega pride in nič ne ostane. Pogoltne svetnike in grešnike, kralje in kmete, lepe in grde; nič ne pusti. Vse hiti k cilju, k uničenju. Naše znanje, umetnosti, naša znanost, vse hiti naproti temu. Nihče ne more zajeziti valovanja, tega nihče ne more zadržati niti za eno samo minuto. Lahko skušamo pozabiti, na enak način kot oseba v mestu, v katerem je izbruhnila kuga, ustvari pozabo s pitjem, plesanjem in ostalimi jalovimi poizkusi, in tako postane paralizirana. Poizkušamo pozabiti, poizkušamo se preslepiti z vsemi možnimi čutnimi užitki. In to je maja [1].

Dva načina sta bila predlagana. En način je, kot vsi vemo, zelo pogost, in ta je: “Je že res, ampak ne mislite na to. ‘Veselite se, dokler sije sonce’, kot pravi pesnik. Vse to je res, to je dejstvo, ampak ne menite se za to. Polastite se nekaj užitkov, katere lahko, naredite nekaj malega, kar lahko, ne glejte na temno stran slike, ampak vedno proti upajočemu, proti pozitivni strani.” Nekaj resnice je na tem, ampak je tudi nevarnost. Resnica je ta, da je to zelo dobra motivacijska moč. Upanje in pozitivni ideal sta zelo dobri motivacijski moči za naše življenje, ampak v tem obstaja določena nevarnost. Nevarnost je, da se v obupu odpovemo boju. Takšna je usoda tistih, ki pridigajo, “vzemite svet takšen kot je; usedite se čim bolj mirno in čim bolj udobno kot lahko, in bodite zadovoljni z vsemi temi bridkostmi. Ko prejmete udarce, recite, da niso udarci ampak so rože; in ko vas kot sužnje preganjajo naokoli, recite, da ste svobodni. Dan in noč pripovedujte svoji duši in drugim laži, kajti to je edini način, da živite srečno.” To se imenuje praktična modrost, in nikoli ni bila bolj razširjena kot v devetnajstem stoletju, kajti nikoli prej nismo prejeli močnejših udarcev kot v sedanje času; konkurenca ni bila nikoli tako huda, človek ni bil nikoli tako krut do sočloveka, in zaradi tega mora biti ponujena takšna tolažba. Na najmočnejši način se je uveljavila v sedanjem času; ampak propade, in vedno mora propasti. Gnilobe ne moremo prikriti z rožami, to je nemogoče. Ne bi dolgo pomagalo; kajti kmalu bi rože ovenele, in gniloba bi bila slabša kot kdajkoli pred tem. Tako je tudi z našim življenjem. Lahko poizkušamo prekriti stare in gnojne rane z zlato tkanino, ampak prišel bo dan, ko bo zlata tkanina odstranjena in vsa umazanija bo razkrita.

Ni torej nobenega upanja? Res je, da smo vsi sužnji maje, rodimo se v maji, in živimo v maji. Ali ni nobenega izhoda, nobenega upanja? Da smo vsi nesrečni, da je ta svet v resnici zapor, da še celo tako imenovana ‘trailing beauty’ ni nič drugega kot zapor, in da sta celo naš um in intelekt zapor, vse to je znano že veke in veke. Nikoli ni bilo človeka, nikoli ni bilo človeške duše, ki ni tega na trenutke čutila, četudi pravi drugače. In starejši ljudje to najbolj občutijo, kajti v njih so nakopičene izkušnje celotnega življenja, kajti njih narava ne prevara zlahka. Ali ni nobenega izhoda? Ugotovimo, da z vsem tem, s tem strašnim dejstvom pred nami, sredi žalosti in trpljenja, celo v tem svetu, kjer sta življenje in smrt sinonimna, celo tukaj je še vedno majhen glasek, ki odmeva skozi vse veke, skozi vsako državo in vsako srce. “Ta moja maja je božanska, zgrajena iz različnih kvalitet, in zelo težko jo je prečkati. Vendar tisti, ki pridejo k Meni, prečkajo reko življenja.” [Bhagavad-gita 7.14] “Pridite k Meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in Jaz vam bom dal počitek.” [Evangelij po Mateju 11,28] To je glas, ki nas vodi naprej. Človek ga sliši, in ga je slišal skozi vse veke. Ljudje zaslišijo ta glas, ko se zdi, da je vse ostalo izgubljeno, in da je upanje pošlo; ko je človekova odvisnost od njegove lastne moči poražena, in se zdi, da je vse izpolzelo iz rok, in da je življenje brezupna ruševina. Tedaj zasliši glas. To se imenuje religija [2].

Na eni strani, torej, je drzna trditev, da je vse to neumnost, da je vse to maja, ampak skupaj s tem je najbolj upajoča izjava, da je izhod iz te maje. Na eni strani nam praktični ljudje rečejo: “Ne belite si glave s takimi neumnostmi kot sta religija in metafizika. Živite tukaj; to je res zelo slab svet, ampak naredite najboljše iz njega kar lahko.” Kar pomeni, če povemo brez olepšav: živite hinavsko življenje, polno laži, življenje nenehnih prevar, in prikrijte vse žalosti kakor najbolje znate. Zakrpajte spet in spet, dokler ni vse izgubljeno in ste tudi vi sami le ena velika krparija. Temu se reče praktično življenje. Tisti, ki so zadovoljni s tem krpajočim življenjem, ne bodo nikoli prišli k religiji. Religija se začne z velikanskim nezadovoljstvom glede sedanjega stanja reči, z našim življenjem, sovraštvom, velikanskim sovraštvom do praktičnega načina življenja, in neskončnim gnusom zaradi laži in prevar. Le tisti je lahko religiozen, ki si tako kot Buda nekoč pod figovim drevesom upa reči, ko se je ta ideja praktičnosti pojavila pred njim, in je videl vso njeno neumnost, a vendar ni mogel najti izhoda. Ko je prišla nanj skušnjava, da se odpove iskanju resnice, in gre nazaj v svet, živi staro življenje laži, imenuje reči z napačnimi imenom, sebi in vsem ostalim nenehno pripoveduje laži, je on, velikan, to porazil in rekel: “Smrt je boljša kot to vegetativno ignorantsko življenje; boljše je umreti na bojišču, kot živeti življenje poraženca.” To je osnova religije. Ko človek zavzame takšno stališče, je na poti da odkrije resnico, je na poti do Boga. Ta odločnost mora biti prvi impulz na poti k religioznosti. Sam zase si bom utrl pot. Spoznal bom resnico ali v tem prizadevanju umrl. Kajti na tej strani ni ničesar, vse je pošlo, izgineva vsak dan. Lepa, upajoča, mlada oseba danes, je veteran jutri. Upanja in užitki bodo umrli kot cvetovi z jutrišnjim mrazom. To je na eni strani; na drugi strani so veliki čari zmage, zmagoslavje nad vsemi boleznimi življenja, zmagoslavje nad življenjem samim, zmaga vesolja. Na tej strani človek lahko stoji. Torej tisti, ki se upajo bojevati za zmago, za resnico, za religijo, so na pravi poti; in to poučujejo Vede [ter ostali sveti spisi, op. pr.]. Ne obupujte; pot je zelo težka, kot da bi hodili po robu britve; vendar ne obupujte, dvignite se, prebudite se, in najdite ideal, najdite cilj.

 
 
——————–

Tole bi lahko bil tudi moj manifest; všeč mi je ta racionalizacija ‘duhovne poti’/religije, in ta vpogled v običajen/posvetni način življenja.
 

Opombe:
[1] maja (sanskrt: maya), ne zgolj kot “iluzija”, kakor se ponavadi uporablja/prevaja/razume, ampak kot “preprosta trditev o dejstvih – kaj smo in kaj vidimo okoli sebe” (iz predavanja ‘maja in iluzija’].
Mogoče se bomo morali v slovenščini še malo navaditi na to besedo; ker če že imamo: maša, roman, rok, meta, ajda,.. je lahko tudi maja.
[2] religija v pravem pomenu besede, preko vsakršnih institucij

zadnji popravek: 25.01.2013