Tag Archive for 'resnica'

Troje primarnih platform

Troje primarnih matric ali podpornih sistemov, brez katerih življenje/eksistenca ne bi bila mogoča.
V hierarhičnem vrstnem redu gre to nekako takole:

1. Bog
2. materija
3. družba

1. Bog, Enost, One Infinite Creator, Intelligent Infinity, Bhrama, Resnica,.. kar je komu ljubše
na nižjih nivojih je to: Ljubezen, Modrost,
intuicija, in-spir(it)-acija,..
um, intelekt, inteligenca, sposobnost zavedanja, sposobnost mišljenja,..

2. materija; “fizično” vesolje, osončje, primeren planet, narava/ekosistem, telo, kamnine, minerali,…

3. družba; družina, rodbina, skupnost, vas, mesto, država, unija, rasa, človeštvo,…
 

Brez družine, brez očeta in mame, brez moškega in ženske, ni otroka, ni nadaljevanja življenja.
Brez materije, brez trdne podlage, brez zaščite, vode, hrane, vira toplote in ostalih surovin, bi telo bilo izgubljeno in hitro propadlo. Materija nudi osnovne pogoje preživetja in občutek varnosti – enkrat ko se bitje nauči in prilagodi njenim osnovnim zakonitostim.
In Bog? Intuicija, intelekt, intuitivni prebliski, zavedanje, da obstaja nekaj večjega kot zgolj življenje odvisno od materije. Umetnost, lepota, dobrota, Ljubezen, Modrost, Resnica,.. Tisti, ki daje materiji življenje, tisti, ki je preko svoje zavestne inteligence poskrbel, da vse poteka v kolikor toliko urejenih ciklih.

Sicer je mogoče življenje brez zavedanja Boga, vse zgoraj našteto jemati kot samoumevno,… a vendar, bolj ko človek, prodoren opazovalec, znanstvenik, opazuje svet okoli sebe, bolj ko se poglablja v materijo, več skrivnosti odkrije in bolj in bolj dobiva občutek, da je le nekaj več kot slepo naključje, da tudi materija ni tako neumna in brezčutna, kot se zdi na prvi pogled. … Več intuitivnih uvidov kot ima človek v svet okoli sebe, bolj ta svet razume in bolj se mu lahko prilagodi; odkriva nove in nove izume, ki (naj bi mu v idealnih razmerah) olajšali življenje, in ga naredili bolj in bolj čistega, tako da bi bil s časoma manj in manj odvisen od materije in golega preživetja, z manj surovin in živil bo lahko dobil več hrane in energije, in bolj in bolj bo dobival moč za življenje iz duhovnih vrednot: iz Ljubezni, Modrosti, Resnice. Na to nakazujejo tudi naslednje besede iz Evangelija po Janezu: “Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki pride iz božjih ust.
.
.
Če se tega torej zavedamo, če se zavedamo, da je Bog tisti, ki daje življenje, in ne materija, niti ne družba, potem se avtomatično postavlja naslednje vprašanje: Kaj narediti z družbo, ki prezira drugo platformo (materijo), in popolnoma zanemari prvo (Boga, Resnico; Ljubezen, Modrost, Dobroto,..)? … …
 
 

Albert Einstein ~ Uspeh: delo, igra, držati jezik za zobmi

"Če A pomeni uspeh v življenju, potem A = x + y + z. Delo je x, igra je y, in z je držanje jezika za zobmi."

“If A is success in life, then A = x + y + z.
Work is x, play is y and z is keeping your mouth shut.”
(Said to Samuel J Woolf, Berlin, Summer 1929.)

* Delo, to je jasno vsem. No, vsaj do nedavnega, do prihoda instant filozofije, je bilo. Pa vendar, ne preveč, npr. ‘Mirobljubni bojevnik’

* Igra, radovednost,.. Kot zanimivost: delfini so ene od najbolj intelegentnih živali, ravno tako so pa eni od bolj igrivih in domiselnih bitij (tudi ko odrastejo). Glej npr. Ocean Giants, Deep Thinkers (BBC, 2011).

* Držati jezik za zobmi, biti tiho, “ne dajati psom tega kar je sveto” oz. “svinjam ne mečite svojih biserov”,..

* lahko bi še dodali:
** etičnost, počasna pot, pot služenja, namesto pot slave: “Ne prizadevajte si, da postanete človek uspeha, ampak raje si prizadevajte, da postanete človek vrednosti.” (“Try not to become a man of success, but rather try to become a man of value.”)
** svoboda: “Vse kar je resnično veličastno in navdihujoče, je bilo ustvarjeno s strani posameznika, ki je imel možnost delati v svobodi.” (“Everything which is really great and inspiring is created by the individual who can labour in freedom.”)
** domišljija, sposobnost imaginacijeĆ/vizualizacije: “V meni je dovolj umetnika, da brez zadržkov uporabim svojo domišljijo. Domišljija je pomembnejša od znanja. Znanje je omejeno. Domišljija zaobjame celoten svet.” (“I am enough of an artist to draw freely upon my imagination. Imagination is more important than knowledge. Knowledge is limited. Imagination encircles the world.”) N. Tesla in Nassim Haramein bi se prav tako strinjala, da je pomembna sposobnost ‘notranjega videnja’.
** stremljenje k Resnici: “Hočem spoznati Njegove misli, ostalo so podrobnosti.” (“I want to know how God created this world. I’m not interested in this or that phenomenon, in the spectrum of this or that element. I want to know His thoughts, the rest are details.)”
** kvaliteten spanec in (popoldanski) počitek: ključne besede za iskanje “albert einstein afternoon napping”
 

*** več citatov z viri: http://en.wikiquote.org/wiki/Albert_Einstein
 
*** Kdor je bral Vivekanando ali kakšne podobne tekste, bo našel zelo podobne principe.
 

2012 po domače

(da uporabim to tako popularno letnico)

Čas nekako ne obstaja, je iluzija/slepilo naše realnosti/dimenzije/kompaktnosti/planeta. Tudi, če rečemo, da obstaja, ne moremo mimo dejstva, da je močno SUBJEKTIVEN; štos preko e-pošte, ‘relativnost časa’:

V postelji:
– Pogledaš na uro: 6.00
– Pogledaš čez 5 minut: 6.45 !!

V službi/šoli:
– Pogledaš na uro: 14.00
– Pogledaš čez 20 minut: 14.01 !!

 

Slišati je, da se “čas pospešuje”; več se da narediti v enem dnevu, daljšo razdaljo prepotovati, več je reči, katere je potrebno vedeti, da je človek na tekočem; nove in nove vse bolj napredne teorije na vseh področjih, knjige, članki, intervjuji, resničnostni šovi, športno dogajanje, odmevni dogodki doma in po svetu,.. dolgov, položnic, propadlih podjetij, revnih ljudi,… človek lahko hitreje napreduje, hitreje dojame Resnico, ji je bližji, laž je vse bolj očitna,,.. Vsega je čedalje več, hitreje je možno doseči, hitreje nas doseže; tako dobro kot slabo.
 

Čas ni resničen, je pa resnična frekvenca/vibracija, in ravno tako je slišati (in čutiti), da se vibracija planeta dviguje; vstop v novo dimenzijo, 2012 in okoli ter ostalo. Dvigovanje frekvence pa pomeni, da je več je Luči, Svetlobe, Resnice, Modrosti, Radosti, Iskrenosti,…
Ker je tega čedalje več, je čedalje manj prostora za temo/laž, ki je vsa ta tisočletja (vsaj 5 jih je) vladala temu planetu. “Moj” občutek o tem času v katerem živimo, o 2012, “koncu sveta” in podobnem je: tema ve, da ji je čas tukaj štet, in da je kmalu ne bo več, zato poizkuša izkoristiti še svoje zadnje dneve in izrabiti svojo moč čim boljše, da si bo nabrala čim več energije, torej jo čim več pobrala ljudem. Zato vsa ta panika, strah, tempirane in potencirane krize, ekonomska, socialna in na vseh ostalih področjih, ki vse kričijo, “brez nas vam živeti ni”, “brez naših bank in institucij boste zgnili”,.. In ravno tako veliko slepil; šovi, športni dogodki, evro-vizije (vizija, haha), trač novice,…
Ker se jim čas izteka, se skušajo pokazati tudi kot osvoboditelji. Maitreya na primer, ki ne prinaša čisto nič Resnice, ampak nasprotno, in – ne vem če je to povezano – navidezna/hologramska/’in tudi malo manj’ (npr. tajni projekti) invazija letečih krožnikov in “nezemljanov”. In verjetno nas nas bodo potem vlade/korporacije zaščitile in naredile vse v naše dobro, tako da nam bodo vzeli/pokradli še več pravic in svoboščin in nas še bolj omrtvičili – povečali svojo moč. Pod lažno osvoboditev spadajo tudi ti s strani podmladkov elit vodeni množični protesti (čeprav niso bili oni pobudniki – zato so potrebovali nekaj časa, da je prišlo v medije), ki bojda celo zahtevajo svetovno centralno banko; nekako v stilu že dobro poznanega brain-wash gesla, “da se takšna kriza ne bo ponovila nikoli več”.
 

Resnica je, Resnice bo še več, Resnica bo na koncu prevladala, ampak malo bo potrebno še “počakati” (kar pomeni, nadaljevati s pripravami, živeti Resnico kolikor je možno), da tema/laž izpoje svojo vladavino do konca. Zato se ne dajte premotiti in ne obupajte, četudi je na trenutke izredno hudo; predvsem pa ne prodajte svoje duše, čeprav se zdi, da se vse okoli vas podira in da je tema močnejša.
 

Začetek gorja; Jezus, Matejev evangelij 24,3-14

3 Ko pa je sedèl na Oljski gori, so stopili k njemu učenci in ga na samem vprašali: »Povej nam, kdaj bo to in kakšno znamenje bo napovedovalo tvoj prihod in dovršitev sveta?« 4 Jezus jim je odgovoril: »Glejte, da vas kdo ne premoti! 5 Veliko jih bo namreč nastopilo pod mojim imenom in bodo govorili: ‘Jaz sem Kristus,’ tako da bodo mnoge zbegali. 6 Slišali pa boste o vojnah in novice o vojskovanjih; glejte, da se ne daste zbegati! Vse to se namreč mora zgoditi, vendar to še ne bo dovršitev. 7 Vstal bo narod zoper narod, država zoper državo. Lakota in potresi bodo na raznih krajih, 8 vendar bo vse to kakor začetek porodnih bolečin. 9 Takrat vas bodo izročali mučenju in vas bodo morili. Vsi narodi vas bodo sovražili zaradi mojega imena. 10 Veliko jih bo takrat klonilo. Izdajali bodo drug drugega in se sovražili. 11 Nastopilo bo veliko lažnih prerokov in bodo mnoge premotili. 12 Ker bo krivica narasla, bo ljubezen pri mnogih ugasnila. 13 Kdor pa bo vztrajal do konca, bo rešen. 14 In ta evangelij kraljestva bodo oznanjali po vsem svetu v pričevanje vsem narodom, in takrat pride dovršitev.«

 

P.S. Kot že nekdo od znanih “inspiratorjev” je rekel, “človeštvo sploh še ni začelo živeti, pa naj bi se že končalo”.
Drži, drži,.. Vse kar se bo končalo je vladavina laži, to pa ne pomeni, da mora zaradi tega vse življenje na zemlji izumreti.
 

Trinitas VIII ~ Lev Nikolajevič Tolstoj

Lev Nikolajevič Tolstoj (9. september 1828, – 20. november 1910); “med plemičem in ruskim kmetom”. Prepisano iz že prevedenih in izdanih knjig.
 
 

Kreutzerjeva sonata (1889); poslovenil Fran Pogačnik, v Ljubljani 1924, natisnila in založila zvezna tiskarna in knjigarna. Izpoved človeka, ki je živel v nevzdržnem zakonu, umoril svojo ženo in bil oproščen.

“Nekoč sem ogledoval pariške zanimivosti in zašel tudi v razstavo, kjer so naznanjali, da kažejo žensko z brado in morskega psa. Izkazalo se je, da je bil to moški v izrezani ženski obleki in navaden pes, ki je bil zavit v mroževo kožo in plaval v banji, napolnjeni z vodo. Vse to je bilo jako malo zanimivo. Ko pa sem razstavo zapuščal, me je gospodar vljudno spremljal, pri vhodu pa se je obrnil k občinstvu in pokazal name, rekoč: ‘Vprašajte gospoda, ali ni vredno, da si ogledate! Vstopite, vstopite! Frank za osebo!’ Meni je bilo nerodno povedati, da ni vredno gledati, s čimer je gospodar ravno računal. Tako se godi bržkone tudi onim, ki so okusili vso priskutnost ______(medenih tednov, npr.) in nočejo razočarati drugih. Tudi jaz nisem hotel nikogar razočarati, sedaj pa ne uvidim, čemu bi ne govoril resnice.” (str 37)

“Preteklo je nekaj časa, in zopet je ta medsebojni črt utonil v zaljubljenosti, t. j. v čutnosti. Še sem se tešil z mislijo, da sta bila ta dva spora napaki, ki ju je mogoče popraviti. Prišel je pa tretji in četrti prepir: sedaj sem razumel, da to niso slučajnosti, da mora tako biti in da bo vedno tako; prestrašil sem se, kaj še pride! Poleg tega me je mučila še ta grozna misel, da le jaz ne živim tako z ženo, kakor sem pričakoval, dočim v drugih zakonih ni tega. Takrat še nisem vedel, da se godi tako v vseh zakonih, da pa mislijo vsi, kakor sem mislil jaz, da so izključno oni tako nesrečni, ter zatajujejo to svojo osebno sramotečo nesrečo ne le pred drugimi, temveč tudi samim sebi; niti sebi je nočejo priznati. (str 45)

“V tem je ravno odrešenje in kazen za človeka, da se more, ako ne živi prav, zaslepiti, da ne vidi bednosti svojega stanja.” (str 63)
“V mestu lahko živi človek sto let, ne da bi spoznal, da je že davno umrl in izginil. Nima časa, da bi se ukvarjal s samim seboj, ves čas je zaposlen.” (str 65)

 
 

Smrt Ivana Iliča (1886); (podatkov o prevodu in izdaji trenutno nimam); o uspešnem meščanu, ki nenadoma zboli in ima le še nekaj dni življenja. Nihče se v resnici ne zanima zanj, tako kot se on v življenju ni zanimal za nikogar. Vse kar bližnje, ženo in otroke, zanima je, kaj in koliko bodo podedovali in kako bi lahko z njegovo smrtjo od države največ iztržili.

Vse se je vršilo s čistimi rokami, v čistem perilu, s francoskimi besedami, in kar je poglavitno, v najvišji družbi, torej z odobravanjem najvišje postavljenih ljudi. (str 8 )

Bilo je čisto tako, kakor je pričakoval; vse je bilo kakor vedno. Tako čakanje, tako narejena važnost, ki jo je poznal pri samemu sebi na sodniji, potem trkanje in poslušanje in vprašanje, ki so zahtevala vnaprej določenih in očitno nepotrebnih odgovorov in značilnih zdravniških izrazov, češ, “samo izroči se nam, pa že vse uredimo – mi vemo, in sicer nedvomno, kaj je storiti”, vse po enem kopitu, za vse ljudi, tako ali drugačne, enako – vse točno tako, kakor na sodniji. Slovit zdravnik je delal nad njim ravno tak obraz, kakršnega je delal on na sodniji nad obtožencem. (str 68)

“Mene ne bo več, kaj tedaj bo? Ničesar ne bo. Toda kje bom, ko me ne bo več? Ali res smrt? Ne, nočem.” (..) “Zakaj? Saj je vseeno.” (..) “Smrt. Da, smrt. In nihče ne ve in noče vedeti in nikomur se ne smilim. Muzicirajo. Vseeno jim je, a tudi nje čaka smrt! Neumne stvari! Jaz prej, oni kasneje, toda čaka jih isto. Pa ti rajajo! Živali!” (str 74)

 
 

Vstajenje (1901); roman prevedel Vladimir Levstik, Državna založba Slovenija 1978. Govori o plemiču, ki je…..

II 24, str 317; ženski čut za zapeljevanji:

“To je vseeno. Razumem vaše čustvo in razumem tudi njo – no prav, prav, saj ne bom govorila o tem,” se je prekinila, ko je opazila na njegovem obrazu nejevoljo. “Razumem pa tudi to, da bi, ko ste videli vse trpljenje, vso strahoto tega, kar se godi v jetnišnicah,” je govorila Mariette, ki si je želela samo nekaj: da bi ga pritegnila k sebi. In s svojim ženskim čustvom je slutila vse, kar mu je bilo važnega in dragega. “Da bi hoteli pomagati trpečim, njim, ki tako strašno, strašno trpe zaradi drugih ljudi, zaradi njihovega ravnodušja in njihove okrutnosti… Razumem, da bi človek mogel dati za to življenje; sama bi ga dala. A vsak ima svojo usodo…” (..)

Pozneje se je Nehljudov mnogokrat z občutkom sramu spominjal vsega svojega pogovora z njo; spominjal se je njenih besed, ne toliko lažnivih, kolikor spretno prilagojenih njegovim besedam, in tistega obraza – sama ganjena pozornost ga je bila na pogled – s katerim ga je poslušala, ko ji je pripovedoval o strahotah jetnišnice in svojih vtisih na kmetih.

Ko se je grofinja vrnila, se nista pogovarjala samo kakor stara, ampak kakor tesna prijatelja, ki edina razumeta drug drugega sredi množice, katera ju ne razume. Govorila sta o krivičnosti oblasti, o trpljenju nesrečnikov, o siromaštvu ljudstva; v resnici so njune oči, ko sta ob žuborenju pogovora gledala drug v drugega, venomer vpraševale: “Ali me moreš ljubiti?” in odgovarjale: “Morem.” In spolni nagon, ki se je odeval v najbolj nepričakovane in mavričaste oblike, ju je vlekel drugega k drugemu.

(…)

Ko si je Nehljudov zjutraj v duhu ponovil včerajšnje misli, se je začudil temu, kako ji je mogel le minuto verjeti.
 
 

II 40, str 383; smo ljudje ali službe/institucije?:

Vse to se je zgodilo zaradi tega,” je pomislil Nehljudov, “ker vsi ti ljudje, gubernatorji, ravnatelji jetnišnic, revirni nadzorniki in redarji mislijo, da so na svetu položaji, v katerih človeško ravnanje s človekom ni dolžnost. Vsi ti ljudje – tako Maslenikov ali spremni častnik – bi bili vendar, če bi ne bili gubernatorji, nadzorniki in častniki, dvajsetkrat premislili, ali je moči odpravljati ljudi v tako vročini in taki trumi; dvajsetkrat bi se bili spotoma ustavili, in če bi bili videli, da človek slabi in lovi sapo, bi ga bili odvedli iz množice, ga peljali v senco, mu dali vode, mu dali, da bi se bil oddahnil, in mu, če bi se bila nesreča zgodila, izkazali sočutje. Oni tega niso storili, še drugim so branili to storiti, samo zato, ker niso videli pred seboj ljudi in svojih dolžnosti do njih, ampak službo in njene zahteve, ki so jih postavljali nad zahteve človeških odnošajev. V tem je vse,” je mislil Nehljudov. “Če je moči priznati, da je karkoli važnejše od čustva človekoljubja, čeprav le za trenutek in le v enem samem, izjemnem primeru, tedaj ni zločina, ki ga ne bi bilo moči storiti nad ljudmi, ne da bi se imel storilec za krivega.

(..)

“Vsa stvar je v tem,” je mislil Nehljudov, “da ti ljudje priznavajo za zakon to, kar ni zakon, in ne priznavajo za zakon tega, kar je večni, nespremenljivi, neodložljivi zakon, po Bogu samem zapisan v človeška srca. Prav zato je tudi meni tako težko med temi ljudmi,” je mislil Nehljudov. “Kar bojim se jih. In res, ti ljudje so strašni. Strašnejši od razbojnikov. Razbojnik je vendarle še zmožen usmiljenja, a ti ga niso zmožni; zavarovani so zoper usmiljenje kakor kamenje zoper rast. Prav v tem so tako strašni. Pravijo, da so Pugačovi in Razini [dva slavna upornika v 18. in 17. stoletju] strašni ljudje. Ti so še tisočkrat strašnejši od njih!” je mislil dalje. “Če bi si zadali dušeslovno nalogo: kaj je treba storiti, da bodo ljudje našega časa, kristjani in človečanski, skratka, dobri ljudje počenjali najstrašnejša grozodejstva, ne da bi se čutili krive, tedaj je možna samo ena rešitev: treba je prav tega, kar se godi; ti ljudje morajo biti gubernatorji, nadzorniki, častniki in policisti, to je, biti morajo prvič prepričani, da je delo, imenovano državna služba, tisto, v katerem lahko ravnaš z ljudmi kakor s predmeti, brez človeškega, bratskega razmerja do njih, in drugič, morajo biti ti ljudje prav po tej državni službi tako zvezani drug z drugim, da ne more pasti odgovornost za posledice njihovega ravnanja z ljudmi na nikogar posebej. Zunaj teh pogojev v našem času ni možnosti izvrševati taka strašna dejanja kakor so ta, ki sem jih danes videl. Vsa stvar je v tem, da ljudje mislijo, da so položaji, v katerih lahko brez ljubezni občuješ s človekom; a takih položajev ni. S predmeti lahko ravnaš brez ljubezni; tako lahko sekaš drevesa, delaš opeko in kuješ železo, ne da bi ga ljubil, a z ljudmi ne moreš občevati brez ljubezni, prav tako kakor s čebelami ne moreš ravnati brez previdnosti. Narava čebel je taka, da ne. Če začneš ravnati z njimi brez previdnosti, boš škodil njim in sebi. Takisto je tudi z ljudmi. In to ne more biti drugače, zakaj vzajemna ljubezen med ljudmi je osnovni zakon človeškega življenja. Res je, da se človek ne more posiliti, da bi ljubil, tako kakor se lahko posili, da dela; iz tega pa ne sledi, da bi mogel občevati z ljudmi brez ljubezni, zlasti ako česa zahtevaš od njih. Če ne čutiš ljubezni do ljudi, sedi pri miru,” je mislil Nehljudov, govoreč sam sebi; “ukvarjaj se s seboj, z rečmi, s čimer hočeš, samo z ljudmi se ne ukvarjaj. Kakor lahko samo tedaj brez škode in s pridom ješ, kadar se ti hoče jesti, tako tudi z ljudmi samo tedaj lahko s pridom in brez škode občuješ, kadar ljubiš. Samo dovoli si brez ljubezni občevati z ljudmi, kakor si občeval včeraj s svakom, pa jih ni meja okrutnosti in zverinstva proti drugim ljudem, kakor sem danes videl, niti ne meje tvojemu lastnemu trpljenje, kakor sem izkusil v svojem življenju. Da, da, tako je,” je mislil Nehljudov.
 
 

III 28, str 483; o pravici do kaznovanja:

In z Nehljudovom se je zgodilo tisto, kar se pogosto zgodi z ljudmi, ki živijo duhovno življenje. Zgodilo se je to, da je bila misel, ki se mu je zdela od kraja čudna, paradoksna in celo smešna, našla v življenju bse bolj in bolj pogosto potrdilo zase in je zdavnaj mahoma stopila predenj kot najbolj preprosta in nedvomna resnica. Tako se mu je zdaj razjasnila misel, da je edino nedvomno sredstvo rešitve od tistega strašnega zla, ki tare vse ljudi, samo v tem, da bi se ljudje zmerom priznavali za krivce pred Bogom in potemtakem za nezmožne priznavati in poboljševati druge ljudi. Zdaj mu je postalo jasno, da sta vse tisto strašno zlo, katerega priča je bil po jetnišnicah in kaznilnicah, in mirna samozavest tistih, ki so ustvarjali to zlo, izvirali samo iz tega, ker so ljudje hoteli napraviti nekaj nemogočega: sami zli, so hoteli popravljati zlo. Grehotni ljudje so hoteli poboljševati grehotne ljudi in mislili, da bodo dosegli to po mehanični poti. A posledica vsega tega je bilo samo to, da so se revni in lakomni ljudje, ki so si napravili iz tega domnevnega kaznovanja in poboljševanje ljudi poklic, sami do skrajnosti pokvarili in nenehoma pohujšujejo tudi tiste, katere mučijo. Zdaj mu je postalo jasno, od kod je prihajala vsa ta strahota, ki jo je bil videl, in kaj je bilo treba storiti, da se odpravi. Odgovor, ki ga prej ni mogel najti, je bil tisti, ki ga je bil dal Kristus Petru: bil je v tem, da je treba odpuščati vselej in vsem, neštetokrat odpuščati, zato ker ni takih ljudi, ki ne bi bili sami krivi in bi zaradi tega mogli kaznovati ali poboljševati druge ljudi.

“Saj ni mogoče, da bi bilo tako preprosto,” si je ponavljal Nehljudov, a vendar je nedvomno videl, naj se mu je zdelo, ko je bil vajen narobe, izprva še tako čudno – da je bilo to nedvomno in ne samo teoretična, marveč tudi najbolj praktična rešitev vprašanja. Tisti večni ugovor, češ, kaj pa naj delamo z zločinci, ali naj jih puščamo kar tako nekaznovane? – ga zdaj ni več motil. Ta ugovor bi bil imel pomen, če bi bilo dokazano, da kazen zmanjšuje zločine in poboljšuje zločince; ker pa je dokazano popolnoma nasprotno in je očitno, da nimajo eni ljudje moči, da bi poboljševali druge, zato je edino pametno, kar morete storiti, to, da nehate delati tisto, kar ni samo zaman, marveč celo škodljivo in povrhu in nenravno in okrutno. Že stoletja in stoletja usmrčujete ljudi, ki jih spoznate za zločince. In kaj, ali jih je zaradi tega zmanjkalo? Ni jih zmanjkalo, marveč se je njih število povečalo še za tiste zločince, ki jih kazen pokvari, in tiste zločinske sodnike, državne tožilce, preiskovalne sodnike in ječarje, ki sodijo in kaznujejo ljudi. Neljudeh je spoznal, da družba in red sploh ne obstajata zato, ker imata te zakonite zločince, ki sodijo in kaznujejo druge ljudi, temveč zato, ker imajo ljudi vzlic tolikšni pokvarjenosti vendarle usmiljenje drug z drugim in ljubijo drug drugega.

 
 
dodano: 09. junij 2012
I 34, str 138; o prestopnikih in ali sodišča dobro opravljajo svojo vlogo (nekaj o tem sem tudi sam pisal, npr. Poiščimo in obesimo krivca! (se mi zdi)):

Stvar je bila jasna; a namestnik državnega tožilca je skomignil z rameni takisto kakor včeraj in zadajal bistroumna vprašanja, da bi z njimi ujel pretkanega zločinca.

V svojem govoru je dokazoval, da je bila tatvina izvršena v stanovanjskem poslopju in z vlomom in da je zaradi tega treba izreči nad fantom najtežjo kazen.

Po sodišču določeni branilec pa je, narobe, dokazoval, da tatvina ni bila izvršena v stanovanjskem poslopju in da zato, čeprav zločina ni moči utajiti, zločinec vendarle še ni tolikanj nevaren družbi, kakor je trdil namestnik državnega tožilca.

Predsednik je takisto kakor včeraj predstavljal utelešeno nepristranost in pravičnost ter podrobno razlagal in dopovedoval porotnikom to, kar so že vedeli in kar jim ni moglo biti neznano. Prav tako kakor včeraj so odrekali premore; prav tako so kadili; sodni pristav je prav tako klical: “Sodni dvor prihaja”, in orožnika, ki sta se borila s spancem, sta prav tako z golim orožjem sedela na svojim mestih in grozila zločincu.

Iz sodnega spisa je bilo razvidno, da je bil tega fanta njegov oče že kot dečka poslal v tobačno tovarno, kjer je prebil pet let. Letos pa je bil gospodar po neki nerodnosti z delavci odpustil, tako de je ostal brez službe; brez dela se je klatil po mestu in zapijal poslednje, kar je imel. V gostilni se je seznanil z nekim ključavničarjem, ki je bil, takisto kakor on sam, že prej izgubil službo in je zdaj hudo popival; in tako sta ponoči v pijanosti skupaj vlomila ključavnico in pobrala prvo, kar jima je padlo v roke. Zasačili so ju. Priznala sta vse. Posadili so ju v zapor, kjer je ključavničar še pred obravnavo umrl. Fanta so pa zdaj sodili kot nevarno bitje, pred katerim je treba družbo obvarovati.

“Prav takšno nevarno bitje kakor včerajšnja zločinka,” je mislil Nehljudov in poslušal vse, kar se je godilo pred njim. “Oni so nevarni. Ali mi nismo?… Jaz, razuzdanec in slepar, in vsi mi, vsi tisti, ki so videli, da sem tak, kakršen sem, in me ne samo niso prezirali, ampak so me celo spoštovali?

“Saj je vendar očitno, da ta fant ni kak poseben zločinec, ampak čisto navaden človek (to vsi vidijo), in da je samo zato postal to, ker je živel v okolnostih (okoliščinah), kakršne rodijo take ljudi. In zato je menda jasno, da se moramo, če naj ne bo takih fantov, potruditi in odpraviti te okolnosti, v katerih nastajajo taka nesrečna bitja. Saj ni bilo treba drugega, kakor da bi se bil našel človek,” je mislil Nehljudov, gledaje fantu v bolni, zastrašeni obraz, “ki bi se ga bil usmilil še takrat, ko so ga zaradi revščine dali iz vasi v mesto, in pomagal tej revščini, vendar tudi šele takrat, ko je že bil v mestu in šel po dvanajstih urah dela v tovarni s starejšimi tovariši, ki so ga zapeljali, v krčmo – treba je bilo, da bi se bil našel človek, ki bi bil rekel: ‘Ne hodi, Vanja, to ni dobro,’ pa deček ne bi bil šel; ne bil bi se pokvaril in ničesar slabega ne bi bil storil.

“A tak človek, ki bi se ga bil usmilil, se ni našel, niti eden ne v vsem času, ko je kakor divja živalca preživljal v mestu svoja učna leta in s kratko ostriženo glavo, da ne bi redil uši, tekal za mojstre v prodajalno; narobe, vse, kar je slišal od mojstrov in tovarišev, odkar živi v mestu, je bilo to, da je tisti pravi junak, ki slepari in pije, zmerja in se pretepa in razuzdano živi.

“Ko je pa potem, bolan in pokvarjen od nezdravega dela, pijančevanja in razuzdanstva, poneumljen in prismojen, kakor v sanjah brez cilja postopal po mestu in iz neumnosti zlezel v nekakšno shrambo in odvlekel iz nje nekaj rogoznic, ki niso bile za nobeno rabo več – tedaj se nismo morda potrudili, da bi odpravili vzroke, ki so privedli tega fanta v njegov sedanji položaj, ampak hočemo popraviti stvar s tem, da bomo kaznovali tega fanta!….

To je strašno!”

Vse to je mislil Nehljudov; tega, kar se je dogajalo pred njim ni več poslušal. Sam se je zgrozil nad tem, kar se mu je odkrivalo. Čudil se je, kako je bilo mogoče, da ni videl tega že prej, in kako je bilo mogoče, da drugi niso videli.

35

Kakor hitro je nastopil prvi premor, je Nehljudov vstal in odšel na hodnik, da se ne vrne več na sodišče. Naj delajo z njim, kar hočejo, a te komedije se več udeleževati ne more!

 
 

I 44, str 168; kako posameznik vidi svet okoli sebe:

Najbolj se je čudil temu, da se Maslova ne le ni sramovala svojega položaja – ne tega, da je bila jetnica (tega jo je bilo sram), ampak svojega položaja kot prostitutka – marveč je bila velo nekam zadovoljna z njim, da, skoraj ponosna nanj. A vendar to niti ni moglo biti drugače. Vsak človek, ako naj deluje, mora imeti svojo dejavnost za važno in dobro. In zato si bo človek, naj bo njegov položaj tak ali tak, brezpogojno ustvaril tak pogled na človeško življenje sploh, da se mu bo zdela ob njem njegova dejavnost važna in dobra.

Ljudje navadno mislijo, da morajo tat, morilec, vohun, prostitutka spoznati, da je njihov poklic slab, in se ga sramovati. V resnici je ravno narobe. Ljudje, ki so po usodi in po svojih lastnih grehih in napakah zašli v tak in tak položaj, si ustvarijo, naj bo položaj še tako nepravilen, tak obči pogled na življenje, da se jim vidi njihov položaj dober in pomemben. V oporo takemu pogledu se ljudje po nagonu držijo kroga, v katerem priznavajo pojme, ki so si jih ustvarili o življenju in svojem mestu v njem, za pravilne. Nam se to čudno zdi, kadar gre za tatove, ki se ponašajo s svojo spretnostjo, za prostitutke, ki se ponašajo s svojim razuzdanstvom, za moralne, ki se ponašajo s svojo okrutnostjo. A čudno se nam zdi samo zato, ker sta krog in ozračje teh ljudi omejena, in posebno tudi, ker stojimo sami zunaj njega; ali mar ta pojav ne nastopa tudi med bogatimi, ki se ponašajo s svojim bogastvom, to je z ropom, med vojskovodji, ki se ponašajo s svojimi zmagami, to je z umorom, in med vladarji, ki se ponašajo s svojo mogočnostjo, to je z nasilništvom. Pri teh ljudeh samo zato ne vidimo prevrnjenosti njihovih pojmov o življenju, ker je krog ljudi s takimi prevrnjenimi pojmi večji in se sami prištevamo k njemu.

In tak pogled na svoje življenje in svoje mesto v svetu je bil nastal tudi pri Maslovi. Bila je prostitutka, obsojena na prisilno delo [obsojena na umor, ki ga ni zagrešila], a vendar si je bila ustvarila tak svetovni nazor, da je mogla ob njem odobravati sebe in se s svojim položajem celo ponašati pred ljudmi.

Ta svetovni nazor je bil v tem, da je največja sreča vseh moških brez izjeme, starih, mladih, gimnazijcev, generalov, izobražencev in neizobražencev, spolno občevanje z mikavnimi ženskami in da zaradi tega vsi moški, čeprav se hlinijo, da imajo opravka z drugimi rečmi, v bistvu želijo edino to. Ona pa je mikavna ženska, ki lahko tej njihovi želji ustreže ali ne ustreže; potemtakem je tudi važen in potreben član človeške družbe. Vse njeno prejšnje in sedanje življenje je potrjevalo pravilnost tega pogleda.

V razdobju desetih let je bila videla povsod, kamorkoli je prišla, začenši z Nehljudovom [glavni junak romana] in starim okrajnim sodnikom pa do jetniških paznikov, da jo vsi moški potrebujejo; tistih moških, ki je niso potrebovali, ni ne videla ne opazila. In zato se ji je zdel ves svet zborovanje pohotno razjarjenih ljudi, ki so z vseh strani prežali nanjo in si z vsemi možnimi sredstvi, s prevaro, nasiljem, kupnjo in zvijačo prizadevali, da bi se je polastili.

 

Svami Vivekananda ~ Resnica in družba

Odlomek iz predavanja ‘Prava narava človeka‘; London, verjetno leta 1896. Drugo poglavje knjige Jnana Yoga.

Kaj je korist, posledica, plod tega znanja? V teh dneh moramo vse meriti glede na koristnost – koliko funtov, šilingov in penijev predstavlja. Kakšno pravico ima oseba zahtevati, da resnico sodimo po merilu koristnosti ali denarja? Na primer, da ni nobene koristi, je potem manj resnična? Koristnost ni test za resnico. Vendar, v tem je največja korist. Sreča, kot vidimo, je tisto kar vsi iščejo, ampak večina jo išče v rečeh, ki so izginjajoče in niso resnične. Nihče še ni našel sreče v čutilih. Nikoli ni bilo osebe, ki bi našla srečo v čutilih ali v čutnih užitkih. Srečo je moč najti le v Duhu (Spirit). Zatorej je največja korist človeštva, da najde srečo v Duhu. Naslednje, ignoranca je velika mati vseh bridkosti, in temeljna ignoranca je, da mislimo, da Neskončno ihti in joka, da je On končen. To je temelj vse ignorance, da mi, nesmrtni, večno čisti, popolni Duh, mislimo, da smo majhne glave, da smo majhna telesa; to je mati vse sebičnosti. Ko mislim, da sem majhno telo, ga hočem obdržati, zaščititi in ohraniti lepega na račun vseh drugih teles; tedaj vi in jaz postanemo ločeni. Ko se pojavi ideja ločenosti, odpre vrata vsej zlobi in vodi v raznorazne bridkosti. To je koristnost: če bi danes majhen delež človeških bitji odmisli idejo o sebičnosti, omejenosti, majhnosti, bi jutri ta zemlja postala paradiž. Ampak s stroji in napredkom zgolj v materialnem znanju, to nikoli ne bo. Ti bodo le povečali bridkost, tako kot prilivanje olja na ogenj še bolj poveča plamen. Brez duhovnega znanja je vso materialno znanje le prilivanje olja na ogenj; v roke sebičnega človeka ste dali le še eno orodje več, da vzame kar pripada drugim, da živi na račun drugih, namesto da bi dal življenje zanje.

Je praktično? – to je drugo vprašanje. Je lahko udejanjeno v moderni družbi? Resnica se ne meni za kakršnokoli družbo, starodavno ali moderno. Družba se mora zgledovati po Resnici ali umreti. Družbe bi morale biti osnovane na resnici, resnica se ne bo prilagajala družbi. Če tako plemenite resnice, kot je nesebičnost, ne morete izvajati v družbi, potem je za človeka bolje, da se odpove družbi in gre v gozd. To je drzen človek. Obstajata dve vrsti poguma. Eden je pogum, ko se soočite s topovi, drugi je pogum duhovne prepričanosti (conviction). Cesarju, kateri je napadel Indijo, so njegovi učitelji svetovali, da naj obišče tamkajšnje modrece. Po zelo dolgem iskanju, je naposled le našel enega, ki je sedel na kupu kamenja (block of stone). Cesar je malo govoril z njim, in postal zelo navdušen nad njegovo modrostjo. Modreca je vprašal, če bi šel z njim v njegovo deželo. “Ne,” je rekel modrec, “sem zelo zadovoljen s tem mojim gozdom.” Cesar je rekel: “Dal ti bom denar, položaj, bogastvo, jaz sem Cesar sveta.” “Ne,” je odvrnil modrec, “za takšne reči mi ni mar.” Cesar je odvrnil, “če ne greš, te bom ubil.” Mož se je vedro nasmejal in rekel: “To je najbolj neumna reč, kar si jih rekel, Cesar. Mene ne moreš ubiti. Mene sonce ne more posušiti, ogenj ne more opeči, meč ne more ubiti, kajti jaz se nisem rodil, niti ne bom umrl, jaz večno živim, sem vsemogočni, vseprisotni Duh.” To je duhovna drznost, medtem ko je tisto prejšnje pogum leva ali tigra. V Mutiniju, leta 1957, je bil Swami, zelo plemenita duša, katerega je Mohamedski upornik huje zabodel. Hindujski uporniki so tega človeka ujeli in pripeljali k Swamiju, da ga ubije. Ampak Swami je mirno pogledal in rekel, “moji bratje, thou art He, ta je On!” in izdihnil. To je še en primer. Kaj je dobrega, ko govorite o moči vaših mišic, o nadvladi vaših zahodnih institucij, če ne morete izraziti Resnice znotraj vaše družbe, če ne morete zgraditi družbe, katera bi ustrezala najvišji Resnici. Kaj je dobrega, ko se bahate o vaši imenitnosti in veličini, če vstanete (stand up) in rečete, “takšen pogum ni praktičen.” Res ni nič praktičnega razen funtov, šilingov in penijev? Če je temu tako, čemu se bahate s svojo družbo? Največja je tista družba, kjer najvišje resnice postanejo praktične; to je moje mnenje. In če družba ni primerna za najvišjo resnico, jo takšno naredite. Prej ko boste to storili, bolje bo. Dvignite se, možje in žene, v tem duhu, drznite si verjeti v Resnico, drznite si udejanjati to Resnico! Svet potrebuje nekaj sto takšnih mož in žena. Vadite to drznost, katera si upa spoznati Resnico, ki si upa pokazati Resnico v življenju, ki ne poklekne pred smrtjo, ne, celo sprejme smrt, človeku da vedeti, da je Duhovno bitje, in da ga v vsem vesolju nič ne more ubiti. Potem boste svobodni. Potem boste spoznali svojo pravo Dušo. “O Atmanu je potrebno najprej poslušati, potem premišljevati, in nato o njem meditirati.”

 

O družbi še krajši odlomek iz predavanja ‘Potreba po religiji’

Utilitaristične (utilitarizem (sskj): “filozofski nazor, po katerem je osnova in merilo človekovega delovanja, moralnega vrednotenja korist”, op. pr.) norme ne morejo razložiti odnosa etike do ljudi. Prvo, nobenega etičnega zakona ne moremo izpeljati iz predpostavke koristnosti. Brez sprejetja nadnaravnega, kot temu pravijo, ali zaznavanju nadzavestnega (superconscious), kot rad to imenujem, ne more biti etike. Če ne strmimo po Neskončnem, ne moremo imeti ideala. Vsak sistem, ki hoče ljudi zvleči v svoje družbene omejitve, človeštvu ni zmožen razložiti etičnih zakonov. Utilitarist se hoče odpovedati iskanju Neskončnega, poseganju po Nadčutnem, kot nepraktično in absurdno, a v isti sapi od nas zahteva, da se držimo etike in delamo družbeno koristna dela. Čemu bi morali delati dobro? Delati dobro je drugotnega pomena. Moramo imeti ideal. Etika sama po sebi ni cilj, ampak je način kako priti do cilja. Če nimamo cilja, čemu rabimo etiko? Čemu bi moral biti dober do drugih, namesto da bi jim škodoval? Če je sreča cilj človeštva, čemu ne bi sebe naredil srečnega in druge nesrečne? Kaj mi to preprečuje? [čutna užitki pravijo “jaz, jaz”, etika zahteva, da služimo drugim; op. pr.] Kot drugo, podlaga za koristnost je preozka. Vse trenutni socialne oblike in metode izhajajo iz družbe takšne kot obstaja, ampak kakšno pravico ima utilitarist predvidevati, da je družba večna? Družba ni obstajala pred leti, in verjetno ne bo obstajala v prihodnje. Najverjetneje je, da je ena od minljivih stopenj preko katere gremo k večji evoluciji, in vsakršni zakon, ki je zgolj produkt družbe, ne more biti večen. (..)

 

Svami Vivekananda ~ Dve poti

“Vstopite skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo in veliko jih hodi po njej. Kako ozka so vrata in tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.” ~ Jezus, Evangelij po Mateju 7,13-14
 

Odlomek iz predavanja ‘Maja in svoboda‘; London, 22. oktober, 1896.

swami vivekanandaNa en ali drug način, smo vsi v tem. Je najbolj težavno in zamotano stanje reči, katerega moramo razumeti. To so poučevali v vsaki državi, vsepovsod učili, ampak le redki so v to verjeli, kajti dokler sami tega ne izkusimo, ne moremo verjeti. Kaj nakazuje? Nekaj zelo strašnega. Vse je obsojeno na propad. Čas, maščevalec vsega pride in nič ne ostane. Pogoltne svetnike in grešnike, kralje in kmete, lepe in grde; nič ne pusti. Vse hiti k cilju, k uničenju. Naše znanje, umetnosti, naša znanost, vse hiti naproti temu. Nihče ne more zajeziti valovanja, tega nihče ne more zadržati niti za eno samo minuto. Lahko skušamo pozabiti, na enak način kot oseba v mestu, v katerem je izbruhnila kuga, ustvari pozabo s pitjem, plesanjem in ostalimi jalovimi poizkusi, in tako postane paralizirana. Poizkušamo pozabiti, poizkušamo se preslepiti z vsemi možnimi čutnimi užitki. In to je maja [1].

Dva načina sta bila predlagana. En način je, kot vsi vemo, zelo pogost, in ta je: “Je že res, ampak ne mislite na to. ‘Veselite se, dokler sije sonce’, kot pravi pesnik. Vse to je res, to je dejstvo, ampak ne menite se za to. Polastite se nekaj užitkov, katere lahko, naredite nekaj malega, kar lahko, ne glejte na temno stran slike, ampak vedno proti upajočemu, proti pozitivni strani.” Nekaj resnice je na tem, ampak je tudi nevarnost. Resnica je ta, da je to zelo dobra motivacijska moč. Upanje in pozitivni ideal sta zelo dobri motivacijski moči za naše življenje, ampak v tem obstaja določena nevarnost. Nevarnost je, da se v obupu odpovemo boju. Takšna je usoda tistih, ki pridigajo, “vzemite svet takšen kot je; usedite se čim bolj mirno in čim bolj udobno kot lahko, in bodite zadovoljni z vsemi temi bridkostmi. Ko prejmete udarce, recite, da niso udarci ampak so rože; in ko vas kot sužnje preganjajo naokoli, recite, da ste svobodni. Dan in noč pripovedujte svoji duši in drugim laži, kajti to je edini način, da živite srečno.” To se imenuje praktična modrost, in nikoli ni bila bolj razširjena kot v devetnajstem stoletju, kajti nikoli prej nismo prejeli močnejših udarcev kot v sedanje času; konkurenca ni bila nikoli tako huda, človek ni bil nikoli tako krut do sočloveka, in zaradi tega mora biti ponujena takšna tolažba. Na najmočnejši način se je uveljavila v sedanjem času; ampak propade, in vedno mora propasti. Gnilobe ne moremo prikriti z rožami, to je nemogoče. Ne bi dolgo pomagalo; kajti kmalu bi rože ovenele, in gniloba bi bila slabša kot kdajkoli pred tem. Tako je tudi z našim življenjem. Lahko poizkušamo prekriti stare in gnojne rane z zlato tkanino, ampak prišel bo dan, ko bo zlata tkanina odstranjena in vsa umazanija bo razkrita.

Ni torej nobenega upanja? Res je, da smo vsi sužnji maje, rodimo se v maji, in živimo v maji. Ali ni nobenega izhoda, nobenega upanja? Da smo vsi nesrečni, da je ta svet v resnici zapor, da še celo tako imenovana ‘trailing beauty’ ni nič drugega kot zapor, in da sta celo naš um in intelekt zapor, vse to je znano že veke in veke. Nikoli ni bilo človeka, nikoli ni bilo človeške duše, ki ni tega na trenutke čutila, četudi pravi drugače. In starejši ljudje to najbolj občutijo, kajti v njih so nakopičene izkušnje celotnega življenja, kajti njih narava ne prevara zlahka. Ali ni nobenega izhoda? Ugotovimo, da z vsem tem, s tem strašnim dejstvom pred nami, sredi žalosti in trpljenja, celo v tem svetu, kjer sta življenje in smrt sinonimna, celo tukaj je še vedno majhen glasek, ki odmeva skozi vse veke, skozi vsako državo in vsako srce. “Ta moja maja je božanska, zgrajena iz različnih kvalitet, in zelo težko jo je prečkati. Vendar tisti, ki pridejo k Meni, prečkajo reko življenja.” [Bhagavad-gita 7.14] “Pridite k Meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in Jaz vam bom dal počitek.” [Evangelij po Mateju 11,28] To je glas, ki nas vodi naprej. Človek ga sliši, in ga je slišal skozi vse veke. Ljudje zaslišijo ta glas, ko se zdi, da je vse ostalo izgubljeno, in da je upanje pošlo; ko je človekova odvisnost od njegove lastne moči poražena, in se zdi, da je vse izpolzelo iz rok, in da je življenje brezupna ruševina. Tedaj zasliši glas. To se imenuje religija [2].

Na eni strani, torej, je drzna trditev, da je vse to neumnost, da je vse to maja, ampak skupaj s tem je najbolj upajoča izjava, da je izhod iz te maje. Na eni strani nam praktični ljudje rečejo: “Ne belite si glave s takimi neumnostmi kot sta religija in metafizika. Živite tukaj; to je res zelo slab svet, ampak naredite najboljše iz njega kar lahko.” Kar pomeni, če povemo brez olepšav: živite hinavsko življenje, polno laži, življenje nenehnih prevar, in prikrijte vse žalosti kakor najbolje znate. Zakrpajte spet in spet, dokler ni vse izgubljeno in ste tudi vi sami le ena velika krparija. Temu se reče praktično življenje. Tisti, ki so zadovoljni s tem krpajočim življenjem, ne bodo nikoli prišli k religiji. Religija se začne z velikanskim nezadovoljstvom glede sedanjega stanja reči, z našim življenjem, sovraštvom, velikanskim sovraštvom do praktičnega načina življenja, in neskončnim gnusom zaradi laži in prevar. Le tisti je lahko religiozen, ki si tako kot Buda nekoč pod figovim drevesom upa reči, ko se je ta ideja praktičnosti pojavila pred njim, in je videl vso njeno neumnost, a vendar ni mogel najti izhoda. Ko je prišla nanj skušnjava, da se odpove iskanju resnice, in gre nazaj v svet, živi staro življenje laži, imenuje reči z napačnimi imenom, sebi in vsem ostalim nenehno pripoveduje laži, je on, velikan, to porazil in rekel: “Smrt je boljša kot to vegetativno ignorantsko življenje; boljše je umreti na bojišču, kot živeti življenje poraženca.” To je osnova religije. Ko človek zavzame takšno stališče, je na poti da odkrije resnico, je na poti do Boga. Ta odločnost mora biti prvi impulz na poti k religioznosti. Sam zase si bom utrl pot. Spoznal bom resnico ali v tem prizadevanju umrl. Kajti na tej strani ni ničesar, vse je pošlo, izgineva vsak dan. Lepa, upajoča, mlada oseba danes, je veteran jutri. Upanja in užitki bodo umrli kot cvetovi z jutrišnjim mrazom. To je na eni strani; na drugi strani so veliki čari zmage, zmagoslavje nad vsemi boleznimi življenja, zmagoslavje nad življenjem samim, zmaga vesolja. Na tej strani človek lahko stoji. Torej tisti, ki se upajo bojevati za zmago, za resnico, za religijo, so na pravi poti; in to poučujejo Vede [ter ostali sveti spisi, op. pr.]. Ne obupujte; pot je zelo težka, kot da bi hodili po robu britve; vendar ne obupujte, dvignite se, prebudite se, in najdite ideal, najdite cilj.

 
 
——————–

Tole bi lahko bil tudi moj manifest; všeč mi je ta racionalizacija ‘duhovne poti’/religije, in ta vpogled v običajen/posvetni način življenja.
 

Opombe:
[1] maja (sanskrt: maya), ne zgolj kot “iluzija”, kakor se ponavadi uporablja/prevaja/razume, ampak kot “preprosta trditev o dejstvih – kaj smo in kaj vidimo okoli sebe” (iz predavanja ‘maja in iluzija’].
Mogoče se bomo morali v slovenščini še malo navaditi na to besedo; ker če že imamo: maša, roman, rok, meta, ajda,.. je lahko tudi maja.
[2] religija v pravem pomenu besede, preko vsakršnih institucij

zadnji popravek: 25.01.2013

 

Svami Vivekananda ~ Predanost eni ideji in distrakcije

‘Raja Yoga’, Pratyahara in dharana

vivekananda-belur_math-1899-jun19-4

(…) Odpovejte se vsem argumentacijam in drugim distrakcijam. Je sploh kaj v suhem, intelektualnem žlobudranju? Takšno početje zgolj vrže um iz ravnotežja in ga zmoti. Stvari subtilnejšega nivoja morajo biti realizirane. Bo govorjenje to naredilo? Odpovejte se takšnemu nekoristnemu govorjenju. Berite le tiste knjige, katere so napisali avtorji z duhovnimi izkušnjami.

Bodite kot školjka/indijska bisernica (pearl-oyster). V Indiji je lepa zgodba, ki pravi, da če dežuje, ko je zvezda Swati (Arcturus) v ascendentu, in kapljica tega dežja pade v školjko, kapljica postane biser. Školjke to vedo; zato pridejo na površje, ko se zvezda pojavi in čakajo, da bi ujele predragoceno kapljico. Ko kapljica pade vanje, se školjke hitro zapro in se potope na dno oceana in tam potrpežljivo razvijajo kapljice v bisere. Vi bi morali biti takšni. Najprej poslušajte, potem razumite, in naposled, pustite vse distrakcije, zaprite svoj um pred zunanjimi vplivi in se predajte razvijanju resnice znotraj sebe. Obstaja nevarnost, da zapravite svojo energijo, če vzamete idejo le zaradi njene novosti in jo potem opustite, ker ste našli novejšo. Vzemite eno stvar in ji sledite, pridite do konca; in če niste prišli do konca, se ji ne odpovejte. Tisti, ki lahko postane obseden z idejo, le on vidi luč. Tisti, ki le vzamejo košček tu in košček tam, ne bodo nikoli ničesar dosegli. Lahko požgečkajo svoje svoje živčne končiče za trenutek, ampak tu se bo končalo. Ostali bodo sužnji narave in nikoli ne bodo presegli svojih čutil.

Tisti, ki hoče biti yogi, se mora odpovedati, enkrat za vselej, preizkušanju idej. Vzemite eno idejo; naj postane ta ideja vaše življenje. Razmišljajte o njej, sanjajte o njej, živite na podlagi te ideje. Vaši možgani, mišice, živci, vsak del telesa, naj bo napolnjen s to idejo, in pustite vse ostale ideje pri miru. To je pot do uspeha in to je način, preko katerega so zrasli duhovni gigantje. Ostali so le govoreči stroji (talking-machines). Če res hočemo biti blagoslovljeni in blagosloviti druge, moramo iti globlje.

Prvi korak je, da ne vznemirjate uma, da se ne družite z osebami, kateri imajo moteče ideje. Vsi veste; določene osebe, določena mesta, določena hrana, vas bo vznemirila. Izogibajte se jim; in tisti, ki hočejo spoznati najvišje, se morajo izogniti vsakršni družbi; dobri ali slabi. Trdno vadite; ali živite ali umrete, ni pomembno. Morate se poglobiti in delati, brez da razmišljate o rezultatu. Če ste dovolj pogumni, boste čez šest mesecev popolni yogi. Ampak tisti, ki vzamejo le majhen košček in vzamejo malo od vsega, takšni ne naredijo nobenega napredka. Nobene vrednosti nima zgolj hoditi na predavanja. Tisti, ki so polni tamasa, nevedni in otopeli – tisti, katerih um se nikoli ne oprijemlje kakšne ideje, ki le strmijo po tem, da jih nekaj vznemiri – za njih sta religija in filozofija zgolj objekt zabave. Ti so nestanovitni. Slišijo govor, zdi se jim dober, in potem gredo domov in pozabijo vse skupaj. Če hočete uspeti, rabite velikansko vztrajnost, velikansko voljo. “Spil bom ocean”, pravi vztrajna duša, “in gore se bodo tresle”. Imejte takšno energijo, takšno vrste voljo, delajte trdno, in dosegli boste cilj.

 

in malo naprej, poglavje ‘Concentration: It’s practice‘; komentar na 1. Patanjalijevo sutro, 2. poglavja:

Kaj je mišljeno s “študijem”? Ne študij novel ali zgodbic, ampak študij tistih del, katera učijo osvoboditev duše. Ampak spet, ta študij ne pomeni polemičnega študija. Yogi naj bi končal svoje obdobje prerekanja. Imel je dovolj tega in je postal zadovoljen. On študira le zaradi tega, da okrepi svoje ugotovitve (convictions). ‘Vada’ in ‘siddhanta’ sta dve vrsti duhovnega znanja: ‘vada’, dokazno (argumentative), in ‘siddhanta’, dokončno (decisive). Ko je človek popolnoma neveden, vzame prvega od teh, in se prepira, bojuje in razglablja za in proti; in ko je s tem zaključil, vzame ‘siddhanto’, dokončno, in prispe do zaključka. Če zgolj prispete do zaključka ne bo zadostovalo. To mora biti realizirano. Knjig je neskončno po številu, in čas je kratek; zaradi tega je skrivnost znanja v tem, da vzamete le poglavitno. Vzemite kar je bistveno in poizkušajte po tem živeti. Obstaja stara Indijska legenda, da če postavite skodelico mleka in vode pred ‘raja-hamsa’, laboda, bo spil vso mleko in pustil vodo. Na ta način bi morali vzeti to, kar je vrednega v znanju in pustiti nesnago. Intelektualna gimnastika je sprva potrebna; ne smemo iti slepo v karkoli. Ampak yogi je prešel to vrsto argumentiranja in je prišel do zaključka, ki je nepremičen, kot skala. Edina stvar, ki jo sedaj išče je to, da okrepi ta zaključek. Ne prepirajte se, pravi, če vas kdo sili v prerekanje, bodite tiho. Ne vpletajte se v vsakršno debato, kajti prerekanje le vznemirja um. Edini namen debatiranja je treniranje uma. Ko je to doseženo, kakšen je namen, če ga še naprej vznemirjamo? Razum je omejeno orodje in nam lahko da le znanje, ki je omejeno s čutili. Yogi hoče iti preko čutil, zaradi tega mu intelekt ni v pomoč. O tem je prepričan in zaradi tega se ne pregovarja. Vsako pregovarjanja vrže njegov um iz ravnotežja, ustvari nemir v ‘chitta’; in vznemirjenje je izguba (drawback). Argumentiranje in razpravljanje sta le predhodni stopnji; so stvari preko tega. Celotno življenje ni namenjeno šolskim prepirom (schoolboy fights) in debatnim krožkom (debating societies).