Tag Archive for 'revolucija'

John Lennon ~ poslednji intervju, 8. december, 1980

john lennonJohn Lennon (9. Oktober, 1940 – 8. Devember, 1980) – poslednji intervju, ponedeljek, 8. december, 1980. Nekaj ur pred umorom (umrl star 40 let). Posneto v Studiu Ena, v Dakoti, New York, za glasbeno oddajo RKO Radio Mreže.

18. Novembra, 3 tedne pred smrtjo, sta s ženo Yoko Ono izdala album Double Fantasy (uspešnice: (Just Like) Starting Over, Woman, Watching the Wheels). Prvi album po dolgi, 5 letnem premoru, kjer kitare skorajda ni prijel v roke – tako pravi v enem intervjuju. V tem času je imel tudi intervju za BBC (6. decembra) in malo pred tem za Playboy (september). Torej ravno v obdobju, ko se je spet posvetil glasbi – v načrtih je imel še nekaj pesmi/albumov. In tako se mu je na nek način zgodilo to, kar je sam rekel za J.F.Kennedy-a, “he didn’t live to fulfill or let us down”.
 

Zakaj objavljam tale intervju, oziroma 13. in 14. del intervjuja? Ker ima nekaj zelo močnih misli, predvsem mi je pa všeč njegov odnos, njegov duh, njegova “borbenost”. Ima nekaj odličnih konceptov, in ti so podčrtani, predvsem mi je pa všeč, ker tako dobro zadane načrte “oblasti”, na primer: “In njihove sanje (socialistov, marksistov) so se po vojni sesule in potem so pisali te knjige, kjer projicirajo tega strašnega Velikega Brata, pošasti, kontrola prek robotov. Celo zdaj, se mi zdi, ti ljudje projicirajo predstavo o vesolju, projicirajo vojno v vesolju neprestano, kjer so ženske v mini krilu na voljo kot objekt poželenja in moški imajo soper-macho-johnwayne gonz on their hips. Pravim, da je čas, da se ljudje ob tem streznijo, ker projicirajo našo prihodnost. Ali hočemo da bodo naši otroci ali vnuki v vesolju bili bitko, mogoče ne Ruse, ampak Veničane?!” Podobno, “in nehajmo podpirati to paranojo 90 letnih moških, ki se igrajo mačo igrice s svetom in po vsej verjetnosti tudi z galaksijo. To namreč počno.” Sedaj pa si zamislite, koliko negativnih projekcij dobivamo danes preko medijev, filmov in nekaterih knjig..

Kar mi ni všeč je pa njegov “posvetni humanizem” ali če hočete, “materialistična duhovnost”. Ni vere v Boga, v večno življenje. Nekako na način, “molimo, meditirajmo, projicirajmo prihodnost in karkoli že pač, ampak le z namenom, da si bomo ustvarili lepo življenje tu na zemlji in se imeli fino”. Takšen kot je danes ‘New age’. In ta miselnost se mi zdi, da je tista, ki ga je ubila.

——————–

(13. del) John Lennon: (…) Bil sem le toliko iskren kot sem lahko bil tisti čas. Lahko ste le najboljše, kar ste tisti čas lahko. Ampak bistvo pisanja pesmi je..

Ker ljudje kar naprej sprašujejo, “kaj delaš, kaj sta delata z ‘Bed-In’ (njun protest leta 1969 proti vojni v Vietnamu), kaj delata s ‘Two Virgins (album iz leta 1968, skupaj z Yoko)’, kaj delata skupaj, kaj delata, kaj delata?” Takrat sva prvič prišla z: “Vse kar praviva je, dajmo miru priložnost (‘Give peace a chance’).” To je dobesedno prišlo iz mojih ust kot odgovor novinarju, potem ko sva bila milijonkrat vprašana, kaj počneta? Vse kar pravim je, da dajmo miru priložnost. Ne da imam odgovor ali nov model za družbo, ker ga nimam, in ne verjamem, da ga kdorkoli drug ima. “Pokažite mi načrte” pravi ‘Revolucija’, Beatelsova ‘Revolucija’ oz. moja revolucija na to temo. Pokažite mi načrte, preden podremo vse zgradbe. Ampak dajmo miru priložnost (Give peace a chance), predstavljajte si (Imagine) je enaka reč, takoj me je prešinilo.

Le predstavljajte si, če ne bi bilo držav; ne da ne bi bilo koščka, kjer ima vsak svoj mali košček zemljišča. Ampak predstavljajte si; bil je čas, veste, ko niste rabili potnega lista, da potujete iz države v državo. Kakšen svet smo ustvarili.. Resnično! Včasih je bilo dobro potovati okoli (good go around). Kaj je ta igra, da ne morete.. Da je nekako to Amerika in čez polje je Kanada in da morate imeti vse vrste papirjev in slik in značk in potnih listov. Mislim, ko razmislite o tem, to je noro, noro je! Ne moremo svet zapakirati v majhne koščke na takšen način. Vsi smo različni.

Novinar: (..)

John: Ne poznam zgodovine dovolj dobro, da bi vedel, kako so ljudje shajali v preteklosti. Ampak ko je Marco Polo obiskal Kitajsko, brez dvoma je bilo tvegano zapustiti Rim, in iti čez vse te države. In ko so Križarji zapustili, ne kot velika vojska, ampak kot kmetje, ki so šli preko, so morali naleteti na težave. Seveda boste naleteli na težave.. Mogoče bodo vedno tepci (nuts), ne vem..

Ampak zamisel o tem, da si predstavljamo, da ni držav, da si predstavljamo, da ni religij, ne da si predstavljamo, da ni Boga; čeprav naj bi prišlo tudi do tega. Predstavljajte si, da ni NADVLAD. Predstavljajte si, da smatramo Jezusa Kristusa, Mohameda, Krišno in Milarepo (Tibetanski yogi in pesnik) ENAKO, da nam ni treba častiti katerega od teh, ki ga nočemo. Predstavljajte si, da ni katoličan proti protestantu, da ni žid proti kristjanu, da resnično dovolimo svobodo religije, resnično! Le predstavljajte si, bi bilo res tako grozno?

Yoko Ono: Kajti bistvo je, da ljudje kot G.Orwell in mimogrede, tudi on je moški. Vsi ti moški, so projicirali zelo negativni pogled prihodnosti in predstavljanje projekcije ima zelo močno čarobno moč. Na tak način je bila ustvarjena družba. In ker imamo vse te negativne predstave, in seveda bo to ustvarilo družbo. Tako da sva skušala ustvariti bolj pozitivno podobo, ki bo ustvarila drugačno vrsto družbe. In veste, celo v starih časih, vedno smo imeli sanje. Obstaja neke vrste sen človeške rase. Vedno smo želeli leteti, in sedaj lahko letimo. Naslednji korak, verjetno, je, da bi bili miroljubni.

John: Drugi veliki sen človeštva je.. Eden je bil leteti, za kar smo potrebovali dolgo, ampak najprej si je moral to nekdo zamisliti. Drugi je bil doseči Luno, je res? Kar smo. Seveda je bila to ameriška raketa, kajti tako je bila zgodovina tisti čas, ampak človeštvo je doseglo Luno, ker so rekli, “da je to en velik korak za človeštvo”, bilo je za vse, vsi smo šli na Luno.

Ampak sedaj celo nogometaši to počno, kar sva midva počela takrat, kar je projiciranje prihodnosti na pozitiven način. Ljudje pravijo, “ti si naiven, bedast in neumen.” Morda so naju ranili na osebni ravni, ampak kar sva počela, ko sva govorila o čarovniji, meditaciji, je projiciranju ciljev.. Kar počnejo poslovneži, imajo tečaje, nogometaši to počno; molijo, meditirajo pred tekmo, predstavljajo (vizualizirajo) si, kako so zmagali. Billie Jean King si vizualizira vsako potezo na igrišču. Kar sva midva počela je, da sva bila pionirja tega gibanja, kar je projicirati prihodnost, imeti cilje, ki jih lahko dosežemo. Veste. Ljudje projicirajo svojo lastno prihodnost. In kar sva midva hotela narediti je, da si predstavljamo lepo prihodnost.

Yoko ima prav, moški, celo Aldoux Huxley in George Orwel, ki je napisal 1984. Če pogledate v Orwellovo življenje, bilo je mučenje in to in ono in bil je vzgojen v določenem okolju, v moško dominantnem svetu, polnem marksistov, stvari o španiji. In bili so vsi iz tistega obdobja, kjer so imeli tiste sanje, pri katerih je bil socializem odgovor na vse. In njihove sanje so se po vojni sesule in potem so pisali te knjige, kjer projicirajo tega strašnega Velikega Brata, pošasti, kontrola prek robotov. Celo zdaj, se mi zdi, ti ljudje projicirajo predstavo o vesolju, projicirajo vojno v vesolju neprestano, kjer so ženske v mini krilu na voljo kot objekt poželenja in moški imajo soper-macho-johnwayne gonz on their hips. Pravim, da je čas, da se ljudje ob tem STREZNIJO, ker projicirajo našo prihodnost! Ali hočemo da bodo naši otroci ali vnuki v vesolju bili bitko, mogoče ne Ruse, ampak Veničane (prebivalce Venere). Veste, če deluje za nogometaše in tenisače, lahko deluje za vse nas. Moramo projicirati pozitivno prihodnost. Mislim da so to Kristus in Mohamed in ti ljudje govorili, na svoj način v tistem času za družbo (nja, niti ne..).

Novinar: (…) Napisal si pesem imenovano ‘Moč ljudem’ (Power to the people), ampak če je res, da je le 53% ljudi glasovalo, da jim je mar, mislite da imajo ljudje več moči ali jo imajo manj? Jim je sploh mar?

Yoko: Ljudje so vedno imeli veliko moči. Politiki se zanašajo na dejstvo, da ljudje ne razmišljajo. In če bi vsak oseba, vsak od nas, bi res bil osredotočen in začel razmišljati sam zase, potem nimajo možnosti. Smo kot zelo močni bogovi in boginje.

John: Če skušam še enkrat reči enako stvar, bi rekel, da ljudje imajo moč. Ne mislim moč pištole. Imajo moč, da naredijo in ustvarijo družbo, ki jo želijo. Vsi smo to ustvarili skupaj, ni bilo nekaj kraljev in generalov. Morda smo vložili moč v Napoleona in morda so bili Nemci zavedeni preko Hitlerja. Ali so zaradi tega Nemci drugačni od ostalega človeštva? Sploh ne, verjemite da bi se lahko zgodilo kjerkoli, zgodilo se je pač tam v tistem trenutku v času. V redu? Enkrat se obrne na levo, drugič na desno. Na dolgi rok je brez pomena. Celo odkar sem bil zavesten politike; je bilo desno v 50ih, levo v 60in, na nek način nič v 70ih in spet gre v desno. Če bodo vsi paničarili in le REAGIRALI na iluzorno desničarsko, ki bo vse ubilo, boste to dobili. Verjamem, da ni potrebno da je tako le zaradi tega, ker ima nekdo desničarsko prepričanje ali predvideno ima drugačno prepričanje politično kot drugi ljudje. Osebno nisem nikoli volil v življenju, kako vam je to všeč?

Obstaja Beatles-ova knjiga, ki smo jo imeli na turneji leta 64, in jaz sem na vrhu in kaže tega mladega John Lennona in piše, “noben lažen politik mi ne bo prišel do živega”. Ampak sedaj se soočim z temi politiki, ker ne verjamem, da so vsi politiki lažni. Oziroma ne bom kategoriziral niti politikov, kajti veliko sem se naučil od kar sem bil star 23. Ampak, mislim da politika ni edini odgovor, veste. Mislim da ta zamisel, da izvolimo te voditelje in potem pričakujemo, da bodo naredili čudeže za nas. Sedaj.. Kennedy je velik sen za ljudi, ker ni živel, da bi izpolnil ali nas razočaral (didn’t live to fulfill or let us down). Ne zanikam kar je Kennedy bil in kaj pomeni ljudem, ampak realnost je, da če bi bil živ, kako veste, kako bi se odrezal. Ali kako bi potekala vojna in vse skupaj. Tako da investiranje v voditelje, z nadnaravnimi močmi; ali so to pevci, politiki ali filmske zvezde, ali nogometni junaki, to ne deluje, enostavno ne deluje! Kajti posadimo jih na prestol in takoj jih vržemo dol.

(14. del) ——————————– Tako da bo Regan prišel in vsi desničarji bodo čakali, da bo naredil kar oni hočejo in ko ne bo, ker je nemogoče, ker je predsedniško tako velika reč za vsakogar in pomeni veliko več kot neka lokalna levičarska ali desničarska skupina. Da ne more izpolniti sanj desničarjev, tako kot Carter ali Kennedy ne bi mogla nikoli izpolniti sanj levičarjev, preveč je investirano v enega človeka, v eno skupino – in jaz ne verjamem v to.

Novinar: ..rekel je, da je načeloma to zastarel sistem.. in ne more delovati ne glede na karkoli.

John: Saj je zastarel sistem. Zaradi tega sem iz generacije, ki ne voli. Nikoli ne bom volil enega od teh ljudi, ker vem da Donald ne more nikoli nič narediti zame.

Yoko: Ampak obstaja neko ‘grass root’ gibanje, ne govorim o ‘underground’ ali o čem radikalnem. Ampak vsaka skupnost šteje. Najprej moramo poskrbeti za našo hišo, našo družino, našo skupnost, naše mesto. In če bi vsak človek razmišljal na ta način, bo delovalo. Namesto da investiramo našo energijo v eno skupino ali vlado.

Novinar: …ko že govorita o moči, in imate ljudi, veliko ljudi – če pogledate v ankete, ko pravijo, “ja, so naftne družbe, korporacije vodijo naše življenje in resnično ne moremo nič narediti, popolnoma smo nemočni in lahko le obupamo.” Kar se zdi, če verjamete medijem, da je to tisto, kar se dogaja.

John: Ampak kdo verjame medijem. Investirajte v medije in taka moč je tudi šala. Veste. Kdo je dal medijem.. oni so tako ali tako del sistema moči, ampak ne kažem s prsti. Me razumete? Ne verjamem, da so mediji ločeni od družbe; ne verjamem, da so politiki ločeni od družbe. Ne verjamem, da so pevci, nogometaši in filmski zvezdniki, LOČENI OD DRUŽBE, je le da smo razvili to reč, zaradi kakršnegakoli že razloga, da mislimo… Da smo vsi razdeljeni v te male razdrobljene koščke; države, spole, rase… Smešno je, neandertalsko je kot je neandertalski politični sistem. Je le.. Ne morem reči, kaj bi moralo biti, veste, lahko rečem le, da ne verjame v te reči in to je dovolj.

Yoko: Na nek način vsi ustvarjamo te iluzije in potem zaupamo tem iluzijam. Mediji niso resnica, politiki niso resnica – resnica leži v nas, v vsakem od nas. In če lahko dostopimo do te moči v notranjosti, da se soočimo z vsakdanjim življenjem in s situacijami, kjerkoli že si. Potem bo v redu.

Novinarka: To je zelo holističen pristop..

John: Točno, holistično potrebujemo. Ne le na zdravstvenem področju, potrebujemo v političnem, globalnem področju in nehajmo podpirati to paranojo 90 letnih moških, ki se igrajo mačo igrice s svetom in po vsej verjetnosti tudi z galaksijo. To namreč počno.

Yoko: To je Veliki Očka.

Novinar: Ampak vidva sta na zelo vplivnem položaju, ko lahko daste izjave ali ustvarita ploščo…

Yoko: Se zelo zavedava najine moči, karkoli že to je, in jo negujeva in skušava biti zelo previdna pri najinem življenju zaradi tega. In tudi skušava komunicirati s to močjo kolikor se le da. Ampak vsi to imate, na nek način, in v stopnjah. In to bi morali uporabiti in to pomeni, komunicirati in povedati drug drugemu, drug drugemu zagotoviti, da smo tu skupaj.

Novinar: Če povzamem kar Yoko pravi, imata zelo veliko moči, ampak veliko ljudi enostavno ne verjame dovolj vase, da bi uporabili to moč, ki jo imajo znotraj.

John: Ampak se spreminja, moram reči. Poglejte. Ko rečem, da nogometaši to počno in podjetniki to počno,.. Mislim, dejstvo je, da ljudje verjamejo v to, da projicirajo svojo lastno moč, vizualizirajo cilje, vizualizirajo pozitivizem, in ko delajo te stvari se spreminja svet. Za vse je potreben čas. Mislim da to, da smo bili v 60ih vsi polni upanja in potem so vsi postali depresivni v 70ih, ki so bila grozna. Ta odnos, da so bila 60ta zaradi tega negirana in označena kot ‘naivna in bedasta’ in da so 70ta realnost, kar pomeni naličiti se in plesati v diskoteki, kar je bilo v redu v 70ih. Ampak jaz ne negiram 60ih, ne negiram 70ih. Semena, ki so bila posejana v 60ih in verjetno so bila posejana generacije pred tem. Ampak seme, karkoli se je že zgodilo v 60ih, cvetenje tega je v feminizaciji družbe, v meditaciji, v pozitivnem razmišljanju, ki ga ljudje uporabljajo na vsakem koraku, to je direkten rezultat odpiranja v 60ih. Mogoče smo bili v 60 naivni in kot otroci smo vsi šli v svojo sobo in rekli (stokali): “Nismo dobili čudovitega sveta z rožicami in mirom in veselimi čokoladami in ni bilo le lepo in čudovito ves čas..” In to so vsi počeli, “nismo dobili vsega, za kar smo hoteli.” Ravno tako kot otroci! “In vsi so šli nazaj v svoje sobe in jokali in ‘le igral bom rock & roll in ne bom nič naredil – ostal bom v svoji sobi in svet je umazan in grozen prostor, ker nam ni dal vsega, za kar smo jokali.’ Je res!? Jokanje ni bilo dovolj.

Tisto, kar so nam 60ta dala je, da so nam pokazala možnosti in odgovornosti, ki jih vsakdo od nas ima. Ni bil odgovor, dal nam je le delček možnosti. In v 70ih so vsi obupali, ‘nananana’, in verjetno bodo v 80ih ljudje rekli, “v redu, dajmo spet projicirati pozitivno stran življenja.” Svet je bil tu dolgo časa in verjetno bo še dolgo časa tu.

Yoko: (…)

Novinarka: Misliš, da če bi ljudje spoznali holističen potencial za zdravljenje in rast znotraj njih samih, da bi to ustavilo iskanje in bežanje k določenim skupinam, religioznim, psihološkim, karkoli že, po nenadne odgovore?

John: Da.. Mislim. Vendar to je del vseh nas, tudi mene, da hoče pripadati neki skupini. Ne, ne mislim glasbeni skupini, ampak skupini v družbi, kajti da ti občutek varnosti, ko so težki časi ali se zdi, da je nevarnost vojne ali denarne krize. In mediji, s pomočjo javnosti in politikov, to še napihnejo – da je konec sveta, ali konec Amerike ali konec finančnega imperija, karkoli že je. In vsi postanejo negotovi in hočejo pripadati skupini – vključno z menoj. Vedno sem hotel pripadati nečemu, čeprav sem bil na zunaj vedno upornik. Del mene je vedno hotel biti del nečesa. Ampak to je negotovost. Ne pravim, da kdorkoli se je dal pokristjaniti ali karkoli že druge skupine so.. Vendar na splošno, se mi zdi to znak negotovosti, ker to prepoznam v samemu sebi, in ko grem čez to grozno negotovost, da se svet podira in postaja nor in nima več smisla. “Ali ne bi bilo lažje, če bi bil skupaj s temi ljudmi, temi nekaj 100 ali nekaj 1000, ki vsi mislijo na enak način” in življenje je lažje na takšen način. Ampak mislim, da ljudje spoznavajo, da ni konec sveta, apokalipsa se ne bo zgodila, ne glede na to, s čim nas STRAŠI določena oseba. Ti ljudje so mahali z napisi o koncu sveta. Spomnim se risank o koncu sveta, ko sem bil 12, veste. Naša cela generacija, najina cela generacija je bila vzgojena z vodikovo bombo (H-Bomb). Spomnim se Bertrand Russell-a in vse te vodikove bombe, in verjetno je to razlog, da smo bili vsi pristaši na ‘rock & roll’-a v 50ih, ker gre lahko vsak trenutek bomba v zrak. Ampak resnično se mi zdi, da se to ne bo zgodilo. In kaj se bo potem, če se to resnično zgodi? Kaj se bo zgodilo, če vržejo bombe povsod po zemlji, kaj se bo zgodilo? Bo nekdo odgovoril na to? Točno, ali bomo živeli ali bomo umrli, in če bomo umrli, se bomo morali spoprijeti s tem in če bomo živi, se bomo morali spoprijeti s tem. Tako da skrb o tem ali bo Wall Street ali če bo prišla apokalipsa v obliki velike zveri nam ne bo storilo nič dobrega iz dneva v dan.

(…)
 

Matrica človeštva je resnična

Verjetno ste gledali film/trilogijo Matrica, kjer lepo prikaže življenje v navideznem svetu, medtem ko telo stagnira. Marsikdo bi rekel, da to prikazuje neko stanje v prihodnosti, ampak meni se zdi, da film prikazuje današnjo zahodno družbo.

Ustvarili smo si nek navidezni svet, ki ima zelo malo povezav z resničnim svetom in v katerem vladajo neki umetno narejeni zakoni. Čas; naravne biološke ritme sta zamenjala ura in koledar. Od tega je odvisno, koliko časa bomo spali, kdaj bomo jedli, kdaj bomo aktivni in kdaj pasivni, kdaj si bomo vzeli čas za najbližje in zase,… Naravno hrano in vodo je zamenjala industrijska junk hrana in tisoč in ena bolj ali manj gazirana pijača. Najpomembnejša dela, kot so pridelovanje hrane, vzgajanje in izobraževanje otrok so postala nizko vrednotena in zaradi tega skorajda ponižujoča, zamenjala jih je umetno ustvarjena zabavna industrija in znanost; predvsem ekonomija, pravo in prelaganje papirjev.

Živimo v notranjosti hiš, v katere nismo vložili praktično nič energije, v službo se pripeljemo v avtomobilu ali z avtobusom in tudi tam preživimo večina časa v zaprtih prostorih (mesto bi se lahko smatralo tudi kot zaprti prostor). Vse potrebno dobimo v trgovinah ali pa nekoga pokličemo. Vsi izdelki so praktično že izdelani, nam ni potrebno skorajda nič narediti. Zabavo in sprostitev nam prinaša kino, disko, šport, ali na višji stopnji kakšna umetnost. Redkokdaj se za sprostitev odločimo za enostavne in preproste stvari, kot je recimo sprehod, tek.

In potem se čudimo, kako je mogoče, da je toliko ljudi depresivnih, toliko ljudi z problemi hranjenja, preveč debelih, preveč suhih, razno razni artritisi, težave s križem, nezmožnost koncentracije, daljšega sprehoda, zdravega razmišljanja in videti širšo sliko.. Povedano drugače, “zahodna civilizacija umira od znotraj.”

Zelo očitno je, da naše telo ni bilo narejeno za tak način življenja, da mu nekaj zelo bistvenega manjka. Našemu telesu in mogoče celo še bolj naši psihi – tako ali tako sta si med seboj precej povezana. Stik z naravo, v kateri je telo živelo tisočletja, za marsikoga sploh ne obstaja. In tu ne pomaga nobena čudežna tabletka, kajti že v samih temeljih je vse zgrešeno.

A po drugi strani bi bilo nespametno za to kriviti tehnologijo in zadnjih 50 let. Vse kar nam je to obdobje omogočilo je to, da se izrazi tisto in je bolj očitno, kar je bilo do tedaj manj očitno. Vojne so se vedno dogajale, vendar v zadnjem času smo dobili bolj uničujoča orožja. Človek (predvsem moški) je bil v svoji psihi zadnja tisočletja bolj ali manj odtujen od resničnosti, odtujen od samega sebe, odtujen od narave. Le s to razliko, da je pred tem imel več telesnega stika, danes pa tudi tega ni – na srečo ali na žalost. Pa smo spet pri egu oz. izvirnem grehu. In ravno ta odsotnost stika, to življenje v umetnem svetu povzroča, da se ego še bolj razvije, povzroči še več trpljenja sebi ni drugim, kar pa v končni fazi pomeni njegovo (ego-vo) lastno smrt. Tako kot rakave celice, ko ubijejo gostitelja tudi same odmrejo – le s to razliko, da bo tokrat gostitelj preživel.
 

V množini govorim, ker s tem mislim večji del človeštva. Mi v Sloveniji imamo to srečo, da smo del tega, vendar ne tako močno. Če hočemo, imamo kadarkoli stik z naravo, medtem ko mnogi v velemestih lahko o tem le sanjajo, le odločiti oz. uvideti norosti je potrebno.. Učimo se na napakah drugih in jih ne ponavljajmo, saj zadosti potujemo, zadosti vidimo preko medijev kaj vse se dogaja in smo tudi zadosti pametni, da vse to povežemo – mar ne? Čemu moramo iti po tujih stopinjah, če pa vidimo, da ne peljejo nikamor?

Sedaj se ponuja idealna priložnost, da imamo razvito državo, a hkrati še vedno zadovoljno ljudstvo, pristno naravo. Jo bomo izkoristili? Začne se pa pri vsakem posamezniku posebej – z majhnimi in iskrenimi koraki.

Pravi pomen (izvirnega) greha

Greh danes standardno pomeni nekaj hudo narobe narediti, toliko hudo narobe narediti, da se je potrebno takoj spovedati najbližjemu duhovniku, sicer lahko za celo večnost pristaneš v peklu. Ampak to je napačna interpretacija, kajti staro-grški izraz za greh je veliko bližje izrazu zgrešiti bistvo, tako kot lokostrelec zgreši tarčo.

Torej nič hudega, le zgrešil si bistvo, bistvo svojega obstoja, bistvo življenja na Zemlji. Zgrešeno bistvo pomeni živeti v strahu in poželenju, neskončna psihološka lakota po več, delitev na moje in tvoje, ločevanje na naše in njihove, nenehno pritoževanje in godrnjanje, identifikacija s stvarmi, telesom, vlogami, mislimi. Lahko rečemo, da se to med drugim kaže v sedmih smrtnih grehih: napuhu, pohlepu, pohoti jezi, požrešnosti, zavisti in lenobi. Seveda pa se kaže še v marsičem drugem, recimo potreba po (pre)moči, strah da bom nadvladan in potreba po nadvladi drugih. Če povemo bolj strokovno, zgrešeno bistvo življenja pomeni živeti pod diktaturo ega.

To ni neka znanost, kajti če vsak sam pogleda vase, vidi, da mu tak način bivanja ne prinaša nič dobrega, da v notranjosti v resnici trpi. A le redki so dosti pogumni, da si to priznajo in se odločijo iskati rešitve – oziroma so v to primorani. Drugi pa so na žalost navajeni potrpeti, navajeni prenašati muke celo življenje, brez da bi iskali rešitve. Konec koncev bodo za to nagrajeni v nekem oddaljenem prostoru, nebesih.

Izvirni greh

Živeti pod diktaturo ega je izvirni greh. V bibliji piše, da sta Adam in Eva jedla iz drevesa spoznanja (genesis 3:5), spoznala sta “dobro in hudo.” Z drugimi besedami povedano, rodilo se je razmišljanje in verjetno zelo kmalu, sta se identificirala s tem glasom v glavi ter tako pozabila na svojo pravo neskončno naravo. Rodil se je ego z vsemi svojimi posledicami.

Česarkoli se bomo lotili, če se ne bomo rešil izvirnega greha, bom vedno ustvarjal isto zlo, iste probleme, isto zgrešeno delovanje. Zato tudi rek, “pot v pekel je posejana z dobrimi nameni.” Religije, so mogoče v začetku imele dober namen, potem pa se je to sprevrglo v grozodejstva (pokristjanjevanje, križarske vojne, inkvizicija). Ravno tako komunizem in danes neo-con (neo konzervativci; Bush, Chaney,…), počnejo grozne stvari po svetu pod krinko dobrega namena. Nekateri sicer vedo kaj delajo, a množica ki sledi, misli da dela dobro.

Znano je, če se z nasiljem in zlom borim proti zlu, sem zlo še povečal, kajti naselilo se je v meni in tako niti ni bistveno, katera stran bo zmagala. Zlo bo vedno ostalo. Zato so Martin Luther King, Gandi in vsi duhovni mojstri poudarjali in to še vedno počno, da je tak način boja obsojen na propad. Zato je edina prava revolucija revolucija duha. Nasilne revolucije, v srcih jezni in razočarani protestniki ter aktivisti bodo ustvarili le še več starega. Še kako so v njih prisotni uničujoči vzorci ega, med drugim tudi ločevanje z vso negativnostjo “na nas, ki sledimo spet nekim zapovedim, in na druge, ki jih je potrebno prepričati (tako ali drugače), da imamo mi prav.”

George Orwell to lepo opiše v Živalski farmi. Kjer se živali rešijo svojega nesposobnega in zapitega gospodarja. Nekaj časa gre sicer v redu, a ne traja dolgo, ko oblast prevzame moči željan prašič in kmalu postane celo hujši kot prejšnji gospodar. Živali se tako rekoč niso rešile izvirnega greha, niso se rešile ega, zato so ustvarile isto oziroma še hujše zlo kot je bilo pred tem. In če pogledamo zgodovino človeštva, še posebej zadnjih 100 let, vidimo, da smo na enaki poti kot te živali. Ustvarjamo čedalje hujša grozodejstva, danes pa smo na pragu nove vojne, ki utegne imeti katastrofalne posledice..

Kako se tega torej rešiti, kako doseči odrešitev?

Ali kako jesti z “drevesa življenja” (genesis 3:22)? Več kot dva tisoč let zgodovine kaže, da s prepovedmi ne gre. Smejim se ko mi pravijo, da je človek inteligentno bitje, kajti če bi bilo, ne bi še vedno vztrajalo pri starih vzorcih/navadah/prepričanjih, ki nikakor ne delujejo. Na videz lahko sicer s prepovedmi naredimo kot nam je zapovedano, se delamo, kot da je vse v redu, se celo smehljamo, vendar v notranjosti nas razžira. Na zunaj lahko ubogamo vsa ta družbena pravila in versko policijo, ampak v notranjosti se ne počutimo v redu.

Prepoved in kazen lahko prisili učenca, da tiho posluša in posluša, ne more ga pa prisiliti k razmišljanju, k izražanju samega sebe, k iskrenosti. Prepoved izhoda v službi lahko zagotovi prisotnost delavcev, ne more pa zagotoviti večje učinkovitosti, večje zagnanosti. Prepoved hitre vožnje skozi naselje lahko prepreči divjanje v nekem kraju, ne more pa preprečiti divjanja po (nepreglednih) regionalnih cestah, kjer je tudi največ smrtnih nesreč.

Nezrelo je tudi reči, da greš zaradi greha v pekel, razen če se spoveš za to poklicanemu duhovniku, ki ima edini povezavo z bogom. Kajti to je tako, kot če vas jaz postavim v trgovino s porcelanom, ugasnem luč ter vam zapovem, da morate police preurediti ob tem pa če karkoli razbije, boste obsojeni na večen pekel – no, edino jaz vas lahko rešim, za ceno poslušnosti in denarja. Brezupno je, obsojeni ste na notranji propad in suženjstvo. Edini smiseln izhod iz tega je, da prižgete luč, da najdete stikalo, potem bo vse izjemno preprosto.

Jasno je, da je od zunaj vsiljena zakonodaja/grožnje/ustrahovanje le začasna in zelo slaba rešitev, ki kliče po korenitejših spremembah. Notranje stiske, samomori, porast farmacevtske industrije, rakavih obolenj, nespečnosti, stresa, živčnosti,.. je glasen alarm po revoluciji, ki bo predvsem na ravni človeške duhovnosti, ki bo odpravila izvirni greh in jedla z drevesa življenja. Ni to zgolj problem nekih posameznikov, ki so ponesrečeni primerki, pač pa je to problem čisto vsakega posameznika in zato temeljni problem družbe, o katerem bi se bilo potrebno več pogovarjati, več pogovarjati in poiskati rešitve, ki delujejo. Saj imamo strokovnjake na tem področju, ki je v končni fazi le duhovnost, imamo rešitve. Oprah je recimo pri tem z Eckhart Tolle-jem naredila izjemen korak in pokazala pot v pravo smer vsem medijem, ki hočejo narediti kaj dobrega za človeštvo.
 

Kako torej jesti z drevesa večnega življenja? Niti ni rešitev v umski manipulaciji ali kakršnem podobnem pranju možganov ali hipnozo, to ego le uspava/potlači – za nekaj časa. Sprememba mora biti korenita, segati v globine, preko uma/ega/misli – to pa je le globoko zakoreninjen sedanji trenutek, kajti to je tudi edino kar v življenju obstaja. Preteklost in prihodnost sta le v glavi in večinoma nepotrebni/ponavljalni, torej ego.

Preko ega gremo s postopnim branjem zbudise.net in podobnih strani, z branjem vrhunskih duhovnih knjig, s poslušanjem govorov in ODDAJ, z obiskom kakšnega kvalitetnega tečaja (Umetnost življenja) predvsem pa lastna angažiranost. Vi sami morate spoznati, da tako ne gre več naprej in vi sami ste tisti, ki morate narediti to spremembo – drugi so lahko le v pomoč, le dober kažipot, to je pa tudi vse. Torej vse te nauke je potrebno živeti v vsakodnevno, delati majhne a pomembne vaje vsak dan. Na začetku bo malo težje, potem pa čedalje lažje. Saj veste kako je z navadami: “Navade so trdovratne, a zagotovo odmrejo – če smo vztrajni, potem odmrejo.” S časoma se bo tudi pokazal učinek, tako kot je pri negi vrta.

Smiselnost ideje Novega, boljšega sveta

Sprehajam se po Ljubljani in gledam vse te zasanjane ljudi, ter se sprašujem, če bo sploh kdaj mogoče imeti raj na Zemlji, nova doba in vso to sranje. Ali je to sploh mogoče imeti na tem svetu? Za malo časa me pomiri misel, da se kar precej ljudi ukvarja z duhovnostjo, 7% naj bi bila kritična masa (140 tisoč Slovenk in Slovencev), a me spet obda obup, ker je to zelo plitva duhovnost, še vedno močno pod vplivi ega.

Ob vsem tem se sprašujem ali je bilo sploh kdaj mišljeno, da bi imeli raj na Zemlji? Ali je to zgolj neka izmišljotina, ki si jo izmislili ljudje, ki lajšajo svoje bolečine. Namesto nebes po smrti so si izmislili boljši svet v prihodnosti, ter vsak po svoje deluje v tej smeri. Nekateri pri tem niti ne izbirajo sredstev.

Potem se pa spomnim vseh misli mojstrov modrosti v stilu; “vse v redu“, “vsi ljudje so v redu taki kot so“, “vsi ljudje smo enaki“, “nihče ni višji od drugega, ker smo konec koncev vsi izraz ene božanske energije.” Če torej obsojam katerega koli izmed teh ljudi, obsojam vso stvarstvo, obsojam to božansko ustvarjalno iskro.
 

In ravno to se mi zdi smisel vse te igrice, ki se ji reče življenje. Ne da bomo ustvarili popolni svet, kjer bo vsem luštno, vendar da preko vseh teh preizkušenj in pasti človek uspe najti svojo notranjo mirnost in posledično harmonijo z vsem okoljem. To pomeni ne tlačiti druge v drek, da uspeš, ne obsojati drugih, ne bežati od sveta v jame in gore, ne obupavati.

Karkoli človek že počne, naj ne bo smisel za dosego cilja, vendar izpolnjujoče že samo po sebi. Torej če vodim tečaje ali pišem tekste, to počnem zaradi sebe, ker me to izpolnjuje in ne zaradi nekoga drugega, da ko bo pa več takih bo pa srečnejši in boljši svet – karkoli že to pomeni. Če pa se kdo najde v tem pisanju, in je pripravljen prisluhniti je pa toliko bolje.

Vsa taka dejanja izvirajo iz centra, iz miru in ljubezni (je eno in isto), ne pa iz obupa in obsojanja. Šele takrat, ko dejanja izvirajo iz ljubezni, pa imajo moč da naredijo kakšno konkretno transformacijo pri posamezniku. Ampak spet, ta ni bistvena, ker je vse v redu takšno kot je, vse je manifestacija božanskega in problem je le v mojem umu, ki vidi vse stvari, ki niso v redu takšne kot so ter bi morale biti drugačne.

Je nekaj smisla v teh besedah. Kajti ko sem sam v svojem centru, me redko katera situacija vrže iz tira. Ko pa sem sam izgubljen, pa mislim (stara umska navada), da bi se morali drugi spremeniti, da bom lahko lepše in boljše živel. Vendar je vse odvisno od mene. Edina razlika med obupavanjem in mirnostjo je v tem, da človek zaupa življenju, četudi ne vidi izhoda iz trenutne situacije.

Obupavanje izhaja iz problemov za katere ne vidimo rešitve. Če obstaja nek problem in vem kako ga bom rešil, sem pomirjen. Iz tira me lahko vrže edino kakšna paranoja, da se bo kaj zalomilo. Če pa ne vidim izhoda iz problema, potem pa je tu obtoževanje in vsa ta negativna energija. V končni fazi je torej vsa razlika zgolj med tem, koliko močne luči imam (pogled v prihodnost, videti rešitev problema) ali med zaupanjem v življenje, da sicer ne vidim še trenutno rešitve, a zaupam, da se bo vse rešilo tako kot je za vse (ne samo zame) najboljše na dolgi rok.
 

Kdor torej si z ihto in obupavanjem prizadeva za boljši svet, ta bo v končni fazi naredil le več škode, samemu sebi in svoji okolici. Kdor dela stvari zgolj za druge in se sam ob tem ne počuti dobro, je škoda njegovega časa in energije, kot tudi časa in energije vseh ostalih. Kajti takšen človek ne deluje iz ljubezni, pot je posejana z obupavanjem. Ampak “pot je cilj,” kakršna energija je na poti, takšna je tudi na cilju.. Vendar so tudi ti ljudje manifestacija božanskega.

Če se vrnem na začetek, Novi svet gori ali doli, nauči se živeti v tem svetu pa ti bo vseeno ali pride ali ne. Nauči se živeti v miru v tem svetu, pa boš lahko sejal ljubezen, več takih ljudi bo, hitreje se bo širilo. Kdor pravi da se ne da, laže samemu sebi, kdor pravi da rabi čakati na druge, laže samemu sebi,. Kaj pa vsi ti trenutki sreče – na zunaj se ni čisto nič spremenilo, ter vsi ti učitelji modrosti, so lagali, govorili neumnosti ALI je bolj verjetno, da zgolj jaz trenutno narobe dojemam stvari, ker še nisem prodrl dovolj globoko, ker sem še vedno preveč v umu, v mehanizmih, v egu (ter zaradi tega premalo v miru, ljubezni)?

13 predlogov za boljši SVET

Tu je tisti spisek, kaj lahko vsak takoj naredi zase in s tem prispeva k boljšemu svetu.

  1. OMEJIMO nakupe. Omejimo svoje nore potrebe, po nenehnem več in več. Kupimo tisto kar res rabimo. Ne tisto, kar “nam bo prineslo srečo,” ker tega ne bomo dočakali nikoli.

    Naredimo spisek stvari, ki jih rabimo, potem pa preglejmo prodajne kataloge in se s tem spiskom odpravimo v trgovino. Sicer se bo nakup povečal precej. Ker trgovci zlo dobro poznajo kako deluje razum in njegovi mehanizmi.

  2. Kupujmo kvalitetne izdelke, ne kupujmo cenenih izdelkov. Kvaliteta namesto kvantitete. Prodaja cenenih izdelkov močno škodi tistim, ki delajo kvalitetno, poleg tega škodi tudi nam, saj ni za dolgo uporabo. Škoda denarja in materiala za proizvodnjo. Ponavadi sploh ne gledamo na to, važno je le, koliko poceni smo dobil, ne koliko časa bomo uporabljal, ni važna kvaliteta.

    S tem podpiramo tak način proizvodnje, ki jo je zaradi tega čedalje več, podpiramo izsuševanje Zemlje in tretjega sveta (ker večina izdelkov pride iz tam). Tule je zlo dober članek na to temo. Zaradi nenehnega kupovanja je zemlja iztrošena, poglejte kakšen je zrak v Pekingu, poglejte kako živijo v tretjem svetu. Stalno več in več, drugi pa plačujejo ceno. Kdaj bo konec, kdaj bomo zadovoljili svoje požrešne potrebe? Smo že kdaj raziskali, od kje te potrebe sploh pridejo? Nadaljuj z branjem zapisa: ’13 predlogov za boljši SVET’

Vsega se zavedam, kaj pa ostali?

Ta vprašanje se pojavlja pri mnogih in je zlo pomembno vprašanje. Ob miselnem vzorcu na to temo sem prišel do cel kup napotkov, a večinoma so vsi usmerjeni na posameznika. V smislu, najprej spremeni sebe, vse ostalo sledi. Ampak vsi ste že na tej stopnji, zato tu ne bom pisal o tem.

Na stopnji, kjer ste premagali strahove in poželenja (fear & desire), vaša sreča ne temelji na zunanjem, težko vas zunanje okoliščine vržejo s tira, šli ste preko svojih mehanizmov al pa se jih vsaj zavedate ko nastopijo, znate cenit sedanji trenutek, si vzamete čas zase in za najbližje, živite dokaj umerjeno življenje, se zavedate kaj povzroča potrošništvo, kako poteka manipulacija,..

Vse to ste že spoznali, kaj sedaj?

Čakanje

Naredite lahko edino to, da živite svoje življenje tako, kot ste si ga zadali, ob tem pa ste zgled za okolico. Čakanje na nek način. Sem pa tja še kaj rečete, kaj poveste, se udeležite kakšne akcije in to je v večini to. Več ni potrebno, niti ni možno. Ker nekoga silit, obsojat, krivit,.. ne gre.

Da se bo na svetovnem nivoje kaj spremenilo je v večini potrebno čakat, bit potrpežljiv. Seme je posajeno, sedaj je potrebno skrbet in negovat zemljo, da bo seme prišlo na plano, bit skrben in ljubeč in ZAUPAT, da nekaj bo iz tega. “Čakat” je potrebno, da se kritična masa nabere, potem bo šele prišlo do večjih svetovnih premikov.

Do takrat je pa dosti, da se v okviru svojega okolja na to pripravljamo, da delujemo v skladu s tem, da obveščamo tiste, ki jih zanima. Da smo svetilnik na nek način, vsak po svoje, vsak na svoj način.

Družba = Ljudje

A mislite, da je kakšna druga pot? Čist enostavno je, le malo je treba pomigat z možgani. Živimo v družbi, kar pomeni, da smo obdani z ljudmi. Svet = civilizacija = družba = ljudje = posameznik. Nemogoče je ločevat družbo in posameznika. Posameznik je del družbe, in jo sestavlja. Majhen del je, a pomemben. Kot drevo v gozdu, kot cekin v zakladu, kot zidak v stari zgradbi.

Če hočemo transformirat družbo, če hočemo družbeno revolucijo, rabimo v resnici transformacijo posameznika, oziroma duhovno revolucijo posameznika. Ker kakršna koli druga sprememba posameznika je kič, kozmetična, navidezna rešitev. Le prekrili smo smeti z močnejšim pokrivalom, smeti pa ostajajo.

Ne moremo spreminjat družbe najprej, nato pa pričakovat, da se bodo posamezniki spremenil. To so že počeli, pa lahko vidite, da se ni obneslo.

Če pa transformiramo posameznika, je možno le, da sami sebe transformiramo. Tedaj vidimo, da za transformacijo ostalih ne moreš nič naredit. Ne na enkrat in ne v naglici in ne na silo. Počasi, umirjeno.

V resnic niti ne gre za to, da kaj naredimo, bolj to, da DOPUSTIMO posamezniku da JE, tak kot pač je. Da ga ne obsojamo, da se ne zaletavamo v njegove mehanizme, da vidimo preko te pogojenosti. Na ta način tudi mehanizmi v njemu popuščajo, saj jih ne hrani. Na ta način smo balzam za tega posameznika, nekaj se odpira v njemu, luč pronica v temo. Na ta način se lupina mehanizmov in pogojenosti topi, skozenj pronica bistvo.

Na ta način bo čedalje več takih, in širilo se bo vse hitreje.

Kritična masa

Saj tako se vse spremembe v družbi dogajajo. V družbi se ne da ničesar naredit brez da bi imeli neko kritično maso, sploh ne v “demokratični družbi”. Rabiš neko število ljudi, da se strinja s teboj. Saj spreminjamo družbo, skupek posameznikov, ne neke umetne stvaritve. Zato rabimo del ljudi na svoji strani.

Kako so Američani vstopil v 2. svetovno vojno? Sej niso mogli, vlada je hotela, a ker je “demokratična država” so poslušal ljudstvo, ki pa ni bilo za vojno. (Pustimo podrobnosti, da so razvili zelo dobre tehnike manipulacije.) Zato so izbrali zelo kruto metodo. Najprej so poslali potniško ladjo v Nemške vode, s tem da so bili obveščeni, da jo bodo potopil. Seveda ladja potopljena, 100 mrtvih, a to ni bilo zadosti, zato so dopustil napad na Pearl Harbour. Tedaj pa ni bilo problema za vojno. Še prostovoljce so nabirali. Rabili so kritično maso, če so hoteli kaj naredit.

Šef v podjetju hoče nekaj naredit. Če hoče res kvalitetno izpeljat, rabi podporo uslužbencev. Da bodo tudi uslužbenci vedli, zakaj taka odločitev in da bodo tudi oni s polno silo deloval v to smer. Kako uslužbence dobi na svojo stran je sicer druga zgodba, ampak rabi jih na svoji strani.

Ali pa v politiki in tudi drugod. Obstaja neka beseda “LOBIRANJE”. Kaj je to drugega kot nabiranje kritične mase za dosego nekega cilja.

Potrpežljivost

Povsod rabiš neko maso, da se izpeljejo stvari. Ker družba je sestavljena iz ljudi, iz posameznika, iz vsakega izmed vas in tudi jaz sem del družbe. Ne pozabit in podcenjevat tega dejstva. Če se hoče kaj naredit, more bit neka kritična masa, da se to izpelje. V družbi vedno in povsod.

Koliko je ta kritična masa? Čisto nepomembno, vse kar je potrebno je potrpežljivost in delovanje v tej smeri. Ko bo kritična masa dosežena, ne bomo mogli zgrešit. A najprej potrpežljivost, zaupanje, da bo seme vzklilo, četudi se zdi da “zamuja” in da je že “prepozno”. Zato tik pred vzklitjem ne uničujte zemlje. Ker nisi sam, ni nas malo.

Bodite balzam za okolico. Živite tako kot čutite, ne tako kot so vam drugi rekli, razbijajte strahove, neumna prepričanja, in pojdite preko svojih znorelih želja (desire). S stanjem zavesti se naredi največ, z ljubeznijo, s sprejemanjem. Ne z obsojanjem (jest na tem blogu le kažem družbene norosti, na norosti naših pogojenih mehanizmov, ne obsojam), siljenjem, prelaganjem odgovornosti,… s tem se ne doseže popolnoma nič.

Sam je potrebno bit pripravljen, nato pa le “čakat”, z zgledom vplivat na ljudi okoli sebe. Potrebno je bit potrpežljiv, da seme vzklije (in zraste), da se sproži plaz. Vse ostalo bo sledilo samo od sebe, brez nekih velikih naporov in prizadevanj.

Edina prava revolucija je revolucija DUHA

Zanimivo, koliko je govora o spremembi družbe. Vemo kaj vse je narobe, in res je, nekaj se more spremenit. Vendar pot po kateri pričakujemo te spremembe ne prinaša nič obetavnega.

Dosti je novih dobrih predlogov kako spremenit družbo, takih ki gredo do temeljev, kakšni politični sistem rabimo, kakšne ekonomske in socialne spremembe,… Vendar vedno znova pozabljajo zgodovinske nauke. Nauke, iz katerih je razvidno, da zgolj družbene spremembe niso zadosti. Da ne moremo naredit družbene spremembe najprej, nato pa pričakovat, da se bodo posamezniki spremenil.

Zlo dober primer je komunizem. V redu sistem, vendar ljudje niso bil pripravljeni za tak način in ga začel izkoriščat. Konec koncu se vsak sistem spridi, ne glede na to koliko je prfekten. Zato, ker se v osnovi pozablja na ključni element. To pa je posameznik in družba je sestavljena iz posameznikov.

Kaj pomaga odličen šolski sistem, če pa ni ljudi, ki bi to izvajal. Kaj pomaga odličen etični kodeks, če pa tega uslužbenci nimajo v notranjosti. Kaj pomaga bolj prijazna javna uprava, če so ljudje pod stresom. Zato je edini način za resnično spremembo družbe sprememba posameznika, to je duhovna revolucija, transformacija zavesti. Sicer se bomo še naprej vrtel v krogu, še naprej odpravljal le posledice.

Sprememba okolice

Ko se tega delno zavedamo (ali pa tudi ne), se najprej usmerimo v ljudi okoli sebe. Vidimo kaj bi morali naredit, da bi bila družba in naše počutje boljše. Ogromno idej in predlogov za spreminjanje drugih. Jasno je, da se morajo drugi spremenit, saj so odgovorni za naše lastno počutje. Verjetno ste že srečali kakšnega takega človeka ki tako misli.

Na prvi pogled je to očitno: »Seveda so drugi vir moje sreče in nesreče, saj če sem v dobri družbi, se počutim dobro, če je družba krneki, se tudi sam počutim slabo. Popolnoma očitno je, drugi so odgovorni za mojo srečo.« Težko bi tukaj kaj argumentiral.

A po drugi strani, je za vsakega primerna drugačna družba. Še več, če se osredotočimo le na enega človeka, je ta človek včasih lahko vir največje sreče in ljubezni, naslednji dan pa vir največje žalosti in nesreče. Četudi se v obnašanju tega človeka ni spremenilo nič!

Dva človeka gledata na isto situacijo, prvi se pritožuje in vidi vse slabo, drugemu je celo všeč. Jasno je, da mora bit vzrok kje drugje.

Vzrok v nas samih

Ta vzrok je lahko le v nas samih. Za svoje počutje je zato odgovoren vsak sam. Čeprav se čudno sliši. V resnici je to zelo pozitivno, ker če so drugi odgovorni za moj duševni mir, potem sam ne morem nič naredit, morem čakat na druge, da bodo kaj naredili. Sem v milosti in nemilosti drugih. Od tod toliko obtoževanj.

“This above all: to your own self be true.” William Shakespeare

Če pa sem sam odgovoren za svoje počutje, potem pa ne rabim čakat na druge, da kaj naredim. Kaj je lepšega kot to? Seveda je pa tu nevarnost, da boste zgubili svojo identiteto, svojo vlogo žrtve. Nekoga, ki je vedno žrtev okoliščin, nekoga, ki je nemočen.

Zato se dosti ljudi raje odloči, da ne bodo naredili nič, raje še naprej trpijo kot da izgubijo svojo identiteto. Neumno? Seveda, a gre za nezavedne vzorce, nezavedno delovanje. Enkrat ko to ozavestiš, ko posvetiš nanj s svetilko, postane neumno in v veliki meri izgine.

Zdaj pa, če sem odgovoren za svoje počutje, potem lahko opazim nekaj v meni, kar me vrže iz tira, kar me potegne v negativno. To so pa ti isti mehanizmi razuma o katerih neprestano govorim, to poistovetenje s temi mehanizmi. Ti mehanizmi so vir vsega trpljenja na tem planetu. Ti mehanizmi, ki v resnici niso naše bistvo. Ker mehanizmi so misli, misli pa lahko opazujem, torej mora bit nekaj, kar to opazi.

Videt te mehanizme v širši družbi in ožji okolici ni problem, umetnost pa je videt te mehanizme v sebi in si jih priznat. Saj le tisto kar vidim, kar si priznam, lahko ozavestim in nazadnje tudi ozdravim. A videt to v sebi je težko, še težje si priznat. Že zaradi tega, ker smo bili naučeni, da ne smemo delati napak, ker to zelo hitro povežemo s krivdo.

Ampak če to potlačimo je še huje, podobno kot s spolno energijo. Slej ko prej najde nek način za sprostitev. Če to ni naravni, če to ni narejeno zavestno, potem poči takrat ko najmanj pričakujemo, in ko poči, poči orng.

Tako kot posoda na ognju. Če para izhlapeva po malo ni nič narobe, če pa s pokrovko posodo čisto pokrijemo, še zalepimo s selotejpom.. bo precej časa mir. Ampak ko bo pa to razneslo, in enkrat sigurno bo, pa ne bo lepo.

Na srečo imamo danes na voljo alkohol, cigarete, droge, divje zabave,.. da lahko vsaj do neke mere družbeno sprejemljivo sfiltriramo kar imajo v sebi. Sej veste, marsikaj je “sprejemljivo” ko je človek pijan.

Mar mislite, da smo ljudje zavestno zmožni pobijanja? Zakaj pa imajo potem vojaki in morilci toliko travm. Zakaj ne morajo cele noči spat, zakaj rabijo goro tablet? Sej ste že slišal zgodbice, ko morilci pravijo, da jih je nekaj kar prevzelo, da se niti niso zavedali kaj so naredili. To je to, podivjana čustva so prevzela nadzor.

Kolikokrat lahko opazujemo izbruhe jeze v drugih. Pride kot nevihta, kar naenkrat. Pol ko ta izbruh mine, je spet mir v hiši. In velika napaka je, da imamo te izbruhe za svoje. Velika napaka je, da te izbruhe pripisujemo drugim. Da, jih je naredilo njihovo telo, vendar se v resnici ne zavedajo kaj v tistem trenutku počno. Modri mož je rekel: “Odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo.”

Duhovna revolucija posameznika

So ljudje, ki imajo vsega polno rit, veliko denarja, hrane, prijateljev, lepo hišo, lep avto, vpliven družbeni položaj,.. Pa jim še vedno nekaj manjka, nekaj jim ne da notranjega miru, sreče. Nič drugače ne bi bilo, če bi bil cel svet na isti ravni. Našli bi se drugi problemi, druge težave, vedno nekaj. Zato, ker je naš um izgubil orientacijo, mi se mu pa pustimo upravljat. Bolj po domače, misli so podivjane, mi jim pa 100% verjamemo.

Kot že rečeno, tej mehanizmi niso osebni, so skupni vsem. Mi jih ne upravljamo, ampak oni upravljajo nas. Um, služabnik, je prevzel kontrolo. Zato vidite te mehanizme v družbi, v svoji okolici in nazadnje še v sebi. Vidite jih, ozavestite jih, opazujte jih kot ločen del sebe in drugih. Potem bodo zelo hitro izgubili moč in to je edina trajna sprememba. Ne pa tisti kozmetični popravki; 18 korakov za izboljšavo govorice telesa, 10 napak v pogovoru, 14 korakov do tega, 9 korakov do onega,..

To je edina prava revolucija posameznika in s tem družbe, to je duhovna revoluicja, transformacija zavesti. Najprej ta, potem bodo vse ostale revolucije sledile same od sebe; ekonomska, socialna, politična,..