Tag Archive for 'Skrivnosti besed'

terra (Zemlja) — terror (strah)

scan iz latinsko – slovenskega slovarja (dr. Fran Brdač, DZS 1966):

terra: 1. zemlja, svet 2. božanstvo 3. zemlja, prst, suha zemlja, kono, tla; 4. pokrajina, dežela -- terror: strah, groza; strašna vest

Verjetno ni naključje, da sta obe besedi praktično identični. Zemlja — strah, groza.. Glede na to, da smo duhovna bitja, imamo intuitivno vedenje, da obstaja nekaj več od tega sveta, nekaj transcendentnega, Bog, ki nas lahko potegne iz tega sranja. Če pa s filozofskimi sistemi in z načinom življenja, ki zamaže te intuitivne kanale, zanikamo in zatremo to vedenje, pa sami sebe priklenemo na materijo/mayo/satana in smo tako obsojeni na degeneracijo in suženjstvo.

V besedah C. G. Jung-a, v kratki knjigci ‘The Undiscovered Self’ iz leta 1958:

The individual who is not anchored in God can offer no resistance on his own resources to the physical and moral blandishments of the world.

in nadaljuje:

For this he needs the evidence of inner, transcendent EXPERIENCE which alone can protect him from the otherwise inevitable submersion in the mass. Merely intellectual or even moral insight into the stultification and moral irresponsibility of the mass man is a negative recognition only and amounts to not much more than a wavering on the road to the atomization of the individual. It lacks the driving force of religious conviction, since it is merely rational.

To tudi pomemi, da ne glede na to kolikšno količino intelektualnega znanja ima človek, bo še vedno precej lahka tarča manipulacij, laži in psihičnih/astralnih napadov; kajti intelektualno/moralno barriero je izredno lahko prebiti: malo hujša življenjska kriza, malo bolj resna grožnja, soočenje z morebitno smrtjo, povabilo v prostozidarsko ložo (Bill Hicks in kaj se zgodi ko je izvoljen novi predsednik, The Network (1976), Eyes Wide Shut (1999, Stanley Kubrick)..)

Iz tega razloga je jasno, zakaj “Illuminati” “dopuščajo” zgolj intelektualno znanje, kakšna bolj resna in čista duhovnost/religioznost pa je nemogoča (ekonomski in socialni sistemi) oz. je zatirana in zasmehovana.
 

Skrivnosti besed ~ sodelovanje

Če razdelimo besedo, dobimo ‘so’ & ‘delovanje’. Kar pomeni delovati skupaj, v isto smer. Da se to bolj izplača kot če vsak gleda le nase, so pogruntali že osli.

co-operation_donkey

Mi nismo privezani, oziroma vsaj mislimo, da nismo privezani. Saj se posledice pokažejo na daljši rok. Enako velja četudi je nekdo navidezno močnejši.

Tako kot nobelov nagrajenec za ekonomijo John Forbes Nash v filmu Čudoviti Um (Beautiful mind) izpopolni Adam Smithovo trditev, da najboljši rezultat pride, ko vsak posameznik v skupini dela kar je najboljše zanj:

Najboljši rezultat pride, ko vsak posameznik v skupini dela kar je najboljše zanj IN za skupino.

Na nek način to pomeni: “Boljše sodelovati kot tekmovati.” Bi to enako veljalo, če vzamemo kot skupino državo, celino, celo človeštvo, celo Zemljo?

Skrivnosti besed ~ osebnost

Osebnost v angleščini pomeni ‘personality’, oseba pomeni ‘person’. Persona pa izhaja iz stare Grčije; nanaša se na maske, ki so jih igralci uporabljali v gledališču. Igralec (prava oseba) z določeno masko predstavlja nek lik (namišljeno osebo). Per-sona ima prav tako pomen v latinščini, označuje stvar, skozi (per) katero prihaja zvok (sona).

Socialne maske

Če pogledate na internetu, vidite, da se te maske nanašajo predvsem na socialno vlogo. Razno razni protokolarni zahtevki; komu se je potrebno nasmehniti/prikloniti, katerega se ne sme pogledati, kako se je potrebno obleči in te neumnosti. Potem so tu pravila obnašanja na delovnem mestu, v mrežnem marketingu, taktika za pridobivanje prijateljev/partnerjev in tako naprej. Skratka, vse vrste socialnih vlog. Pristna osebnost je prekrita s kupom socialnih mask, odvisno pač od vloge, ki jo igramo.

Vendar, če je tega preveč, to na dolgi rok ne deluje. Bral sem neko študijo, ki je pokazala, da so trgovke močno nagnjene k depresiji. To pa zaradi tega, ker kažejo vesel obraz, čeprav v notranjosti čutijo drugače. Tako se v telesu ustvarja dodatna napetost, ki je obsojena na to, da ostane zaprta. A nekako se mora sprostiti zato išče druge izhode.

Vedno maske

Kaj pa takrat, ko smo taki kot smo, ko ne igramo. Bi lahko rekli, da tudi takrat nosimo maske? Smo srečni, veseli, žalostni, jezni,.. vedno kažemo svoj pravi obraz. V nekem trenutku sem jezen in pokažem jezo, v naslednjem trenutku sem vesel in takrat pokažem veselje – so to tudi moje maske? Če so to maske, kaj v resnici zakrivajo, kaj potem predstavlja pravi obraz?

V psihologiji poznajo nek fenomen, ki mu rečejo razcepljena osebnost. Ampak, mar nismo to vsi, mar nismo vsi razcepljeni? Jaz vem da sem; vesel, žalosten, srečen, jezen, nesrečen, ljubezniv, sovražen, besen, živčen,… Kako pa bi sploh izgledala nerazcepljena oseba. Stalno bi imela eni in isti obraz, stalno eno in isto faco, neprestano nasmešek. Bedarija samo po sebi.

Seveda psihologi niso tako subtilni in to smatrajo za normalno, torej taki pač smo ljudje. Razcepljeno osebnost uporabljajo res za ekstremne primerke. In to je smešno pri naši psihologiji, malo ekstrema in že smatra za bolezen. Med tem ko so že pri normalnem človeku očitni vsi ti zametki. Torej, lahko bi rekli, da smo vsi razcepljene osebe. Nosimo različne maske ob različnih situacijah, nadenemo tisto masko, ki ustreza našemu razpoloženju.

Kaj je pravi obraz?

Vprašanje pa še vedno ostaja, kaj je pravi obraz? Bi bil lahko odgovor najden tukaj? Bi lahko rekli, da je osebnost maska (OSEBNOST = MASKA) nečesa neopisljivega, maska duše, maska neskončne zavesti?

– “Ti si pa taka in taka oseba, osebnost.
– “Ni res, to je le moja maska, jaz pa sem mnogo več od tega.

And it makes me WONDER, it really makes WONDER.” Več o personi na everything2.com.

Skrivnosti besed ~ odgovornost

ali vse se skriva v pomenu/tvorbi besede

‘Odgovornost’ v angleščini pomeni “responsibility”, ta je v resnici sestavljenka iz dveh besed ‘response’ in ‘ability’ (‘odziv’-‘zmožnost’). Prevzeti odgovornost za nekaj pomeni zmožnost odzivanja.

Zadetek v črno. Ker toliko časa dokler bomo krivili druge za svoje težave in probleme, toliko časa bomo ostali pasivni. Starši, partner, otroci, tašča, sorodniki, sodelavci, šefe, država, kuščarji, podgane,.. Res je, starši so krivi da se tako obnašamo, saj so nam oni vsilili družbene navade/norme. Vendar starši niso znali boljše, njihovi starši tudi ne,… in tako bi lahko prišli na sam začetek velikega poka.

Tudi država večinoma ne zna, nekateri sicer mogoče res skrivajo neka znanja, vendar to v tem času ne more biti in ne sme biti več izgovor. Ta znanje je več kot dostopno, informacij/tečajev je več kot dovolj – na tej in podobnih spletnih straneh ga najdete. Sedaj je pa vse kar je potrebno narediti to, da se zbezate iz svoje lene in “varne” luknjice in začnete Živeti.

Žalostno je, da bi za svoje probleme celo življenje krivili druge. To pelje le v sedenje pred televizijo, preživljanje v službi in životarjenju v življenju. David Wolfe pravi, da “ne živimo dlje kot včasih, pač pa umiramo dlje časa.” Še kako prav ima, in umirali bomo toliko časa, dokler bomo druge krivili, dokler ne bomo rekli “dost mam” in se sami zase pobrigali, ne pa čakali na druge, da bodo naredili usodni korak in nas osrečili do konca svojih dni. Mar nimamo že dovolj dokazov, da tak način ne deluje?

Stara modrost pravi: “Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.

Po drugi strani pa ne pretiravati. Poznam veliko ljudi, ki mislijo da morajo vse sami narediti, drugim sploh ničesar ne pustijo. Potem se pa čudijo da so toliko izčrpani ter ostali tako neodgovorni in leni. Nobena skrajnost ni dobra, umetnost je hoditi po srednji poti, držati ravnotežje.
 

Če je že zase težko prevzeti odgovornost, je še bistveno težje, ko se kakšen dogodek zgodi na javnem mestu ali ko je več ljudi prisotnih, v takih primerih večina čaka na druge, da bo kaj naredila – uvodna slika. Najbolj slikovit primer takega obnašanja je umor Kitty Genovese v soju nočnih luči New Yorka leta 1964, ko nihče od stanovalcev ni poklical policije, čeprav so videli kaj se dogaja. Mislili so namreč, da so že sosedje poklicali.

Podobno je bilo v času praznikov pri nas na radijski oddaji, ko kliče starejša gospa in se pritožuje nad ne posredovanjem policije ob močnem pokanju v soseski. Na vprašanje voditelja, če je poklicala policijo, je rekla da “ne”, da je mislila, da so že drugi to naredili…
 

Ob vsem tem naj še omenim, da krivda nima nobene povezave z odgovornostjo. Če sprejmete odgovornost za nekaj v resnici dobite moč, da neko situacijo razrešite, dobite zmožnost odzivanja, ne pa nemoč/obtoževanje/krivdo. Danes pa dajemo svojo moč drugim (državi, partnerju, staršem,..), v upanju, da bodo rešili vse naše probleme, v resnici jih pa le še povečuje in skrbi le za svojo lastno korist – predvsem država.

In tudi če prevzamemo odgovornost za neko napako ni razloga za (samo)obtoževanje, saj dokler smo pripravljeni popraviti/izboljšati, ni razloga za negativna čustva, napake se pač dogajajo. Vsi delamo napake, vsi razen tistih, ki ne delajo NIČ. Razlika med nami je le ta, ali smo jih pripravljeni popraviti, se kaj naučiti iz njih ali ne.

Opomba: Opazno je tudi v slovenščini. Če izgovorimo odgôvornost namesto običajno odgovórnost, je jasno. Odgovor-nost, zmožnost odgovora/odziva na nekaj. (Opozorila Anja)