Tag Archive for 'smrt'

Konec sveta in film Knowing (2009)

No, še en film na podobno tematiko, a malo drugače. Govori o koncu sveta, ki se je v zgodbi zgodil 19. oktobra. Danes je 30. okt., film sem gledal pa 20. oktobra. Svet še vedno stoji, tako da..

Mogoče objavljam to zaradi tega, ker mi služijo kot (glasno) razmišljanje o tem, kako se bodo stvari na tem svetu razpletle. Če smo realni, za karkoli resnično pozitivnega, bi se namreč moral zgoditi čudež, velik čudež. Če naj bi kakršnakoli Resnica in Modrost preživela, v takšni ali drugačni obliki, pa četudi je to le nekaj 10 ali 100 milijonov ljudi (kar je še vedno precej) se trenutno ZDI, da je to nemogoče. Enostavno premalo je resnično duhovnih ljudi, veliko preveč pretvarjanja in hinavščine,..

Ena možnost bi bila takšna in drugačna apokalipsa (atomska vojna, izbruh super vulkanov, virusi,..), kjer preživijo le nekateri ljudje, ampak kot je to bilo že večkrat predstavljeno v filmih in knjigah, imamo v takšnem mračnem svetu precej več hudobije kot jo je danes, spet se vrnemo v boj za preživetje, kjer najbolj kruti in zlobni pridejo na vodilne položaje, kjer Razum ničesar ne pomeni; le bitka za premoč in nadvlado. Bi imelo to kakšen višji smisel? Da bi živeli pekel na zemlji? Pekel, ki bi bil verjetno bistveno hujši kot je sedaj.

No, bistveno boljša različica “konca (tega) sveta”, je predstavljena v filmu Knowing, Vedenje, iz leta 2009. Predvsem iz dveh razlogov, smatram ta film za optimistično različico “konca sveta”:
 

(1) Norija je bila v hipu pokončana. En velikanski rušilni val in v trenutku vsega konec. Popolnoma nič ni ostalo od te zgrešene civilizacija: nobenega betona, asfalta, plastike, umetnih snovi, jedrskih odpadkov,.. niti ni nobenega, ki bi lahko to neumnost nadaljeval (vsaj tako je prikazano). (tega pa ni v filmu:) Življenje telesnega/materialnega se konča, za duše pa nastopi “poslednja sodba”, kjer je vsakemu “sojeno po njegovih/njenih delih”, v skladu s tem pa določena nadaljnja usoda/pot/destinacija.
(Slaba stran je to, da je bilo marsikaj lepega uničeno, četudi se je tisto najboljše ohranilo.)

knowing(2009)-ending2-wave

(1b) Zaključek je zelo lepo speljan, precej duhoven bi lahko rekli. Glavni igralec je bil ravno priča odhodu svojega sina na “Noetovo barko”, sam pa se pelje nazaj v mesto k svoji družini. V mestu že vlada tipičen kaos: ulice prepravljene, ropajo trgovine, dim, požari, vpitje, panika, vojska, tanki,.. A protagonist čisto ‘skuliran’, čisto miren; zunaj razdejanje, on pa posluša Betovnovo 7. simfonijo (Allegretto) – perfektno. Nobenega divjanja, nobenega bežanja od usode, panike, strahu, negotovosti, skrbi za preživetje, (lažnega) upanja,.. nič od teh neumnosti. Ve kaj ga čaka, in s tem nima nobenih problemov. Pride do svoje družine, z očetom se pobotata, nato se z mamo in sestro objamejo, in v globokem krščanskem (njegov oče je bil namreč pastor) miru pričakajo zadnje dejanje. “-To ni konec, sin. -Vem.” (-This isn’t the end, Son. -I know.)

(2) Planet je bil sicer uničen, vendar se je ohranilo tisto, kar je bilo Dobrega — in to je tudi najpomembnejše.
Modrost bo svojo duhovno evolucijo nadaljevala drugod, v dosti bolj prijaznih okoliščinah — kdo bi si lahko želel kaj več od tega?

knowing (2009) - ending - new beginning
 

Torej, smrt, konec (telesnega) življenja, je za vsakim vogalom, nihče ne ve kaj ga čaka jutri. Lahko se res zgodi takšen scenarij, kjer trči meteor na zemljo in v hipu je vsega konec. In kaj tedaj?

No, “duhovnost začne s tem vprašanjem” (kaj ostane po smrti) in “konča se z odgovorom”.
Jezusov evangelij: “ne veste ne dneva ne ure”, že pred dva tisoč leti je bilo to rečeno. “Nenehno molite”, “nenehno se posvečujte”, “glejte, da vam srca ne bodo prevzeta s pijanostjo, požrešnostjo in skrbmi za to življenje”, bodite vedno na preži, da se bojujete s skušnjavami hudega duha, strmite po nečem višjem. “Z eno roko opravljaj svoje dolžnosti, z drugo se oprimi Boga. Ko so tvoje dolžnosti končane, se oprimi Boga z obema rokama.”
 

Naj ta svet propade ali pa ne, naloga ostaja enaka:

“Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje” (Jn 6,27)

19 “Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer jih uničujeta molj in rja in kjer tatovi spodkopavajo zidove in kradejo; 20 nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne spodkopavajo in ne kradejo. 21 Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.” Mt 6,19-21

Glej: The Law of One, Svami Vivekananda, Sri Ramakrishna, Jezusovi evangeliji (tudi gnostični); itd., itd., itd.,..
 
 

Trinitas VIII ~ Lev Nikolajevič Tolstoj

Lev Nikolajevič Tolstoj (9. september 1828, – 20. november 1910); “med plemičem in ruskim kmetom”. Prepisano iz že prevedenih in izdanih knjig.
 
 

Kreutzerjeva sonata (1889); poslovenil Fran Pogačnik, v Ljubljani 1924, natisnila in založila zvezna tiskarna in knjigarna. Izpoved človeka, ki je živel v nevzdržnem zakonu, umoril svojo ženo in bil oproščen.

“Nekoč sem ogledoval pariške zanimivosti in zašel tudi v razstavo, kjer so naznanjali, da kažejo žensko z brado in morskega psa. Izkazalo se je, da je bil to moški v izrezani ženski obleki in navaden pes, ki je bil zavit v mroževo kožo in plaval v banji, napolnjeni z vodo. Vse to je bilo jako malo zanimivo. Ko pa sem razstavo zapuščal, me je gospodar vljudno spremljal, pri vhodu pa se je obrnil k občinstvu in pokazal name, rekoč: ‘Vprašajte gospoda, ali ni vredno, da si ogledate! Vstopite, vstopite! Frank za osebo!’ Meni je bilo nerodno povedati, da ni vredno gledati, s čimer je gospodar ravno računal. Tako se godi bržkone tudi onim, ki so okusili vso priskutnost ______(medenih tednov, npr.) in nočejo razočarati drugih. Tudi jaz nisem hotel nikogar razočarati, sedaj pa ne uvidim, čemu bi ne govoril resnice.” (str 37)

“Preteklo je nekaj časa, in zopet je ta medsebojni črt utonil v zaljubljenosti, t. j. v čutnosti. Še sem se tešil z mislijo, da sta bila ta dva spora napaki, ki ju je mogoče popraviti. Prišel je pa tretji in četrti prepir: sedaj sem razumel, da to niso slučajnosti, da mora tako biti in da bo vedno tako; prestrašil sem se, kaj še pride! Poleg tega me je mučila še ta grozna misel, da le jaz ne živim tako z ženo, kakor sem pričakoval, dočim v drugih zakonih ni tega. Takrat še nisem vedel, da se godi tako v vseh zakonih, da pa mislijo vsi, kakor sem mislil jaz, da so izključno oni tako nesrečni, ter zatajujejo to svojo osebno sramotečo nesrečo ne le pred drugimi, temveč tudi samim sebi; niti sebi je nočejo priznati. (str 45)

“V tem je ravno odrešenje in kazen za človeka, da se more, ako ne živi prav, zaslepiti, da ne vidi bednosti svojega stanja.” (str 63)
“V mestu lahko živi človek sto let, ne da bi spoznal, da je že davno umrl in izginil. Nima časa, da bi se ukvarjal s samim seboj, ves čas je zaposlen.” (str 65)

 
 

Smrt Ivana Iliča (1886); (podatkov o prevodu in izdaji trenutno nimam); o uspešnem meščanu, ki nenadoma zboli in ima le še nekaj dni življenja. Nihče se v resnici ne zanima zanj, tako kot se on v življenju ni zanimal za nikogar. Vse kar bližnje, ženo in otroke, zanima je, kaj in koliko bodo podedovali in kako bi lahko z njegovo smrtjo od države največ iztržili.

Vse se je vršilo s čistimi rokami, v čistem perilu, s francoskimi besedami, in kar je poglavitno, v najvišji družbi, torej z odobravanjem najvišje postavljenih ljudi. (str 8 )

Bilo je čisto tako, kakor je pričakoval; vse je bilo kakor vedno. Tako čakanje, tako narejena važnost, ki jo je poznal pri samemu sebi na sodniji, potem trkanje in poslušanje in vprašanje, ki so zahtevala vnaprej določenih in očitno nepotrebnih odgovorov in značilnih zdravniških izrazov, češ, “samo izroči se nam, pa že vse uredimo – mi vemo, in sicer nedvomno, kaj je storiti”, vse po enem kopitu, za vse ljudi, tako ali drugačne, enako – vse točno tako, kakor na sodniji. Slovit zdravnik je delal nad njim ravno tak obraz, kakršnega je delal on na sodniji nad obtožencem. (str 68)

“Mene ne bo več, kaj tedaj bo? Ničesar ne bo. Toda kje bom, ko me ne bo več? Ali res smrt? Ne, nočem.” (..) “Zakaj? Saj je vseeno.” (..) “Smrt. Da, smrt. In nihče ne ve in noče vedeti in nikomur se ne smilim. Muzicirajo. Vseeno jim je, a tudi nje čaka smrt! Neumne stvari! Jaz prej, oni kasneje, toda čaka jih isto. Pa ti rajajo! Živali!” (str 74)

 
 

Vstajenje (1901); roman prevedel Vladimir Levstik, Državna založba Slovenija 1978. Govori o plemiču, ki je…..

II 24, str 317; ženski čut za zapeljevanji:

“To je vseeno. Razumem vaše čustvo in razumem tudi njo – no prav, prav, saj ne bom govorila o tem,” se je prekinila, ko je opazila na njegovem obrazu nejevoljo. “Razumem pa tudi to, da bi, ko ste videli vse trpljenje, vso strahoto tega, kar se godi v jetnišnicah,” je govorila Mariette, ki si je želela samo nekaj: da bi ga pritegnila k sebi. In s svojim ženskim čustvom je slutila vse, kar mu je bilo važnega in dragega. “Da bi hoteli pomagati trpečim, njim, ki tako strašno, strašno trpe zaradi drugih ljudi, zaradi njihovega ravnodušja in njihove okrutnosti… Razumem, da bi človek mogel dati za to življenje; sama bi ga dala. A vsak ima svojo usodo…” (..)

Pozneje se je Nehljudov mnogokrat z občutkom sramu spominjal vsega svojega pogovora z njo; spominjal se je njenih besed, ne toliko lažnivih, kolikor spretno prilagojenih njegovim besedam, in tistega obraza – sama ganjena pozornost ga je bila na pogled – s katerim ga je poslušala, ko ji je pripovedoval o strahotah jetnišnice in svojih vtisih na kmetih.

Ko se je grofinja vrnila, se nista pogovarjala samo kakor stara, ampak kakor tesna prijatelja, ki edina razumeta drug drugega sredi množice, katera ju ne razume. Govorila sta o krivičnosti oblasti, o trpljenju nesrečnikov, o siromaštvu ljudstva; v resnici so njune oči, ko sta ob žuborenju pogovora gledala drug v drugega, venomer vpraševale: “Ali me moreš ljubiti?” in odgovarjale: “Morem.” In spolni nagon, ki se je odeval v najbolj nepričakovane in mavričaste oblike, ju je vlekel drugega k drugemu.

(…)

Ko si je Nehljudov zjutraj v duhu ponovil včerajšnje misli, se je začudil temu, kako ji je mogel le minuto verjeti.
 
 

II 40, str 383; smo ljudje ali službe/institucije?:

Vse to se je zgodilo zaradi tega,” je pomislil Nehljudov, “ker vsi ti ljudje, gubernatorji, ravnatelji jetnišnic, revirni nadzorniki in redarji mislijo, da so na svetu položaji, v katerih človeško ravnanje s človekom ni dolžnost. Vsi ti ljudje – tako Maslenikov ali spremni častnik – bi bili vendar, če bi ne bili gubernatorji, nadzorniki in častniki, dvajsetkrat premislili, ali je moči odpravljati ljudi v tako vročini in taki trumi; dvajsetkrat bi se bili spotoma ustavili, in če bi bili videli, da človek slabi in lovi sapo, bi ga bili odvedli iz množice, ga peljali v senco, mu dali vode, mu dali, da bi se bil oddahnil, in mu, če bi se bila nesreča zgodila, izkazali sočutje. Oni tega niso storili, še drugim so branili to storiti, samo zato, ker niso videli pred seboj ljudi in svojih dolžnosti do njih, ampak službo in njene zahteve, ki so jih postavljali nad zahteve človeških odnošajev. V tem je vse,” je mislil Nehljudov. “Če je moči priznati, da je karkoli važnejše od čustva človekoljubja, čeprav le za trenutek in le v enem samem, izjemnem primeru, tedaj ni zločina, ki ga ne bi bilo moči storiti nad ljudmi, ne da bi se imel storilec za krivega.

(..)

“Vsa stvar je v tem,” je mislil Nehljudov, “da ti ljudje priznavajo za zakon to, kar ni zakon, in ne priznavajo za zakon tega, kar je večni, nespremenljivi, neodložljivi zakon, po Bogu samem zapisan v človeška srca. Prav zato je tudi meni tako težko med temi ljudmi,” je mislil Nehljudov. “Kar bojim se jih. In res, ti ljudje so strašni. Strašnejši od razbojnikov. Razbojnik je vendarle še zmožen usmiljenja, a ti ga niso zmožni; zavarovani so zoper usmiljenje kakor kamenje zoper rast. Prav v tem so tako strašni. Pravijo, da so Pugačovi in Razini [dva slavna upornika v 18. in 17. stoletju] strašni ljudje. Ti so še tisočkrat strašnejši od njih!” je mislil dalje. “Če bi si zadali dušeslovno nalogo: kaj je treba storiti, da bodo ljudje našega časa, kristjani in človečanski, skratka, dobri ljudje počenjali najstrašnejša grozodejstva, ne da bi se čutili krive, tedaj je možna samo ena rešitev: treba je prav tega, kar se godi; ti ljudje morajo biti gubernatorji, nadzorniki, častniki in policisti, to je, biti morajo prvič prepričani, da je delo, imenovano državna služba, tisto, v katerem lahko ravnaš z ljudmi kakor s predmeti, brez človeškega, bratskega razmerja do njih, in drugič, morajo biti ti ljudje prav po tej državni službi tako zvezani drug z drugim, da ne more pasti odgovornost za posledice njihovega ravnanja z ljudmi na nikogar posebej. Zunaj teh pogojev v našem času ni možnosti izvrševati taka strašna dejanja kakor so ta, ki sem jih danes videl. Vsa stvar je v tem, da ljudje mislijo, da so položaji, v katerih lahko brez ljubezni občuješ s človekom; a takih položajev ni. S predmeti lahko ravnaš brez ljubezni; tako lahko sekaš drevesa, delaš opeko in kuješ železo, ne da bi ga ljubil, a z ljudmi ne moreš občevati brez ljubezni, prav tako kakor s čebelami ne moreš ravnati brez previdnosti. Narava čebel je taka, da ne. Če začneš ravnati z njimi brez previdnosti, boš škodil njim in sebi. Takisto je tudi z ljudmi. In to ne more biti drugače, zakaj vzajemna ljubezen med ljudmi je osnovni zakon človeškega življenja. Res je, da se človek ne more posiliti, da bi ljubil, tako kakor se lahko posili, da dela; iz tega pa ne sledi, da bi mogel občevati z ljudmi brez ljubezni, zlasti ako česa zahtevaš od njih. Če ne čutiš ljubezni do ljudi, sedi pri miru,” je mislil Nehljudov, govoreč sam sebi; “ukvarjaj se s seboj, z rečmi, s čimer hočeš, samo z ljudmi se ne ukvarjaj. Kakor lahko samo tedaj brez škode in s pridom ješ, kadar se ti hoče jesti, tako tudi z ljudmi samo tedaj lahko s pridom in brez škode občuješ, kadar ljubiš. Samo dovoli si brez ljubezni občevati z ljudmi, kakor si občeval včeraj s svakom, pa jih ni meja okrutnosti in zverinstva proti drugim ljudem, kakor sem danes videl, niti ne meje tvojemu lastnemu trpljenje, kakor sem izkusil v svojem življenju. Da, da, tako je,” je mislil Nehljudov.
 
 

III 28, str 483; o pravici do kaznovanja:

In z Nehljudovom se je zgodilo tisto, kar se pogosto zgodi z ljudmi, ki živijo duhovno življenje. Zgodilo se je to, da je bila misel, ki se mu je zdela od kraja čudna, paradoksna in celo smešna, našla v življenju bse bolj in bolj pogosto potrdilo zase in je zdavnaj mahoma stopila predenj kot najbolj preprosta in nedvomna resnica. Tako se mu je zdaj razjasnila misel, da je edino nedvomno sredstvo rešitve od tistega strašnega zla, ki tare vse ljudi, samo v tem, da bi se ljudje zmerom priznavali za krivce pred Bogom in potemtakem za nezmožne priznavati in poboljševati druge ljudi. Zdaj mu je postalo jasno, da sta vse tisto strašno zlo, katerega priča je bil po jetnišnicah in kaznilnicah, in mirna samozavest tistih, ki so ustvarjali to zlo, izvirali samo iz tega, ker so ljudje hoteli napraviti nekaj nemogočega: sami zli, so hoteli popravljati zlo. Grehotni ljudje so hoteli poboljševati grehotne ljudi in mislili, da bodo dosegli to po mehanični poti. A posledica vsega tega je bilo samo to, da so se revni in lakomni ljudje, ki so si napravili iz tega domnevnega kaznovanja in poboljševanje ljudi poklic, sami do skrajnosti pokvarili in nenehoma pohujšujejo tudi tiste, katere mučijo. Zdaj mu je postalo jasno, od kod je prihajala vsa ta strahota, ki jo je bil videl, in kaj je bilo treba storiti, da se odpravi. Odgovor, ki ga prej ni mogel najti, je bil tisti, ki ga je bil dal Kristus Petru: bil je v tem, da je treba odpuščati vselej in vsem, neštetokrat odpuščati, zato ker ni takih ljudi, ki ne bi bili sami krivi in bi zaradi tega mogli kaznovati ali poboljševati druge ljudi.

“Saj ni mogoče, da bi bilo tako preprosto,” si je ponavljal Nehljudov, a vendar je nedvomno videl, naj se mu je zdelo, ko je bil vajen narobe, izprva še tako čudno – da je bilo to nedvomno in ne samo teoretična, marveč tudi najbolj praktična rešitev vprašanja. Tisti večni ugovor, češ, kaj pa naj delamo z zločinci, ali naj jih puščamo kar tako nekaznovane? – ga zdaj ni več motil. Ta ugovor bi bil imel pomen, če bi bilo dokazano, da kazen zmanjšuje zločine in poboljšuje zločince; ker pa je dokazano popolnoma nasprotno in je očitno, da nimajo eni ljudje moči, da bi poboljševali druge, zato je edino pametno, kar morete storiti, to, da nehate delati tisto, kar ni samo zaman, marveč celo škodljivo in povrhu in nenravno in okrutno. Že stoletja in stoletja usmrčujete ljudi, ki jih spoznate za zločince. In kaj, ali jih je zaradi tega zmanjkalo? Ni jih zmanjkalo, marveč se je njih število povečalo še za tiste zločince, ki jih kazen pokvari, in tiste zločinske sodnike, državne tožilce, preiskovalne sodnike in ječarje, ki sodijo in kaznujejo ljudi. Neljudeh je spoznal, da družba in red sploh ne obstajata zato, ker imata te zakonite zločince, ki sodijo in kaznujejo druge ljudi, temveč zato, ker imajo ljudi vzlic tolikšni pokvarjenosti vendarle usmiljenje drug z drugim in ljubijo drug drugega.

 
 
dodano: 09. junij 2012
I 34, str 138; o prestopnikih in ali sodišča dobro opravljajo svojo vlogo (nekaj o tem sem tudi sam pisal, npr. Poiščimo in obesimo krivca! (se mi zdi)):

Stvar je bila jasna; a namestnik državnega tožilca je skomignil z rameni takisto kakor včeraj in zadajal bistroumna vprašanja, da bi z njimi ujel pretkanega zločinca.

V svojem govoru je dokazoval, da je bila tatvina izvršena v stanovanjskem poslopju in z vlomom in da je zaradi tega treba izreči nad fantom najtežjo kazen.

Po sodišču določeni branilec pa je, narobe, dokazoval, da tatvina ni bila izvršena v stanovanjskem poslopju in da zato, čeprav zločina ni moči utajiti, zločinec vendarle še ni tolikanj nevaren družbi, kakor je trdil namestnik državnega tožilca.

Predsednik je takisto kakor včeraj predstavljal utelešeno nepristranost in pravičnost ter podrobno razlagal in dopovedoval porotnikom to, kar so že vedeli in kar jim ni moglo biti neznano. Prav tako kakor včeraj so odrekali premore; prav tako so kadili; sodni pristav je prav tako klical: “Sodni dvor prihaja”, in orožnika, ki sta se borila s spancem, sta prav tako z golim orožjem sedela na svojim mestih in grozila zločincu.

Iz sodnega spisa je bilo razvidno, da je bil tega fanta njegov oče že kot dečka poslal v tobačno tovarno, kjer je prebil pet let. Letos pa je bil gospodar po neki nerodnosti z delavci odpustil, tako de je ostal brez službe; brez dela se je klatil po mestu in zapijal poslednje, kar je imel. V gostilni se je seznanil z nekim ključavničarjem, ki je bil, takisto kakor on sam, že prej izgubil službo in je zdaj hudo popival; in tako sta ponoči v pijanosti skupaj vlomila ključavnico in pobrala prvo, kar jima je padlo v roke. Zasačili so ju. Priznala sta vse. Posadili so ju v zapor, kjer je ključavničar še pred obravnavo umrl. Fanta so pa zdaj sodili kot nevarno bitje, pred katerim je treba družbo obvarovati.

“Prav takšno nevarno bitje kakor včerajšnja zločinka,” je mislil Nehljudov in poslušal vse, kar se je godilo pred njim. “Oni so nevarni. Ali mi nismo?… Jaz, razuzdanec in slepar, in vsi mi, vsi tisti, ki so videli, da sem tak, kakršen sem, in me ne samo niso prezirali, ampak so me celo spoštovali?

“Saj je vendar očitno, da ta fant ni kak poseben zločinec, ampak čisto navaden človek (to vsi vidijo), in da je samo zato postal to, ker je živel v okolnostih (okoliščinah), kakršne rodijo take ljudi. In zato je menda jasno, da se moramo, če naj ne bo takih fantov, potruditi in odpraviti te okolnosti, v katerih nastajajo taka nesrečna bitja. Saj ni bilo treba drugega, kakor da bi se bil našel človek,” je mislil Nehljudov, gledaje fantu v bolni, zastrašeni obraz, “ki bi se ga bil usmilil še takrat, ko so ga zaradi revščine dali iz vasi v mesto, in pomagal tej revščini, vendar tudi šele takrat, ko je že bil v mestu in šel po dvanajstih urah dela v tovarni s starejšimi tovariši, ki so ga zapeljali, v krčmo – treba je bilo, da bi se bil našel človek, ki bi bil rekel: ‘Ne hodi, Vanja, to ni dobro,’ pa deček ne bi bil šel; ne bil bi se pokvaril in ničesar slabega ne bi bil storil.

“A tak človek, ki bi se ga bil usmilil, se ni našel, niti eden ne v vsem času, ko je kakor divja živalca preživljal v mestu svoja učna leta in s kratko ostriženo glavo, da ne bi redil uši, tekal za mojstre v prodajalno; narobe, vse, kar je slišal od mojstrov in tovarišev, odkar živi v mestu, je bilo to, da je tisti pravi junak, ki slepari in pije, zmerja in se pretepa in razuzdano živi.

“Ko je pa potem, bolan in pokvarjen od nezdravega dela, pijančevanja in razuzdanstva, poneumljen in prismojen, kakor v sanjah brez cilja postopal po mestu in iz neumnosti zlezel v nekakšno shrambo in odvlekel iz nje nekaj rogoznic, ki niso bile za nobeno rabo več – tedaj se nismo morda potrudili, da bi odpravili vzroke, ki so privedli tega fanta v njegov sedanji položaj, ampak hočemo popraviti stvar s tem, da bomo kaznovali tega fanta!….

To je strašno!”

Vse to je mislil Nehljudov; tega, kar se je dogajalo pred njim ni več poslušal. Sam se je zgrozil nad tem, kar se mu je odkrivalo. Čudil se je, kako je bilo mogoče, da ni videl tega že prej, in kako je bilo mogoče, da drugi niso videli.

35

Kakor hitro je nastopil prvi premor, je Nehljudov vstal in odšel na hodnik, da se ne vrne več na sodišče. Naj delajo z njim, kar hočejo, a te komedije se več udeleževati ne more!

 
 

I 44, str 168; kako posameznik vidi svet okoli sebe:

Najbolj se je čudil temu, da se Maslova ne le ni sramovala svojega položaja – ne tega, da je bila jetnica (tega jo je bilo sram), ampak svojega položaja kot prostitutka – marveč je bila velo nekam zadovoljna z njim, da, skoraj ponosna nanj. A vendar to niti ni moglo biti drugače. Vsak človek, ako naj deluje, mora imeti svojo dejavnost za važno in dobro. In zato si bo človek, naj bo njegov položaj tak ali tak, brezpogojno ustvaril tak pogled na človeško življenje sploh, da se mu bo zdela ob njem njegova dejavnost važna in dobra.

Ljudje navadno mislijo, da morajo tat, morilec, vohun, prostitutka spoznati, da je njihov poklic slab, in se ga sramovati. V resnici je ravno narobe. Ljudje, ki so po usodi in po svojih lastnih grehih in napakah zašli v tak in tak položaj, si ustvarijo, naj bo položaj še tako nepravilen, tak obči pogled na življenje, da se jim vidi njihov položaj dober in pomemben. V oporo takemu pogledu se ljudje po nagonu držijo kroga, v katerem priznavajo pojme, ki so si jih ustvarili o življenju in svojem mestu v njem, za pravilne. Nam se to čudno zdi, kadar gre za tatove, ki se ponašajo s svojo spretnostjo, za prostitutke, ki se ponašajo s svojim razuzdanstvom, za moralne, ki se ponašajo s svojo okrutnostjo. A čudno se nam zdi samo zato, ker sta krog in ozračje teh ljudi omejena, in posebno tudi, ker stojimo sami zunaj njega; ali mar ta pojav ne nastopa tudi med bogatimi, ki se ponašajo s svojim bogastvom, to je z ropom, med vojskovodji, ki se ponašajo s svojimi zmagami, to je z umorom, in med vladarji, ki se ponašajo s svojo mogočnostjo, to je z nasilništvom. Pri teh ljudeh samo zato ne vidimo prevrnjenosti njihovih pojmov o življenju, ker je krog ljudi s takimi prevrnjenimi pojmi večji in se sami prištevamo k njemu.

In tak pogled na svoje življenje in svoje mesto v svetu je bil nastal tudi pri Maslovi. Bila je prostitutka, obsojena na prisilno delo [obsojena na umor, ki ga ni zagrešila], a vendar si je bila ustvarila tak svetovni nazor, da je mogla ob njem odobravati sebe in se s svojim položajem celo ponašati pred ljudmi.

Ta svetovni nazor je bil v tem, da je največja sreča vseh moških brez izjeme, starih, mladih, gimnazijcev, generalov, izobražencev in neizobražencev, spolno občevanje z mikavnimi ženskami in da zaradi tega vsi moški, čeprav se hlinijo, da imajo opravka z drugimi rečmi, v bistvu želijo edino to. Ona pa je mikavna ženska, ki lahko tej njihovi želji ustreže ali ne ustreže; potemtakem je tudi važen in potreben član človeške družbe. Vse njeno prejšnje in sedanje življenje je potrjevalo pravilnost tega pogleda.

V razdobju desetih let je bila videla povsod, kamorkoli je prišla, začenši z Nehljudovom [glavni junak romana] in starim okrajnim sodnikom pa do jetniških paznikov, da jo vsi moški potrebujejo; tistih moških, ki je niso potrebovali, ni ne videla ne opazila. In zato se ji je zdel ves svet zborovanje pohotno razjarjenih ljudi, ki so z vseh strani prežali nanjo in si z vsemi možnimi sredstvi, s prevaro, nasiljem, kupnjo in zvijačo prizadevali, da bi se je polastili.

 

Smrt in vstajenje

Marsikdo v zahodnem svetu ob tem pojmu pomisli na Jezusa, “ko je umrl na križu in tretji dan od mrtvih vstal.” To je najbolj znana podoba ob tej besedni zvezi, fizična smrt in fizično vstajenje.

A nič ni dlje od resnice. Smrt in vstajenje je standardni mitološki motiv, uporabljen tudi v veliko današnjih filmih. Ne gre tu toliko za fizično smrt, kot za psihološko smrt starega načina videnja sveta ter vstajenje v novo spoznanje, novo dojemanje resničnosti. Ponavadi je to smrt ega, predvsem strahu in poželenja, ni pa nujno. Strah in poželenje sta največja ovira za resnično svobodo človeka. Strah, da mi bo zunanji svet nekaj ključnega odvzel, ter poželenje, da me bo zunanji svet izpolnil. Oboje skupaj sestavlja tako imenovano podganjo dirko, ki nas zasužnji vse dokler ne dosežemo spoznanja.

Najbolj tipičen primer smrti in vstajenja oz. rojstva novega življenja, je smrt in vstajenje lika Evey v filmu V for Vendetta (V kot maščevanje). Ko se Evey znajde v zaporu, jim noče ničesar povedati, tudi za ceno lastne smrti. Na dan svoje usmrtitve izve, da je bila vsa scena zrežirana od kolega V-ja. Ob tem spoznanju jo najprej groza, potem pa se vanjo naseli mir, kajti premagala je smrt samo in zato se rodi kot nova oseba tako rekoč. Njeno vstajenje na voljo v tem izseku.

V Fight Clubu (Klub golih pesti) in v The Devil’s Advocate (Hudičevem odvetniku) ego umre čisto na koncu, v Peaceful Warrior (Miroljubni bojevnik) se ego vrže iz vrha cerkvenega zvonika. V Matrici se Neo ponovno rodi, ko ga Smith ubije. Smith doživi vstajenje, kajti lahko se kopira. Ravno tako doživi smrt in vstajenje Morpheus, saj se v drugem delu precej dobro upira veliko izboljšanim agentom.

Smrt in vstajenje (ali ponovno rojstvo) je torej stvar vsakega posameznika, vsak sam mora umreti za egom, če res hoče živeti svobodno življenje, če se hoče vrniti v preprostost/nedolžnost (innocence). Mogoče je tudi to Goethe mislil, ko je rekel: “Nihče ni bolj zasužnjen kot tisti, ki zmotno misli, da je svoboden.”

Predvsem to nas učijo miti, kako preseči ego ali vsaj stare vzorce, ne pa nekega fizičnega dosežka, iz katerega se naredi dobesedno interpretacijo ter zahteva slepo verjetje.

Pa saj je to čisto naraven/življenjski princip, tega je polno v naravi. Sonce vsak dam umre in se znova rodi, Luna vsak mesec, narava (rastline, drevesa, cvetlice) vsako leto. Nekatere živali menjajo kožo, druga ozemlja. Potem imamo tu naravne katastrofe, ko recimo v požarih čisto pogori na tisoče kvadratnih kilometrov starega gozda, na katerem potem zraste novo, sveže življenje. Nevihte so drug primer, ko se celo nebo stemni, a zrak je po nevihti svež.

Vse umira in se ponovno rojeva, torej se je smiselno vprašati: “Kolikokrat za starimi prepričanji/vzorci/navadami umrem jaz?”

Steve Jobs: Ostanite lačni, ostanite norčavi

Po novem je govor preveden v slovenščino, podnapisi pa so tudi integrirani v video na youtub-u. (Iz googla, kjer je imel preko 100.000 ogledov, so ga zbrisali zaradi “kršitve avtorskih pravic” oz. nekaj takšnega.) Govor je odličen, tudi zaradi tega, ker gre za v svetu zelo uspešnega človeka, in je lepo videti, da živi oz. je iz svojih, tudi precej grenkih, življenjskih preizkušenj potegnil določene Modrosti. Čeprav ne vem, koliko tega dejansko živi..

O povezovanju točk/dogodkov, o zaupanju intuiciji in srcu, o zaupanju v življenje:

Kajti verjeti, da se bodo točke v življenju povezale, ti bo dalo zaupanje, da slediš svojemu srcu četudi te vodi stran od dobro znane poti, in to bo naredilo vso razliko.

Ne dopusti, da te glas mnenja drugih odtegne od tvojega notranjega glasu, in najpomembnejše, imej pogum, da slediš svojemu srcu in intuiciji. Nekako že vesta, kar si resnično želite postati. Vse ostalo je postranskega pomena.

O življenjskih lekcijah:

Takrat se je zdelo kot zdravilo slabega okusa vendar se mi zdi, da ga je pacient potreboval. Včasih vas bo življenje udarilo v glavo s kosom opeke. Ampak ne izgubite vere.

Imej rad tisto kar delaš ali pa najdi način kako opravljati neko delo, da ti bo v zadovoljstvo. Če še nisi našel, išči naprej, ne zadovolji se z nečim kar ti ne ustreza. Stara modrost potrpeti, tu ne deluje:

Vaše delo bo izpolnjevalo velik del vašega življenja in edini način, da ste resnično zadovoljni je, da počnete tisto, kar je za vas enkratno delo – dobro delo. In edini način, da opravljate dobro delo je, da ljubite tisto, kar počnete. Če ga še niste našli, iščite naprej in se ne ustalite. Kot pri vseh srčnih stvareh boste vedeli in začutili, ko ga najdete.

Vsak bo nekega dne umrl, potrebno se je zavedati tega. Zakaj bi torej metali čas in energijo nekam, kamor nam ne ustreza, zakaj bi živeli življenje nekoga drugega. Pri tem nam koristi vprašanje:

Če bi bil danes moj zadnji dan mojega življenja, ali bi storil karkoli od tega, kar nameravam početi danes?

Kajti skoraj vse – vsa zunanja pričakovanja, ves ponos, ves strah pred osramočenjem ali porazom in neuspehom – vse te reči odpadejo pred obličjem smrti – in pusti le tisto, kar je bilo zares pomembno. Zavedanje, da ‘boš umrl’, je najboljši način, ki ga poznam, da se izogneš pasti, ki te vodi k razmišljanju, da imaš kaj izgubiti. Si že gol. Zato ni nobenega razloga, da ne bi sledil svojemu srcu.

Ko se človek/znanost zapre v dogme, ko misli da je že vse pogruntal in ve vse kar je za vedeti, tedaj je konec z njim. Zato ostani večni začetnik, večni otrok. Ali povedano drugače:

Ostanite lačni. Ostanite norčavi.

 

Celotni govor

(Steve Jobs 12 Junij, 2005 – univerza Stanford)Hvala. Počaščen sem da sem danes tukaj z vami ob slavju ene najboljših univerz na svetu. Po pravici povedano, nikoli nisem diplomiral in to je najbližje, kar sem prišel. Danes bi vam rad povedal tri zgodbe iz mojega življenja. To je to. Nič takega. Samo tri zgodbe. Prva zgodba govori o povezovanju točk.

Zapustil sem Reed Kolidž že po prvih šest mesecih, vendar sem ostal tam kot kapljica nadaljnjih 18 mesecev, preden sem dokončno opustil šolanje. Zakaj sem torej zapustil kolidž? Začelo se je še preden sem se rodil. Moja biološka mati je bila mlada neporočena diplomirana študentka, ki se je odločila, da me bo dala v posvojitev. Prepričana je bila, da naj bi me posvojili diplomirani ljudje, tako je bilo vse pripravljeno da me takoj po rojstvu posvojita odvetnik in njegova žena. V trenutku ko sem privekal na svet pa sta se zadnjo minuto odločila, da želita punčko. Tako so moji starši, ki so bili na čakalni listi, sredi noči dobili klic: “Dobili smo nepričakovanega fantka. Ga želite?” In rekli so: “Seveda.” Moja biološka mati je pozneje ugotovila, da moja mati ni nikoli diplomirala in da moj oče ni nikoli dokončal srednje. Tako ni hotela podpisati še zadnjih dokumentov o posvojitvi. Popustila je šele nekaj mesecev kasneje, ko sta moja starša obljubila, da me bosta poslala na kolidž.

To je bil začetek v mojem življenju. In sedemnajst let pozneje sem šel na kolidž, vendar sem naivno izbral kolidž ki je bil skoraj tako drag kot Stanford, in vsi prihranki mojih delovno-razrednih staršev so bili zapravljeni za mojo šolnino. Po šestih mesecih nisem videl nobene vrednosti v tem. Nisem imel pojma kaj želim početi v življenju in ni mi bilo jasno kako mi bo kolidž pri tem lahko pomagal. In tako sem zapravljal ves denar, ki so ga moji starši privarčevali v njihovem celotnem življenju. Zato sem se odločil izpisati in zaupal, da se bo vse izteklo v redu. Bilo je kar strašljivo takrat, vendar ko gledam nazaj, je bila to ena izmed najboljših odločitev, kar sem jih sprejel. Isto minuto ko sem se izpisal, sem lahko nehal hoditi na predpisana predavanja, ki me niso zanimala in se posvetil drugim, ki so mi bila veliko bolj zanimiva.

Ni bilo vse romantično. Nisem imel svoje sobe, zato sem spal na tleh v prijateljevih sobah. Zbiral sem steklenice coca-cole za 5 cent-no vračilo, da sem si lahko kupil hrano in ob nedeljah prepešačil 10km čez mesto, da sem lahko dobil en dober obrok na teden v Hare Krišna templju. Bilo mi je všeč. Večino tega na kar sem naletel, s sledenjem radovednosti in intuiciji, se je kasneje izkazalo za neprecenljivo. Naj vam postrežem na primeru.

Reed kolidž je v tistem času ponujal verjetno najboljše izobraževanje s področja kaligrafije v celotni državi. V kampu je bil vsak poster, vsaka nalepka na predalu čudovito ročno izdelana. Ker sem se izpisal iz faksa in mi ni bilo potrebno hoditi na redna predavanja, sem se odločil da izberem kaligrafijo, da se naučim kako narediti take stvari. Naučil sem se oblikovati ‘serif’ in ‘Sans -serif’ pisave, vseh vrst variacij prostora med različnimi tipi kombinacij črk, skratka vse kar ustvari čudovito tipografijo. Bilo je čudovito, zgodovinsko in umetniško na način, ki ga znanost ne dojame in zdelo se mi je fascinantno.

Nič od tega ni sicer niti dišalo po ničemer praktično uporabnem v mojem življenju. Vendar deset let kasneje, ko smo oblikovali prvi Macintosh-ov računalnik, se je vso to znanje vrnilo nazaj. In vse smo vgradili v Mac. Bil je prvi računalnik s čudovito tipografijo. Če se ne bi nikoli pridružil tistim predavanjem, Mac ne bi nikoli imel toliko različnih načinov proporcionalno razširjenih črkovnih zapisov in ker so Windowsi samo kopirali Mac-a, je verjetno da jih noben osebni računalnik danes ne bi imel.

Če se ne bi izpisal, se verjetno ne bi nikoli pridružil predavanjem kaligrafije in osebni računalniki mogoče ne bi imeli čudovite tipografije, ki jo imajo.

Seveda je bilo nemogoče povezati točke v prihodnost, ko sem bil še na kolidžu, bilo pa je zelo zelo jasno ozreti se nazaj 10 let pozneje. Še enkrat, ne moreš povezati točk, če gledaš naprej v prihodnost. Povežeš jih lahko šele, ko se ozreš nazaj. Zato moraš zaupati, da se bodo točke nekako povezale v prihodnosti. Moraš zaupati nečemu: svojemu občutku, svoji usodi, svojemu življenju, svoji karmi – čemurkoli. Kajti verjeti, da se bodo točke v življenju povezale, ti bo dalo zaupanje, da slediš svojemu srcu četudi te vodi stran od dobro znane poti, in to bo naredilo vso razliko.

Moja druga zgodba govori o ljubezni in izgubi. Imel sem srečo. Našel sem kar sem rad počel že zgodaj v življenju. Woz in jaz sva ustanovila Apple v garaži mojih staršev, ko sem bil star 20let. Trdo sva delala in v desetih letih je Apple zrasel od samo naju v garaži v 2-bilijona dolarjev vredno podjetje z več kot 4.000 zaposlenimi. Ravno sva prišla ven z novo kreacijo, Macintosh-om, leto preden sem dopolnil 30let in potem sem bil odpuščen. Kako te lahko odpustijo iz podjetja, ki si ga ti ustanovil? No, ko je Apple rasel, sva najela nekoga, za katerega sem misli da je zelo talentiran da bi vodil podjetje z mano in prvo leto so se stvari razvijale dobro. Potem pa so se najine vizije za prihodnost pričele razhajati in posledično je prišlo do razdora. Naš svet direktorjev je potegnil z njim. Tako, da sem bil pri tridesetih zunaj-in zelo javno zunaj! Kar je bil fokus mojega celotnega odraslega življenja je odšlo. In bilo je uničujoče. Resnično nisem imel pojma, kaj naj v naslednjih mesecih počnem. Zdelo se mi je, da sem razočaral celotno generacijo podjetnikov, da sem izstopil iz vlaka, ki je odpeljal mimo mene. Dobil sem se z Davidom Packardom in Bob-om Noycem in se jima skušal opravičiti, da sem na tak način vse zafrknil. To je bil zelo javen polom in pomišljal sem celo na pobeg iz Doline. Ampak nekaj se mi je počasi pričelo svitati. Še vedno sem rad počel stvari, ki sem jih delal. Razvoj dogodkov na Applu se ni spremenil niti malce. Bil sem zavrnjen ampak sem bil še vedno zaljubljen. In tako sem se odločil, da začnem vse od začetka.

Takrat nisem opazil, vendar se je kasneje moja odpustitev iz Appla izkazala za najboljšo stvar kar se mi jih je kdaj zgodila. Teža uspeha je bila nadomeščena z lahkotnostjo tega, da sem bil spet začetnik manj siguren glede vsega. Svoboden sem vstopil v najbolj kreativno obdobje v svojem življenju. V naslednjih petih letih sem ustanovil podjetje z imenom ‘NEXT’, drugo podjetje z imenom ‘PIXAR’ in se zaljubil v prelepo žensko, ki je kasneje postala moja žena. PIXAR je postalo prvo podjetje v svetu, ki je ustvarjalo računalniško animirane filme, tako imenovane ‘TOY STORY’ in je zdaj eno najuspešnejših animacijskih študijev na svetu.

V neverjetnem razpletu dogodkov je podjetje Apple kupilo podjetje NEXT in jaz sem se vrnil k Applu in tehnologijo, ki smo jo razvili pri podjetju NEXT je v osrčju Applovega trenutnega razcveta, in Lorene in jaz uživava v prekrasni družini.

Globoko sem prepričan, da se nič od vsega tega ne bi zgodilo, če me ne bi odpustili iz Appla. Takrat se je zdelo kot zdravilo slabega okusa vendar se mi zdi, da ga je pacient potreboval. Včasih vas bo življenje udarilo v glavo s kosom opeke. Ampak ne izgubite vere. Prepričan sem, da je bila edina reč, ki me je gnala naprej, to, da sem užival pri tem, kar sem počel. Poiščite tisto kar imate radi, kar vam je všeč in to drži tako za delo, ki ga opravljate, kot za vaše najdražje, vaše ljubimce. Vaše delo bo izpolnjevalo velik del vašega življenja in edini način, da ste resnično zadovoljni je, da počnete tisto, kar je za vas enkratno delo – dobro delo. In edini način, da opravljate dobro delo je, da ljubite tisto, kar počnete. Če ga še niste našli, iščite naprej in se ne ustalite. Kot pri vseh srčnih stvareh boste vedeli in začutili, ko ga najdete. In kot vsa pomembna spoznanja, postajajo boljša in boljša s starostjo in zorenjem. Tako da, iščite naprej, ne ustalite se.

Moja tretja zgodba govori o smrti. Pri mojih 17-ih sem prebral nekaj približno takega: “Če živiš vsak dan kot da je tvoj zadnji, boš nekega dne najverjetneje imel prav.” To je naredilo vtis name in od takrat dalje, zadnjih 33 let, se vsako jutro pogledam v ogledalo in vprašam: “Če bi bil danes moj zadnji dan mojega življenja, ali bi storil karkoli od tega, kar nameravam početi danes?” In kadarkoli je moj odgovor ‘ne’ preveč dni zapored, vem, da moram nekaj spremeniti. Spomniti se, da ‘bom kmalu mrtev,’ je najpomembnejše orodje, ki sem ga kdaj koli srečal, ki mi je pomagalo pri velikih življenjskih odločitvah. Kajti skoraj vse – vsa zunanja pričakovanja, ves ponos, ves strah pred osramočenjem ali porazom in neuspehom – vse te reči odpadejo pred obličjem smrti – in pusti le tisto, kar je bilo zares pomembno. Zavedanje, da ‘boš umrl’, je najboljši način, ki ga poznam, da se izogneš pasti, ki te vodi k razmišljanju, da imaš kaj izgubiti. Si že gol. Zato ni nobenega razloga, da ne bi sledil svojemu srcu.

Pred približno letom dni so mi diagnosticirali raka. Imel sem pregled ob 7:30 zjutraj in jasno je pokazalo tumor na trebušni slinavki. Niti vedel nisem kaj točno trebušna slinavka je. Zdravniki so mi povedali, da gre zagotovo za obliko raka, ki ni ozdravljiva in da lahko pričakujem, da ne bom živel dlje kot 3 – 6 mesecev. Moj zdravnik mi je svetoval naj grem domov in uredim svoje stvari, kar v zdravniški kodi pomeni ‘pripravi se na smrt.’ Pomeni poskusiti in povedati svojim otrokom vse kar misliš, mislil si, da imaš naslednjih 10 let, da jim poveš, a imaš le nekaj mesecev. Pomeni, da poskrbi, da bo za družino in najbližje kolikor mogoče lahko. Pomeni posloviti se.

S to diagnozo sem živel ves dan. Kasneje istega večera so opravili še biopsijo, kjer so potisnili endoskop po mojem grlu preko trebuha vse do črevesja, vstavili iglo v mojo trebušno slinavko in dobili nekaj celic iz tumorja. Jaz sem bil omamljen, vendar moja žena, ki je bila poleg, mi je povedala, da ko so gledali celice pod mikroskopom, je doktor pričel jokati, ker se je izkazalo, da je zelo redka oblika raka trebušne slinavke, ki je ozdravljiv z operacijo. Operirali so me in z vso hvaležnostjo, sem zdaj v redu.

To je bilo moje najbližje srečanje s smrtjo in upam, da tudi najbližje, ki ga bom imel naslednjih nekaj desetletij. Glede na preživeto, vam lahko zdaj z malo večjo gotovostjo zatrdim, da ko je smrt bila uporaben in popolnoma intelektualen pristop v principu življenja: “Nihče ne želi umreti.” Niti ljudje, ki želijo v nebesa, ne želijo umreti da bi do tja prišli, pa vendar, smrt je destinacija, ki si jo vsi delimo. Nihče ji še ni ušel. In prav je, da je tako, kajti smrt je najverjetneje edina najboljša iznajdba življenja. Je življenjsko spremenljivi agent, odstrani staro, da utre pot novemu. Ravno ta trenutek zdaj, si novi ti. Ampak nekega dne, ne daleč od tega trenutka, boš postopoma postal star in boš ‘odstranjen.’ Žal mi je, da se sliši tako dramatično, vendar je prav resnično. Tvoj čas je omejen, zato ga ne meči stran tako, da živiš življenje nekoga drugega. Ne bodi ujet v dogme, kar pomeni živeti z rezultati tistega, kar mislijo drugi ljudje. Ne dopusti, da te glas mnenja drugih odtegne od tvojega notranjega glasu, in najpomembnejše, imej pogum, da slediš svojemu srcu in intuiciji. Nekako že vesta, kar si resnično želite postati. Vse ostalo je postranskega pomena.

Ko sem bil mlad se spomnim krasne publikacije, imenovane ‘Vse Zemeljski katalog,’ ki je bil neke vrste Biblija moje generacije. Kreiral jo je Stuart Brand, ne daleč od tu živeči iz Menlo Parka In ustvaril jo je s svojim poetičnim navdihom. To je bilo v poznejših šestdesetih, pred osebnimi računalniki in notesniki torej je bilo vse natipkano, ustvarjeno s škarjami in Polaroid aparati. Kot nekakšen Google v papirni obliki, 35 let preden se je google sploh pojavil. Bilo je idealistično, prepleteno s prijetnimi zapiski in velikimi zaznamki. Stuart in njegova ekipa so objavili nekaj izvodov omenjenega kataloga in ko se je zadeva utekla, so izdali zadnji izvod. Bilo je sredi sedemdesetih in bil sem vaših let. Na zadnji strani zadnjega izvoda je bila slika zgodnjega jutra podeželske ceste, kjer se lahko znajdete ko štopate, tisti, ki ste v srcu avanturisti. Pod sliko je bilo zapisan komentar: “Ostanite lačni. Ostanite norčavi.” To je bilo njihovo sporočilo v slovo, ko so prenehali z objavljanjem kataloga. “Ostani lačen, ostani norčav.” In to sem si vedno želel samemu sebi. In sedaj, ko ste diplomirali da začnete novo, to želim tudi vam. “Ostanite lačni. Ostanite norčavi.(Stay hungry. Stay foolish.)

Najlepša vam hvala.
(Prevod: Sara)

ostanite lačni ostanite norčavi
Vir slike

Naj bo inspiracija tudi vam!