Tag Archive for 'sposojeno'

Eckhart Tolle o prehodu na/v novo zavest

Tole je odlomek seminarja ‘Practicing Presence’ iz sedaj že daljnega leta 2004.
(za zdaj le zvočni posnetek – kar naj ostane le zvočni posnetek)

Get the Flash Player to see this content.

Vprašanje: Eckhart, kako to, da smo tu ljudje iz zdravstvenega sistema; veliko bolj se to učenje dotakne ljudi iz drugih poklicev. In zdi se, da se naš sistem podira.

Eckhart: To je ‘main stream’ zdravstveni sistem, na katerega se nanašate?

V: V Ameriki, ne vem kako je v Kanadi.

Eckhart: No, v celotnem zahodnem svetu je podobno in te dni je večji del sveta zahodni svet. Da, to je le eden od mnogih sistemov, ki kaže čedalje več znakov nedelovanja. Kjer stvari enostavno ne delujejo več; mogoče so nekoč delovale, nekoč je bilo v redu. Celoten človeški um je na ta način. Človeški um je imel svoje mesto, bila je evolucijska stopnja, skozi katero smo morali iti. Ampak produkti človeškega uma; vse te reči, ki jih je človeški um ustvaril, iz svojega stanja nepovezanosti s prostorsko-zavestjo, s Tišino, postajajo bolj in bolj nedelujoče. ‘Main stream’ zdravstveni sistem, farmacevtska industija, katera proizvede čedalje več reči, popolnoma ali v večji meri ga obvladuje želja po dobičku. Če bi našli čudežno zdravilo, ki ne bi obljubilo dobička, ga mogoče niti ne bi proizvajali.

To je le.. Vse te institucije in organizacije in korporacije; ekonomija, politika, sociala, izobraževanje, univerze. Veliko, veliko je znakov nedelovanja, kjer reči enostavno ne delujejo več. In to je zaradi tega, ker prihajamo do konca evolucijskega cikla, kar je mišljenje (thought). Biti večinoma oprt na mišljenje. In ko pridete do konca evolucijskega cikla; vsaka vrsta, ki pride do konca evolucijskega cikla; konec bo pokazal povečano znake nedelovanja. In enostaven razlog je to, da se približujete koncu cikla. To ne pomeni, da je karkoli narobe s človeškim umom, ne pomeni, da se nikoli ne bi smel zgoditi; ne! Bilo je prav, zgodilo se je, in to kar se dogaja sedaj je tudi popolnoma pravilno.

Ampak moramo videti.. Vendar nedelovanje je v vsakem posamezniku, ni le v strukturah, zunanjih strukturah, ki jih je človeški um ustvaril. Vsak posameznik, tisti, ki sedaj ne stopijo preko, tako kot vi, a še vedno jih je veliko, ki so popolnoma ujeti v zavesti ega. So nekateri mladi ljudje, še posebno tisti, ki se rodijo sorazmerno zavestnim staršem, se verjetno že rodijo z več zavedanja kot smo ga mi kdajkoli imeli, a to je še vedno manjšina. Še vedno je veliko mladih ljudi, ki se rodijo v okolje, kjer prevladuje ego, in kateri že v zelo zgodnjih letih letih kažejo znake velike nesreče, nepotrpežljivosti, nenehnega vznemirjenja, hiperaktivnosti, agresije, celo nasilja, ali čustvenega nasilja.. V vsakem posamezniku se pokaže nedelovanje, razen če je ta posameznik že stopil preko, je že šel preko ali gre preko tega, za kar je človeštvo usojeno, da gre skozi kot celota. Vi ste le začetek. Ampak dogaja se zelo hitro.

‘Zdaj! Resnično tvoj je samo ta trenutek’ (The Power of now) je prebralo že veliko ljudi, za kar ne bi mogel nikoli predvideti, da se bo tako hitro povečevalo. Ogromno ljudi se je odzvalo – celo to je še vedno manjšina, da, ampak je dovolj, hitro se povečuje. Moramo videti; nedelovanje ni le v v zunanjih strukturah, ampak tudi v vsakem posamezniku. Ampak vse je manifestacije enega nedelovanja; ni le na vašem področju, kjer delate, je v ljudeh, je v vladah, je v ekonomiji, je v korporacijah, ki so le podaljšek ega. Nikogar ni potrebno kriviti, “oh, škoda”. “Tako dober je občutek, ko krivimo te pohlepne direktorje teh korporacij in kar počno.” Seveda počno, se zgodi. In lahko jih zamenjate s katerem koli drugem egom in oni bodo to počeli. Podobno je z nepoštenimi vladami, imajo revolucijo in pravijo, “to je konec korupcije, končno, ljudje so osvobojeni”. Nova vlada prevzame oblast, kar pomeni drugi egi, in čez tri ali štiri leta se zgodi enako nepoštenje, popolnoma enako, mogoče še slabše. Tako da je ego-va potreba po več v korporacijah; vse kar jih zanima.. ne vedo za kaj so sploh tam razen tega, da rabijo proizvesti več. Več!

Torej, nedelovanje se šele začenja. Na zunanjem nivoju se šele začenja in tega bomo videli čedalje več. Veliko institucij, organizacij, korporacij; niso več uspešne. In povečuje se, da, konflikt in nasilje, ko vidimo še zadnje ostanke stare zavesti. Povečuje se zmeda v posameznih človeških bitjih, povečuje se žalost, nasilje, depresija, zmeda, norost; poiztovetenje z norimi umskimi strukturami, kolektivnimi prepričanji. Ali je to religija ali politika.

Vse to se dogaja; različne manifestacije konca ciklusa. In to je v redu, ne bi moglo biti drugače. In ko se to dogaja, se novo že razvija, znotraj nedelujočih struktur, kjer nekateri od vas delate – to je zelo lepo. Znotraj struktur, kjer reči več ne delujejo, se razvija nekaj novega, in to je vaša zavest, vaša zavest je tam.

(8.28) Do kolikšne mere se bodo morale stare strukture podreti in do kolikšne mere je možna transformacija od znotraj, tako da se stvari spremenijo odznotraj brez popolnega porušenja, tega še ne vemo. To je odvisno, od primera do primera, v nekaterih primerih se bo popolnoma porušilo, preden bo nastalo kaj novega, v drugih primerih bo bolj nežen prehod, čeprav bo nedelovanje še vedno tam, a bo mogoč malo bolj nežen prehod, ko se spremeni od znotraj. In ko bodo tisti, ki predstavljajo staro zavest, odšli; to se lahko zgodi.

Tako da ne moremo napovedati od institucije do institucije, od korporacije do korporacije, kakšno obliko bodo prevzele, ali se bodo porušile ali se bodo preobrazile od znotraj. Vse kar lahko veste in za kar ste lahko odgovorni je: vi sami, ta trenutek, notranji prostor v tem trenutku. In odzovite se na karkoli že ta trenutek zahteva. Tam boste toliko časa, dokler ste tam potrebni. In če.. če pride do nezdružljivosti med tem kar ste in vibracijsko frekvenco vašega Bitja; ko se Prisotnost prebuja se vibracijska frekvenca spreminja. In če postane nezdružljivost prevelika; med energijskim poljem okolice, kjer delate, in med vašo vibracijsko frekvenco, potem se lahko zgodi, da boste izločeni; da se boste sami odstranili ali pa vas bo iz tega okolja odstranilo življenje. Ampak če je okolje zmožno preobrazbe; potem boste vi, in tisti, kateri gredo skozi notranjo preobrazbo, privabili druge in morda boste tam ostali, ker se bo svet okoli vas preobrazil.

Tako da je zanimivo gledati, kaj se dogaja. Naj vas ne potegne v strah, nestrpnost.. Ne smete podcenjevati kako pomembno je vaše stanje zavesti – v tem kar izkusite kot svet okoli sebe. Kako.. Kako pomemben del, tega kar izkusite kot svet, je vaša zavest. Kako pomembno je to. Do tolikšne mere, da lahko v Tečaju čudežev preberemo, čeprav ne poizkušajte razumeti tega stavka. Vprašanje je bilo, “koliko ljudi je potrebnih za rešitev sveta”. In odgovor je: “Eden. In to ste vi.” Vi ste mikrokozmus celotnega sveta.

Tako da.. To kar je znotraj vas, ta moč, to je moč nemanifestiranega, Vira, Vsega, je neprimerno večja od česarkoli v manifistiranem polju, od katerekoli strukture v manifestiranem polju. In nekatere strukture so na prvi pogled precej velike. Ampak to ni nič, so le prah. Prah, pravzaprav ne prah, ampak molekule, začasno razporejene v obliko določenih struktur. Vendar nič samo po sebi.. lahko se porušijo kar tako. In veliko teh struktur se bo porušilo. Odšle..

Komunizem je se je zdel tako globoko vkopan (entrenched). Popolnoma nepremičen sistem, in celo ljudje znotraj,.. Lahko ste videli predsednike Rusije, politične organe, ljudje tam sedijo, popolnoma vkopani in nepremični. In kot da bi rekli, “tukaj se nič ne bo spremenilo. Nikoli. Strukture moči so tako zelo močne tu, da se tu ne bo nič spremenilo. Tu smo.” In potem so šle mimo vojske z velikimi raketami in tanki in vojaki.. In ko ste to videli, “tega zagotovo nič ne bo spodneslo”. In čez nekaj let je propadlo. “Kaj je bilo to?” Odšle.. In tako.. Če gledate.. Karkoli so ljudje proizvedli v manifestiranem polju in se zdi tako močno, vendar samo po sebi ni nič. Jezus je v evangeliju rekel, ko obiščejo mesto, in apostoli pravijo, “poglejte ta tempelj, te velike stebre, te velike kamne na katerih je templju zgrajen.” In Jezus odgovori približno tako, “to ni nič, je le prah. Lahko se poruši v treh dneh.” Lahko se poruši v treh sekundah.

Tako lahko je biti zaveden in verjeti, da je moč tam zunaj. In verjetno moč, ki je prevelika za vas ali moč, ki vas ogroža, in glede katere niti slučajno ne morete nič narediti ali spremeniti. Nič ni, v primerjavi.. Kajti to kar je znotraj vas je vir vsega življenja – “vi ste to”. In nič v manifestiranem polju ne more biti večje od tega, karkoli manifestirano je kot prah dima, je le.. Je le mehurček v primerjavi s tem. (15.44)

 

—– dodano v sredo, 19. oktober, 2011 ——————


 
 

Zunanje povezave

  • Eckhart Tolle – Razlozi zakaj naslov “Nova Zemlja” (A New Earth) (video)
  • Indigenous Native American Prophecy (Elders Speak part 1) (video)

 

Svami Vivekananda ~ Kvalifikacije aspiranta in učitelja

iz knjige Bhakti Yoga; nekaj malega še o učencih duhovnosti, sicer pa govora predvsem o učiteljih…

Obstajajo pa nekatere velike nevarnosti. Nevarnost je, na primer, da duša učenca zamenja trenutna čustva za prava religiozna hrepenenja. To lahko vidimo pri sebi. Velikokrat v našem življenju nekdo, kogar smo ljubili, umre. Prejmemo udarec; čutimo, da nam ta svet beži iz prstov, in da hočemo nekaj višjega, da moramo biti religiozni. Čez nekaj dni, ko so se valovi polegli, smo obtičali točno tam, kjer smo bili. Velikokrat takšne impulze zamenjamo za resnično žejo po religiji. Ampak kolikor dolgo so ta trenutna čustva napačno razumljena, tisto nenehno, resnično hrepenenje duše po religiji ne bo prišlo, in ne bomo našli pravega učitelja duhovnosti. Zato kadar smo nagnjeni k pritoževanju, da je naše prizadevanje za resnico, katero si tako močno želimo, zaman – namesto da se pritožujemo, bi morala biti naša prva dolžnost, da pogledamo v lastno dušo in ugotovimo ali je naše hrepenenje srca resnično. Tako bomo v veliki večini primerov odkrili, da nismo pripravljeni za sprejem resnice, da ni pravega hrepenenja po duhovnosti.

Še večje nevarnosti pa zadevajo učitelja, guruja. Veliko jih je, ki čeprav so pogreznjeni v ignoranco, v ponosu svojih src mislijo, da vse vedo in ne le da se ne ustavijo tu, ampak ponudijo, da druge vzamejo na svoje ramena in tako “slepec vodi slepega in oba padeta v prepad.” Svet je poln teh. Vsi hočejo biti učitelji, vsak berač hoče napraviti darilo za milijon dolarjev (wants to make a gift of a milion dollars)! Ravno tako kot je slednje smešno, tako so smešni tudi ti učitelji.

Kako torej spoznamo učitelja? Sonce ne rabi nobene bakle, da je viden; ne rabimo prižgati sveče, da vidimo sonce. Ko vzhaja sonce, se instinktivno zavedamo njegovega vzhoda, in ko učitelj človeštva pride, da nam pomaga, bo duša instinktivno vedela, da je nanjo začela sijati resnica. Resnica stoji na svojih lastnih temeljih; ne rabi nobenih drugih pričevanj, da se dokaže. Žari sama od sebe. Prodre v najnotranjejše kotičke naše narave, in v njeni prisotnosti vstane celotno vesolje in reče: “To je resnica.” Ti učitelji, katerih modrost in resnica sijeta kot sončna svetloba, so najimenitnejši kar jih svet pozna, in večji del človeštva jih časti kot Bogove. Toda pomoč lahko dobimo tudi od primerjalno manjših učiteljev; le da mi sami nismo dovolj intuitivni, da bi lahko pravilno ocenili človeka od katerega dobivamo učenje in vodstvo. Tako da morajo biti določeni preizkusi, določeni pogoji, katere mora učitelj zadovoljiti – in ravno tako učenec.

Pogoji potrebni za učenca so čistost, resnična žeja po znanju in stanovitnost (perseverance). Nobena nečista duša ne more biti resnično religiozna. Čistost v mislih, besedah in dejanjih je absolutno nujna za vsakogar, ki hoče biti religiozen. Kar se tiče želje po znanju, obstaja star zakon, da bomo dobili le to, kar hočemo. Nihče od nas ne bo dobil ničesar drugega razen to, čemur posvečamo svoja srca. Hoteti religijo je zelo težka stvar, ni tako lahko kot navadno mislimo. Poslušanje govorov, branje religioznih knjig, še ni zadosten dokaz resničnega hotenja, ki ga občutimo v srcih. Nenehen boj mora biti, nenehna borba, neutrudljiva borba na nož z našo nižjo naravo, vse dokler ni višje hotenje dejansko občuteno in zmaga dosežena. Ni vprašanje enega ali dveh dni, let ali življenj; borba se bo morda morala nadaljevati še stotine življenj. Uspeh včasih utegne priti nenadoma, ampak moramo biti pripravljeni potrpežljivo čakati na to, celo če se zdi neskončno dolgo. Študent, ki se odpravi na pot z duhom stanovitnosti, bo zagotovo uspel in naposled prispel do realizacije.
 

Kar zadeva učitelja, se moramo najprej prepričati, da pozna duha svetih knjig (knows the spirit of the scriptures). Celoten svet bere Biblijo, Vede, Koran in vse te, ampak to so le besede, skladnja, etimologija, filologija – suhe kosti religije. Učitelj, ki se preveč poglablja v besede in dovoli umu, da ga sila besed odnese, izgubi duha. Le poznavanje duha teh svetih spisov označi resničnega raligioznega učitelja. Mreža besed svetih spisov je kot velik gozd, v katerem se človeški um pogosto izgubi in ne najde poti ven. “Mreža besed je velik gozd, je vzrok brezciljnega tavanja uma.” “Najrazličnejše metode združevanja besed, različne metode govorjenja v prelepem jeziku, različne metode razlaganja izražanja svetih spisov, so le za pričkanje in za veselje naučenih (enjoyment of the learned); ne vodijo k razvoju duhovnega zaznavanja.” Tisti, ki uporabijo takšen način za razlaganje religije drugim, želijo le pokazati svojo naučenost, tako da jih lahko svet hvali kot velike učenjake. Ugotovili boste, da noben od velikih učiteljev tega sveta ni šel v razlaganje teh besedil; pri njih ni zaslediti nobenega poizkusa “mučenja besedil”; nič igranja s pomenom besed in njihovim izvorom. Vendar učijo plemenito, medtem ko drugi, ki nimajo nič za učiti, bodo vzeli besedo, včasih, in napisali tri knjige o izvoru te besede, o človeku, ki jo je prvi uporabil, kaj je človek ponavadi jedel, kako dolgo je spal in tako naprej.

Sri Ramakrishna je nekoč povedal zgodbo o nekaj ljudeh, ki so šli v sadovnjak mangov, in se zaposlili s štetjem listov, vejic, vej, preučevanjem njihove barve, primerjanjem njihove velikosti in tako naprej, in vse so podrobno zapisovali, in se potem zapletli v učeno razpravo o vsaki izmed teh tem, katere so bile nedvomno zelo zanimive za njih. Ampak drugi človek, bolj senzibilen kot oni, se ni zmenil za nobeno od teh stvari, ampak je namesto tega začel jesti mange. Ali ni bil moder? Tako da pustite to štetje listov in vejic in to zapisovanje drugim. To delo ima svoje mesto, amapak ne tu, v duhovni dimenziji. Nikoli ne boste našli močnega duhovnega človeka med temi “preštevalci-listov” (leaf-counters). Religija, največji cilj, najvišja veličina človeka, ne zahteva toliko truda kot štetje listov. Če hočete biti Kristjan, ni potrebno vedeti, kje je bil Kristus rojen, v Jeruzalemu ali v Betlehemu, kaj je počel ali točen datum na katerega je govoril na gori; vse kar rabite je celoten govor na gori. Vse ostale podrobnosti o teh stvareh in avtorju so za veselje naučenih, naj ga imajo. Recite “amen” njihovim naučenim pogovorom, vi sami pa “jejte mange.”

Drugi pogoj, ki ga mora učitelj imeti, je čistost (sinlessness). Pogosto se pojavi vprašanje: “Zakaj bi morali biti pazljivi na značaj in osebnost učitelja? Le presoditi moramo kar reče in to upoštevati.” To ni pravilno. Če me hoče kdo kaj naučiti o dinamiki ali o kemiji ali katerikoli drugi fizični znanosti, je lahko karkoli hoče, ker je znanje, ki ga zahteva fizična znanost zgolj intelektualno in je odvisno od intelektualne moči; človek lahko ima v tem primeru velikansko intelektualno moč brez najmanjšega razvoja njegove duše. Ampak v duhovni znanosti je nemogoče, da je lahko kaj duhovne luči v duši, ki je nečista. Kakšno religijo lahko uči nečisti človek? Nič ne ve. Duhovna resnica je čistost. “Blagor čistim v srcu, ker bodo Boga gledali.” V tem stavku je jedro vseh religij. Če ste se naučili to, potem veste vse kar je bilo rečenega v preteklosti, in vse kar bo mogoče reči v prihodnosti. Ne rabite gledati nikamor drugam, ker imate v tem enem stavku vse kar potrebujete, in to bi lahko rešilo svet, če bi se izgubili vsi drugi spisi. Videnje Boga (vision of God) ali bežen pogled sveta onstran nikoli ne pride, dokler ni duša čista. Zato moramo pri duhovnem učitelju najprej videti, kaj on JE, in šele nato, kaj reče. Ni tako z intelektualnimi učitelji, se razume, tam nam je bolj mar kar rečejo, kot to kar so. Učitelj duhovnosti pa mora najprej biti popolnoma čist, in nato bodo imele njegove besede vrednost, kajti šele potem je resničen oddajnik (transmitter). Kaj lahko oddaja, če sam nima duhovne moči? Najprej mora biti ustrezna vibracija duhovnosti v umu učitelja, da jo lahko prenese v um učenca. Delo učitelja je pravzaprav stvar nekega prenosa in ne zgolj stimulacije obstoječega intelekta ali kakšne druge sposobnosti v učencu. Nekaj resničnega in oprijemljivega pride do učitelja v učenca, in začne rasti v velikansko drevo. Zaradi tega mora biti učitelj čist (pure).

Tretji pogoj je v povezavi z motivom. Učitelj ne sme učiti s kateremkoli prikritim, sebičnim motivom – za denar, ime ali za slavo. Njegovo delo mora biti edino iz ljubezni, iz čiste ljubezni do človeštva na splošno. Edini medij, preko katerega je lahko duhovna moč prenesena, je ljubezen. Kakršenkoli sebičen motiv, kot na primer poželenje po dobičku ali imenu, bo nemudoma uničilo ta prenosni medij. Bog je ljubezen, in le tisti, ki je spoznal Boga kot ljubezen, je lahko učitelj pobožnosti in človeku Bog (and God to man).

Ko vidite v vašem učitelju te pogoje izpolnjene, ste varni. Če niso, ni varno, da si dovolite, da vas ta človek poučuje; kajti velika nevarnost je, da če ne more prenesti dobrote v vaše srce, lahko prenese pokvarjenost. Proti tej nevarnosti se morate z vsemi sredstvi zaščititi. “Tisti, ki pozna svete knjige, je brez greha, neomadeževan pred poželenjem in je največji poznavalec Brahmana,” je pravi učitelj.
 

Iz tega kar je bilo rečeno naravno sledi, da ne moremo biti naučeni kako ljubiti, ceniti in asimilirati religijo povsod, od vsakogar. “Pridige v kamnih (sermons in stones), knjigah in tekočih potokih, in dobro v vsem” – je zelo res kot poetični izraz, ampak nič ne more človeku dati (impart) samcatega zrna resnice, razen če nima zarodka le te v sebi. Komu potoki in kamni govorijo pridige? Tistim človeškim dušam, katerih lotos svetega notranjega svetišča je že skorajda odprt. In luč, ki povzroči prelepo odprtje tega lotosa, pride vedno od dobrega in modrega učitelja. Ko se je srce tako odprlo, je zrelo, da sprejme učenje od kamnov in potočkov, zvezd ali sonca ali lune ali od česarkoli kar obstaja v našem nebeškem vesolju; ampak neodprto srce, ne bo videlo v njih nič drugega kot zgolj kamne in potočke. Slepi človek lahko gre v muzej, ampak mu ne bo na noben način koristilo; njegove oči morajo biti najprej odprte, in šele nato se bo sposoben učiti stvari, ki jih muzej lahko nauči.

To odprtje oči v duhovnem aspirantu je učitelj. Pri učitelju, je zatorej naš odnos enak kot tisti med potomcem in njegovim prednikom. Brez vere, ponižnosti, predaje in globokega spoštovanja v naših srcih do duhovnega učitelja, ne more biti nobene rasti religije v nas. Pomembno dejstvo je, da kjer prevlada takšen odnos med učencem in učiteljem, samo tam se razvijajo (grow) velikanski duhovni možje, medtem v tistih deželah, kjer niso obdržali takšnega odnosa, je postal duhovni učitelj zgolj predavatelj. Učitelj pričakuje njegovih pet dolarjev in učena oseba pričakuje, da bodo njegovi možgani napolnjeni z učiteljevimi besedami, in ko je bilo to opravljeno, gre vsak svojo smer. Pod takšnimi pogoji postane duhovnost skorajda nepoznana kvaliteta. Nobenega ni, ki bi oddal, in ni nobenega, ki bi prejel. Religija pri takšnih ljudeh postane posel; mislijo, da jo lahko dosežejo s svojimi dolarji. Da bi lahko Boga spoznali na tako enostaven način! A na žalost to ni mogoče.

Religija, ki je najvišje znanje in najvišja modrost, ne more biti kupljena, niti ne more biti pridobljena iz knjig. Lahko zakopljete svojo glavo v najrazličnejše dele sveta, lahko raziščete Himalaje, Alpe, ali Kavkaz. Lahko se potopite na dno morja in oprezate za vsakim kotičkom v Tibetu in v puščavi Gobi, ampak religije ne boste našli nikjer vse dotlej vaše srce ni pripravljeno sprejeti in je učitelj prišel. In ko pride ta nebeški učitelj, mu služite z otroško zaupljivostjo in enostavnostjo, preprosto odprite svoje srce njegovemu vplivu, in v njem vidite manifestiranega Boga. Tisti, ki iščejo resnico s takšnim duhom Ljubezni in globokim spoštovanjem – njim Gospod Resnice prikaže najbolj čudovite stvari o resnici, dobroti in lepoti.

Res ne razumeš? Tudi mi te ljubimo!

Iz knjige Richard Bach, Polet v Globine (založba Alpha Center, naslov izvirnika: Running from Safety; 1994); vedno me gane, ko preberem oz. se spomnim na te besede:

“Poznaš skrivnost, Richard? Nisi brezimni brodolomec na nekem planetu, podobnem izgubljenemu otoku. Misliš, da nisi imel sreče, ker si srečal svoja druga življenja, se učil z njimi? Z nami. Ti si mi!”
Obmolknil je, iskal besede, ki bi jih mogel razumeti.
“Izbral si nas za svoje učitelje? Tudi mi smo izbrali tebe. Ti je mar za vedenje, ki ti ga dajemo? Tudi nam je. Misliš, da smo v tvojem življenju zato, ker nas ljubiš? Res ne razumeš? Tudi mi te ljubimo!
Položil sem roke na skalo, pritiskal. Zakaj je tako težko verjeti, da nam tisti, ki jih ljubimo, ljubezen vračajo?
“Nikoli nisi odšel, ne?” sem nazadnje rekel. “Spremenil si obraz, včasih si postal neviden, a si bil ves čas tu. Tudi v najhujših časih, ob ločitvi in stečaju in porazu in smrti?”
Zlasti v najhujših časih.
(str 205)

 

P.S. Upam da te besede začutite vsaj približno toliko kot jaz, če pa ne, vas pa povabim k branju te knjige.
Nadaljuj z branjem zapisa: ‘Res ne razumeš? Tudi mi te ljubimo!’

Svetloba in tema

Bashar:

* Imam tudi vprašanje, o tem, ko ste rekli, da smo na pragu (threshold) sprememb in..
+ Seveda, čez to greste izredno hitro.
* Ampak zdi se, da je še vedno veliko nasilja..
+ Da.
* ..in bereš časopise in se ne vidi, da so velike spremembe..
+ V redu. Še enkrat. Še enkrat. Še enkrat. Prosim, prosim. Bodite pozorni: “Bližje kot ste svetlobi, več teme se bo pojavilo.” Ali nisem to rekel ravno malo pred tem.
* Da.

Zakaj bi vam bilo potem presenetljivo, da vidite več nasilja, ki prihaja na površje? Zamisel (idea) je, še enkrat, da ko se približujete pragu, dajete sebi priložnost, da spravite vse stare stvari iz svojega sistema. Ampak če jih hočete dati iz sistema, jih morate najprej dati pred seboj na mizo. Morate videti kaj se dogaja, da lahko vidite, da lahko naredite razliko in naredite spremembo. Ampak če hočete narediti to spremembo, morate vedeti, kaj sploh spreminjate. In da veste, kaj spreminjate, morate videti več tega, kar ste skrivali pod mizo. Tako da, bližje kot ste svetlobi, bolj ste sposobni DOVOLITI temi, ki je bila zatirana, da pride na površje. Tako da, seveda, sprva se bo zdelo, da je več negativnosti, več nasilja.. vse dajete ven na odprto, da lahko res končno, končno, vidite kakšne so možnosti, svetle in temne, in sebi dovolite, da izberete realnost, ki jo resnično imate rajši. Ampak to je znak (symptom) rasti, znak sprememb, da bo vse tam; ne le ena stran – vse mora biti tam, da se lahko spremembe v RESNICI zasidrajo (sink in). Ali vam je to razumljivo?

* Da.
+ V redu.. To pravite z nekaj zadržanosti.. Zakaj vam to ni navdušujoče? Zakaj tega ne definirate kot navdušujoče, vedoč, da je to znak, da prihajate bližje prečkanju praga, namesto da gledate na to, kot da je nekako nekaj narobe?
* Zato ker čutim to kar pravite, in temu verjamem na globalnem nivoju. Ampak v vsakdanjosti, ko govoriš z ljudmi s katerimi delaš, katere srečaš, in se na vso moč trudijo (struggling).. Niso.. Niso.. Niti se ne sprašujejo, kaj šele, da bi iskali odgovore.
+ Ja in?
* V tem ne vidim veliko rasti.
+ In? Vsak na vašem planetu se ne bo spremenil. Veste.
* Večina se ne bo.
+ “Vsak na vašem planetu se ne bo spremenil.” In verjetno niti ne bo večina, ki se bo. To ne bo ustavilo zamisli prehoda. Če v vašem umu potrebujete večino, da greste v svetlobo, da se cel svet spremeni, mogoče le ne razumete fizike.
* Mogoče.

Zamisel je ta. Pozitivna energija je strnjena (integrated) in geometrijsko močna v tej smeri. Negativna energija je ločena (segregated) in v tem smislu, je potrebno manj ljudi v pozitivnem, da odtehta število ljudi, ki ostanejo v negativnem. To je zamisel za frazo, ki obstaja v vaši družbi, o 144.000. Prav tako pomeni veliko drugih stvari. Ampak bistvo je, da če dejansko imate le 144.000 posameznikov, vibrirajoč nad določenim frekvenčnim območjem na vašem planetu, na pozitivni energijski podlagi, bo teh 144.000 dejansko energijsko odtehtalo ostalih nekaj milijard, ki bodo lahko še vedno v negativnosti. Ker nekaj milijard ne deluje kohezijsko (kohezija; sila, ki privlači molekule iste snovi), medtem ko 144.000 delujejo geometrijsko kohezijsko in v tem smislu njihova energija popolnoma prevlada ostalo milijardo posameznikov, ki ne deluje kohezijsko. Ali vam to pomaga razumeti proces?

* Da.
+ Potem si vzemite k srcu. V redu?
* V redu.

Zapomnite si, da ko se premaknete (shift) in spremenite delček za delčkom, dan za dnem, dobesedno v novo realnost vsak trenutek. V končni fazi (ultimately), res, boste le, v končni fazi, ne sedaj, ampak v končni fazi, videli le tiste, ki delujejo na podobnem nivoju kot vi. Ampak populacija sveta lahko da ne bo enaka, v tej novi resničnosti. Razumete? Ali vam to pomaga?

* Da.
+ V redu. Hvala
* Hvala vam.

 


Bashar – Light and Dark

Svami Vivekananda ~ Znanost dela, nesebično delo

iz knjige Karma Yoga.
 

swami_vivekananda_meditatingNihče ne more dobiti ničesar, razen če si to zasluži; to je večni zakon. Včasih mogoče pomislimo, da temu ni tako, a na dolgi rok postanemo prepričani o tem. Nekdo si lahko celo življenje prizadeva pridobiti bogastvo; lahko ogoljufa tisoče; a naposled odkrije, da si ne zasluži postati bogat in mu celo življenje postane nadloga. Lahko si grabimo stvari za svoje fizično zadovoljstvo, ampak le kar si zaslužimo je resnično naše. Butec si lahko nakupi vse knjige sveta, in bodo v njegovi knjižnici; ampak zmožen bo prebrati le tiste, katere si zasluži. To kar si zasluži, je določeno s karmo. Naša karma določi, kaj si zaslužimo in kaj lahko nakopičimo. Odgovorni smo za to, kar smo; in karkoli si želimo, da bi bili, imamo moč, da to postanemo. Če je to, kar smo sedaj, posledica preteklih dejanj, potem zagotovo sledi, da karkoli si želimo biti v prihodnosti, je lahko pridobljeno z dejanji v sedanjosti. Zato moramo vedeti kako delati. Rekli boste: “Kakšen je smisel, da se naučimo kako delati? Vsi delajo na en ali drug način na tem svetu.” Ampak tu je taka stvar, kot je zapravljanje energije. Karma joga, pravi Bhagavad Gita, je opravljanje dela z bistrostjo in kot znanost. Če nekdo ve kako delati, lahko doseže najimenitnejše rezultate. Morate si zapomniti, da je cilj vsakršnega dela enostavno izvabiti moči, ki so že v našem umu, prebuditi dušo. Moč je znotraj vsakega človeka; in ravno tako znanje. Različna opravila so kot udarci, ki jih izvabljajo ven, ki spodbudijo, da se ti velikani prebudijo.

Človek dela z različnimi motivi; ne more biti dela brez motiva. Nekateri hočejo slavo in delajo za slavo. Nekateri hočejo denar in delajo za denar. Nekateri hočejo imeti moč in delajo za moč. Nekateri hočejo priti v nebesa in delajo, da pridejo tja. Nekateri hočejo oprati ime svojih prednikov, kot na Kitajskem, kjer nihče ne dobi naziva dokler ni mrtev; in to je boljši način, navsezadnje, kot naš. Ko tam človek naredi nekaj zelo dobrega, dajo naziv (a title of nobility) njegovemu mrtvemu očetu ali dedku. Nekateri delajo za to. Nekateri privrženci določenih muslimanskih sekt delajo celo njihovo življenje, da bodo imeli zgrajeno veliko grobnico, ko bodo umrli. Poznam sekte, med katerimi, ko je otrok rojen, se začne grobnica; to je pri njih najpomembnejše delo, ki ga človek mora narediti; in večja in boljša kot je grobnica, srečnejši naj bi človek bil. Nekateri delajo pokoro; počno vse sorte sprevrženih stvari in potem poravnajo tempelj ali dajo nekaj duhovnikom, da jih odkupijo in jim pridobijo vozovnico za nebesa. Mislijo, da jih bo takšna vrsta dobrodelnosti oprala in da se bodo izmuznili, ne glede na njihove grehe. Takšni so nekateri od raznoraznih motivov za delo.

Premislimo sedaj o delu zaradi dela samega. Obstajajo nekateri, ki so resnično sol te zemlje, kateri delajo zaradi dela samega, katerim ni mar za ime ali za slavo ali za to, da bodo šli v nebesa. Delajo le zaradi tega, ker jih prime dobra volja. Spet so drugi, ki delajo dobro in pomagajo revnim in človeštvu za še večje motive, ker verjamejo v dobro delo in radi delajo dobro. Kot pravilo, želja po imenu ali slavi redkokdaj prinese hitre rezultate; do nas pride, ko smo stari in smo skorajda končali z življenjem. Če pa človek dela brez sebičnih motivov, mar ne pridobi nečesa? Da, pridobi največje ugodnosti. Nesebičnost se bolj obrestuje; le da ljudje nimajo potrpljenja, da bi to vadili. Bolj se izplača tudi s stališča zdravja. Ljubezen, resnica, nesebičnost niso zgolj ugledne besede moralistov, ampak oblikujejo naš najvišji ideal, kajti v njih leži manifestacija moči. Kot prvo, človek ki lahko dela pet dni, ali celo pet minut, brez kakršnegakoli sebičnega motiva, brez da bi pomislil na prihodnost, nebesa, kazen, ali karkoli podobnega, ima v sebi sposobnost, da postane mogočen moralni gigant. Težko je to storiti, ampak znotraj naših src poznamo te vrednosti in dobrem, ki ga prinese.

Največja oblika moči je to velikansko obvladovanje (restraint); obvladovanje samega sebe je oblika večje moči kot katerokoli drugo sebično dejanje. Vprega s štirimi konji lahko divja po hribu navzdol brez brzdanja, lahko pa kočijaž ukroti konje. Kaj je večji prikaz moči – pustiti konje da gredo po svoje, ali jih držati? Topolska krogla leti skozi zrak in gre daleč in pade. Drugi krogli zid prekriža let, in udarec povzroči velikansko vročino. Vse izhajajoča energija, ki temelji na sebičnih namenih je porazgubljena; ne bo imela moči, da se vrne k vam; ampak če je sebičnost obvladovana, bo njen rezultat razvoj moči. To obvladovanje samega sebe bo povzročilo velikansko voljo, karakter, ki naredi Jezusa ali Budo. Neumneži ne vedo te skrivnosti; a ne glede na to hočejo vladati človeštvu. Celo neumnež lahko vlada človeštvu, če dela in čaka. Naj čaka nekaj let, se vzdrži neumni ideji o vladanju, in ko bo ta ideja popolnoma izginila, bo postal moč v svetu. Večina nas ne more videti preko nekaj let, kot nekatere živali ne morejo videti preko nekaj korakov. Le majhen ozek krog – to je naš svet. Nimamo potrpljenja, da bi pogledali preko, in zaradi tega postanemo nemoralni in pokvarjeni. To je naša šibkost, naša nemoč.

Celo najnižje oblike dela ne smejo biti prezrte. Naj človek, ki ne ve nič bolje, dela za sebične namene, za ime in slavo; ampak vsak bi se moral vedno truditi proti višjim in višjim motivom in jih razumeti. “Do dela imamo pravico, a ne do njegovih sadov.” Pustite sadove pri miru. Zakaj se brigati za rezultat? Če želite pomagati človeku, nikoli ne pomislite kakšen bi moral biti odnos tega človeka do vas. Če hočete delati dobro ali veliko delo, se ne obremenjujte s tem, kakšni bodo rezultati.

Vzpostavi se težko vprašanje pri tej ideji o delu. Velika aktivnost je potrebna; vedno moramo delati. Ne moramo živeti minute brez dela. Kaj pa potem počitek? Tu je ena stran življenja: borba in delo na katerega smo se tako navadili. In tu je druga: mirno, vase zaprto odpovedovanje – vse je mirno naokoli, zelo malo je hrupa in počasno je, le narava z njenimi živalmi in cvetlicami in gorami. Nobena od teh dveh ni popolna slika. Človek, ki je navajen samote, če bi prišel v kontakt z bazenom sveta, bo od njega preklet, tako kot riba ki živi v globinah oceana, ko je prinesena na površje se takoj razleti na koščke, prikrajšana za težo vode, ki jo je držala skupaj. Lahko človek, ki je navajen nemira in hitenja življenja živi v miru, če pride na tiho mesto? Trpi in morda lahko izgubi živce. Idealni človek je tisti, ki v sredi največje tišine in samote najde največjo aktivnost, in v sredi največje aktivnosti najde tišino in samoto puščave. Naučil se je skrivnost obvladovanja; naučil se je kontrolirati. Gre skozi ulice velikega mesta z vsem njegovim prometom, in njegov um je miren kot če bi bil v jami, kjer ga ne more doseči noben zvok; ampak intenzivno dela ves čas. To je ideal karma-yoge; in če se temu predate, ste našli skrivnost dela.

Ampak mi moramo začeti na začetku, in opraviti z deli kakor pridejo do nas in počasi postati bolj in bolj nesebični, z dneva v dan. Moramo opraviti delo in najti motiv, ki nas žene; in v začetnih nekaj letih bomo našli, skorajda brez izjeme, da so naši motivi sebični. Ampak postopoma se bo ta sebičnost stopila preko vztrajnosti, in na koncu bo prišel čas, ko bomo zmožni delati resnično nesebično delo. Lahko upamo, da bo nekega dne, ko se prebijamo skozi poti življenja, prišel čas, ko bomo postali popolnoma nesebični; in trenutek ko to dosežemo, se bodo vse naše moči skoncentrirale in znanje, ki je naše (a je bilo do tedaj speče), se bo manifestiralo.”

Glasba in življenje

Alan Watts:

V glasbi ne narediš zaključek kompozicije kot bistvo kompozicije. Če bi bilo temu tako, bi bili najboljši skladatelji tisti, ki igrajo najhitreje. In bili bi skladatelji, ki bi pisali le zaključke. Ljudje bi šli na koncert, da slišijo le en trčen akord, saj to je konec.

Ampak tega ne vidimo kot nekaj, kar nam prinese naša vzgoja v vsakdanje življenje. Imamo sistem šolanja, ki nam da popolnoma drugačen vtis. Vse je ocenjeno. In kar naredimo je, da damo otroka v koridor tega ocenjevalnega sistema. “Pridi, mucek, mucek.” In gre v vrtec, in to je super stvar, ker ko končaš to, greš v prvi razred. In potem, “dajmo,” prvi razred vodi v drugega in tako naprej, in končaš osnovno šolo, greš v srednjo šolo, in drvi, stvar prihaja. Potem moraš iti na univerzo in nato na podiplomski študij in ko si končal s tem, greš ven in se pridružiš svetu. “Uwawaaaa.”

Potem greš v eno sranje (racket), kjer prodajaš zavarovanje. In imajo to kvoto, ki jo moraš izpolnit. In izpolniti moraš to, in ves čas, ta stvar prihaja, prihaja, prihaja, ta velika stvar, uspeh za katerega delaš. Potem ko se nekega dne zbudiš, 40 let star, rečeš: “Moj Bog, prispel sem. Tam sem!” In ne počutiš se nič drugače, kot si se vedno počutil, in občutiš kot manjše razočaranje, ker občutiš vse skupaj kot prevaro in res je bila prevara, strašna prevara. Naredili so, da si vse zamudil.

Življenje si predstavljamo z analogijo potovanja, z romanjem, ki ima resen namen na koncu in stvar je priti do tega konca; uspeh ali karkoli že je, mogoče nebesa, potem ko si že mrtev. Ampak zgrešili smo celotno bistvo; bila je glasbena stvar in morali bi peti ali plesati, medtem ko glasba igra.

Svami Vivekananda ~ Ne vlecite ideala navzdol

odlomek predavanja z naslovom Discipleship, San Francisco, 29. Marec 1900

Vsi pravijo, da je Bog Resnica, edina stvar, ki obstaja – da Duh edino je, ne materija. Vendar je stvar, ki jo iščejo pri Bogu, le redko Duh. Vedno sprašujejo po materialnih rečeh. V njihovih molitvah Duh ni ločen od materialnega. Degradacija – to je religija očitno postala. Celotna zadeva je postala slepilo; in leta tečejo in nič duhovnega ni bilo doseženo. Ampak človek bi moral hrepeneti le po eni strani, po Duhu, kajti Duh je edina resničnost. To je ideal. Če tega zdaj se morete doseči, recite: “Ne morem tega storiti; to je ideal, vem, a za enkrat mu še ne morem slediti.” Ampak vi ne naredite tega. Vi spustite religijo na svoj nivo in iščete materialno v imenu Duha. Vsi ste ateisti. Ne verjamete v nič drugega kot v čute. “Ta-in-ta je rekel to-in-to – mogoče je nekaj na tem. Naj poizkusimo in se malo pozabavajmo. Mogoče bo kakšna korist; mogoče se bo moja zlomljena noga pozdravila.”

Nesrečni so bolni ljudje; oni so veliki častilci Gospoda, ker upajo, da če bodo Njemu molili, jih bo On pozdravil. Ne da je to vse skupaj slabo – če so te molitve iskrene in če ne pozabimo, da to ni religija. Sri Krishna v (Bhagavad) Giti pravi: “Štiri tipi ljudi Me častijo: nesrečneži, iskalci materialnih stvari, izpraševalci, in poznavalci Resnice.” (7:16) Ljudje, ki so nesrečni, pristopijo k Bogu za tolažbo. Če so bolni, ga častijo, da bi ozdraveli; če zbolijo, ga častijo, da se pozdravijo: če izgubijo svoje bogastvo, ga častijo, da ga dobijo nazaj. Potem so tu drugi ljudje, ki od njega prosijo vse vrste reči, ker so polni poželenja – za ime, slavo, bogastvo, socialni položaj in tako naprej. Pravijo: “O Devica Marija, daroval ti bom, če dobim kar hočem. Če uspešno izpolniš moje prošnje, bom častil Boga in ti dal delež vsega.” Ljudje ne tako materialistični, a še vedno brez vere v Boga, čutijo nagnjenje, da Ga spoznajo. Študirajo filozofijo, berejo svete spise, poslušajo predavanja, in tako naprej. Oni so izpraševalci. Zadnja kategorija so ljudje, ki častijo Boga in ga poznajo. Vse te kategorije so dobre, ne slabe. Vse Ga častijo.

Ampak mi skušamo biti učenci (disciples). Naša edina skrb je spoznati najvišjo Resnico. Naš cilj je zelo visok. Velike besede smo si spregovorili – absolutno spoznanje in vse to. Naj hodimo (measure up) po teh besedah. Naj častimo Duha v Duhu, na temeljih Duha. Naj bodo temelji Duh, sredina Duh, vrh Duh. Nobenega sveta ne bo nikjer. Naj gre in se raztrešči – komu mar? Stojte vi na Duhu! To je cilj. Vemo, da tega še ne moramo doseči. Nič za to. Ne obupajte, in ne vlecite ideala navzdol (do not drag the ideal down). Pomembno je, da o sebi čim manj mislimo kot o telesu, o sebi kot materiji, mrtvi, prazni, brezčutni materiji; in da sebe toliko bolj vidimo kot bleščeča, nesmrtna Bitja. Bolj kot se vidite bleščeča, nesmrtna Bitja, bolj boste željni, da se popolnoma osvobodite materije, telesa, čutov. To je intenzivna želja po svobodi.

Veličina človeka

Swami Vivekananda:

So nekatera dela, ki so, tako rekoč, skupek, vsota velikega števila manjših del. Če stojimo blizu morska obale in slišimo valove kako treskajo ob prodnato obalo, mislimo, povzročajo velik hrup. Vendar vemo, da je val v resnici sestavljen iz milijonov in milijonov manjših valov: vsak od teh dela hrup, a vendar ga ne slišimo; edino, ko postanejo velika celota, jih slišimo. Določena dela čutimo in postanejo vidna za nas; a v istem času so celota številnih manjših del.

Če bi res radi ocenili karakter človeka, ne glejte njegovih velikih predstav. Vsak tepec se lahko obnaša kot heroj sem pa tja. Glejte človeka pri njegovih najobičajnejših opravilih; to so v resnici stvari, ki vam bodo razkrile pravi karakter velikega človeka. Velike priložnosti spodbudijo celo najnižje od ljudi do neke vrste veličine; ampak le tisti je resnično velik človek, čigar karakter je vedno velik, enak kjerkoli že je.

Ali kot pravi Tomaž Humar (oz. velja v alpinizmu (?)): “Velikega alpinista spoznate po tem, kako pripravlja svoj nahrbtnik.
 

Svami Vivekananda ~ Moč in tišina

ažurirano: 05. april, 2012
 

(Moč in tišina – Svami Vivekananda (Power and Repose))

(iz posnetkov Lillian Montgomery, 1955) Svami Vivekananda je bil popolnoma drugačen od vsega, kar smo poznali v Ameriki. Celo življenje sem poslušala, tako se mi zdi, o moči in tišini. In prvič ko sem to videla, je bilo v prisotnosti svamija Vivekanande.

Šla sem v Vedanta hišo in sedla na sprednji sedež, da ne bi kaj zamudila. Svami je vstopil skozi stranska vrata in nenadoma sem vedela, da je nekaj izrednega na njem. Bil je zelo skromen, zelo miren in vstopil ter šel do svojega mesta na govorniškem odru. Toda bilo je nekaj na tej prisotnosti, da nisi mogel odvrniti pogleda iz njega, in očaral te je. Ko je sedel na stol, njegova glava, je bila najpopolnejša, kar sem jih kdaj videla. Bila je v popolni drži. Zdelo se je, da je iz njega žarela moč. Bila sem očarana. Videti je bil kot živeči Buda, videti je bil čisto drugače od katerekoli osebnosti, kar sem jih kdaj videla. Posledično je vstal, da bo spregovoril. Glas je bil nenavaden; mil, odmevajoč, a z veliko čistostjo. Medtem ko je govoril, sem dobila občutek, kot da je tančica padla iz mojih oči; ker ti je dal popolnoma drugačen vtis osebnosti, dal ti je popolnoma drugačen vtis, medtem ko je govoril, o odnosu posameznika do božanskega.

Spomnim se, ko sem ga pogledala; zdelo se mi je, da je za njim ocean zavesti, in na nek način ni bilo meja tej osebnosti. Njegovo zavedanje je bilo v njegovi notranjosti. Ko vidimo ljudi, jih vidimo omejene, ker je njihova zavest omejena na telo. Pri svamiju Vivekanandi se mi je zdelo, da je bil za njim ta ocean zavesti in na nek način je to poudarilo in žarelo skozi njegove besede. Medtem ko je Vivekananda govoril, je bila čistost te osebnosti tako velika, da se mi je zdelo, da je v njem odsevana božanskost. Bilo je, kot da je njegov um čisto jezero, ki odseva božansko svetlobo.

Svami Vivekananda; občutek jaza se je razširil v nekaj, kar je prostrano, veliko in zelo zelo čisto in zelo zelo daleč. Ker je enostavno prodrlo v notranjost in tam prebudilo nekaj, česar pred tem tam nikoli ni bilo. Nekje je rečeno, da zunaj nikoli ne vidiš nečesa, česar ni znotraj. In mislim, da je verjetno njegova velika moč bila v tem, da je zaznal božansko v vseh oblikah. Zaznal jo je do take mere, da jo je prebudil v obiskovalcih, v svojih poslušalcih, medtem ko je govoril. Druge govornike, ki sem slišala, in slišala sem najboljše, govorijo s stališča vere, da imajo vero v božansko in vse to. Začela sem spoznavati, da ta človek govori iz nečesa kar živi. Da je vsaka beseda, ki jo je spregovoril, prišla iz stanja uresničitve, takšne uresničitve, katere si navadni ljudje ne moremo zamisliti.

Mesec dni preden sem prišla v kontakt s svamijem, je pisal gospodični MacLeod, ne vem če veste kdo je. Ja. Rekel je: “Bolj in bolj čutim, da me vleče v nirvano.” O njej je govoril kot o nenavadni in čudoviti. In dve leti kasneje je umrl in sestra Nivedita je rekla, da je bolj in bolj, v njegovi prisotnosti, čutila, da stoji na obali oceana bleščeče svetlobe.

 

Svami Vivekananda ~ Intenzivnost in odločnost v duhovnosti

Odlomek (zadnji del) razprave z naslovom Moči uma (The Powers of the Mind)
Los Angales, 8. januar 1900
 

…Veste kaj bi hindujec pogosto rekel, ko bi se moral boriti s svojimi nasprotniki: “Oh, eden od naših jogijev bo prišel in vse pregnal.” Mogoče je to malo pretirano, ampak naj bo kar hoče, kakšna moč neki leži v roki ali v meču? Vsa moč je v Duhu (Spirit).

Če je to res (vse te nadnaravne moči, ki jih imajo nekateri ljudje, o.p.), potem je to zadostna vaba za um (mind), da poseže po najvišjem. Ampak tako kot je zelo težko narediti velik uspeh v drugih znanostih, tako je tudi v tej – ne, še veliko težje. A vendar večina ljudi misli, da so te moči pridobljene z lahkoto. Koliko let rabite da obogatite? Pomislite na to? Najprej, koliko let sploh rabite, da se naučite elektrotehniko ali strojništvo? In potem morate delati do konca življenja.

Ampak spet, večina drugih znanosti se ukvarja s stvarmi, ki se ne premikajo, ki so nepremične. Stol lahko analizirate; stol ne bo zbežal. Ampak ta znanost (joga, duhovnost, o.p.) se ukvarja z umom, ki se ves čas premika; trenutek ko ga hočete preučevati, se izmuzne. Sedaj je um v enem razpoloženju; naslednji trenutek, mogoče, je drugačen – spreminja se – ves čas se spreminja. Med vsem tem spreminjanjem mora biti preučen, razumljen, doumljiv in obvladovan. Koliko težja je potem ta znanost! Potreben je neizprosen trening. Ljudje me sprašujejo zakaj jim ne dam praktičnih navodil. Zakaj, to ni hec. Tu stojim na tem odru in vam govorim, in potem greste domov in ne bo nobene koristi; in tudi zame je ne bo. Nato boste rekli: “Vse to je neumnost.” Je, ker ste hoteli iz tega narediti neumnost. Jaz vem zelo malo o tej znanosti; ampak za to malo kar vem, sem delal trideset let svojega življenja, in že šest let govorim ljudem to malo kar vem. Potreboval sem trideset let, da sem se naučil – trideset let trdega dela. Včasih sem delal dvajset ur na dan; včasih sem spal le eno uro; včasih sem delal cele noči. Včasih sem živel v krajih, kjer je komajda kakšen zvok slišen; včasih sem moral živeti v jamah. Pomislite na to! In vendar vem malo ali nič; komaj sem se dotaknil roba oblačila te znanosti. Ampak razumem, da je resnična in obsežna in čudovita.

Sedaj, če je kdo tu izmed vas, ki bi se res rad naučil te znanosti, bo moral začeti z vrstno odločnosti, enako kot, ne, celo večjo, kot če bi se lotil katerega koli posla v življenju. In kakšno količino pozornosti zahteva posel, in kakšna neizprosna naloga je to! Celo če oče, mati, žena ali otrok umre, se posel ne sme ustaviti. Celo če se srce lomi, moramo iti do svojega delovnega mesta, ko je vsaka ura dela bolečina. To je posel; in verjamemo, da je to upravičeno, da je to v redu.

Ta znanost kliče po več marljivosti, kot jo lahko katerikoli posel sploh zahteva. Veliko jih lahko uspe v poslu, zelo malo v tem, ker je toliko odvisno od posebne konstrukcije osebe, ki to študira. Kot v poslu, lahko da ne bodo vsi obogateli, vendar vsak lahko nekaj naredi; tako je tudi v študiju te znanosti, vsak lahko dobi bežen vpogled, ki ga bo prepričal o teh resnicah in o dejstvu, da so vedno bili ljudje, ki so to popolnoma spoznali.

To je obris te znanosti. Stoji na svojih lastnih nogah, v svoji lastni luči in izzove primerjavo s katerokoli drugo znanostjo. Veliko je prevarantov, čarovnikov, in več jih je tu, kot kjerkoli drugje. Zakaj? Zaradi enostavnega razloga, kajti bolj kot je posel koristen, večje število prevarantov in prevar. Ampak to še ni razlog, da posel ne bi smel biti dober. In še nekaj: lahko je dobra intelektualna gimnastika poslušati vse te argumente in je v intelektualno zadovoljstvo poslušati o čudovitih rečeh. Ampak, če se kdo izmed vas hoče naučiti kaj več od tega, zgolj udeleževanje predavanj ne bo dovolj. To ne more biti naučeno na predavanjih, kajti to je življenje; in le življenje lahko prenese (convey) življenje. Če je kdo izmed vas resnično odločen, da se to nauči, mu/ji bom z velikim veseljem pomagal.

 

Rumi (1207 – 1273)

contemplation field beyond
alicepopkorn / CC

Out beyond ideas of wrongdoing and rightdoing,
there is a field. I’ll meet you there.

When the soul lies down in that grass,
the world is too full to talk about.
Ideas, language, even the phrase each other
doesn’t make any sense.

~ Rumi (1207-1273)

 
(Preko ideje pravilnega in napačnega delovanja,
je polje. Tam se bova srečala.

Ko duša leže v tisto trato,
je svet prepoln, da bi o njem govorili.
Ideje, jezik, celo fraza drug drugega
nima nobenega smisla. )

Razlika med strinjanjem in razumevanjem

Tale misel Buddhe odlično ubesedi to, kar že nekaj časa slutim..

Razlikujte med tistimi, ki razumejo, in med tistimi, ki se strinjajo.

Kdor razume Učenje ne bo okleval, da ga uporabi v življenju; tisi, ki pa se le strinja, bo kimal in povzdigoval Učenje kot izredno modrost, ampak ne bo uporabil te modrosti v svojem življenju.

Veliko jih že bilo, ki so se strinjali, a so kot izsušen gozd, brezploden in brez sence. Le propad jih čaka.
Tistih pa, ki razumejo, je malo, ampak kot goba vpijejo dragoceno znanje in so pripravljeni očistiti grozote sveta s to dragoceno tekočino.

 

Vprašanje: Zakaj je tako veliko tistih, ki se strinjajo, in tako malo ljudi, ki razumejo?
 

Poznavanje rib

Nekega dne Chang Tzu in njegov prijatelj hodita ob reki.
“Poglej kako ribe plavajo,” reče Chang Tzu, “res uživajo v tem.”
“Ti nisi riba,” odvrne prijatelj, “torej ne moreš resnično vedeti da uživajo.”
“Ti nisi jaz,” reče Chang Tzu. “Kako torej veš, da jaz ne morem vedeti, da ribe uživajo?”