Tag Archive for 'sprejemanje'

Smiselnost ideje Novega, boljšega sveta

Sprehajam se po Ljubljani in gledam vse te zasanjane ljudi, ter se sprašujem, če bo sploh kdaj mogoče imeti raj na Zemlji, nova doba in vso to sranje. Ali je to sploh mogoče imeti na tem svetu? Za malo časa me pomiri misel, da se kar precej ljudi ukvarja z duhovnostjo, 7% naj bi bila kritična masa (140 tisoč Slovenk in Slovencev), a me spet obda obup, ker je to zelo plitva duhovnost, še vedno močno pod vplivi ega.

Ob vsem tem se sprašujem ali je bilo sploh kdaj mišljeno, da bi imeli raj na Zemlji? Ali je to zgolj neka izmišljotina, ki si jo izmislili ljudje, ki lajšajo svoje bolečine. Namesto nebes po smrti so si izmislili boljši svet v prihodnosti, ter vsak po svoje deluje v tej smeri. Nekateri pri tem niti ne izbirajo sredstev.

Potem se pa spomnim vseh misli mojstrov modrosti v stilu; “vse v redu“, “vsi ljudje so v redu taki kot so“, “vsi ljudje smo enaki“, “nihče ni višji od drugega, ker smo konec koncev vsi izraz ene božanske energije.” Če torej obsojam katerega koli izmed teh ljudi, obsojam vso stvarstvo, obsojam to božansko ustvarjalno iskro.
 

In ravno to se mi zdi smisel vse te igrice, ki se ji reče življenje. Ne da bomo ustvarili popolni svet, kjer bo vsem luštno, vendar da preko vseh teh preizkušenj in pasti človek uspe najti svojo notranjo mirnost in posledično harmonijo z vsem okoljem. To pomeni ne tlačiti druge v drek, da uspeš, ne obsojati drugih, ne bežati od sveta v jame in gore, ne obupavati.

Karkoli človek že počne, naj ne bo smisel za dosego cilja, vendar izpolnjujoče že samo po sebi. Torej če vodim tečaje ali pišem tekste, to počnem zaradi sebe, ker me to izpolnjuje in ne zaradi nekoga drugega, da ko bo pa več takih bo pa srečnejši in boljši svet – karkoli že to pomeni. Če pa se kdo najde v tem pisanju, in je pripravljen prisluhniti je pa toliko bolje.

Vsa taka dejanja izvirajo iz centra, iz miru in ljubezni (je eno in isto), ne pa iz obupa in obsojanja. Šele takrat, ko dejanja izvirajo iz ljubezni, pa imajo moč da naredijo kakšno konkretno transformacijo pri posamezniku. Ampak spet, ta ni bistvena, ker je vse v redu takšno kot je, vse je manifestacija božanskega in problem je le v mojem umu, ki vidi vse stvari, ki niso v redu takšne kot so ter bi morale biti drugačne.

Je nekaj smisla v teh besedah. Kajti ko sem sam v svojem centru, me redko katera situacija vrže iz tira. Ko pa sem sam izgubljen, pa mislim (stara umska navada), da bi se morali drugi spremeniti, da bom lahko lepše in boljše živel. Vendar je vse odvisno od mene. Edina razlika med obupavanjem in mirnostjo je v tem, da človek zaupa življenju, četudi ne vidi izhoda iz trenutne situacije.

Obupavanje izhaja iz problemov za katere ne vidimo rešitve. Če obstaja nek problem in vem kako ga bom rešil, sem pomirjen. Iz tira me lahko vrže edino kakšna paranoja, da se bo kaj zalomilo. Če pa ne vidim izhoda iz problema, potem pa je tu obtoževanje in vsa ta negativna energija. V končni fazi je torej vsa razlika zgolj med tem, koliko močne luči imam (pogled v prihodnost, videti rešitev problema) ali med zaupanjem v življenje, da sicer ne vidim še trenutno rešitve, a zaupam, da se bo vse rešilo tako kot je za vse (ne samo zame) najboljše na dolgi rok.
 

Kdor torej si z ihto in obupavanjem prizadeva za boljši svet, ta bo v končni fazi naredil le več škode, samemu sebi in svoji okolici. Kdor dela stvari zgolj za druge in se sam ob tem ne počuti dobro, je škoda njegovega časa in energije, kot tudi časa in energije vseh ostalih. Kajti takšen človek ne deluje iz ljubezni, pot je posejana z obupavanjem. Ampak “pot je cilj,” kakršna energija je na poti, takšna je tudi na cilju.. Vendar so tudi ti ljudje manifestacija božanskega.

Če se vrnem na začetek, Novi svet gori ali doli, nauči se živeti v tem svetu pa ti bo vseeno ali pride ali ne. Nauči se živeti v miru v tem svetu, pa boš lahko sejal ljubezen, več takih ljudi bo, hitreje se bo širilo. Kdor pravi da se ne da, laže samemu sebi, kdor pravi da rabi čakati na druge, laže samemu sebi,. Kaj pa vsi ti trenutki sreče – na zunaj se ni čisto nič spremenilo, ter vsi ti učitelji modrosti, so lagali, govorili neumnosti ALI je bolj verjetno, da zgolj jaz trenutno narobe dojemam stvari, ker še nisem prodrl dovolj globoko, ker sem še vedno preveč v umu, v mehanizmih, v egu (ter zaradi tega premalo v miru, ljubezni)?