Tag Archive for 'svami vivekananda'

Svami Vivekananda ~ Dve ptici

ali kako poteka življenje na tem svetu.

Na drevesu sta dve ptici, ena na vrhu in druga odspodaj. Tista na vrhu je mirna, tiha in veličastna, potopljena v svoj lasten sijaj; tista na spodnjih vejah se hrani enkrat s sladkimi, drugič z grenkimi sadeži, skače z veje na vejo, enkrat je srečna, drugič nesrečna. Čez časa spodnja ptica ugrizne v precej bolj grenak sadež, kar v njej povzroči občutek gnusa, in pogleda navzgor ter vidi drugo ptico, veličastno, z zlatimi peresi, ki ne je ne sladkega ne grenkega sadja, ki ni niti srečna niti nesrečna, ampak mirna, Self-centered and sees nothing beyond his Self. Spodnja ptica hrepeni po tem stanju, ampak ga kmalu pozabi, in spet začne jesti sadeže. Čez nekaj časa, zopet ugrizne v nekoliko bolj grenak sadež in spet pogleda navzgor in poizkuša priti bližje zgornji ptici. Spet pozabi in čez nekaj časa pogleda navzgor, in tako znova in znova, dokler naposled vendarle ne pride zelo blizu čudoviti ptici in vidi odsev svetlobe from his plumage playing around his own body, občuti spremembo in zdi se, da se raztaplja: še bližje pride, in vse na njem se topi, in končno le razume to čudovito spremembo. Spodnja ptica je bila, tako rekoč, le na pogled otipljiva senca, odsev zgornje. Prehranjevanje s sadeži, sladkimi in grenkimi, menjavanje bridkosti in sreče, vse to je bil le jalov privid, sanje: ves ta čas je bila resnična ptica tam zgoraj, mirna in tiha, veličastna in sijajna, preko žalosti, preko potrtosti. Zgornja ptica je Bog, Gospodar tega vesolja; in spodnja ptica je človeška duša, ki se prehranjuje s sladkimi in grenkimi sadeži tega sveta. Sem ter tja pride velik udarec za dušo. Za trenutek preneha s prehranjevanjem in pogleda proti neznanemu Bogu, in oblije jo obilje svetlobe. Ugotovi, da je ta svet le senca. Vendar jo čutila zopet odvlečejo navzdol, in začne, tako kot pred tem, jesti sladke in grenke sadeže tega sveta. Zopet nastopi izjemno hud udarec, zopet postane njeno srce odprto za božansko svetlobo; tako se postopoma pomika proti Bogu, in prihaja bližje in bližje, in ugotovi, da njen stari jaz postopoma izginja. Ko pride dovolj blizu, vidi, da….

 
 

Tako pa poteka duhovno “iskanje”, ki sploh ni iskanje, ampak je zgolj neko.. Oziroma [bila bi potrebna obširnejša razlaga].. (že objavljeno):

Obstajajo nekatere velike nevarnosti. Nevarnost je, na primer, da duša učenca zamenja trenutna čustva za prava religiozna hrepenenja. To lahko vidimo pri sebi. Velikokrat v našem življenju nekdo, kogar smo ljubili, umre. Prejmemo udarec; čutimo, da nam ta svet beži iz prstov, in da hočemo nekaj višjega, da moramo biti religiozni. Čez nekaj dni, ko so se valovi polegli, smo obtičali točno tam, kjer smo bili. [mogoče stopničko višje, op. pr.] Velikokrat takšne impulze zamenjamo za resnično žejo po religiji. Ampak kolikor dolgo so ta trenutna čustva napačno razumljena, tisto nenehno, resnično hrepenenje duše po religiji ne bo prišlo, in ne bomo našli pravega učitelja duhovnosti. Zato kadar smo nagnjeni k pritoževanju, da je naše prizadevanje za resnico, katero si tako močno želimo, zaman – namesto da se pritožujemo, bi morala biti naša prva dolžnost, da pogledamo v lastno dušo in ugotovimo ali je naše hrepenenje srca resnično. Tako bomo v veliki večini primerov odkrili, da nismo pripravljeni za sprejem resnice, da ni pravega hrepenenja po duhovnosti.

 

Svami Vivekananda ~ Troje orodij znanja

iz knjige Jnana Yoga:

(..) Bojim se, da v tej deželi povezujete vse sorte škratarij z besedo joga. Zaradi tega naj vam najprej povem, da joga nima s tem nič opraviti. Nobena od teh jog se ne odpove razumu, nobena od njih ne zahteva, da se preslepite, ali da predate svoj razum v roke duhovnikom in podobnim. Nobena ne zahteva, da se povežete s kateremkoli nadnaravnim prinašalcem sporočila. Vsaka od njih pravi, da se držite svojega razuma, da se ga močno držite. V vseh bitjih najdemo troje orodij znanja. Prvi je instinkt, kateri je najvišje razvit v živalih; to je najnižje orodje znanja. Kaj je drugo orodje znanja? Razum. Ugotovili boste, da je najbolj razvit v človeku. Kot prvo, instinkt je pomanjkljivo orodje; za živali, je polje dejanj zelo omejeno, in znotraj teh omejitev instinkt deluje. Ko pridemo do človeka, vidimo, da se je večinoma razvil v razum. Tudi polje delovanje se je razširilo. Vendar je celo razum precej nezadosten. Razum lahko gre le malo naprej in se potem ustavi, ne more iti dlje; in če ga hočete prisiliti, je rezultat brezupna zmeda, razum sam postane nerazumski. Logika postane krožno argumentiranje. Vzemite za primer osnovo našega zaznavanja, materijo in silo. Kaj je materija? Tisto na kar deluje sila? Kaj je sila? Tisto, kar deluje na materijo. Vidite komplikacijo, čemur v logiki pravijo gugalnica (seesaw), ena ideja je odvisna od druge, in ta je odvisna od prejšnje. Najdete velikansko prepreko pred razumom, preko katere razum ne more iti; vendar nenehno čuti potrebo, da bi moral iti v območje Neskončnega. Ta svet, to vesolje, katerega naši čuti čutijo, ali o čemer naš um razmišlja, je le en atom, tako rekoč, Neskončnega, projiciran na polje zavesti; in znotraj tega omejenega, definiranega z mrežo zavesti, deluje naš razum, ne deluje preko. Zaradi tega, mora biti neko drugo orodje, ki nas popelje preko in temu orodju se reče inspiracija.

Torej instinkt, razum in inspiracija, to je troje orodij znanja (three instruments of knowledge). Instinkt pripada živalim, razum človeku, in inspiracija človeku-Bogu. Ampak v vseh človeških bitjih najdemo, v bolj ali manj razvitem stanju, semena vseh teh treh orodij znanja. Da lahko razvijemo ta orodja, morajo biti prisotna zasnova. In ne smemo pozabiti, da se eno orodje razvije iz drugega, in mu zaradi tega ne nasprotuje. Razum je tisti, ki se je razvil v inspiracijo; zaradi tega inspiracija ne nasprotuje razumu, ampak ga dopolni. Reči do katerih razum ne more, so osvetljene z inspiracijo; in te ne nasprotujejo razumu. Stari človek ne nasprotuje otroku, ampak ga dopolni. Morate pa vedeti, da obstaja velika nevarnost, da manjše orodje zamenjamo za večje. Velikokrat ljudje instinkt razumejo kot inspiracijo, in potem nastanejo te lažne trditve, da ima nekdo dar prerokovanja. Tepec ali na pol norec misli, da je zmeda v njegovih možganih inspiracija, in od ljudi pričakuje, da mu sledijo. Najbolj nasprotujoča irracionalna neumnost, ki je bila pridigana na tem svetu, je zgolj instinktivno žlubedranje (instinctive jargon) zmedenih možganov norca, kateri se hočejo predstaviti kot jezik inspiracije.

Prvi test resničnega nauka mora biti ta, da ta nauk ne nasprotuje razumu. (..)

Svami Vivekananda ~ Resnica in družba

Odlomek iz predavanja ‘Prava narava človeka‘; London, verjetno leta 1896. Drugo poglavje knjige Jnana Yoga.

Kaj je korist, posledica, plod tega znanja? V teh dneh moramo vse meriti glede na koristnost – koliko funtov, šilingov in penijev predstavlja. Kakšno pravico ima oseba zahtevati, da resnico sodimo po merilu koristnosti ali denarja? Na primer, da ni nobene koristi, je potem manj resnična? Koristnost ni test za resnico. Vendar, v tem je največja korist. Sreča, kot vidimo, je tisto kar vsi iščejo, ampak večina jo išče v rečeh, ki so izginjajoče in niso resnične. Nihče še ni našel sreče v čutilih. Nikoli ni bilo osebe, ki bi našla srečo v čutilih ali v čutnih užitkih. Srečo je moč najti le v Duhu (Spirit). Zatorej je največja korist človeštva, da najde srečo v Duhu. Naslednje, ignoranca je velika mati vseh bridkosti, in temeljna ignoranca je, da mislimo, da Neskončno ihti in joka, da je On končen. To je temelj vse ignorance, da mi, nesmrtni, večno čisti, popolni Duh, mislimo, da smo majhne glave, da smo majhna telesa; to je mati vse sebičnosti. Ko mislim, da sem majhno telo, ga hočem obdržati, zaščititi in ohraniti lepega na račun vseh drugih teles; tedaj vi in jaz postanemo ločeni. Ko se pojavi ideja ločenosti, odpre vrata vsej zlobi in vodi v raznorazne bridkosti. To je koristnost: če bi danes majhen delež človeških bitji odmisli idejo o sebičnosti, omejenosti, majhnosti, bi jutri ta zemlja postala paradiž. Ampak s stroji in napredkom zgolj v materialnem znanju, to nikoli ne bo. Ti bodo le povečali bridkost, tako kot prilivanje olja na ogenj še bolj poveča plamen. Brez duhovnega znanja je vso materialno znanje le prilivanje olja na ogenj; v roke sebičnega človeka ste dali le še eno orodje več, da vzame kar pripada drugim, da živi na račun drugih, namesto da bi dal življenje zanje.

Je praktično? – to je drugo vprašanje. Je lahko udejanjeno v moderni družbi? Resnica se ne meni za kakršnokoli družbo, starodavno ali moderno. Družba se mora zgledovati po Resnici ali umreti. Družbe bi morale biti osnovane na resnici, resnica se ne bo prilagajala družbi. Če tako plemenite resnice, kot je nesebičnost, ne morete izvajati v družbi, potem je za človeka bolje, da se odpove družbi in gre v gozd. To je drzen človek. Obstajata dve vrsti poguma. Eden je pogum, ko se soočite s topovi, drugi je pogum duhovne prepričanosti (conviction). Cesarju, kateri je napadel Indijo, so njegovi učitelji svetovali, da naj obišče tamkajšnje modrece. Po zelo dolgem iskanju, je naposled le našel enega, ki je sedel na kupu kamenja (block of stone). Cesar je malo govoril z njim, in postal zelo navdušen nad njegovo modrostjo. Modreca je vprašal, če bi šel z njim v njegovo deželo. “Ne,” je rekel modrec, “sem zelo zadovoljen s tem mojim gozdom.” Cesar je rekel: “Dal ti bom denar, položaj, bogastvo, jaz sem Cesar sveta.” “Ne,” je odvrnil modrec, “za takšne reči mi ni mar.” Cesar je odvrnil, “če ne greš, te bom ubil.” Mož se je vedro nasmejal in rekel: “To je najbolj neumna reč, kar si jih rekel, Cesar. Mene ne moreš ubiti. Mene sonce ne more posušiti, ogenj ne more opeči, meč ne more ubiti, kajti jaz se nisem rodil, niti ne bom umrl, jaz večno živim, sem vsemogočni, vseprisotni Duh.” To je duhovna drznost, medtem ko je tisto prejšnje pogum leva ali tigra. V Mutiniju, leta 1957, je bil Swami, zelo plemenita duša, katerega je Mohamedski upornik huje zabodel. Hindujski uporniki so tega človeka ujeli in pripeljali k Swamiju, da ga ubije. Ampak Swami je mirno pogledal in rekel, “moji bratje, thou art He, ta je On!” in izdihnil. To je še en primer. Kaj je dobrega, ko govorite o moči vaših mišic, o nadvladi vaših zahodnih institucij, če ne morete izraziti Resnice znotraj vaše družbe, če ne morete zgraditi družbe, katera bi ustrezala najvišji Resnici. Kaj je dobrega, ko se bahate o vaši imenitnosti in veličini, če vstanete (stand up) in rečete, “takšen pogum ni praktičen.” Res ni nič praktičnega razen funtov, šilingov in penijev? Če je temu tako, čemu se bahate s svojo družbo? Največja je tista družba, kjer najvišje resnice postanejo praktične; to je moje mnenje. In če družba ni primerna za najvišjo resnico, jo takšno naredite. Prej ko boste to storili, bolje bo. Dvignite se, možje in žene, v tem duhu, drznite si verjeti v Resnico, drznite si udejanjati to Resnico! Svet potrebuje nekaj sto takšnih mož in žena. Vadite to drznost, katera si upa spoznati Resnico, ki si upa pokazati Resnico v življenju, ki ne poklekne pred smrtjo, ne, celo sprejme smrt, človeku da vedeti, da je Duhovno bitje, in da ga v vsem vesolju nič ne more ubiti. Potem boste svobodni. Potem boste spoznali svojo pravo Dušo. “O Atmanu je potrebno najprej poslušati, potem premišljevati, in nato o njem meditirati.”

 

O družbi še krajši odlomek iz predavanja ‘Potreba po religiji’

Utilitaristične (utilitarizem (sskj): “filozofski nazor, po katerem je osnova in merilo človekovega delovanja, moralnega vrednotenja korist”, op. pr.) norme ne morejo razložiti odnosa etike do ljudi. Prvo, nobenega etičnega zakona ne moremo izpeljati iz predpostavke koristnosti. Brez sprejetja nadnaravnega, kot temu pravijo, ali zaznavanju nadzavestnega (superconscious), kot rad to imenujem, ne more biti etike. Če ne strmimo po Neskončnem, ne moremo imeti ideala. Vsak sistem, ki hoče ljudi zvleči v svoje družbene omejitve, človeštvu ni zmožen razložiti etičnih zakonov. Utilitarist se hoče odpovedati iskanju Neskončnega, poseganju po Nadčutnem, kot nepraktično in absurdno, a v isti sapi od nas zahteva, da se držimo etike in delamo družbeno koristna dela. Čemu bi morali delati dobro? Delati dobro je drugotnega pomena. Moramo imeti ideal. Etika sama po sebi ni cilj, ampak je način kako priti do cilja. Če nimamo cilja, čemu rabimo etiko? Čemu bi moral biti dober do drugih, namesto da bi jim škodoval? Če je sreča cilj človeštva, čemu ne bi sebe naredil srečnega in druge nesrečne? Kaj mi to preprečuje? [čutna užitki pravijo “jaz, jaz”, etika zahteva, da služimo drugim; op. pr.] Kot drugo, podlaga za koristnost je preozka. Vse trenutni socialne oblike in metode izhajajo iz družbe takšne kot obstaja, ampak kakšno pravico ima utilitarist predvidevati, da je družba večna? Družba ni obstajala pred leti, in verjetno ne bo obstajala v prihodnje. Najverjetneje je, da je ena od minljivih stopenj preko katere gremo k večji evoluciji, in vsakršni zakon, ki je zgolj produkt družbe, ne more biti večen. (..)

 

Svami Vivekananda ~ Dve poti

“Vstopite skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo in veliko jih hodi po njej. Kako ozka so vrata in tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.” ~ Jezus, Evangelij po Mateju 7,13-14
 

Odlomek iz predavanja ‘Maja in svoboda‘; London, 22. oktober, 1896.

swami vivekanandaNa en ali drug način, smo vsi v tem. Je najbolj težavno in zamotano stanje reči, katerega moramo razumeti. To so poučevali v vsaki državi, vsepovsod učili, ampak le redki so v to verjeli, kajti dokler sami tega ne izkusimo, ne moremo verjeti. Kaj nakazuje? Nekaj zelo strašnega. Vse je obsojeno na propad. Čas, maščevalec vsega pride in nič ne ostane. Pogoltne svetnike in grešnike, kralje in kmete, lepe in grde; nič ne pusti. Vse hiti k cilju, k uničenju. Naše znanje, umetnosti, naša znanost, vse hiti naproti temu. Nihče ne more zajeziti valovanja, tega nihče ne more zadržati niti za eno samo minuto. Lahko skušamo pozabiti, na enak način kot oseba v mestu, v katerem je izbruhnila kuga, ustvari pozabo s pitjem, plesanjem in ostalimi jalovimi poizkusi, in tako postane paralizirana. Poizkušamo pozabiti, poizkušamo se preslepiti z vsemi možnimi čutnimi užitki. In to je maja [1].

Dva načina sta bila predlagana. En način je, kot vsi vemo, zelo pogost, in ta je: “Je že res, ampak ne mislite na to. ‘Veselite se, dokler sije sonce’, kot pravi pesnik. Vse to je res, to je dejstvo, ampak ne menite se za to. Polastite se nekaj užitkov, katere lahko, naredite nekaj malega, kar lahko, ne glejte na temno stran slike, ampak vedno proti upajočemu, proti pozitivni strani.” Nekaj resnice je na tem, ampak je tudi nevarnost. Resnica je ta, da je to zelo dobra motivacijska moč. Upanje in pozitivni ideal sta zelo dobri motivacijski moči za naše življenje, ampak v tem obstaja določena nevarnost. Nevarnost je, da se v obupu odpovemo boju. Takšna je usoda tistih, ki pridigajo, “vzemite svet takšen kot je; usedite se čim bolj mirno in čim bolj udobno kot lahko, in bodite zadovoljni z vsemi temi bridkostmi. Ko prejmete udarce, recite, da niso udarci ampak so rože; in ko vas kot sužnje preganjajo naokoli, recite, da ste svobodni. Dan in noč pripovedujte svoji duši in drugim laži, kajti to je edini način, da živite srečno.” To se imenuje praktična modrost, in nikoli ni bila bolj razširjena kot v devetnajstem stoletju, kajti nikoli prej nismo prejeli močnejših udarcev kot v sedanje času; konkurenca ni bila nikoli tako huda, človek ni bil nikoli tako krut do sočloveka, in zaradi tega mora biti ponujena takšna tolažba. Na najmočnejši način se je uveljavila v sedanjem času; ampak propade, in vedno mora propasti. Gnilobe ne moremo prikriti z rožami, to je nemogoče. Ne bi dolgo pomagalo; kajti kmalu bi rože ovenele, in gniloba bi bila slabša kot kdajkoli pred tem. Tako je tudi z našim življenjem. Lahko poizkušamo prekriti stare in gnojne rane z zlato tkanino, ampak prišel bo dan, ko bo zlata tkanina odstranjena in vsa umazanija bo razkrita.

Ni torej nobenega upanja? Res je, da smo vsi sužnji maje, rodimo se v maji, in živimo v maji. Ali ni nobenega izhoda, nobenega upanja? Da smo vsi nesrečni, da je ta svet v resnici zapor, da še celo tako imenovana ‘trailing beauty’ ni nič drugega kot zapor, in da sta celo naš um in intelekt zapor, vse to je znano že veke in veke. Nikoli ni bilo človeka, nikoli ni bilo človeške duše, ki ni tega na trenutke čutila, četudi pravi drugače. In starejši ljudje to najbolj občutijo, kajti v njih so nakopičene izkušnje celotnega življenja, kajti njih narava ne prevara zlahka. Ali ni nobenega izhoda? Ugotovimo, da z vsem tem, s tem strašnim dejstvom pred nami, sredi žalosti in trpljenja, celo v tem svetu, kjer sta življenje in smrt sinonimna, celo tukaj je še vedno majhen glasek, ki odmeva skozi vse veke, skozi vsako državo in vsako srce. “Ta moja maja je božanska, zgrajena iz različnih kvalitet, in zelo težko jo je prečkati. Vendar tisti, ki pridejo k Meni, prečkajo reko življenja.” [Bhagavad-gita 7.14] “Pridite k Meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in Jaz vam bom dal počitek.” [Evangelij po Mateju 11,28] To je glas, ki nas vodi naprej. Človek ga sliši, in ga je slišal skozi vse veke. Ljudje zaslišijo ta glas, ko se zdi, da je vse ostalo izgubljeno, in da je upanje pošlo; ko je človekova odvisnost od njegove lastne moči poražena, in se zdi, da je vse izpolzelo iz rok, in da je življenje brezupna ruševina. Tedaj zasliši glas. To se imenuje religija [2].

Na eni strani, torej, je drzna trditev, da je vse to neumnost, da je vse to maja, ampak skupaj s tem je najbolj upajoča izjava, da je izhod iz te maje. Na eni strani nam praktični ljudje rečejo: “Ne belite si glave s takimi neumnostmi kot sta religija in metafizika. Živite tukaj; to je res zelo slab svet, ampak naredite najboljše iz njega kar lahko.” Kar pomeni, če povemo brez olepšav: živite hinavsko življenje, polno laži, življenje nenehnih prevar, in prikrijte vse žalosti kakor najbolje znate. Zakrpajte spet in spet, dokler ni vse izgubljeno in ste tudi vi sami le ena velika krparija. Temu se reče praktično življenje. Tisti, ki so zadovoljni s tem krpajočim življenjem, ne bodo nikoli prišli k religiji. Religija se začne z velikanskim nezadovoljstvom glede sedanjega stanja reči, z našim življenjem, sovraštvom, velikanskim sovraštvom do praktičnega načina življenja, in neskončnim gnusom zaradi laži in prevar. Le tisti je lahko religiozen, ki si tako kot Buda nekoč pod figovim drevesom upa reči, ko se je ta ideja praktičnosti pojavila pred njim, in je videl vso njeno neumnost, a vendar ni mogel najti izhoda. Ko je prišla nanj skušnjava, da se odpove iskanju resnice, in gre nazaj v svet, živi staro življenje laži, imenuje reči z napačnimi imenom, sebi in vsem ostalim nenehno pripoveduje laži, je on, velikan, to porazil in rekel: “Smrt je boljša kot to vegetativno ignorantsko življenje; boljše je umreti na bojišču, kot živeti življenje poraženca.” To je osnova religije. Ko človek zavzame takšno stališče, je na poti da odkrije resnico, je na poti do Boga. Ta odločnost mora biti prvi impulz na poti k religioznosti. Sam zase si bom utrl pot. Spoznal bom resnico ali v tem prizadevanju umrl. Kajti na tej strani ni ničesar, vse je pošlo, izgineva vsak dan. Lepa, upajoča, mlada oseba danes, je veteran jutri. Upanja in užitki bodo umrli kot cvetovi z jutrišnjim mrazom. To je na eni strani; na drugi strani so veliki čari zmage, zmagoslavje nad vsemi boleznimi življenja, zmagoslavje nad življenjem samim, zmaga vesolja. Na tej strani človek lahko stoji. Torej tisti, ki se upajo bojevati za zmago, za resnico, za religijo, so na pravi poti; in to poučujejo Vede [ter ostali sveti spisi, op. pr.]. Ne obupujte; pot je zelo težka, kot da bi hodili po robu britve; vendar ne obupujte, dvignite se, prebudite se, in najdite ideal, najdite cilj.

 
 
——————–

Tole bi lahko bil tudi moj manifest; všeč mi je ta racionalizacija ‘duhovne poti’/religije, in ta vpogled v običajen/posvetni način življenja.
 

Opombe:
[1] maja (sanskrt: maya), ne zgolj kot “iluzija”, kakor se ponavadi uporablja/prevaja/razume, ampak kot “preprosta trditev o dejstvih – kaj smo in kaj vidimo okoli sebe” (iz predavanja ‘maja in iluzija’].
Mogoče se bomo morali v slovenščini še malo navaditi na to besedo; ker če že imamo: maša, roman, rok, meta, ajda,.. je lahko tudi maja.
[2] religija v pravem pomenu besede, preko vsakršnih institucij

zadnji popravek: 25.01.2013

 

Svami Vivekananda ~ O fanatikih

Maya in evolucija koncepta Boga:

vivekananda-Jaipur(probably)-1891-2

Torej smo videli, da je družba zgrajena preko svobode; in tu imamo dva sklopa mnenj, enega materialističnega in obtožujočega, in drugega, pozitivnega in konstruktivnega. Zelo interesantno je dejstvo, da ju boste našli v vsaki družbi. Recimo, da je zlo v družbi, takoj boste našli eno skupino, ki se bo dvignila in obtožila zlo na maščevalen način, kar se včasih sprevrže v fanatizem. Fanatiki so v vsaki družbi, in ženske se pogosto priključijo tem izbruhom, zaradi njihove impulzivne narave. Vsak fanatik, ki se dvigne in nekaj obtoži, lahko izvleče naslednje. Zelo lahko je nekaj uničiti; blaznež lahko uniči karkoli hoče, ampak težko bo kaj ustvaril. Ti fanatiki lahko naredijo kaj dobrega, glede na to, koliko luči imajo, ampak v resnici naredijo veliko več škode. Kajti socialne institucije niso narejene v enem dnevu, in če jih hočete spremeniti, potem morate odstraniti vzrok. Predpostavimo, da je tam zlo; obtoževanje ga ne bo odstranilo, dela se morate lotiti pri koreninah. Najprej najdite vzrok, potem ga odstranite, in tudi posledice bodo odstranjene. Sam izbruh ne bo proizvedel nobenega učinka; pravzaprav proizvede veliko nesreče.

Obstajajo še drugi, kateri so imeli simpatijo v svojih srcih in ki so razumeli, da se moramo poglobiti v vzrok, ti so bili veliki svetniki. Eno dejstvo si morate zapomniti, da so vsi veliki učitelji tega sveta izjavili, da niso prišli uničit ampak dopolnit. Velikokrat to ni bilo pravilno razumljeno; njihovo prizanašanje (forbearance) je bilo smatrano za prezira vredno, v primerjavi z obstoječimi prepričanji. Celo sedaj slišite, da so bili te veliki preroki in učitelji precej bojazljivi in si niso upali povedati ali reči, kar so mislili, da je prav; ampak temu ni bilo tako. Fanatiki malo razumejo o neskončni moči ljubezni v srcih velikih modrecev, kateri so gledali na prebivalce tega sveta kot na svoje otroke. Ti so bili resnični očetje, resnični bogovi, napolnjeni z neskončno simpatijo in potrpljenjem do vsakogar; bili so pripravljeni nositi in prenašati (to bear and forebear). Vedeli so, kako mora človeška družba rasti, in so s potrpežljivostjo, počasi in z gotovostjo uporabljali svoja zdravila, ne z ožigosanjem in zastraševanjem ljudi, ampak so jih nežno in prijazno vodili navzgor korak za korakom. (…)

še odlomek iz knjige Karma Yoga (to sem sicer že objavil):

Najprej se moramo naučiti delati brez navezanosti, potem ne bomo fanatiki. Če ne bi bilo fanatizma v tem svetu, bi bilo veliko več napredka, kot ga je sedaj. Napačno je misliti, da lahko fanatizem pomaga k napredku v svetu. Nasprotno je res, je zaviralni element, ustvarja sovraštvo in jezo, povzroča, da se ljudje bojujejo med seboj in jih naredi nesočutne (unsympathetic). Mislimo, da karkoli imamo ali naredimo je najboljše na svetu, in kar ne naredimo ali česar nimamo, nima vrednosti. Zato se vedno spomnite primerjave s kodrastim pasjim repom, kadarkoli boste hoteli biti fanatični. Ko se boste izognili fanatizmu, potem boste delali dobro. Človek trezne glave, miren človek dobre presoje in hladnih živcev, velikega sočustvovanja in ljubezni, je tisti, ki dela dobro delo in tako dela dobro tudi sebi. Fanatik je nespameten in nima sočutja, on nikoli ne more poravnati sveta, niti sam ne more postati čist in popoln.

 

——————-
Fanatizem, ne navdušenje, navdušenje ni škodljivo.. Fanatik je nekdo, ki pobere idejo, jo uporablja dan ali dva, na hitro se mu smiselna, in že hoče prisiliti cel svet, da sprejme to idejo. Če jo ne sprejme, je pripravljen uporabiti takšne in drugačne manipulativne prijeme. Hoče širiti mir po svetu, a hkrati sam v sebi nima miru. Organizacije podobno; širijo sporočilo “miru”, a znotraj takšne organizacije niso odnosi čisto nič drugačni kot kjerkoli drugje..

Vem, težka je ta naloga (prinesti mir v svet preko Miru v lastnem srcu), zelo težka.. A kljub vsemu, potrebno se jo bo lotiti z vso resnostjo – druge poti žal ni…
 

Svami Vivekananda ~ Predanost eni ideji in distrakcije

‘Raja Yoga’, Pratyahara in dharana

vivekananda-belur_math-1899-jun19-4

(…) Odpovejte se vsem argumentacijam in drugim distrakcijam. Je sploh kaj v suhem, intelektualnem žlobudranju? Takšno početje zgolj vrže um iz ravnotežja in ga zmoti. Stvari subtilnejšega nivoja morajo biti realizirane. Bo govorjenje to naredilo? Odpovejte se takšnemu nekoristnemu govorjenju. Berite le tiste knjige, katere so napisali avtorji z duhovnimi izkušnjami.

Bodite kot školjka/indijska bisernica (pearl-oyster). V Indiji je lepa zgodba, ki pravi, da če dežuje, ko je zvezda Swati (Arcturus) v ascendentu, in kapljica tega dežja pade v školjko, kapljica postane biser. Školjke to vedo; zato pridejo na površje, ko se zvezda pojavi in čakajo, da bi ujele predragoceno kapljico. Ko kapljica pade vanje, se školjke hitro zapro in se potope na dno oceana in tam potrpežljivo razvijajo kapljice v bisere. Vi bi morali biti takšni. Najprej poslušajte, potem razumite, in naposled, pustite vse distrakcije, zaprite svoj um pred zunanjimi vplivi in se predajte razvijanju resnice znotraj sebe. Obstaja nevarnost, da zapravite svojo energijo, če vzamete idejo le zaradi njene novosti in jo potem opustite, ker ste našli novejšo. Vzemite eno stvar in ji sledite, pridite do konca; in če niste prišli do konca, se ji ne odpovejte. Tisti, ki lahko postane obseden z idejo, le on vidi luč. Tisti, ki le vzamejo košček tu in košček tam, ne bodo nikoli ničesar dosegli. Lahko požgečkajo svoje svoje živčne končiče za trenutek, ampak tu se bo končalo. Ostali bodo sužnji narave in nikoli ne bodo presegli svojih čutil.

Tisti, ki hoče biti yogi, se mora odpovedati, enkrat za vselej, preizkušanju idej. Vzemite eno idejo; naj postane ta ideja vaše življenje. Razmišljajte o njej, sanjajte o njej, živite na podlagi te ideje. Vaši možgani, mišice, živci, vsak del telesa, naj bo napolnjen s to idejo, in pustite vse ostale ideje pri miru. To je pot do uspeha in to je način, preko katerega so zrasli duhovni gigantje. Ostali so le govoreči stroji (talking-machines). Če res hočemo biti blagoslovljeni in blagosloviti druge, moramo iti globlje.

Prvi korak je, da ne vznemirjate uma, da se ne družite z osebami, kateri imajo moteče ideje. Vsi veste; določene osebe, določena mesta, določena hrana, vas bo vznemirila. Izogibajte se jim; in tisti, ki hočejo spoznati najvišje, se morajo izogniti vsakršni družbi; dobri ali slabi. Trdno vadite; ali živite ali umrete, ni pomembno. Morate se poglobiti in delati, brez da razmišljate o rezultatu. Če ste dovolj pogumni, boste čez šest mesecev popolni yogi. Ampak tisti, ki vzamejo le majhen košček in vzamejo malo od vsega, takšni ne naredijo nobenega napredka. Nobene vrednosti nima zgolj hoditi na predavanja. Tisti, ki so polni tamasa, nevedni in otopeli – tisti, katerih um se nikoli ne oprijemlje kakšne ideje, ki le strmijo po tem, da jih nekaj vznemiri – za njih sta religija in filozofija zgolj objekt zabave. Ti so nestanovitni. Slišijo govor, zdi se jim dober, in potem gredo domov in pozabijo vse skupaj. Če hočete uspeti, rabite velikansko vztrajnost, velikansko voljo. “Spil bom ocean”, pravi vztrajna duša, “in gore se bodo tresle”. Imejte takšno energijo, takšno vrste voljo, delajte trdno, in dosegli boste cilj.

 

in malo naprej, poglavje ‘Concentration: It’s practice‘; komentar na 1. Patanjalijevo sutro, 2. poglavja:

Kaj je mišljeno s “študijem”? Ne študij novel ali zgodbic, ampak študij tistih del, katera učijo osvoboditev duše. Ampak spet, ta študij ne pomeni polemičnega študija. Yogi naj bi končal svoje obdobje prerekanja. Imel je dovolj tega in je postal zadovoljen. On študira le zaradi tega, da okrepi svoje ugotovitve (convictions). ‘Vada’ in ‘siddhanta’ sta dve vrsti duhovnega znanja: ‘vada’, dokazno (argumentative), in ‘siddhanta’, dokončno (decisive). Ko je človek popolnoma neveden, vzame prvega od teh, in se prepira, bojuje in razglablja za in proti; in ko je s tem zaključil, vzame ‘siddhanto’, dokončno, in prispe do zaključka. Če zgolj prispete do zaključka ne bo zadostovalo. To mora biti realizirano. Knjig je neskončno po številu, in čas je kratek; zaradi tega je skrivnost znanja v tem, da vzamete le poglavitno. Vzemite kar je bistveno in poizkušajte po tem živeti. Obstaja stara Indijska legenda, da če postavite skodelico mleka in vode pred ‘raja-hamsa’, laboda, bo spil vso mleko in pustil vodo. Na ta način bi morali vzeti to, kar je vrednega v znanju in pustiti nesnago. Intelektualna gimnastika je sprva potrebna; ne smemo iti slepo v karkoli. Ampak yogi je prešel to vrsto argumentiranja in je prišel do zaključka, ki je nepremičen, kot skala. Edina stvar, ki jo sedaj išče je to, da okrepi ta zaključek. Ne prepirajte se, pravi, če vas kdo sili v prerekanje, bodite tiho. Ne vpletajte se v vsakršno debato, kajti prerekanje le vznemirja um. Edini namen debatiranja je treniranje uma. Ko je to doseženo, kakšen je namen, če ga še naprej vznemirjamo? Razum je omejeno orodje in nam lahko da le znanje, ki je omejeno s čutili. Yogi hoče iti preko čutil, zaradi tega mu intelekt ni v pomoč. O tem je prepričan in zaradi tega se ne pregovarja. Vsako pregovarjanja vrže njegov um iz ravnotežja, ustvari nemir v ‘chitta’; in vznemirjenje je izguba (drawback). Argumentiranje in razpravljanje sta le predhodni stopnji; so stvari preko tega. Celotno življenje ni namenjeno šolskim prepirom (schoolboy fights) in debatnim krožkom (debating societies).

 

Svami Vivekananda ~ Največji ljudje tega sveta

In ljudje mislijo, da bodo s svojo aktivnostjo in hitenjem – brez trdnih osnov – kaj bistvenega pripomogli…
 

Karma Yoga, Svoboda (ta knjiga je po novem prevedena v slovenščino)

vivekananda-kashmir-1897-group-crop (…) Nič prej ko naredimo dobro delo, že si zaželimo zaslug. Nič prej ko podarimo denar v dobrodelne namene, že hočemo videti svoje ime v časopisih. Bridkost/beda mora priti kot posledica takšnih želja.

Najimenitnejši ljudje tega sveta so zapustili ta svet nepoznani. Bude in Kristuse, katere poznamo, so le drugorazredni heroji v primerjavi z najimenitnejšimi ljudmi, o katerih svet nič ne ve. Na stotine teh ljudi je živelo v vsaki deželi in so tiho delovali. Tiho so živeli in tiho so odšli s tega sveta; in čez čas so njihove misli našle izraz v Budi in Kristusu, in preko teh so postale znane nam vsem. Največji ljudje ne iščejo zaslug ali slave za svoje znanje. Oni prepustijo svoje ideje svetu; nobenih zaslug si ne jemljejo in ne ustanavljajo šol ali sistemov v svojem imenu. Njihova celotna narava se skrije pred temi stvarmi. Oni so popolni satviki, ki nikoli ne morejo ničesar vznemiriti, ampak vse stopijo s svojo ljubeznijo. Videl sem enega takšnega Yogija (Pavhari Baba), kateri živi v votlini v Indiji. On je eden najbolj čudovitih mož, kar sem jih kdaj videl. Tako popolnoma je izgubil občutek lastne individualnosti, da lahko rečemo, da je človek v njem odšel; za seboj je pustil le oprijemljiv občutek božanskega. Če žival ugrizne njegovo roko, je pripravljen dati tudi drugo roko, seveda, če Gospod tako veli. Vse kar pride k njemu je od Boga. Sam se ne kaže ljudem, a vendar je prikaz ljubezni in resnice in dišečih idej.

Naslednji na seznamu so ljudje z malo več rajas-a ali aktivnosti, z bojevito naravo, kateri vzamejo idejo popolnih in jo predstavijo svetu. Največji ljudje tiho zberejo resnico in plemenite ideje in drugi – Buda in Kristus – gredo od kraja do kraja in jih razlagajo in uresničujejo. V življenju Gautama Bude opazimo, da neprestano ponavlja, da je on petindvajseti Buda. Štiriindvajst Bud pred njim je bilo neznanih, čeprav je ta Buda verjetno gradil na njihovih temeljih. Največji ljudje so mirni, molčeči in nepoznani. To so ljudje, ki resnično poznajo moč misli; vedo, da četudi gredo v votlino in zaprejo vrata in imajo v umu zgolj pet misli in potem odidejo s tega sveta, da bo teh pet njihovih misli živelo skozi vso večnost. Resnično, takšne misli bodo prodrle čez gore, preko oceanov in prepotovale svet. Vstopile bodo v človeška srca in možgane in dvignila može in žene, kateri jih bodo uporabili v dobro človeštva. Ti satvični ljudje so preblizu Gospodu, da bi bili aktivni in se borili, da bi delovali, se trudili, govorili in delali dobro; kot pravijo, tu na zemlji in za človeštvo.

Aktivni delavci, čeprav dobrosrčni, imajo še vedno nekaj nevednosti v sebi. Ko ima naša narava še nekaj ostankov, takrat lahko delamo. V naravi dela je, da je narejeno z motivom in navezanostjo. V prisotnosti ‘ever active Providence’, katera opazi celo padec vrabca, kako lahko človek pripiše kaj pomembnosti svojemu delu? Ali ne bi bilo to bogokletno, ko vemo, da On poskrbi za vsako najmanjšo stvar na tem svetu? Moramo stati v čudenju pred njim in reči, “naj se zgodi Tvoja volja”. Največji ljudje ne morejo delovati, kajti v njih ni navezanosti. Njihova celotna duša je odšla v Duha (Self), in tisti, kateri imajo svoje želje v Duhu, ki so večno poistoveteni z Duhom, za njih ni nobenega dela. Takšni so največji v človeštvu; ampak razen njim, mora vsakdo delati. Ko delamo, ne smemo misliti, da lahko pripomoremo k najmanjši stvari v tem vesolju. Ne moremo. Le sebi lahko pomagamo v tej gimnaziji sveta. To je pravi odnos do dela. Če delamo na ta način, če se spomnimo, da je to privilegij, ki nam je bil dan, ne bomo nikoli na nič navezani. Milijoni kot ste vi in jaz mislijo, da smo veliki ljudje tega sveta; ampak vsi umremo, in v petih minutah nas svet pozabi. Ampak življenje Boga je neskončno. “Le kdo bi lahko živel en sam trenutek, en sam trenutek dihal, če ta vsemogočni noče, da bi temu bilo tako?” On je ‘ever active Providence’. Vsa moč je znotraj Njega in v Njegovi oblasti. Na Njegov ukaz piha veter, sonce sije, zemlja živi. On je vse v vsem; On je vse in v vsem. Lahko Ga le častimo. Odpovejte se sadovom svojega dela. Delajte dobro zgolj zaradi dobrega, šele tedaj bomo preko nenavezanosti postali popolni. Spone srca se bodo tako pretrgale in okusili bomo popolno svobodo. Ta svoboda je cilj joge dela (Karma Yoge).

 

Jezus je odšel s tega sveta pri 33ih, Ramakrishna pri 50ih, Vivekananda pri 39ih, sveti Frančišek Asiški pri 44ih,.. Torej verjetno bo že držalo, da ima aktivnost na tem svetu svojo ceno – še posebno velja za tiste, ki so pretočni za Resnico, kateri “odjemljejo grehe sveta”. In v nekaj letih življenja so dosegli toliko, kot večina ne bi dosegla v nekaj sto ali tisoč letih – posvetno/mehanično/materialistično gledano. Velja pa tudi to, da je dolžina življenja v telesu nepomembna; pomembno je to, da izpolnimo svoje Poslanstvo, da izpolnjujemo Božjo Voljo; zgolj to…
 

Svami Vivekananda ~ Tat Tvam Asi

“Ti si To.” Že res, že res, vendar to je potrebno dejansko spoznati in udejanjiti…
 

iz knjige Raja Yoga

vivekananda-colombo-1897

bog in demon sta se napotila k velikemu mojstru, da se naučita o Absolutnemu (Self). Z mojstrom sta se zelo dolgo časa učila. Naposled jima mojster reče: “vidva sta to Bitje (Being), katerega iščeta”. Oba sta mislila, da sta njuni telesi to Absolutno. Precej zadovoljna sta šla vsak k svojim ljudem in rekla, “naučila sva se vse, kar se je bilo potrebno naučiti: jejte, pijte, in bodite veseli; mi smo Absolutno; nič ni večjega od nas.” Demon je bil po svoji naravi neveden (ignorant), zamegljen; zaradi tega se ni nikoli spraševal in raziskoval kaj dlje, in je bil popolnoma pomirjen z mislijo, da je on Bog in da je z Absolutnim mišljeno telo.

bog je imel čistejšo naravo. Najprej je storil napako in razmišljal takole: “jaz sem to telo, jaz sem Brahman: torej naj skrbim za telo, da bo močno in zdravo, in lepo oblečeno, in nudil mu bom vse vrste užitkov.” Ampak kmalu je spoznal, da telo ni moglo biti to, kar je imel mojster, njun učitelj, v mislih; mora obstajati nekaj višjega. Tako je šel nazaj in rekel: “Gospod, ste me naučili, da je to telo Absolutno? Če je temu tako, vidim, da vsa telesa umrejo, ampak Absolutno ne more umreti.” Modrec je odgovoril: “Sam razišči; ‘ti si To’. (Tat Tvam Asi)” Potem je bog mislil, da so vitalne sile, katere upravljajo s telesom, da je to tisto, kar naj bi bilo Absolutno. Ampak čez nekaj časa je ugotovil, da ko je jedel, so bile te vitalne sile močne, če se je pa stradal, so bile te sile šibke. bog je šel nazaj k mojstru in dejal, “Gospod, mislite, da so vitalne sile telesa Absolutno?” Modrec je odvrnil, “sam razišči; ‘ti si To’.” Bog je še enkrat več odšel domov; mislil je, da je mogoče um Absolutno. Ampak kmalu je ugotovil, da so njegove misli izredno raznolike; enkrat dobre, drugič slabe. Um je preveč spremenljiv, da bi bil Absolutno. Šel je nazaj k modrecu in rekel: “Gospod, ste mislili, da je um Absolutno. Ste to imeli v mislih?” “Ne,” je odvrnil modrec, “‘ti si To’; sam razišči.” bog je odšel domov in končno našel resnični Jaz, preko vseh misli; tistega brez rojstva ali smrti, katerega meč ne more prebosti ali ogenj zažgati, katerega zrak ne more posušiti ali voda zmočiti, brez začetka in brez konca, nepremičnega, neotipljivega, vsevednega, vsemogočnega. Ni niti telo niti um, ampak je preko obeh. Tako je bog končno našel pravo resnico; ampak ubogi demon, zahvaljujoč svoji zatrepanosti v telo, resnice ni spoznal.

Ta svet ima precej teh demonskih sil, vendar je tudi nekaj bogov. Če se nekdo odloči, da bo učil kako povečati čutne užitke, bo našel množico, ki ga bo poslušala. Če se pa nekdo odloči za najvišji cilj, bo našel malo poslušalcev. Zelo malo jih ima moč da se oprime najvišjega, še manj jih ima vztrajnost/stanovitnost, da ga dosežejo. Ampak nekaj je takšnih, ki vedo, da tudi če bi lahko telo živelo tisoč let, bi bil na koncu rezultat enak. Sile, ki telo držijo skupaj prenehajo delovati, in telo mora propasti. Ni se še rodil človek, ki bi lahko preprečil njegovemu telesu, da se spreminja. Telo je podvrženo seriji sprememb. “Tako kot v reki, ko se količina vode spreminja vsak trenutek; novo vodovje prihaja, ampak zavzame podobno obliko, tako je s tem telesom.” Vendar moramo telo vzdrževati, da bo močno in zdravo. Je najboljše orodje, kar ga imamo.

Človeško telo je najimenitnejše telo v vesolju, človek najimenitnejše bitje. Človek je višje od vseh živali, in višje od angelov; nihče ni višje od človeka..

 

Sri Ramakrishna, Kathamrita

“Ti si Gospod in jaz sem Tvoj služabnik.” To je zelo dober odnos. Toliko časa, dokler imate svoje telo za resnično, toliko časa imate občutek ločenosti; ‘jaz’ in ‘Ti’. V tem primeru je odnos ‘jaz sem služabnik Gospoda’ pravilen odnos. Percepcija ‘Jaz sem On’ ni prava.

 
 

Svami Vivekananda ~ Kvalifikacije aspiranta in učitelja

iz knjige Bhakti Yoga; nekaj malega še o učencih duhovnosti, sicer pa govora predvsem o učiteljih…

Obstajajo pa nekatere velike nevarnosti. Nevarnost je, na primer, da duša učenca zamenja trenutna čustva za prava religiozna hrepenenja. To lahko vidimo pri sebi. Velikokrat v našem življenju nekdo, kogar smo ljubili, umre. Prejmemo udarec; čutimo, da nam ta svet beži iz prstov, in da hočemo nekaj višjega, da moramo biti religiozni. Čez nekaj dni, ko so se valovi polegli, smo obtičali točno tam, kjer smo bili. Velikokrat takšne impulze zamenjamo za resnično žejo po religiji. Ampak kolikor dolgo so ta trenutna čustva napačno razumljena, tisto nenehno, resnično hrepenenje duše po religiji ne bo prišlo, in ne bomo našli pravega učitelja duhovnosti. Zato kadar smo nagnjeni k pritoževanju, da je naše prizadevanje za resnico, katero si tako močno želimo, zaman – namesto da se pritožujemo, bi morala biti naša prva dolžnost, da pogledamo v lastno dušo in ugotovimo ali je naše hrepenenje srca resnično. Tako bomo v veliki večini primerov odkrili, da nismo pripravljeni za sprejem resnice, da ni pravega hrepenenja po duhovnosti.

Še večje nevarnosti pa zadevajo učitelja, guruja. Veliko jih je, ki čeprav so pogreznjeni v ignoranco, v ponosu svojih src mislijo, da vse vedo in ne le da se ne ustavijo tu, ampak ponudijo, da druge vzamejo na svoje ramena in tako “slepec vodi slepega in oba padeta v prepad.” Svet je poln teh. Vsi hočejo biti učitelji, vsak berač hoče napraviti darilo za milijon dolarjev (wants to make a gift of a milion dollars)! Ravno tako kot je slednje smešno, tako so smešni tudi ti učitelji.

Kako torej spoznamo učitelja? Sonce ne rabi nobene bakle, da je viden; ne rabimo prižgati sveče, da vidimo sonce. Ko vzhaja sonce, se instinktivno zavedamo njegovega vzhoda, in ko učitelj človeštva pride, da nam pomaga, bo duša instinktivno vedela, da je nanjo začela sijati resnica. Resnica stoji na svojih lastnih temeljih; ne rabi nobenih drugih pričevanj, da se dokaže. Žari sama od sebe. Prodre v najnotranjejše kotičke naše narave, in v njeni prisotnosti vstane celotno vesolje in reče: “To je resnica.” Ti učitelji, katerih modrost in resnica sijeta kot sončna svetloba, so najimenitnejši kar jih svet pozna, in večji del človeštva jih časti kot Bogove. Toda pomoč lahko dobimo tudi od primerjalno manjših učiteljev; le da mi sami nismo dovolj intuitivni, da bi lahko pravilno ocenili človeka od katerega dobivamo učenje in vodstvo. Tako da morajo biti določeni preizkusi, določeni pogoji, katere mora učitelj zadovoljiti – in ravno tako učenec.

Pogoji potrebni za učenca so čistost, resnična žeja po znanju in stanovitnost (perseverance). Nobena nečista duša ne more biti resnično religiozna. Čistost v mislih, besedah in dejanjih je absolutno nujna za vsakogar, ki hoče biti religiozen. Kar se tiče želje po znanju, obstaja star zakon, da bomo dobili le to, kar hočemo. Nihče od nas ne bo dobil ničesar drugega razen to, čemur posvečamo svoja srca. Hoteti religijo je zelo težka stvar, ni tako lahko kot navadno mislimo. Poslušanje govorov, branje religioznih knjig, še ni zadosten dokaz resničnega hotenja, ki ga občutimo v srcih. Nenehen boj mora biti, nenehna borba, neutrudljiva borba na nož z našo nižjo naravo, vse dokler ni višje hotenje dejansko občuteno in zmaga dosežena. Ni vprašanje enega ali dveh dni, let ali življenj; borba se bo morda morala nadaljevati še stotine življenj. Uspeh včasih utegne priti nenadoma, ampak moramo biti pripravljeni potrpežljivo čakati na to, celo če se zdi neskončno dolgo. Študent, ki se odpravi na pot z duhom stanovitnosti, bo zagotovo uspel in naposled prispel do realizacije.
 

Kar zadeva učitelja, se moramo najprej prepričati, da pozna duha svetih knjig (knows the spirit of the scriptures). Celoten svet bere Biblijo, Vede, Koran in vse te, ampak to so le besede, skladnja, etimologija, filologija – suhe kosti religije. Učitelj, ki se preveč poglablja v besede in dovoli umu, da ga sila besed odnese, izgubi duha. Le poznavanje duha teh svetih spisov označi resničnega raligioznega učitelja. Mreža besed svetih spisov je kot velik gozd, v katerem se človeški um pogosto izgubi in ne najde poti ven. “Mreža besed je velik gozd, je vzrok brezciljnega tavanja uma.” “Najrazličnejše metode združevanja besed, različne metode govorjenja v prelepem jeziku, različne metode razlaganja izražanja svetih spisov, so le za pričkanje in za veselje naučenih (enjoyment of the learned); ne vodijo k razvoju duhovnega zaznavanja.” Tisti, ki uporabijo takšen način za razlaganje religije drugim, želijo le pokazati svojo naučenost, tako da jih lahko svet hvali kot velike učenjake. Ugotovili boste, da noben od velikih učiteljev tega sveta ni šel v razlaganje teh besedil; pri njih ni zaslediti nobenega poizkusa “mučenja besedil”; nič igranja s pomenom besed in njihovim izvorom. Vendar učijo plemenito, medtem ko drugi, ki nimajo nič za učiti, bodo vzeli besedo, včasih, in napisali tri knjige o izvoru te besede, o človeku, ki jo je prvi uporabil, kaj je človek ponavadi jedel, kako dolgo je spal in tako naprej.

Sri Ramakrishna je nekoč povedal zgodbo o nekaj ljudeh, ki so šli v sadovnjak mangov, in se zaposlili s štetjem listov, vejic, vej, preučevanjem njihove barve, primerjanjem njihove velikosti in tako naprej, in vse so podrobno zapisovali, in se potem zapletli v učeno razpravo o vsaki izmed teh tem, katere so bile nedvomno zelo zanimive za njih. Ampak drugi človek, bolj senzibilen kot oni, se ni zmenil za nobeno od teh stvari, ampak je namesto tega začel jesti mange. Ali ni bil moder? Tako da pustite to štetje listov in vejic in to zapisovanje drugim. To delo ima svoje mesto, amapak ne tu, v duhovni dimenziji. Nikoli ne boste našli močnega duhovnega človeka med temi “preštevalci-listov” (leaf-counters). Religija, največji cilj, najvišja veličina človeka, ne zahteva toliko truda kot štetje listov. Če hočete biti Kristjan, ni potrebno vedeti, kje je bil Kristus rojen, v Jeruzalemu ali v Betlehemu, kaj je počel ali točen datum na katerega je govoril na gori; vse kar rabite je celoten govor na gori. Vse ostale podrobnosti o teh stvareh in avtorju so za veselje naučenih, naj ga imajo. Recite “amen” njihovim naučenim pogovorom, vi sami pa “jejte mange.”

Drugi pogoj, ki ga mora učitelj imeti, je čistost (sinlessness). Pogosto se pojavi vprašanje: “Zakaj bi morali biti pazljivi na značaj in osebnost učitelja? Le presoditi moramo kar reče in to upoštevati.” To ni pravilno. Če me hoče kdo kaj naučiti o dinamiki ali o kemiji ali katerikoli drugi fizični znanosti, je lahko karkoli hoče, ker je znanje, ki ga zahteva fizična znanost zgolj intelektualno in je odvisno od intelektualne moči; človek lahko ima v tem primeru velikansko intelektualno moč brez najmanjšega razvoja njegove duše. Ampak v duhovni znanosti je nemogoče, da je lahko kaj duhovne luči v duši, ki je nečista. Kakšno religijo lahko uči nečisti človek? Nič ne ve. Duhovna resnica je čistost. “Blagor čistim v srcu, ker bodo Boga gledali.” V tem stavku je jedro vseh religij. Če ste se naučili to, potem veste vse kar je bilo rečenega v preteklosti, in vse kar bo mogoče reči v prihodnosti. Ne rabite gledati nikamor drugam, ker imate v tem enem stavku vse kar potrebujete, in to bi lahko rešilo svet, če bi se izgubili vsi drugi spisi. Videnje Boga (vision of God) ali bežen pogled sveta onstran nikoli ne pride, dokler ni duša čista. Zato moramo pri duhovnem učitelju najprej videti, kaj on JE, in šele nato, kaj reče. Ni tako z intelektualnimi učitelji, se razume, tam nam je bolj mar kar rečejo, kot to kar so. Učitelj duhovnosti pa mora najprej biti popolnoma čist, in nato bodo imele njegove besede vrednost, kajti šele potem je resničen oddajnik (transmitter). Kaj lahko oddaja, če sam nima duhovne moči? Najprej mora biti ustrezna vibracija duhovnosti v umu učitelja, da jo lahko prenese v um učenca. Delo učitelja je pravzaprav stvar nekega prenosa in ne zgolj stimulacije obstoječega intelekta ali kakšne druge sposobnosti v učencu. Nekaj resničnega in oprijemljivega pride do učitelja v učenca, in začne rasti v velikansko drevo. Zaradi tega mora biti učitelj čist (pure).

Tretji pogoj je v povezavi z motivom. Učitelj ne sme učiti s kateremkoli prikritim, sebičnim motivom – za denar, ime ali za slavo. Njegovo delo mora biti edino iz ljubezni, iz čiste ljubezni do človeštva na splošno. Edini medij, preko katerega je lahko duhovna moč prenesena, je ljubezen. Kakršenkoli sebičen motiv, kot na primer poželenje po dobičku ali imenu, bo nemudoma uničilo ta prenosni medij. Bog je ljubezen, in le tisti, ki je spoznal Boga kot ljubezen, je lahko učitelj pobožnosti in človeku Bog (and God to man).

Ko vidite v vašem učitelju te pogoje izpolnjene, ste varni. Če niso, ni varno, da si dovolite, da vas ta človek poučuje; kajti velika nevarnost je, da če ne more prenesti dobrote v vaše srce, lahko prenese pokvarjenost. Proti tej nevarnosti se morate z vsemi sredstvi zaščititi. “Tisti, ki pozna svete knjige, je brez greha, neomadeževan pred poželenjem in je največji poznavalec Brahmana,” je pravi učitelj.
 

Iz tega kar je bilo rečeno naravno sledi, da ne moremo biti naučeni kako ljubiti, ceniti in asimilirati religijo povsod, od vsakogar. “Pridige v kamnih (sermons in stones), knjigah in tekočih potokih, in dobro v vsem” – je zelo res kot poetični izraz, ampak nič ne more človeku dati (impart) samcatega zrna resnice, razen če nima zarodka le te v sebi. Komu potoki in kamni govorijo pridige? Tistim človeškim dušam, katerih lotos svetega notranjega svetišča je že skorajda odprt. In luč, ki povzroči prelepo odprtje tega lotosa, pride vedno od dobrega in modrega učitelja. Ko se je srce tako odprlo, je zrelo, da sprejme učenje od kamnov in potočkov, zvezd ali sonca ali lune ali od česarkoli kar obstaja v našem nebeškem vesolju; ampak neodprto srce, ne bo videlo v njih nič drugega kot zgolj kamne in potočke. Slepi človek lahko gre v muzej, ampak mu ne bo na noben način koristilo; njegove oči morajo biti najprej odprte, in šele nato se bo sposoben učiti stvari, ki jih muzej lahko nauči.

To odprtje oči v duhovnem aspirantu je učitelj. Pri učitelju, je zatorej naš odnos enak kot tisti med potomcem in njegovim prednikom. Brez vere, ponižnosti, predaje in globokega spoštovanja v naših srcih do duhovnega učitelja, ne more biti nobene rasti religije v nas. Pomembno dejstvo je, da kjer prevlada takšen odnos med učencem in učiteljem, samo tam se razvijajo (grow) velikanski duhovni možje, medtem v tistih deželah, kjer niso obdržali takšnega odnosa, je postal duhovni učitelj zgolj predavatelj. Učitelj pričakuje njegovih pet dolarjev in učena oseba pričakuje, da bodo njegovi možgani napolnjeni z učiteljevimi besedami, in ko je bilo to opravljeno, gre vsak svojo smer. Pod takšnimi pogoji postane duhovnost skorajda nepoznana kvaliteta. Nobenega ni, ki bi oddal, in ni nobenega, ki bi prejel. Religija pri takšnih ljudeh postane posel; mislijo, da jo lahko dosežejo s svojimi dolarji. Da bi lahko Boga spoznali na tako enostaven način! A na žalost to ni mogoče.

Religija, ki je najvišje znanje in najvišja modrost, ne more biti kupljena, niti ne more biti pridobljena iz knjig. Lahko zakopljete svojo glavo v najrazličnejše dele sveta, lahko raziščete Himalaje, Alpe, ali Kavkaz. Lahko se potopite na dno morja in oprezate za vsakim kotičkom v Tibetu in v puščavi Gobi, ampak religije ne boste našli nikjer vse dotlej vaše srce ni pripravljeno sprejeti in je učitelj prišel. In ko pride ta nebeški učitelj, mu služite z otroško zaupljivostjo in enostavnostjo, preprosto odprite svoje srce njegovemu vplivu, in v njem vidite manifestiranega Boga. Tisti, ki iščejo resnico s takšnim duhom Ljubezni in globokim spoštovanjem – njim Gospod Resnice prikaže najbolj čudovite stvari o resnici, dobroti in lepoti.

Svami Vivekananda ~ Discipleship

San Francisco, 29. marec, 1900, celotni govor.

Ramakrishna_Monastic_Disciples_1899

Moja tema je “Učenstvo” (Discipleship). Ne vem kako boste sprejeli, kar imam za povedati. Precej težko bo za vas to sprejeti; zamisel o učitelju in učencu je v tej deželi tako drugačna kot tista v naši. Star pesnik Indije mi pride na misel: “Sto tisoče je učiteljev, ampak težko je najti enega učenca.” To se zdi, da je res. Ena od najpomembnejših stvari pri doseganju duhovnosti (attainment of spirituality) je odnos učenca. Ko je pravi odnos, razsvetljenje pride zlahka.

Kaj potrebuje učenec, da prejme resnico? Veliki modreci pravijo, da je za dosego resnice potreben le mežik očesa, je le vprašanje védenja. Sanje se zlomijo – kako dolgo traja? V sekundi sanje izginejo. Ko iluzija izgine, kako dolgo traja? Le mežik očesa. Ko spoznam resnico, se ne zgodi nič drugega kot to, da laž odide. Mislil sem, da je vrv kača, in sedaj vidim, da je vrv. Je le vprašanje pol sekunde in celotna stvar je opravljena. Ti si Ta (Thou art That); Ti si Resničnost – kako dolgo traja, da to spoznamo? Mi smo Bogovi in vedno smo to bili, da tega ne vemo, je zelo presenetljivo. Vedeti to je edina naravna stvar. Ne bi smelo trajati leta, da spoznamo, kar smo vedno bili in kar smo sedaj.

Vendar zdi se, da je težko spoznati to očitno resnico. Leta in leta minejo, preden začenjamo dojeti kanček te resnice. Bog je življenje; Bog je resnica. Pišemo o tem, v naših najglobljih delih srca čutimo, da je temu tako, da je vse drugo razen Boga nič; danes tukaj, jutri mine. Vendar večina nas ostane enaka skozi celo življenje. Držimo se neresnice in obrnemo hrbet resnici. Nočemo spoznati resnice. Nočemo, da nam kdorkoli prekine naše sanje. Vidite, učitelji niso zaželeni. Kdo se hoče učiti? Ampak če kdo hoče spoznati resnico in premagati iluzijo, če hoče sprejeti resnico od učitelja, mora biti resnični učenec.
 

(1.) Ni lahko biti učenec; velike priprave so potrebne, veliko pogojev mora biti izpolnjenih. Štirje glavni pogoji so navedeni s strani Vedantistov. Prvi pogoj je, da se mora študent, ki hoče spoznati resnico, odpovedati vsem hrepenenjem (desires) po dobičku (gain) v tem ali v naslednjem življenju.

Resnica ni to kar vidimo. Resnice ne vidimo tako dolgo, dokler se nam kakršnokoli hrepenenje priplazi v um. Toliko časa, dokler je v srcu najmanjše hrepenenje po svetu, resnica ne bo prišla. Naj se svet zruši pred mojimi očmi, ni mi mar. Tako tudi z naslednjim življenjem; ne zanimajo me nebesa. Kaj so nebesa? Le nadaljevanje zemlje. Bili bi boljši brez njih in majhne neumne sanje, ki jih sanjamo, bi se prej razblinile, če ne bi bilo nebes, nobenega nadaljevanja tega nespametnega (silly) življenja na zemlji. S tem, ko gremo v nebesa, le nadaljujemo naše prezira vredne iluzije.

Kaj pridobite v nebesih? Postanete bogovi, pijete nektar, in dobite revmo! Manj je bede (misery) kot tu na zemlji, ampak tudi manj resnice. Zelo bogati lahko resnico razumejo precej manj kot revni. “Lažje je za kamelo, da gre skozi šivankino uho, kot za bogataša, da vstopi v Božje kraljestvo.” Bogataš nima nobenega časa, da razmišlja o čemerkoli razen o bogastvu in moči, o udobju in posebnih pravicah. Bogati le redko postanejo religiozni. Zakaj? Zato ker mislijo, da s tem ko bodo postali religiozni, ne bodo imeli več zabave v življenju. Na enak način je precej malo možnosti, da postanete duhovni v nebesih. Preveč udobja in uživanja je tam, prebivalci nebes nočejo dati zabave iz rok.

Pravijo, da ne bo nobenega jokanja več v nebesih. Jaz ne zaupam človeku, ki nikoli ne joče; ima veliko kocko granita, kjer bi moralo biti srce. Razvidno je, da nebeški ljudje nimajo veliko sočustvovanja. Veliko jih je tam, in mi smo ta nesrečna (miserable) bitja, ki trpimo na tem strašnem mestu. Lahko bi nas potegnili vse ven, vendar nočejo. Ne jočejo. Ni žalosti ali bede tam, zaradi tega jim ni mar za vsakršno bedo. Pijejo svoj nektar, ples gre dalje – lepe žene in tako naprej..

Gredoč preko teh stvari, bi moral učenec reči: “Nič me ne zanima v tem življenju niti me ne zanimajo vsa nebesa, ki so kadar koli obstajala. Nočem iti v nobeno izmed njih. Nočem čutnega življenja v nikakršni obliki – to poistovetenje sebe s telesom. Tako kot čutim sedaj, sem to telo – ta gmota mesa, to je kar čutim, da sem. Ampak zavračam, da bi to sprejel kot končno resnico.”

Svet in nebesa, vsi ti so navezani na čute. Ne zanima vas svet, če nimate čutov. Nebesa so prav tako svet. Zemlja, nebesa, in vse kar je vmes, imajo le eno ime: svet. Zaradi tega učenec, ki pozna preteklost in sedanjost in razmišlja o prihodnosti, vedoč kaj pomeni blaginja (prosperity), kaj pomeni sreča, se odpove vsemu temu in išče, da bi spoznal resnico in edinole resnico. To je prvi pogoj.
 

(2.) Drugi pogoj je, da mora biti učenec sposoben nadzorovati notranje in zunanje čute in mora biti utrjen (established) v večih drugih duhovnih vrlinah (virtues).

(a) Zunanji čuti so vidni organi nastanjeni v različnih delih telesa; notranji čuti so neotipljivi (intangible). Imamo zunanje oči, ušesa, nos in tako naprej, in imamo ustrezne notranje čute. Neprestano smo na voljo obema skupinama čutov. Ustrezajoč čutom so čutni-objekti. Če je kakršenkoli čutni-objekt blizu, nas čuti prisilijo, da jih zaznamo; nimamo izbire ali samostojnosti. Tu je velik nos, majhna dišava je tam – moram jo zavohati. Če bi bil slab vonj, bi rekel samemu sebi: “Ne vonjaj je.” Ampak nos reče, “vonjaj,” in jo poduham. Samo pomislite, kaj smo postali! Omejili smo se. Imam oči. Karkoli se dogaja, dobro ali slabo, moram videti. Enako je s sluhom. Če mi kdo reče kaj neprijetnega, moram to slišati. Moj čut sluha me prisili, da to slišim, in kako bedno se potem počutim! Preklinjaje ali hvaljenje, človek mora to slišati. Videl sem veliko gluhih ljudi, ki ponavadi ne slišijo; ampak karkoli se govori o njih samih, to vedno slišijo.

Vsi ti čuti, zunanji in notranji, morajo biti pod nadzorom učenca. S trdim delom mora priti do stopnje, kjer se lahko upre čutom, ukazom uma. Mora biti zmožen reči svojemu umu: “Moj si; ukazujem ti, ne vidi niti ne sliši ničesar.” In um ne bo videl niti slišal ničesar – nobena oblika in noben zvok ne bo vplival na um. V tem stanju je um postal svoboden pred oblastjo čutov, postal je ločen od njih. Nič več ni pritrjen (attached) na čute telesa; zunanje stvari sedaj ne morajo ukazovati umu, um se noče pritrditi na njih. Tu je čudovita dišava. Učenec pravi umu: “Ne vonjaj” in um ne zazna dišave. Ko pridete do te stopnje, komajda začnete biti učenec. Zaradi tega, ko kdorkoli reče “poznam resnico” jaz pravim: “Če poznaš resnico, moraš samega sebe obvladovati, in če imaš nadzor nad seboj, ga pokaži z nadzorovanjem čutil.”

(b) Naslednje, um mora biti izučen, da utihne. Stalno drvi. Ravno ko se usedem, da bi meditiral, se pojavijo najhudobnejše (vilest) misli na svetu. Celotna stvar je nagnusna. Zakaj bi um razmišljal o stvareh, katere sam nočem, da jih misli? Jaz sem, tako rekoč, suženj umu. Nobeno duhovno znanje ni možno, dokler je um nemiren in izven nadzora. Učenec se mora naučiti, kako nadzorovati um. Res je, delo uma je da razmišlja. Ampak ne sme razmišljati, če učenec noče, da razmišlja; prenehati mora razmišljati, ko učenec tako ukaže. Da se kvalificirate kot učenci, je takšno stanje uma zelo potrebno.

(c) Prav tako mora učenec imeti veliko mero vzdržljivosti (endurance). Odkrili boste, da se um obnaša dobro, ko gre vse v redu in se življenje zdi udobno. Ampak če gre kaj narobe, um izgubi ravnotežje. To ni dobro. Nosite vso zlo in bedo brez najmanjšega mrmranja, brez ene same misli trpljenja, upora, pomoči (remedy) ali maščevanja (retaliation). To je prava vzdržljivost, in morate jo doseči.

Dobro in zlo sta vedno v svetu. Mnogi pozabijo, da je kaj slabega – vsaj poizkušajo pozabiti – in ko jih zlo doleti, so preplavljeni z njim in se počutijo zagrenjeno (bitter). Spet so drugi, ki zanikajo, da je kakršnokoli zlo, in vse smatrajo za dobro. To je tudi šibkost, ravno tako izhaja iz strahu pred zlom. Če kaj smrdi po zlu, zakaj poškropiti z rožno vodo in reči, da je dišava? Da, dobro in zlo je v svetu. Bog je postavil zlo na svet. Ampak vam ga ni potrebno izpirati. Čemu je tam zlo ni vaša stvar. Imejte vero in bodite tiho.

Ko je moj učitelj, Sir Ramakrishna, zbolel, mu je indijski duhovnik (brahmin) predlagal, da uporabi svojo velikansko mentalno moč, da se pozdravi; rekel je, da če bi moj mojster le usmeril svoj um na oboleli del telesa, bi se pozdravil. Sri Ramakrishna je odgovoril: “Kaj! Da zmanjšam (bring down) svoj um, katerega sem dal Bogu, zaradi tega majhnega telesa!” Zavrnil je, da bi mislil na telo in bolezen. Njegov um je bil neprestano zavesten Boga, bil mu je popolnoma predan. Ni ga hotel uporabiti za katerikoli drug namen.

To poželenje po zdravju, bogastvu, dolgem življenju in podobnem – tako imenovane dobre stvari – niso nič drugega kot zabloda (delusion). Njim posvetiti svoj um, da bi si vse to zagotovili, le ojača zablodo. Imamo te sanje in iluzijo v življenju, in hočemo, da bi imeli še več tega v prihodnjem življenju, v nebesih. Več in več iluzije!

Ne upiraje te zlu. Soočite se z njim. Vi ste višji kot zlo. Beda je v svetu, nekdo jo mora pretrpeti. Ne morete delovati, ne da bi komu storili zlo. In ko iščete posvetno (worldly) dobro, se le izogibate zlu, katerega bo moral trpeti nekdo drug. Vsi ga poskušajo preložiti na ramena nekoga drugega. Učenec reče: “Naj vsa beda sveta pride k meni, jaz bom vse vzdržal. Naj ostali odidejo svobodni.”

Se spomnite človeka na Križu? Lahko bi pripeljal legijo angelov, da mu izborijo zmago. Ampak ni se upiral; blagoslovil je tiste, ki so ga križali. Vzdržal (endured) je vsakršno ponižanje in trpljenje. Vso breme je vzel nase: “Pridite k meni vsi, ki vas delo teži, in dal vam bom počitka.” Takšna je pravo vzdržljivost. Kako zelo je bil nad tem življenjem, tako visoko, da mi tega ne moremo razumeti, mi služni! Nič prej me človek ne udari po licu kot moja roka že udari nazaj; tresk! Kako lahko jaz razumem svetost in blaženost Križanega? Kako lahko vidim njegovo veličastnost?

Ampak ne bom vlekel ideala dol. Čutim da sem telo, upiram se zlu. Če dobim glavobol, grem povsod po svetu, da si ga pozdravim. Spijem dva tisoč stekleničk zdravil. Kako lahko jaz razumem te sijajne ume? Zmožen sem videti ideal – ampak koliko tega ideala? Nihče od teh zavesti telesa, tega majhnega jaza, njegovih užitkov in bolečin, žalitev in tolažb – nihče od teh se ne more dotakniti ideala. Z razmišljanjem le o Duhu in z nenehnim držanjem um stran od materialnega, lahko dojamem delček tega ideala. Materialna miselnost in oblike čutnega sveta nimajo nobenega mesta v idealu. Dajte jih stran in usmerite svoj um na Duha. Pozabite življenje in smrt, svoje bolečine in užitke, sovje ime in slavo, in spoznajte, da niste niti telo niti um, ampak čisti Duh.

Ko rečem “jaz”, mislim tega Duha. Zaprite oči in poglejte kakšna slika se vam pojavi, ko mislite o svojem “jazu”. Je to slika vašega telesa, ali slika vaše mentalne narave? Če je tako, potem še niste spoznali svojega pravega “jaza”. Čas bo prišel, kakorkoli, ko takoj ko boste rekli “jaz”, boste videli vesolje, Neskončno Bitje. Potem boste spoznali pravi Jaz in spoznali boste, da ste Neskončni. To je resnica. Vi ste Duh, vi niste materija. Obstaja nekaj čemur se reče iluzija, zaradi česar je ena stvar vzeta za drugo (one thing is taken for another) – materija je vzeta za Duha, telo za Dušo. To je velikanska zmota. Mora oditi.

(d) Naslednji pogoj je, da ima učenec vero v guruja, v učitelja. Na zahodu učitelj daje zgolj intelektualno znanje, to je vse. V Indiji je odnos z učiteljem najpomembnejši v življenju. Moj guru je moj najbližji in najdražji sorodnik v življenju, nato moja mati in potem oče. Moje prvo spoštovanje je do guruja. Če mi moj oče reče, “naredi to,” in mi guru reče, “ne naredi tega,” tega ne naredim. Učitelj osvobodi mojo dušo. Oče in mati mi dasta telo, ampak moj guru mi da ponovno rojstvo v Duhu.

Imamo določena posebna prepričanja. Eden od teh je, da obstaja nekaj duš, nekaj izjemnih duš, ki so že proste in ki so rojene v ta svet za dobro sveta, da pomagajo svetu. So že svobodne. Ne zanimajo se za svojo lastno odrešitev, hočejo pomagati drugim. Ne potrebujejo, da bi jih karkoli učili. Od otroštva naprej vedo vse; lahko govorijo najvišjo resnico, celo še ko so otroci.

Od teh svobodnih duš je odvisna duhovna rast človeštva. So kot prve svetilke (lamps), preko katerih se prižgejo še druge svetilke. Resnično, luč je v vsakomur, vendar v večini ljudi je skrita. Velike duše so svetleče svetilke od njihovega rojstva naprej. Tistim, ki pridejo v stik z njimi, se, tako rekoč, prižge lastna svetilka. S tem prva svetilka ne izgubi ničesar, vendar prenesejo svetlobo še na druge svetilke. Milijone svetilk je prižganih, toda prve svetilke svetijo z nezmanjšano svetlobo. Ena takšnih prvih svetilk je guru, in svetilka prižgana od tega, je v učencu. Tako slednji (the second in turn) postane guru in tako naprej. Ti veliki, katerim pravite Inkarnacije Boga, so mogočni duhovni velikani. Pridejo in v pogon spravijo velikanski duhovni tok, s tem ko prenesejo svojo moč na njihove najbližje učence, in preko njih na naslednjo generacijo, generacijo učencev.

Škof v Krščanski Cerkvi, s tem ko polaga roke, trdi, da prenaša moč, katero naj bi prejel od prejšnjih škofov. Škofi rečejo, da je Jezus Kristus prenesel njegovo moč na njegove direktne učence, in oni drugim, in tako je Kristusova moč prišla do njih. Mi vztrajamo pri tem, da bi moral vsak od nas, ne le škofi, imeti takšno moč. Ni razloga, da vsak od vas ne more biti vozilo mogočnega toka duhovnosti.

Ampak najprej morate najti učitelja, pravega učitelja, in morate si zapomniti, da on ni le človek. Lahko srečate učitelja v telesu, a pravi učitelj ni v telesu. Ni fizičen človek, ni takšen, kot se zdi očem. Lahko da bo učitelj prišel do vas kot človeško bitje, in boste od njega prejeli moč. Včasih bo prišel v sanjah in vam prenesel (transmit) duhovni ideal. Moč učitelja lahko pride do nas na veliko različnih načinov. Ampak za nas, navadne smrtnike, mora priti človeški učitelj, in priprave morajo potekati, dokler ne pride.

Udeležujemo se predavanj in beremo knjige, razpravljamo in logično razmišljamo (reason) o Bogu in duši, religiji in odrešitvi. To ni duhovnost, kajti duhovnost ne obstaja v knjigah ali v teorijah ali v filozofiji. Ni v učenju ali v sklepanju, ampak v dejanski notranji rasti. Celo papige se lahko naučijo stvari na pamet in jih ponavljajo. Če postanete naučeni (learned), kaj potem? Riti lahko nosijo celotne knjižnice. Ko pride resnična luč, ne bo več tega učenja iz knjig. Človek, ki ne more napisati niti lastnega imena (Sri Ramakrishna, op.p.), je lahko popolnoma religiozen, in človek z vsemi knjižnicami sveta v svoji glavi, lahko da to ni. Znanje ni pogoj za duhovno rast; učenost (scholarship) ni pogoj. Dotik guruja, prenos duhovne energije, bo pohitril vaše srce. Nato se bo začela rast. To je resničen krst z ognjem. Nobenega ustavljanja več, greste naprej in naprej.

Nekaj let nazaj me je eden od vaših Krščanskih učiteljev, moj prijatelj, vprašal: “Ali verjameš v Kristusa? “Da,” sem odgovoril, “ampak mogoče z malo več spoštovanja.” “Zakaj se potem ne daš krstiti?” Kako sem lahko krščen? Od koga? Kaj je krst? Je to poškropiti nekoga z nekaj vode in potopiti v vodo momljajoč obrazce?

Krst je direktna predstavitev v življenje v Duhu. Če prejmete resničen krst, potem veste da niste telo, temveč Duh. Daj mi takšen krst, če lahko, ali pa nisi Krščanski učitelj. Celo po tako rečenem krstu, ki ste ga prijeli, ste ostali isti ljudje. Kaj je torej smisel da govorite, da ste bili krščeni v imenu Kristusa? Prazno besedičenje – le motite svet s svojo neumnostjo! “Za večno potopljeni v temo nevednosti (ignorance), vendar se imajo za modre in učene, tepci gredo okrog in okrog, opotekajoč se sem ter tja (staggering to and fro) kot slepci, ki jih vodi slepi.” Zatorej ne recite da ste Kristjani, ne bahajte se s krstom in s podobnimi stvarmi.

Seveda obstaja resničen krst. Bil je krst na začetku, ko je Kristus prišel na zemljo in učil. Razsvetljene duše, veliki, ki pridejo na zemljo od časa do časa, imajo moč, da nam razodenejo nebeški pogled. To je pravi krst. Vidite, preden nastanejo oblike in čaščenja katerekoli religije, obstaja v tem zarodek (germ) vesoljne resnice. Tekom časa te resnice postanejo pozabljene, postanejo potlačene, tako rekoč, preko oblik in ritualov. Le oblike ostanejo – najdemo le posodo brez duha. Imate obliko krsta, ampak le malo jih lahko oživi živega duha. Oblike ne zadostujejo. Če hočemo dobiti živo znanje žive resnice, moramo biti resnično posvečeni v to. To je ideal.

Guru me mora naučiti in me voditi v svetlobo, me narediti za člen v verigi, od katere je on sam člen. Človek na cesti ne more trditi, da je guru. Guru mora biti človek, ki je spoznal in dejansko realiziral Božansko Resnico, in samega sebe dojema kot Duha. Samo govorec ne more biti guru. Govoreči norec kot jaz lahko veliko govori, ampak ne more biti guru. Resničen guru bo rekel učencu, “pojdi in ne greši več,” in nič več ne more grešiti – oseba nima več moči da greši.

Videl sem takšne ljudi v tem življenju. Bral sem Biblijo in podobne knjige, čudovite so. Ampak žive moči ne morete najti v knjigah. Moč, ki lahko življenje preobrazi v trenutku, je lahko najdena le v živečih razsvetljenih dušah, v tistih svetlečih lučeh, ki se med nami pojavijo na vsake toliko časa. Le oni so primerni, da so guruju. Vi in jaz smo le votli govorci, ne učitelji. Motimo svet z govorjenjem, ustvarjamo slabe vibracije. Naj upajmo in molimo in se trudimo naprej, in nekega dne bomo prišli do resnice, in ne bo nam več potrebno govoriti.

“Učitelj je bil deček star šestnajst let, učil je človeka v osemdesetih. Tišina je bila metoda učitelja, in dvomi učenca so za vedno izginili.” To je guru. Le pomislite; če najdete takšnega človeka, kakšno vero in ljubezen morate imeti do te osebe! Zares, on je Bog, nič manj kot to. Zaradi tega so Kristusovi učenci častili njega kot Boga. Učenec mora častiti guruja kot samega Boga. Vse kar lahko človek spozna je živeči Bog, Bog kot utelešenje v človeku, dokler on sam ne spozna Boga. Kaj bi sicer vedel o Bogu?

Tu je mož v Ameriki, rojen tisoč devetsto let po Kristusu, ki niti ne pripada isti rasi kot Kristus, židovski rasi. Ni videl Jezusa ali njegove družine. On reče: “Jezus je bil Bog. Če tega ne verjamete, boste šli v pekel.” Lahko razumemo, kako so njegovi učenci to verjeli – da je bil Kristus Bog. Bil je njihov guru in morali so verjeti, da je Bog. Ampak kaj ima ta Američan opraviti s človekom rojenim pred tisoč devetsto leti? Ta mladi mož mi pravi, da jaz ne verjamem v Jezusa in da bom moral zaradi tega v pekel. Kaj on ve o Jezusu? Zrel je za norišnico. Taka vrsta vere (belief) ne bo zadostovala. Moral bo najti svojega guruja.

Jezus je lahko rojen ponovno, lahko pride k vam. Potem, če ga častite kot Boga, je v redu. Vsi moramo čakati dokler guru ne pride, in guru mora biti čaščen kot Bog. On je Bog, ni nič manj kot to. Ko pogledate vanj, se guru postopoma razblini – in kaj ostane? Slika guruja odstopi mesto samemu Bogu. Guru je najsvetlejša maska katero Bog nosi, da pride k nam. Ko mirno gledamo vanj, maska postopoma odpada in Bog se razodene.

“Priklonil se bom Guruju, ki je utelešenje Božje Blaženosti, poosebljanje najvišjega Znanja, in darovalec največje blaženosti; ki je čist, popoln, eno in brez drugega (one and without a second), večen, preko užitka in bolečine, preko vsakršne misli in vseh kvalifikacij, transcendentalen.” Takšen je v resnici guru. Nič čudnega, da učenci nanj gledajo kot na samega Boga, in mu zaupajo, ga globoko spoštujejo, ubogajo, mu sledijo brez vprašanja. To je odnos med gurujem in učencem.
 

(3.) Naslednji pogoj, ki ga more učenec izpolniti, je vzbuditi ekstremno željo po svobodi.

Smo kot vešče, ki gremo proti gorečem ognju čutov, čeprav se zavedamo, da nas bo opekli. Čutni užitki le okrepijo naše poželenje (desire). Poželenje ni nikoli potešeno preko užitka, užitek le poveča poželenje, tako kot olje vrženo v ogenj le poveča ogenj. Poželenje se poveča s poželenjem. Vedoč vse to, se ljudje temu še vedno neprestano predajajo. Življenje za življenjem so se gnali za čutnimi užitki, neznansko trpeč posledice; vendar se ne morajo odpovedati poželenju. Celo religijo, ki bi jih morala rešiti pred temi strašnimi okovi poželenja, so naredili sredstvo za potešitev poželenja. Le redko se obrnejo k Bogu z željo, da jih osvobodi okov telesa in čutov, pred suženjstvom poželenja. Namesto tega prosijo k Bogu za zdravje in obilje, za dolgo življenje: “O Bog, ozdravi moj glavobol, daj mi nekaj denarja ali karkoli že!” Obseg pogleda je postal tako ozek, tako degradiran, tako živalski (beastly)! Nihče si ne poželi ničesar preko telesa. Oh, kako strašna degradacija, strašna beda! Kako malo je pomembno to meso, pet čutov, želodec!

Kaj je svet drugega kot kombinacija želodca in spolnosti? Poglejte milijone moških in žensk, za to živijo. Vzemite jim te stvari in njihovo življenje bo postalo prazno, brez pomensko, nevzdržno. Takšni smo – in takšen je naš um. Nenehno hrepeni (hankering) za priložnostmi in sredstvi, da poteši lakoto želodca in spolnosti. Neprestano se to dogaja. Ob tem je tudi neskončno trpljenje. Ta poželenja telesa prinesejo le začasno zadovoljstvo in neskončno trpljenje. Je kot da bi pili iz čaše, v kateri je le površina nektar, medtem ko je spodaj strup. Ampak mi še vedno hrepenimo po teh stvareh.

Kaj lahko storimo? Odpovedati se čutom in poželenju je edina pot izven te bede. Če hočete biti duhovni, se morate odpovedati. To je resničen test. Odpovejte se svetu – tej neumnosti čutov. Je le eno resnično poželenje; in to je spoznati kaj je resnica, biti duhoven. Nič več materializma, nič več egoizma. Moram postati duhoven. Močna, intenzivna, mora biti ta želja. Če bi bile človeške roke in noge tako privezane, da se ne bi mogle premikati, in če bi goreč kos železa bil dan na telo, bi se na vso moč boril, da bi ga vrgel stran. Ko bom imel tako vrsto ekstremnega poželenja, to nenehno borbo, da stresem ta goreč svet, potem bo zame prišel čas, da uvidim delček Božanske Resnice.

Poglejte me. Če izgubim svojo majhno beležnico z dvema ali tremi dolarji v njej, bom šel dvajsetkrat v hišo, da jo najdem. Nestrpnost, skrb, in borba! Če me kdo od vas prekolne, se bom tega spominjal dvajset let, tega ne more odpustiti in pozabiti. Za majhne stvari čutov se lahko borim na tak način. Kdo je takšen, ki se na enak način bori za Boga? “Otroci pozabijo vse v njihovi igri. Mladi so nori za čutnimi užitki, za nič drugega jim ni mar. Stari se naslanjajo na pretekla hudodelstva.” Razmišljajo o svojih preteklih nasladah, stari, ki ne morejo imeti nobenega zadovoljstva več. Žvečijo prežvečeno hrano – to je največ, kar lahko naredijo. Nihče ne strmi po Gospodu z enakim gorečim duhom kot strmi po stvareh čutov.

Vsi pravijo, da je Bog Resnica, edina stvar, ki obstaja – da Duh edino je, ne materija. Vendar je stvar, ki jo iščejo pri Bogu, le redko Duh. Vedno sprašujejo po materialnih rečeh. V njihovih molitvah Duh ni ločen od materialnega. Degradacija – to je religija očitno postala. Celotna zadeva je postala iluzija; in leta tečejo in nič duhovnega ni bilo doseženo. Ampak človek bi moral hrepeneti le po eni strani, po Duhu, kajti Duh je edina resničnost. To je ideal. Če tega zdaj se morete doseči, recite: “Ne morem tega storiti; to je ideal, vem, a za enkrat mu še ne morem slediti.” Ampak vi ne naredite tega. Vi spustite religijo na svoj nivo in iščete materialno v imenu Duha. Vsi ste ateisti. Ne verjamete v nič drugega kot v čute. “Ta-in-ta je rekel to-in-to – mogoče je nekaj na tem. Naj poizkusimo in se malo pozabavajmo. Mogoče bo kakšna korist; mogoče se bo moja zlomljena noga pozdravila.”

Bolni ljudje so nesrečni in oni so veliki častilci Gospoda, ker upajo, da če bodo Njemu molili, jih bo On pozdravil. Ne da je to vse skupaj slabo – če so te molitve iskrene in če ne pozabimo, da to ni religija. Sri Krishna v (Bhagavad) Giti pravi: “Štiri tipi ljudi Me častijo: nesrečneži, iskalci materialnih stvari, izpraševalci, in poznavalci Resnice.” (7:16) Ljudje, ki so nesrečni, pristopijo k Bogu za tolažbo. Če so bolni, ga častijo, da bi ozdraveli; če zbolijo, ga častijo, da se pozdravijo: če izgubijo svoje bogastvo, ga častijo, da ga dobijo nazaj. Potem so tu drugi ljudje, ki od njega prosijo vse vrste reči, ker so polni poželenja – za ime, slavo, bogastvo, socialni položaj in tako naprej. Pravijo: “O Devica Marija, daroval ti bom, če dobim kar hočem. Če uspešno izpolniš moje prošnje, bom častil Boga in ti dal delež vsega.” Ljudje ne tako materialistični, a še vedno brez vere v Boga, čutijo nagnjenje, da Ga spoznajo. Študirajo filozofijo, berejo svete spise, poslušajo predavanja, in tako naprej. Oni so izpraševalci. Zadnja kategorija so ljudje, ki častijo Boga in ga poznajo. Vse te kategorije so dobre, ne slabe. Vse Ga častijo.

Ampak mi skušamo biti učenci. Naša edina skrb je spoznati najvišjo Resnico. Naš cilj je zelo visok. Velike besede smo si spregovorili – absolutno spoznanje in vse to. Naj hodimo (measure up) po teh besedah. Naj častimo Duha v Duhu, na temeljih Duha. Naj bodo temelji Duh, sredina Duh, vrh Duh. Nobenega sveta ne bo nikjer. Naj gre in se raztrešči – komu mar? Stojte vi na Duhu! To je cilj. Vemo, da tega še ne moramo doseči. Nič za to. Ne obupajte, in ne vlecite ideala dol (do not drag the ideal down). Pomembno je, da o sebi čim manj mislimo kot o telesu, o sebi kot materiji, mrtvi, prazni, brezčutni materiji; in da sebe toliko bolj vidimo kot bleščeča, nesmrtna Bitja. Bolj kot se vidite bleščeča, nesmrtna Bitja, bolj boste željni, da se popolnoma osvobodite materije, telesa, čutov. To je intenzivna želja po svobodi.
 

(4.) Četrti in zadnji pogoj učenstva je razlikovanje (discrimination) Resničnega od neresničnega. Edino ena stvar je resnična: Bog. Ves čas mora biti um nagnjen k Njemu, Njemu posvečen. Bog obstaja, nič drugega ne obstaja. Vse ostalo pride in gre. Vsako hrepenenje po svetu je iluzija, kajti svet je neresničen. Bolj in bolj mora um postajati zavesten Boga, dokler se vse ostalo ne pokaže v svoji pravi luči: neresnično.

To so štirje pogoji, ki jih mora nekdo, ki hoče biti učenec, izpolniti. Brez da jih bo izpolnil, ne bo zmožen vstopiti v stik s pravim gurujem. In četudi ima dovolj veliko srečo, da ga najde, ne bo njegov napredek pospešen z močjo, ki jo lahko guru prenese. Glede teh zahtev ne sme biti nobenih kompromisov. Z izpolnitvijo teh pogojev – z vsemi temi pripravami – se bo lotos učenca odprl in prišle bodo čebele. Potem bo učenec spoznal, da je bil guru ves čas znotraj telesa, znotraj njega samega. Razkrije se. Realizira Duha. Prečka ocean življenja, gre preko. Prečka ta strašen ocean, in v milosti (mercy), brez misli o dobičku (gain) ali poveličevanju (praise), je sedaj on na vrsti, da ostalim pomaga prečkati (and in mercy, without a thought of gain or praise, he in his turn helps others to cross).

 

Svami Vivekananda ~ Pomagamo sebi, ne svetu

odlomek iz knjige Karma Yoga:

Naša dolžnost do drugih pomeni drugim pomagati, delati dobro delo v svetu. Zakaj bi delali dobro v svetu? Očitno, da pomagamo svetu, ampak v resnici, da pomagamo sebi. Vedno bi se morali truditi pomagati svetu. To bi moral biti naš najvišji motiv. Toda če dobro premislimo, bomo ugotovili, da svet sploh ne potrebuje naše pomoči. Svet ni bil narejen, da bi mu vi ali jaz morali pomagati. Nekoč sem bral priliko v kateri je bilo rečeno: “Ta lepi svet je zelo dober, ker nam daje čas in priložnost, da pomagamo drugim.” Očitno je to zelo lepo mišljenje, ampak ali ni bogokletstvo reči, da svet potrebuje našo pomoč? Ne moremo zanikati, da je veliko bridkosti (misery) v svetu; iti ven in pomagati drugim, je torej najboljša stvar, ki jo lahko naredimo, čeprav, bomo na dolgi rok ugotovili, da s tem, ko pomagamo drugim, pomagamo edino sebi. Kot deček sem imel nekaj belih miši. Bile so v majhni škatli s koleščki, in ko so miši poizkušale prečkati koleščke, so se ta vrtela in vrtela, in miš ni nikoli nikamor prišla. Tako je s svetom in z našim pomaganjem. Edina pridobitev je, da mi sami dobimo moralno vajo.

Svet ni ne dober ne hudoben, vsak človek ustvari svet zase. Če slep človek razmišlja o svetu, bo o njem razmišljal kot o mehkem in trdem, hladnem in vročem. Mi smo skupek sreče ali bridkosti; to smo videli nič kolikokrat v našem življenju. Kot pravilo, so mladi optimistični, in stari pesimistični. Mladi imajo pred seboj življenje, stari se pritožujejo, da je njihov čas minil; na stotine želja, katere ne morejo izpolniti, bojevanje v njihovih srcih. Vendar, oboji so nespametni. Življenje je dobro ali zlo glede na stanje uma s katerim gledamo nanj, samo po sebi ni nič od tega. Ogenj, sam po sebi, ni ne dober ne hudoben. Ko nas greje rečemo: “Kako lep je ogenj!” Ko nam opeče prste, ga preklinjamo. Še vedno, sam po sebi ni niti dober niti slab; glede na to, kako ga uporabimo, v nas povzroči občutek dobrega ali slabega. Tako je tudi v tem svetu. Popoln je. Popoln je v tem smislu, da je popolnoma ustrezen za izpolnitev svojih ciljev (perfectly fitted to meed its ends). Lahko smo popolnoma prepričani, da bo šel lepo tudi brez nas, in ne rabimo se ukvarjati s tem, da bi mu želeli pomagati.

Vendar moramo delati dobro; želja po dobrem delu je najvišji motiv, ki ga imamo. Ampak moramo se zavedati, da je privilegij pomagati drugim. Ne stojte na visokem prestolu, ko vzamete pet centov v svoje roke in pravite: “Tu imaš revež!” Ampak bodite hvaležni, da je reven človek tam, ker s tem, ko mu podarite darilo, pomagate sami sebi. Ni blagoslovljen tisti, ki sprejme, temveč tisti, ki da. Bodite hvaležni, da vam je dano vaditi svojo moč dobrote in usmiljenja, in tako postajate čisti in popolni. Vsa dobra dejanja nas delajo čiste in popolne. Kaj lahko naredimo po najboljših močeh? Zgradimo bolnišnice, naredimo ceste, ali postavimo dobrodelno ustanovo! Lahko organiziramo dobrodelno prireditev in zberemo dva ali tri milijone dolarjev, naredimo bolnišnico z enim milijonom, z drugim priredimo slavnostne plese in pijemo šampanjec, in s tretjim naj uradniki ukradejo polovico, in ostalo končno pustimo, da doseže revne – ampak kaj je vse to? En mogočni vihar v petih minutah poruši vse te zgradbe. Kaj bomo potem? Ali pa vulkanski izbruh lahko odplavi vse naše ceste in bolnišnice in mesta in zgradbe. Odrecimo se temu neumnemu govorjenju o dobrem delu v svetu. Ne čaka na vašo ali mojo pomoč. Vendar moramo delati in neprestano delati dobro, kajti to je blagoslov za nas. To je edini način, da postanemo popolni. Noben berač, kateremu smo pomagali, nam nikoli ničesar ne dolguje, mi vse dolgujemo njemu, ker nam je dovolil, da vadimo svojo dobrodelnost na njem. Popolnoma napačno je misliti, kaj smo naredili, ali kaj lahko naredimo, dobro v tem svetu, ali da smo pomagali določenim ljudem. To je neumna misel, in neumne misli prinašajo bridkost. Mislimo, da smo pomagali določenemu človeku in pričakujemo, da se nam zahvali, in ker se ne, postanemo nesrečni. Čemu bi morali pričakovati karkoli v zameno za to, kar naredimo? Bodite hvaležni človeku, ki ste mu pomagali. Mislite o njemu kot o Bogu. Ali ni velik privilegij, da vam je dovoljeno častiti Boga s tem, ko ste pomagali sočloveku? Če bi bili res nenavezani, se bi izognili vsej tej bolečini pričakovanja in bi lahko veselo delali dobro delo v svetu. Nikoli ne bo nesreča ali bridkost prišla skozi delo, ki je opravljeno brez navezanosti. Svet bo šel v večnost s svojo srečo in nesrečo.

(Izpustil sem zgodbo o kodrastem pasjem repu, kateri nikoli ne more biti poravnan; lahko je poravnan toliko časa, dokler ga nekdo drži oz. gladi, ko pa ga izpusti, se spet skodra.)

Ta svet je kot kodrast pasji rep, in ljudje so ga poizkušali poravnati na stotine in stotine let, ampak, ko ga izpustijo, se spet skodra. Kako je lahko drugače? Ko vemo, da je ta svet kot kodrast pasji rep in ne bo nikoli poravnan, ne bomo postali fanatiki (navdušenec, zanesenjak, slep privrženec). Najprej se moramo naučiti delati brez navezanosti, potem ne bomo fanatiki. Če ne bi bilo fanatizma v tem svetu, bi bilo veliko več napredka, kot ga je sedaj. Napačno je misliti, da lahko fanatizem pomaga k napredku v svetu. Nasprotno je res, je zaviralni element, ustvarja sovraštvo in jezo, povzroča, da se ljudje bojujejo med seboj in jih naredi nesočutne (unsympathetic). Mislimo, da karkoli imamo ali naredimo je najboljše na svetu, in kar ne naredimo ali česar nimamo, nima vrednosti. Zato se vedno spomnite primerjave s kodrastim pasjim repom, kadarkoli boste hoteli biti fanatični. Ko se boste izognili fanatizmu, potem boste delali dobro. Človek trezne glave, miren človek dobre presoje in hladnih živcev, velikega sočustvovanja in ljubezni, je tisti, ki dela dobro delo in tako dela dobro tudi sebi. Fanatik je nespameten in nima sočutja, on nikoli ne more poravnati sveta, niti sam ne more postati čist in popoln.

Svami Vivekananda ~ Znanost dela, nesebično delo

iz knjige Karma Yoga.
 

swami_vivekananda_meditatingNihče ne more dobiti ničesar, razen če si to zasluži; to je večni zakon. Včasih mogoče pomislimo, da temu ni tako, a na dolgi rok postanemo prepričani o tem. Nekdo si lahko celo življenje prizadeva pridobiti bogastvo; lahko ogoljufa tisoče; a naposled odkrije, da si ne zasluži postati bogat in mu celo življenje postane nadloga. Lahko si grabimo stvari za svoje fizično zadovoljstvo, ampak le kar si zaslužimo je resnično naše. Butec si lahko nakupi vse knjige sveta, in bodo v njegovi knjižnici; ampak zmožen bo prebrati le tiste, katere si zasluži. To kar si zasluži, je določeno s karmo. Naša karma določi, kaj si zaslužimo in kaj lahko nakopičimo. Odgovorni smo za to, kar smo; in karkoli si želimo, da bi bili, imamo moč, da to postanemo. Če je to, kar smo sedaj, posledica preteklih dejanj, potem zagotovo sledi, da karkoli si želimo biti v prihodnosti, je lahko pridobljeno z dejanji v sedanjosti. Zato moramo vedeti kako delati. Rekli boste: “Kakšen je smisel, da se naučimo kako delati? Vsi delajo na en ali drug način na tem svetu.” Ampak tu je taka stvar, kot je zapravljanje energije. Karma joga, pravi Bhagavad Gita, je opravljanje dela z bistrostjo in kot znanost. Če nekdo ve kako delati, lahko doseže najimenitnejše rezultate. Morate si zapomniti, da je cilj vsakršnega dela enostavno izvabiti moči, ki so že v našem umu, prebuditi dušo. Moč je znotraj vsakega človeka; in ravno tako znanje. Različna opravila so kot udarci, ki jih izvabljajo ven, ki spodbudijo, da se ti velikani prebudijo.

Človek dela z različnimi motivi; ne more biti dela brez motiva. Nekateri hočejo slavo in delajo za slavo. Nekateri hočejo denar in delajo za denar. Nekateri hočejo imeti moč in delajo za moč. Nekateri hočejo priti v nebesa in delajo, da pridejo tja. Nekateri hočejo oprati ime svojih prednikov, kot na Kitajskem, kjer nihče ne dobi naziva dokler ni mrtev; in to je boljši način, navsezadnje, kot naš. Ko tam človek naredi nekaj zelo dobrega, dajo naziv (a title of nobility) njegovemu mrtvemu očetu ali dedku. Nekateri delajo za to. Nekateri privrženci določenih muslimanskih sekt delajo celo njihovo življenje, da bodo imeli zgrajeno veliko grobnico, ko bodo umrli. Poznam sekte, med katerimi, ko je otrok rojen, se začne grobnica; to je pri njih najpomembnejše delo, ki ga človek mora narediti; in večja in boljša kot je grobnica, srečnejši naj bi človek bil. Nekateri delajo pokoro; počno vse sorte sprevrženih stvari in potem poravnajo tempelj ali dajo nekaj duhovnikom, da jih odkupijo in jim pridobijo vozovnico za nebesa. Mislijo, da jih bo takšna vrsta dobrodelnosti oprala in da se bodo izmuznili, ne glede na njihove grehe. Takšni so nekateri od raznoraznih motivov za delo.

Premislimo sedaj o delu zaradi dela samega. Obstajajo nekateri, ki so resnično sol te zemlje, kateri delajo zaradi dela samega, katerim ni mar za ime ali za slavo ali za to, da bodo šli v nebesa. Delajo le zaradi tega, ker jih prime dobra volja. Spet so drugi, ki delajo dobro in pomagajo revnim in človeštvu za še večje motive, ker verjamejo v dobro delo in radi delajo dobro. Kot pravilo, želja po imenu ali slavi redkokdaj prinese hitre rezultate; do nas pride, ko smo stari in smo skorajda končali z življenjem. Če pa človek dela brez sebičnih motivov, mar ne pridobi nečesa? Da, pridobi največje ugodnosti. Nesebičnost se bolj obrestuje; le da ljudje nimajo potrpljenja, da bi to vadili. Bolj se izplača tudi s stališča zdravja. Ljubezen, resnica, nesebičnost niso zgolj ugledne besede moralistov, ampak oblikujejo naš najvišji ideal, kajti v njih leži manifestacija moči. Kot prvo, človek ki lahko dela pet dni, ali celo pet minut, brez kakršnegakoli sebičnega motiva, brez da bi pomislil na prihodnost, nebesa, kazen, ali karkoli podobnega, ima v sebi sposobnost, da postane mogočen moralni gigant. Težko je to storiti, ampak znotraj naših src poznamo te vrednosti in dobrem, ki ga prinese.

Največja oblika moči je to velikansko obvladovanje (restraint); obvladovanje samega sebe je oblika večje moči kot katerokoli drugo sebično dejanje. Vprega s štirimi konji lahko divja po hribu navzdol brez brzdanja, lahko pa kočijaž ukroti konje. Kaj je večji prikaz moči – pustiti konje da gredo po svoje, ali jih držati? Topolska krogla leti skozi zrak in gre daleč in pade. Drugi krogli zid prekriža let, in udarec povzroči velikansko vročino. Vse izhajajoča energija, ki temelji na sebičnih namenih je porazgubljena; ne bo imela moči, da se vrne k vam; ampak če je sebičnost obvladovana, bo njen rezultat razvoj moči. To obvladovanje samega sebe bo povzročilo velikansko voljo, karakter, ki naredi Jezusa ali Budo. Neumneži ne vedo te skrivnosti; a ne glede na to hočejo vladati človeštvu. Celo neumnež lahko vlada človeštvu, če dela in čaka. Naj čaka nekaj let, se vzdrži neumni ideji o vladanju, in ko bo ta ideja popolnoma izginila, bo postal moč v svetu. Večina nas ne more videti preko nekaj let, kot nekatere živali ne morejo videti preko nekaj korakov. Le majhen ozek krog – to je naš svet. Nimamo potrpljenja, da bi pogledali preko, in zaradi tega postanemo nemoralni in pokvarjeni. To je naša šibkost, naša nemoč.

Celo najnižje oblike dela ne smejo biti prezrte. Naj človek, ki ne ve nič bolje, dela za sebične namene, za ime in slavo; ampak vsak bi se moral vedno truditi proti višjim in višjim motivom in jih razumeti. “Do dela imamo pravico, a ne do njegovih sadov.” Pustite sadove pri miru. Zakaj se brigati za rezultat? Če želite pomagati človeku, nikoli ne pomislite kakšen bi moral biti odnos tega človeka do vas. Če hočete delati dobro ali veliko delo, se ne obremenjujte s tem, kakšni bodo rezultati.

Vzpostavi se težko vprašanje pri tej ideji o delu. Velika aktivnost je potrebna; vedno moramo delati. Ne moramo živeti minute brez dela. Kaj pa potem počitek? Tu je ena stran življenja: borba in delo na katerega smo se tako navadili. In tu je druga: mirno, vase zaprto odpovedovanje – vse je mirno naokoli, zelo malo je hrupa in počasno je, le narava z njenimi živalmi in cvetlicami in gorami. Nobena od teh dveh ni popolna slika. Človek, ki je navajen samote, če bi prišel v kontakt z bazenom sveta, bo od njega preklet, tako kot riba ki živi v globinah oceana, ko je prinesena na površje se takoj razleti na koščke, prikrajšana za težo vode, ki jo je držala skupaj. Lahko človek, ki je navajen nemira in hitenja življenja živi v miru, če pride na tiho mesto? Trpi in morda lahko izgubi živce. Idealni človek je tisti, ki v sredi največje tišine in samote najde največjo aktivnost, in v sredi največje aktivnosti najde tišino in samoto puščave. Naučil se je skrivnost obvladovanja; naučil se je kontrolirati. Gre skozi ulice velikega mesta z vsem njegovim prometom, in njegov um je miren kot če bi bil v jami, kjer ga ne more doseči noben zvok; ampak intenzivno dela ves čas. To je ideal karma-yoge; in če se temu predate, ste našli skrivnost dela.

Ampak mi moramo začeti na začetku, in opraviti z deli kakor pridejo do nas in počasi postati bolj in bolj nesebični, z dneva v dan. Moramo opraviti delo in najti motiv, ki nas žene; in v začetnih nekaj letih bomo našli, skorajda brez izjeme, da so naši motivi sebični. Ampak postopoma se bo ta sebičnost stopila preko vztrajnosti, in na koncu bo prišel čas, ko bomo zmožni delati resnično nesebično delo. Lahko upamo, da bo nekega dne, ko se prebijamo skozi poti življenja, prišel čas, ko bomo postali popolnoma nesebični; in trenutek ko to dosežemo, se bodo vse naše moči skoncentrirale in znanje, ki je naše (a je bilo do tedaj speče), se bo manifestiralo.”

Svami Vivekananda ~ Ne vlecite ideala navzdol

odlomek predavanja z naslovom Discipleship, San Francisco, 29. Marec 1900

Vsi pravijo, da je Bog Resnica, edina stvar, ki obstaja – da Duh edino je, ne materija. Vendar je stvar, ki jo iščejo pri Bogu, le redko Duh. Vedno sprašujejo po materialnih rečeh. V njihovih molitvah Duh ni ločen od materialnega. Degradacija – to je religija očitno postala. Celotna zadeva je postala slepilo; in leta tečejo in nič duhovnega ni bilo doseženo. Ampak človek bi moral hrepeneti le po eni strani, po Duhu, kajti Duh je edina resničnost. To je ideal. Če tega zdaj se morete doseči, recite: “Ne morem tega storiti; to je ideal, vem, a za enkrat mu še ne morem slediti.” Ampak vi ne naredite tega. Vi spustite religijo na svoj nivo in iščete materialno v imenu Duha. Vsi ste ateisti. Ne verjamete v nič drugega kot v čute. “Ta-in-ta je rekel to-in-to – mogoče je nekaj na tem. Naj poizkusimo in se malo pozabavajmo. Mogoče bo kakšna korist; mogoče se bo moja zlomljena noga pozdravila.”

Nesrečni so bolni ljudje; oni so veliki častilci Gospoda, ker upajo, da če bodo Njemu molili, jih bo On pozdravil. Ne da je to vse skupaj slabo – če so te molitve iskrene in če ne pozabimo, da to ni religija. Sri Krishna v (Bhagavad) Giti pravi: “Štiri tipi ljudi Me častijo: nesrečneži, iskalci materialnih stvari, izpraševalci, in poznavalci Resnice.” (7:16) Ljudje, ki so nesrečni, pristopijo k Bogu za tolažbo. Če so bolni, ga častijo, da bi ozdraveli; če zbolijo, ga častijo, da se pozdravijo: če izgubijo svoje bogastvo, ga častijo, da ga dobijo nazaj. Potem so tu drugi ljudje, ki od njega prosijo vse vrste reči, ker so polni poželenja – za ime, slavo, bogastvo, socialni položaj in tako naprej. Pravijo: “O Devica Marija, daroval ti bom, če dobim kar hočem. Če uspešno izpolniš moje prošnje, bom častil Boga in ti dal delež vsega.” Ljudje ne tako materialistični, a še vedno brez vere v Boga, čutijo nagnjenje, da Ga spoznajo. Študirajo filozofijo, berejo svete spise, poslušajo predavanja, in tako naprej. Oni so izpraševalci. Zadnja kategorija so ljudje, ki častijo Boga in ga poznajo. Vse te kategorije so dobre, ne slabe. Vse Ga častijo.

Ampak mi skušamo biti učenci (disciples). Naša edina skrb je spoznati najvišjo Resnico. Naš cilj je zelo visok. Velike besede smo si spregovorili – absolutno spoznanje in vse to. Naj hodimo (measure up) po teh besedah. Naj častimo Duha v Duhu, na temeljih Duha. Naj bodo temelji Duh, sredina Duh, vrh Duh. Nobenega sveta ne bo nikjer. Naj gre in se raztrešči – komu mar? Stojte vi na Duhu! To je cilj. Vemo, da tega še ne moramo doseči. Nič za to. Ne obupajte, in ne vlecite ideala navzdol (do not drag the ideal down). Pomembno je, da o sebi čim manj mislimo kot o telesu, o sebi kot materiji, mrtvi, prazni, brezčutni materiji; in da sebe toliko bolj vidimo kot bleščeča, nesmrtna Bitja. Bolj kot se vidite bleščeča, nesmrtna Bitja, bolj boste željni, da se popolnoma osvobodite materije, telesa, čutov. To je intenzivna želja po svobodi.