Tag Archive for 'swami vivekananda'

Dve ptici

Published on January 25, 2012 in Zakonitosti Življenja. 0 Comments Tags: , .

ali kako poteka življenje na tem svetu.

Swami Vivekananda:

Na drevesu sta dve ptici, ena na vrhu in druga odspodaj. Tista na vrhu je mirna, tiha in veličastna, potopljena v svoj lasten sijaj; tista na spodnjih vejah se hrani enkrat s sladkimi, drugič z grenkimi sadeži, skače z veje na vejo, enkrat je srečna, drugič nesrečna. Čez časa spodnja ptica ugrizne v precej bolj grenak sadež, kar v njej povzroči občutek gnusa, in pogleda navzgor ter vidi drugo ptico, veličastno, z zlatimi peresi, ki ne je ne sladkega ne grenkega sadja, ki ni niti srečna niti nesrečna, ampak mirna, Self-centered and sees nothing beyond his Self. Spodnja ptica hrepeni po tem stanju, ampak ga kmalu pozabi, in spet začne jesti sadeže. Čez nekaj časa, zopet ugrizne v nekoliko bolj grenak sadež in spet pogleda navzgor in poizkuša priti bližje zgornji ptici. Spet pozabi in čez nekaj časa pogleda navzgor, in tako znova in znova, dokler naposled vendarle ne pride zelo blizu čudoviti ptici in vidi odsev svetlobe from his plumage playing around his own body, občuti spremembo in zdi se, da se raztaplja: še bližje pride, in vse na njem se topi, in končno le razume to čudovito spremembo. Spodnja ptica je bila, tako rekoč, le na pogled otipljiva senca, odsev zgornje. Prehranjevanje s sadeži, sladkimi in grenkimi, menjavanje bridkosti in sreče, vse to je bil le jalov privid, sanje: ves ta čas je bila resnična ptica tam zgoraj, mirna in tiha, veličastna in sijajna, preko žalosti, preko potrtosti. Zgornja ptica je Bog, Gospodar tega vesolja; in spodnja ptica je človeška duša, ki se prehranjuje s sladkimi in grenkimi sadeži tega sveta. Sem ter tja pride velik udarec za dušo. Za trenutek preneha s prehranjevanjem in pogleda proti neznanemu Bogu, in oblije jo obilje svetlobe. Ugotovi, da je ta svet le senca. Vendar jo čutila zopet odvlečejo navzdol, in začne, tako kot pred tem, jesti sladke in grenke sadeže tega sveta. Zopet nastopi izjemno hud udarec, zopet postane njeno srce odprto za božansko svetlobo; tako se postopoma pomika proti Bogu, in prihaja bližje in bližje, in ugotovi, da njen stari jaz postopoma izginja. Ko pride dovolj blizu, vidi, da….

 
 

Tako pa poteka duhovno “iskanje”, ki sploh ni iskanje, ampak je zgolj neko.. Oziroma [bila bi potrebna obširnejša razlaga].. (že objavljeno):

Obstajajo nekatere velike nevarnosti. Nevarnost je, na primer, da duša učenca zamenja trenutna čustva za prava religiozna hrepenenja. To lahko vidimo pri sebi. Velikokrat v našem življenju nekdo, kogar smo ljubili, umre. Prejmemo udarec; čutimo, da nam ta svet beži iz prstov, in da hočemo nekaj višjega, da moramo biti religiozni. Čez nekaj dni, ko so se valovi polegli, smo obtičali točno tam, kjer smo bili. [mogoče stopničko višje, op. pr.] Velikokrat takšne impulze zamenjamo za resnično žejo po religiji. Ampak kolikor dolgo so ta trenutna čustva napačno razumljena, tisto nenehno, resnično hrepenenje duše po religiji ne bo prišlo, in ne bomo našli pravega učitelja duhovnosti. Zato kadar smo nagnjeni k pritoževanju, da je naše prizadevanje za resnico, katero si tako močno želimo, zaman – namesto da se pritožujemo, bi morala biti naša prva dolžnost, da pogledamo v lastno dušo in ugotovimo ali je naše hrepenenje srca resnično. Tako bomo v veliki večini primerov odkrili, da nismo pripravljeni za sprejem resnice, da ni pravega hrepenenja po duhovnosti.

 

Swami Vivekananda – Troje orodij znanja

Published on October 7, 2011 in Prevedeno. 2 Comments Tags: , , , .

Swami Vivekananda, iz knjige Jnana Yoga:

(..) Bojim se, da v tej deželi povezujete vse sorte škratarij z besedo joga. Zaradi tega naj vam najprej povem, da joga nima s tem nič opraviti. Nobena od teh jog se ne odpove razumu, nobena od njih ne zahteva, da se preslepite, ali da predate svoj razum v roke duhovnikom in podobnim. Nobena ne zahteva, da se povežete s kateremkoli nadnaravnim prinašalcem sporočila. Vsaka od njih pravi, da se držite svojega razuma, da se ga močno držite. V vseh bitjih najdemo troje orodij znanja. Prvi je instinkt, kateri je najvišje razvit v živalih; to je najnižje orodje znanja. Kaj je drugo orodje znanja? Razum. Ugotovili boste, da je najbolj razvit v človeku. Kot prvo, instinkt je pomanjkljivo orodje; za živali, je polje dejanj zelo omejeno, in znotraj teh omejitev instinkt deluje. Ko pridemo do človeka, vidimo, da se je večinoma razvil v razum. Tudi polje delovanje se je razširilo. Vendar je celo razum precej nezadosten. Razum lahko gre le malo naprej in se potem ustavi, ne more iti dlje; in če ga hočete prisiliti, je rezultat brezupna zmeda, razum sam postane nerazumski. Logika postane krožno argumentiranje. Vzemite za primer osnovo našega zaznavanja, materijo in silo. Kaj je materija? Tisto na kar deluje sila? Kaj je sila? Tisto, kar deluje na materijo. Vidite komplikacijo, čemur v logiki pravijo gugalnica (seesaw), ena ideja je odvisna od druge, in ta je odvisna od prejšnje. Najdete velikansko prepreko pred razumom, preko katere razum ne more iti; vendar nenehno čuti potrebo, da bi moral iti v območje Neskončnega. Ta svet, to vesolje, katerega naši čuti čutijo, ali o čemer naš um razmišlja, je le en atom, tako rekoč, Neskončnega, projiciran na polje zavesti; in znotraj tega omejenega, definiranega z mrežo zavesti, deluje naš razum, ne deluje preko. Zaradi tega, mora biti neko drugo orodje, ki nas popelje preko in temu orodju se reče inspiracija.

Torej instinkt, razum in inspiracija, to je troje orodij znanja (three instruments of knowledge). Instinkt pripada živalim, razum človeku, in inspiracija človeku-Bogu. Ampak v vseh človeških bitjih najdemo, v bolj ali manj razvitem stanju, semena vseh teh treh orodij znanja. Da lahko razvijemo ta orodja, morajo biti prisotna zasnova. In ne smemo pozabiti, da se eno orodje razvije iz drugega, in mu zaradi tega ne nasprotuje. Razum je tisti, ki se je razvil v inspiracijo; zaradi tega inspiracija ne nasprotuje razumu, ampak ga dopolni. Reči do katerih razum ne more, so osvetljene z inspiracijo; in te ne nasprotujejo razumu. Stari človek ne nasprotuje otroku, ampak ga dopolni. Morate pa vedeti, da obstaja velika nevarnost, da manjše orodje zamenjamo za večje. Velikokrat ljudje instinkt razumejo kot inspiracijo, in potem nastanejo te lažne trditve, da ima nekdo dar prerokovanja. Tepec ali na pol norec misli, da je zmeda v njegovih možganih inspiracija, in od ljudi pričakuje, da mu sledijo. Najbolj nasprotujoča irracionalna neumnost, ki je bila pridigana na tem svetu, je zgolj instinktivno žlubedranje (instinctive jargon) zmedenih možganov norca, kateri se hočejo predstaviti kot jezik inspiracije.

Prvi test resničnega nauka mora biti ta, da ta nauk ne nasprotuje razumu. (..)

Swami Vivekananda ~ Resnica in družba

Published on August 2, 2011 in Prevedeno. 0 Comments Tags: , , .

Odlomek iz predavanja ‘Prava narava človeka‘; London, verjetno leta 1896. Drugo poglavje knjige Jnana Yoga.

Kaj je korist, posledica, plod tega znanja? V teh dneh moramo vse meriti glede na koristnost – koliko funtov, šilingov in penijev predstavlja. Kakšno pravico ima oseba zahtevati, da resnico sodimo po merilu koristnosti ali denarja? Na primer, da ni nobene koristi, je potem manj resnična? Koristnost ni test za resnico. Vendar, v tem je največja korist. Sreča, kot vidimo, je tisto kar vsi iščejo, ampak večina jo išče v rečeh, ki so izginjajoče in niso resnične. Nihče še ni našel sreče v čutilih. Nikoli ni bilo osebe, ki bi našla srečo v čutilih ali v čutnih užitkih. Srečo je moč najti le v Duhu (Spirit). Zatorej je največja korist človeštva, da najde srečo v Duhu. Naslednje, ignoranca je velika mati vseh bridkosti, in temeljna ignoranca je, da mislimo, da Neskončno ihti in joka, da je On končen. To je temelj vse ignorance, da mi, nesmrtni, večno čisti, popolni Duh, mislimo, da smo majhne glave, da smo majhna telesa; to je mati vse sebičnosti. Ko mislim, da sem majhno telo, ga hočem obdržati, zaščititi in ohraniti lepega na račun vseh drugih teles; tedaj vi in jaz postanemo ločeni. Ko se pojavi ideja ločenosti, odpre vrata vsej zlobi in vodi v raznorazne bridkosti. To je koristnost: če bi danes majhen delež človeških bitji odmisli idejo o sebičnosti, omejenosti, majhnosti, bi jutri ta zemlja postala paradiž. Ampak s stroji in napredkom zgolj v materialnem znanju, to nikoli ne bo. Ti bodo le povečali bridkost, tako kot prilivanje olja na ogenj še bolj poveča plamen. Brez duhovnega znanja je vso materialno znanje le prilivanje olja na ogenj; v roke sebičnega človeka ste dali le še eno orodje več, da vzame kar pripada drugim, da živi na račun drugih, namesto da bi dal življenje zanje.

Je praktično? – to je drugo vprašanje. Je lahko udejanjeno v moderni družbi? Resnica se ne meni za kakršnokoli družbo, starodavno ali moderno. Družba se mora zgledovati po Resnici ali umreti. Družbe bi morale biti osnovane na resnici, resnica se ne bo prilagajala družbi. Če tako plemenite resnice, kot je nesebičnost, ne morete izvajati v družbi, potem je za človeka bolje, da se odpove družbi in gre v gozd. To je drzen človek. Obstajata dve vrsti poguma. Eden je pogum, ko se soočite s topovi, drugi je pogum duhovne prepričanosti (conviction). Cesarju, kateri je napadel Indijo, so njegovi učitelji svetovali, da naj obišče tamkajšnje modrece. Po zelo dolgem iskanju, je naposled le našel enega, ki je sedel na kupu kamenja (block of stone). Cesar je malo govoril z njim, in postal zelo navdušen nad njegovo modrostjo. Modreca je vprašal, če bi šel z njim v njegovo deželo. “Ne,” je rekel modrec, “sem zelo zadovoljen s tem mojim gozdom.” Cesar je rekel: “Dal ti bom denar, položaj, bogastvo, jaz sem Cesar sveta.” “Ne,” je odvrnil modrec, “za takšne reči mi ni mar.” Cesar je odvrnil, “če ne greš, te bom ubil.” Mož se je vedro nasmejal in rekel: “To je najbolj neumna reč, kar si jih rekel, Cesar. Mene ne moreš ubiti. Mene sonce ne more posušiti, ogenj ne more opeči, meč ne more ubiti, kajti jaz se nisem rodil, niti ne bom umrl, jaz večno živim, sem vsemogočni, vseprisotni Duh.” To je duhovna drznost, medtem ko je tisto prejšnje pogum leva ali tigra. V Mutiniju, leta 1957, je bil Swami, zelo plemenita duša, katerega je Mohamedski upornik huje zabodel. Hindujski uporniki so tega človeka ujeli in pripeljali k Swamiju, da ga ubije. Ampak Swami je mirno pogledal in rekel, “moji bratje, thou art He, ta je On!” in izdihnil. To je še en primer. Kaj je dobrega, ko govorite o moči vaših mišic, o nadvladi vaših zahodnih institucij, če ne morete izraziti Resnice znotraj vaše družbe, če ne morete zgraditi družbe, katera bi ustrezala najvišji Resnici. Kaj je dobrega, ko se bahate o vaši imenitnosti in veličini, če vstanete (stand up) in rečete, “takšen pogum ni praktičen.” Res ni nič praktičnega razen funtov, šilingov in penijev? Če je temu tako, čemu se bahate s svojo družbo? Največja je tista družba, kjer najvišje resnice postanejo praktične; to je moje mnenje. In če družba ni primerna za najvišjo resnico, jo takšno naredite. Prej ko boste to storili, bolje bo. Dvignite se, možje in žene, v tem duhu, drznite si verjeti v Resnico, drznite si udejanjati to Resnico! Svet potrebuje nekaj sto takšnih mož in žena. Vadite to drznost, katera si upa spoznati Resnico, ki si upa pokazati Resnico v življenju, ki ne poklekne pred smrtjo, ne, celo sprejme smrt, človeku da vedeti, da je Duhovno bitje, in da ga v vsem vesolju nič ne more ubiti. Potem boste svobodni. Potem boste spoznali svojo pravo Dušo. “O Atmanu je potrebno najprej poslušati, potem premišljevati, in nato o njem meditirati.”

 

O družbi še krajši odlomek iz predavanja ‘Potreba po religiji’

Utilitaristične (utilitarizem (sskj): “filozofski nazor, po katerem je osnova in merilo človekovega delovanja, moralnega vrednotenja korist”, op. pr.) norme ne morejo razložiti odnosa etike do ljudi. Prvo, nobenega etičnega zakona ne moremo izpeljati iz predpostavke koristnosti. Brez sprejetja nadnaravnega, kot temu pravijo, ali zaznavanju nadzavestnega (superconscious), kot rad to imenujem, ne more biti etike. Če ne strmimo po Neskončnem, ne moremo imeti ideala. Vsak sistem, ki hoče ljudi zvleči v svoje družbene omejitve, človeštvu ni zmožen razložiti etičnih zakonov. Utilitarist se hoče odpovedati iskanju Neskončnega, poseganju po Nadčutnem, kot nepraktično in absurdno, a v isti sapi od nas zahteva, da se držimo etike in delamo družbeno koristna dela. Čemu bi morali delati dobro? Delati dobro je drugotnega pomena. Moramo imeti ideal. Etika sama po sebi ni cilj, ampak je način kako priti do cilja. Če nimamo cilja, čemu rabimo etiko? Čemu bi moral biti dober do drugih, namesto da bi jim škodoval? Če je sreča cilj človeštva, čemu ne bi sebe naredil srečnega in druge nesrečne? Kaj mi to preprečuje? [čutna užitki pravijo "jaz, jaz", etika zahteva, da služimo drugim; op. pr.] Kot drugo, podlaga za koristnost je preozka. Vse trenutni socialne oblike in metode izhajajo iz družbe takšne kot obstaja, ampak kakšno pravico ima utilitarist predvidevati, da je družba večna? Družba ni obstajala pred leti, in verjetno ne bo obstajala v prihodnje. Najverjetneje je, da je ena od minljivih stopenj preko katere gremo k večji evoluciji, in vsakršni zakon, ki je zgolj produkt družbe, ne more biti večen. (..)

 

Swami Vivekananda ~ Dve poti

Published on July 31, 2011 in Prevedeno. 0 Comments Tags: , , , .

“Vstopite skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo in veliko jih hodi po njej. Kako ozka so vrata in tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.” ~Mt 7:13-14
 

Odlomek iz predavanja ‘Maya in svoboda‘; London, 22. oktober, 1896.

swami vivekanandaNa en ali drug način, smo vsi v tem. Je najbolj težavno in zamotano stanje reči, katerega moramo razumeti. To so poučevali v vsaki državi, vsepovsod učili, ampak le redki so v to verjeli, kajti dokler sami tega ne izkusimo, ne moremo verjeti. Kaj nakazuje? Nekaj zelo strašnega. Vse je obsojeno na propad. Čas, maščevalec vsega pride in nič ne ostane. Pogoltne svetnike in grešnike, kralje in kmete, lepe in grde; nič ne pusti. Vse hiti k cilju, k uničenju. Naše znanje, umetnosti, naša znanost, vse hiti naproti temu. Nihče ne more zajeziti valovanja, tega nihče ne more zadržati niti za eno samo minuto. Lahko skušamo pozabiti, na enak način kot oseba v mestu, v katerem je izbruhnila kuga, ustvari pozabo s pitjem, plesanjem in ostalimi jalovimi poizkusi, in tako postane paralizirana. Poizkušamo pozabiti, poizkušamo se preslepiti z vsemi možnimi čutnimi užitki. In to je Maya [1].

Dva načina sta bila predlagana. En način je, kot vsi vemo, zelo pogost, in ta je: “Je že res, ampak ne mislite na to. ‘Veselite se, dokler sije sonce’, kot pravi pesnik. Vse to je res, to je dejstvo, ampak ne menite se za to. Polastite se nekaj užitkov, katere lahko, naredite nekaj malega, kar lahko, ne glejte na temno stran slike, ampak vedno proti upajočemu, proti pozitivni strani.” Nekaj resnice je na tem, ampak je tudi nevarnost. Resnica je ta, da je to zelo dobra motivacijska moč. Upanje in pozitivni ideal sta zelo dobri motivacijski moči za naše življenje, ampak v tem obstaja določena nevarnost. Nevarnost je, da se v obupu odpovemo boju. Takšna je usoda tistih, ki pridigajo, “vzemite svet takšen kot je; usedite se čim bolj mirno in čim bolj udobno kot lahko, in bodite zadovoljni z vsemi temi bridkostmi. Ko prejmete udarce, recite, da niso udarci ampak so rože; in ko vas kot sužnje preganjajo naokoli, recite, da ste svobodni. Dan in noč pripovedujte svoji duši in drugim laži, kajti to je edini način, da živite srečno.” To se imenuje praktična modrost, in nikoli ni bila bolj razširjena kot v devetnajstem stoletju; kajti nikoli prej nismo prejeli močnejših udarcev kot v sedanje času, konkurenca ni bila nikoli tako huda, človek ni bil nikoli tako krut do sočloveka, in zaradi tega mora biti ponujena takšna tolažba. Na najmočnejši način se je uveljavila v sedanjem času; ampak propade, in vedno mora propasti. Gnilobe ne moremo prikriti z rožami, to je nemogoče. Ne bi dolgo pomagalo; kajti kmalu bi rože ovenele, in gniloba bi bila slabša kot kdajkoli pred tem. Tako je tudi z našim življenjem. Lahko poizkušamo prekriti stare in gnojne rane z zlato tkanino, ampak prišel bo dan, ko bo zlata tkanina odstranjena in vsa umazanija bo razkrita.

Ni torej nobenega upanja? Res je, da smo vsi sužnji Maye, rodimo se v Mayi, in živimo v Mayi. Ali ni nobenega izhoda, nobenega upanja? Da smo vsi nesrečni, da je ta svet v resnici zapor, da še celo tako imenovana ‘trailing beauty’ ni nič drugega kot zapor, in da sta celo naš um in intelekt zapor, vse to je znano že veke in veke. Nikoli ni bilo človeka, nikoli ni bilo človeške duše, ki ni tega na trenutke čutila, četudi pravi drugače. In starejši ljudje to najbolj občutijo, kajti v njih so nakopičene izkušnje celotnega življenja, kajti njih narava ne prevara zlahka. Ali ni nobenega izhoda? Ugotovimo, da z vsem tem, s tem strašnim dejstvom pred nami, sredi žalosti in trpljenja, celo v tem svetu, kjer sta življenje in smrt sinonimna, celo tukaj je še vedno majhen glasek, ki odmeva skozi vse veke, skozi vsako državo in vsako srce. “Ta moja Maya je božanska, zgrajena iz različnih kvalitet, in zelo težko jo je prečkati. Vendar tisti, ki pridejo k Meni, prečkajo reko življenja.” [Bhagavad-gita 7.14] “Pridite k Meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in Jaz vam bom dal počitek.” [Matej 11:28] To je glas, ki nas vodi naprej. Človek ga sliši, in ga je slišal skozi vse veke. Ljudje zaslišijo ta glas, ko se zdi, da je vse ostalo izgubljeno, in da je upanje pošlo; ko je človekova odvisnost od njegove lastne moči poražena, in se zdi, da je vse izpolzelo iz rok, in da je življenje brezupna ruševina. Tedaj zasliši glas. To se imenuje religija [2].

Na eni strani, torej, je drzna trditev, da je vse to neumnost, da je vse to Maya, ampak skupaj s tem je najbolj upajoča izjava, da je izhod iz te Maye. Na eni strani nam praktični ljudje rečejo: “Ne belite si glave s takimi neumnostmi kot sta religija in metafizika. Živite tukaj; to je res zelo slab svet, ampak naredite najboljše iz njega kar lahko.” Kar pomeni, če povemo brez olepšav: živite hinavsko življenje, polno laži, življenje nenehnih prevar, in prikrijte vse žalosti kakor najbolje znate. Zakrpajte spet in spet, dokler ni vse izgubljeno in ste tudi vi sami le ena velika krparija. Temu se reče praktično življenje. Tisti, ki so zadovoljni s tem krpajočim življenjem, ne bodo nikoli prišli k religiji. Religija se začne z velikanskim nezadovoljstvom glede sedanjega stanja reči, z našim življenjem, sovraštvom, velikanskim sovraštvom do praktičnega načina življenja, in neskončnim gnusom zaradi laži in prevar. Le tisti je lahko religiozen, ki si tako kot Buda nekoč pod figovim drevesom (bo-tree oz. ficus religiosa) upa reči, ko se je ta ideja praktičnosti pojavila pred njim, in je videl vso njeno neumnost, a vendar ni mogel najti izhoda. Ko je prišla nanj skušnjava, da se odpove iskanju resnice, in gre nazaj v svet, živi staro življenje laži, imenuje reči z napačnimi imenom, sebi in vsem ostalim nenehno pripoveduje laži, je on, velikan, to porazil in rekel: “Smrt je boljša kot to vegetativno ignorantsko življenje; boljše je umreti na bojišču, kot živeti življenje poraženca.” To je osnova religije. Ko človek zavzame takšno stališče, je na poti da odkrije resnico, je na poti do Boga. Ta odločnost mora biti prvi impulz na poti k religioznosti. Sam zase si bom utrl pot. Spoznal bom resnico ali v tem prizadevanju umrl. Kajti na tej strani ni ničesar, vse je pošlo, izgineva vsak dan. Lepa, upajoča, mlada oseba danes, je veteran jutri. Upanja in užitki bodo umrli kot cvetovi z jutrišnjim mrazom. To je na eni strani; na drugi strani so veliki čari zmage, zmagoslavje nad vsemi boleznimi življenja, zmagoslavje nad življenjem samim, zmaga vesolja. Na tej strani človek lahko stoji. Torej tisti, ki se upajo bojevati za zmago, za resnico, za religijo, so na pravi poti; in to poučujejo Vede [ter ostali sveti spisi, op. pr.]. Ne obupujte; pot je zelo težka, kot da bi hodili po robu britve; vendar ne obupujte, dvignite se, prebudite se, in najdite ideal, najdite cilj.

 
——————–
Tole bi lahko bil tudi moj manifest; všeč mi je ta racionalizacija ‘duhovne poti’/religije, ta vpogled v običajen način življenja,.. In to potrebujemo, prizemljeno duhovnost, duhovnost, ki je sposobna živeti resnico in če je potrebno, jo pred vsakomur zagovarjati v njemu razumljivem jeziku in z najimenitnejšimi argumenti..
 

Opombe:
[1] [ne zgolj iluzija, ampak "preprosta trditev o dejstvih - kaj smo in kaj vidimo okoli sebe" (iz predavanja "Maya in iluzija"]
[2] [religija v pravem pomenu besede, preko vsakršnih institucij]
zadnji popravek: 07. avgust, 2011

 

O fanatikih

Published on April 29, 2011 in Prevedeno. 1 Comment Tags: , , .

Swami Vivekananda:

vivekananda-Jaipur(probably)-1891-2

Torej smo videli, da je družba zgrajena preko svobode; in tu imamo dva sklopa mnenj, enega materialističnega in obtožujočega, in drugega, pozitivnega in konstruktivnega. Zelo interesantno je dejstvo, da ju boste našli v vsaki družbi. Recimo, da je zlo v družbi, takoj boste našli eno skupino, ki se bo dvignila in obtožila zlo na maščevalen način, kar se včasih sprevrže v fanatizem. Fanatiki so v vsaki družbi, in ženske se pogosto priključijo tem izbruhom, zaradi njihove impulzivne narave. Vsak fanatik, ki se dvigne in nekaj obtoži, lahko izvleče naslednje. Zelo lahko je nekaj uničiti; blaznež lahko uniči karkoli hoče, ampak težko bo kaj ustvaril. Ti fanatiki lahko naredijo kaj dobrega, glede na to, koliko luči imajo, ampak v resnici naredijo veliko več škode. Kajti socialne institucije niso narejene v enem dnevu, in če jih hočete spremeniti, potem morate odstraniti vzrok. Predpostavimo, da je tam zlo; obtoževanje ga ne bo odstranilo, dela se morate lotiti pri koreninah. Najprej najdite vzrok, potem ga odstranite, in tudi posledice bodo odstranjene. Sam izbruh ne bo proizvedel nobenega učinka; pravzaprav proizvede veliko nesreče.

Obstajajo še drugi, kateri so imeli simpatijo v svojih srcih in ki so razumeli, da se moramo poglobiti v vzrok, ti so bili veliki svetniki. Eno dejstvo si morate zapomniti, da so vsi veliki učitelji tega sveta izjavili, da niso prišli uničit ampak dopolnit. Velikokrat to ni bilo pravilno razumljeno; njihovo prizanašanje (forbearance) je bilo smatrano za prezira vredno, v primerjavi z obstoječimi prepričanji. Celo sedaj slišite, da so bili te veliki preroki in učitelji precej bojazljivi in si niso upali povedati ali reči, kar so mislili, da je prav; ampak temu ni bilo tako. Fanatiki malo razumejo o neskončni moči ljubezni v srcih velikih modrecev, kateri so gledali na prebivalce tega sveta kot na svoje otroke. Ti so bili resnični očetje, resnični bogovi, napolnjeni z neskončno simpatijo in potrpljenjem do vsakogar; bili so pripravljeni nositi in prenašati (to bear and forebear). Vedeli so, kako mora človeška družba rasti, in so s potrpežljivostjo, počasi in z gotovostjo uporabljali svoja zdravila, ne z ožigosanjem in zastraševanjem ljudi, ampak so jih nežno in prijazno vodili navzgor korak za korakom. (…)

še odlomek iz knjige Karma Yoga (to sem sicer že objavil):

Najprej se moramo naučiti delati brez navezanosti, potem ne bomo fanatiki. Če ne bi bilo fanatizma v tem svetu, bi bilo veliko več napredka, kot ga je sedaj. Napačno je misliti, da lahko fanatizem pomaga k napredku v svetu. Nasprotno je res, je zaviralni element, ustvarja sovraštvo in jezo, povzroča, da se ljudje bojujejo med seboj in jih naredi nesočutne (unsympathetic). Mislimo, da karkoli imamo ali naredimo je najboljše na svetu, in kar ne naredimo ali česar nimamo, nima vrednosti. Zato se vedno spomnite primerjave s kodrastim pasjim repom, kadarkoli boste hoteli biti fanatični. Ko se boste izognili fanatizmu, potem boste delali dobro. Človek trezne glave, miren človek dobre presoje in hladnih živcev, velikega sočustvovanja in ljubezni, je tisti, ki dela dobro delo in tako dela dobro tudi sebi. Fanatik je nespameten in nima sočutja, on nikoli ne more poravnati sveta, niti sam ne more postati čist in popoln.

 

——————-
Fanatizem, ne navdušenje, navdušenje ni škodljivo.. Fanatik je nekdo, ki pobere idejo, jo uporablja dan ali dva, na hitro se mu smiselna, in že hoče prisiliti cel svet, da sprejme to idejo. Če jo ne sprejme, je pripravljen uporabiti takšne in drugačne manipulativne prijeme. Hoče širiti mir po svetu, a hkrati sam v sebi nima miru. Organizacije podobno; širijo sporočilo “miru”, a znotraj takšne organizacije niso odnosi čisto nič drugačni kot kjerkoli drugje..

Vem, težka je ta naloga (prinesti mir v svet preko Miru v lastnem srcu), zelo težka.. A kljub vsemu, potrebno se jo bo lotiti z vso resnostjo – druge poti žal ni…
 

Predanost eni ideji in distrakcije

Published on April 17, 2011 in Prevedeno. 0 Comments Tags: , , , , , , .

Swami Vivekananda; ‘Raja Yoga’, Pratyahara in dharana

vivekananda-belur_math-1899-jun19-4

(…) Odpovejte se vsem argumentacijam in drugim distrakcijam. Je sploh kaj v suhem, intelektualnem žlobudranju? Takšno početje zgolj vrže um iz ravnotežja in ga zmoti. Stvari subtilnejšega nivoja morajo biti realizirane. Bo govorjenje to naredilo? Odpovejte se takšnemu nekoristnemu govorjenju. Berite le tiste knjige, katere so napisali avtorji z duhovnimi izkušnjami.

Bodite kot školjka/indijska bisernica (pearl-oyster). V Indiji je lepa zgodba, ki pravi, da če dežuje, ko je zvezda Swati (Arcturus) v ascendentu, in kapljica tega dežja pade v školjko, kapljica postane biser. Školjke to vedo; zato pridejo na površje, ko se zvezda pojavi in čakajo, da bi ujele predragoceno kapljico. Ko kapljica pade vanje, se školjke hitro zapro in se potope na dno oceana in tam potrpežljivo razvijajo kapljice v bisere. Vi bi morali biti takšni. Najprej poslušajte, potem razumite, in naposled, pustite vse distrakcije, zaprite svoj um pred zunanjimi vplivi in se predajte razvijanju resnice znotraj sebe. Obstaja nevarnost, da zapravite svojo energijo, če vzamete idejo le zaradi njene novosti in jo potem opustite, ker ste našli novejšo. Vzemite eno stvar in ji sledite, pridite do konca; in če niste prišli do konca, se ji ne odpovejte. Tisti, ki lahko postane obseden z idejo, le on vidi luč. Tisti, ki le vzamejo košček tu in košček tam, ne bodo nikoli ničesar dosegli. Lahko požgečkajo svoje svoje živčne končiče za trenutek, ampak tu se bo končalo. Ostali bodo sužnji narave in nikoli ne bodo presegli svojih čutil.

Tisti, ki hoče biti yogi, se mora odpovedati, enkrat za vselej, preizkušanju idej. Vzemite eno idejo; naj postane ta ideja vaše življenje. Razmišljajte o njej, sanjajte o njej, živite na podlagi te ideje. Vaši možgani, mišice, živci, vsak del telesa, naj bo napolnjen s to idejo, in pustite vse ostale ideje pri miru. To je pot do uspeha in to je način, preko katerega so zrasli duhovni gigantje. Ostali so le govoreči stroji (talking-machines). Če res hočemo biti blagoslovljeni in blagosloviti druge, moramo iti globlje.

Prvi korak je, da ne vznemirjate uma, da se ne družite z osebami, kateri imajo moteče ideje. Vsi veste; določene osebe, določena mesta, določena hrana, vas bo vznemirila. Izogibajte se jim; in tisti, ki hočejo spoznati najvišje, se morajo izogniti vsakršni družbi; dobri ali slabi. Trdno vadite; ali živite ali umrete, ni pomembno. Morate se poglobiti in delati, brez da razmišljate o rezultatu. Če ste dovolj pogumni, boste čez šest mesecev popolni yogi. Ampak tisti, ki vzamejo le majhen košček in vzamejo malo od vsega, takšni ne naredijo nobenega napredka. Nobene vrednosti nima zgolj hoditi na predavanja. Tisti, ki so polni tamasa, nevedni in otopeli – tisti, katerih um se nikoli ne oprijemlje kakšne ideje, ki le strmijo po tem, da jih nekaj vznemiri – za njih sta religija in filozofija zgolj objekt zabave. Ti so nestanovitni. Slišijo govor, zdi se jim dober, in potem gredo domov in pozabijo vse skupaj. Če hočete uspeti, rabite velikansko vztrajnost, velikansko voljo. “Spil bom ocean”, pravi vztrajna duša, “in gore se bodo tresle”. Imejte takšno energijo, takšno vrste voljo, delajte trdno, in dosegli boste cilj.

 

in malo naprej, poglavje ‘Concentration: It’s practice‘; komentar na 1. Patanjalijevo sutro, 2. poglavja:

Kaj je mišljeno s “študijem”? Ne študij novel ali zgodbic, ampak študij tistih del, katera učijo osvoboditev duše. Ampak spet, ta študij ne pomeni polemičnega študija. Yogi naj bi končal svoje obdobje prerekanja. Imel je dovolj tega in je postal zadovoljen. On študira le zaradi tega, da okrepi svoje ugotovitve (convictions). ‘Vada’ in ’siddhanta’ sta dve vrsti duhovnega znanja: ‘vada’, dokazno (argumentative), in ’siddhanta’, dokončno (decisive). Ko je človek popolnoma neveden, vzame prvega od teh, in se prepira, bojuje in razglablja za in proti; in ko je s tem zaključil, vzame ’siddhanto’, dokončno, in prispe do zaključka. Če zgolj prispete do zaključka ne bo zadostovalo. To mora biti realizirano. Knjig je neskončno po številu, in čas je kratek; zaradi tega je skrivnost znanja v tem, da vzamete le poglavitno. Vzemite kar je bistveno in poizkušajte po tem živeti. Obstaja stara Indijska legenda, da če postavite skodelico mleka in vode pred ‘raja-hamsa’, laboda, bo spil vso mleko in pustil vodo. Na ta način bi morali vzeti to, kar je vrednega v znanju in pustiti nesnago. Intelektualna gimnastika je sprva potrebna; ne smemo iti slepo v karkoli. Ampak yogi je prešel to vrsto argumentiranja in je prišel do zaključka, ki je nepremičen, kot skala. Edina stvar, ki jo sedaj išče je to, da okrepi ta zaključek. Ne prepirajte se, pravi, če vas kdo sili v prerekanje, bodite tiho. Ne vpletajte se v vsakršno debato, kajti prerekanje le vznemirja um. Edini namen debatiranja je treniranje uma. Ko je to doseženo, kakšen je namen, če ga še naprej vznemirjamo? Razum je omejeno orodje in nam lahko da le znanje, ki je omejeno s čutili. Yogi hoče iti preko čutil, zaradi tega mu intelekt ni v pomoč. O tem je prepričan in zaradi tega se ne pregovarja. Vsako pregovarjanja vrže njegov um iz ravnotežja, ustvari nemir v ‘chitta’; in vznemirjenje je izguba (drawback). Argumentiranje in razpravljanje sta le predhodni stopnji; so stvari preko tega. Celotno življenje ni namenjeno šolskim prepirom (schoolboy fights) in debatnim krožkom (debating societies).

 

Največji ljudje tega sveta

Published on April 15, 2011 in Prevedeno. 0 Comments Tags: , , , .

In ljudje mislijo, da bodo s svojo aktivnostjo in hitenjem – brez trdnih osnov – kaj bistvenega pripomogli…
 

Swami Vivekananda, Karma Yoga, Svoboda (ta knjiga je po novem prevedena v slovenščino)

vivekananda-kashmir-1897-group-crop (…) Nič prej ko naredimo dobro delo, že si zaželimo zaslug. Nič prej ko podarimo denar v dobrodelne namene, že hočemo videti svoje ime v časopisih. Bridkost/beda mora priti kot posledica takšnih želja.

Najimenitnejši ljudje tega sveta so zapustili ta svet nepoznani. Bude in Kristuse, katere poznamo, so le drugorazredni heroji v primerjavi z najimenitnejšimi ljudmi, o katerih svet nič ne ve. Na stotine teh ljudi je živelo v vsaki deželi in so tiho delovali. Tiho so živeli in tiho so odšli s tega sveta; in čez čas so njihove misli našle izraz v Budi in Kristusu, in preko teh so postale znane nam vsem. Največji ljudje ne iščejo zaslug ali slave za svoje znanje. Oni prepustijo svoje ideje svetu; nobenih zaslug si ne jemljejo in ne ustanavljajo šol ali sistemov v svojem imenu. Njihova celotna narava se skrije pred temi stvarmi. Oni so popolni satviki, ki nikoli ne morejo ničesar vznemiriti, ampak vse stopijo s svojo ljubeznijo. Videl sem enega takšnega Yogija (Pavhari Baba), kateri živi v votlini v Indiji. On je eden najbolj čudovitih mož, kar sem jih kdaj videl. Tako popolnoma je izgubil občutek lastne individualnosti, da lahko rečemo, da je človek v njem odšel; za seboj je pustil le oprijemljiv občutek božanskega. Če žival ugrizne njegovo roko, je pripravljen dati tudi drugo roko, seveda, če Gospod tako veli. Vse kar pride k njemu je od Boga. Sam se ne kaže ljudem, a vendar je prikaz ljubezni in resnice in dišečih idej.

Naslednji na seznamu so ljudje z malo več rajas-a ali aktivnosti, z bojevito naravo, kateri vzamejo idejo popolnih in jo predstavijo svetu. Največji ljudje tiho zberejo resnico in plemenite ideje in drugi – Buda in Kristus – gredo od kraja do kraja in jih razlagajo in uresničujejo. V življenju Gautama Bude opazimo, da neprestano ponavlja, da je on petindvajseti Buda. Štiriindvajst Bud pred njim je bilo neznanih, čeprav je ta Buda verjetno gradil na njihovih temeljih. Največji ljudje so mirni, molčeči in nepoznani. To so ljudje, ki resnično poznajo moč misli; vedo, da četudi gredo v votlino in zaprejo vrata in imajo v umu zgolj pet misli in potem odidejo s tega sveta, da bo teh pet njihovih misli živelo skozi vso večnost. Resnično, takšne misli bodo prodrle čez gore, preko oceanov in prepotovale svet. Vstopile bodo v človeška srca in možgane in dvignila može in žene, kateri jih bodo uporabili v dobro človeštva. Ti satvični ljudje so preblizu Gospodu, da bi bili aktivni in se borili, da bi delovali, se trudili, govorili in delali dobro; kot pravijo, tu na zemlji in za človeštvo.

Aktivni delavci, čeprav dobrosrčni, imajo še vedno nekaj nevednosti v sebi. Ko ima naša narava še nekaj ostankov, takrat lahko delamo. V naravi dela je, da je narejeno z motivom in navezanostjo. V prisotnosti ‘ever active Providence’, katera opazi celo padec vrabca, kako lahko človek pripiše kaj pomembnosti svojemu delu? Ali ne bi bilo to bogokletno, ko vemo, da On poskrbi za vsako najmanjšo stvar na tem svetu? Moramo stati v čudenju pred njim in reči, “naj se zgodi Tvoja volja”. Največji ljudje ne morejo delovati, kajti v njih ni navezanosti. Njihova celotna duša je odšla v Duha (Self), in tisti, kateri imajo svoje želje v Duhu, ki so večno poistoveteni z Duhom, za njih ni nobenega dela. Takšni so največji v človeštvu; ampak razen njim, mora vsakdo delati. Ko delamo, ne smemo misliti, da lahko pripomoremo k najmanjši stvari v tem vesolju. Ne moremo. Le sebi lahko pomagamo v tej gimnaziji sveta. To je pravi odnos do dela. Če delamo na ta način, če se spomnimo, da je to privilegij, ki nam je bil dan, ne bomo nikoli na nič navezani. Milijoni kot ste vi in jaz mislijo, da smo veliki ljudje tega sveta; ampak vsi umremo, in v petih minutah nas svet pozabi. Ampak življenje Boga je neskončno. “Le kdo bi lahko živel en sam trenutek, en sam trenutek dihal, če ta vsemogočni noče, da bi temu bilo tako?” On je ‘ever active Providence’. Vsa moč je znotraj Njega in v Njegovi oblasti. Na Njegov ukaz piha veter, sonce sije, zemlja živi. On je vse v vsem; On je vse in v vsem. Lahko Ga le častimo. Odpovejte se sadovom svojega dela. Delajte dobro zgolj zaradi dobrega, šele tedaj bomo preko nenavezanosti postali popolni. Spone srca se bodo tako pretrgale in okusili bomo popolno svobodo. Ta svoboda je cilj joge dela (Karma Yoge).

 

Jezus je odšel s tega sveta pri 33ih, Ramakrishna pri 50ih, Vivekananda pri 39ih, sveti Frančišek Asiški pri 44ih,.. Torej verjetno bo že držalo, da ima aktivnost na tem svetu svojo ceno – še posebno velja za tiste, ki so pretočni za Resnico, kateri “odjemljejo grehe sveta”. In v nekaj letih življenja so dosegli toliko, kot večina ne bi dosegla v nekaj sto ali tisoč letih – posvetno/mehanično/materialistično gledano. Velja pa tudi to, da je dolžina življenja v telesu nepomembna; pomembno je to, da izpolnimo svoje Poslanstvo, da izpolnjujemo Božjo Voljo; zgolj to…
 

Tat Tvam Asi

Published on April 8, 2011 in Prevedeno. 0 Comments Tags: , , .

“Ti si To.” Že res, že res, vendar to je potrebno dejansko spoznati in udejanjiti…
 

Swami Vivekananda, iz knjige Raja Yoga

vivekananda-colombo-1897

bog in demon sta se napotila k velikemu mojstru, da se naučita o Absolutnemu (Self). Z mojstrom sta se zelo dolgo časa učila. Naposled jima mojster reče: “vidva sta to Bitje (Being), katerega iščeta”. Oba sta mislila, da sta njuni telesi to Absolutno. Precej zadovoljna sta šla vsak k svojim ljudem in rekla, “naučila sva se vse, kar se je bilo potrebno naučiti: jejte, pijte, in bodite veseli; mi smo Absolutno; nič ni večjega od nas.” Demon je bil po svoji naravi neveden (ignorant), zamegljen; zaradi tega se ni nikoli spraševal in raziskoval kaj dlje, in je bil popolnoma pomirjen z mislijo, da je on Bog in da je z Absolutnim mišljeno telo.

bog je imel čistejšo naravo. Najprej je storil napako in razmišljal takole: “jaz sem to telo, jaz sem Brahman: torej naj skrbim za telo, da bo močno in zdravo, in lepo oblečeno, in nudil mu bom vse vrste užitkov.” Ampak kmalu je spoznal, da telo ni moglo biti to, kar je imel mojster, njun učitelj, v mislih; mora obstajati nekaj višjega. Tako je šel nazaj in rekel: “Gospod, ste me naučili, da je to telo Absolutno? Če je temu tako, vidim, da vsa telesa umrejo, ampak Absolutno ne more umreti.” Modrec je odgovoril: “Sam razišči; ‘ti si To’. (Tat Tvam Asi)” Potem je bog mislil, da so vitalne sile, katere upravljajo s telesom, da je to tisto, kar naj bi bilo Absolutno. Ampak čez nekaj časa je ugotovil, da ko je jedel, so bile te vitalne sile močne, če se je pa stradal, so bile te sile šibke. bog je šel nazaj k mojstru in dejal, “Gospod, mislite, da so vitalne sile telesa Absolutno?” Modrec je odvrnil, “sam razišči; ‘ti si To’.” Bog je še enkrat več odšel domov; mislil je, da je mogoče um Absolutno. Ampak kmalu je ugotovil, da so njegove misli izredno raznolike; enkrat dobre, drugič slabe. Um je preveč spremenljiv, da bi bil Absolutno. Šel je nazaj k modrecu in rekel: “Gospod, ste mislili, da je um Absolutno. Ste to imeli v mislih?” “Ne,” je odvrnil modrec, “‘ti si To’; sam razišči.” bog je odšel domov in končno našel resnični Jaz, preko vseh misli; tistega brez rojstva ali smrti, katerega meč ne more prebosti ali ogenj zažgati, katerega zrak ne more posušiti ali voda zmočiti, brez začetka in brez konca, nepremičnega, neotipljivega, vsevednega, vsemogočnega. Ni niti telo niti um, ampak je preko obeh. Tako je bog končno našel pravo resnico; ampak ubogi demon, zahvaljujoč svoji zatrepanosti v telo, resnice ni spoznal.

Ta svet ima precej teh demonskih sil, vendar je tudi nekaj bogov. Če se nekdo odloči, da bo učil kako povečati čutne užitke, bo našel množico, ki ga bo poslušala. Če se pa nekdo odloči za najvišji cilj, bo našel malo poslušalcev. Zelo malo jih ima moč da se oprime najvišjega, še manj jih ima vztrajnost/stanovitnost, da ga dosežejo. Ampak nekaj je takšnih, ki vedo, da tudi če bi lahko telo živelo tisoč let, bi bil na koncu rezultat enak. Sile, ki telo držijo skupaj prenehajo delovati, in telo mora propasti. Ni se še rodil človek, ki bi lahko preprečil njegovemu telesu, da se spreminja. Telo je podvrženo seriji sprememb. “Tako kot v reki, ko se količina vode spreminja vsak trenutek; novo vodovje prihaja, ampak zavzame podobno obliko, tako je s tem telesom.” Vendar moramo telo vzdrževati, da bo močno in zdravo. Je najboljše orodje, kar ga imamo.

Človeško telo je najimenitnejše telo v vesolju, človek najimenitnejše bitje. Človek je višje od vseh živali, in višje od angelov; nihče ni višje od človeka..

 

Sri Ramakrishna, Kathamrita

“Ti si Gospod in jaz sem Tvoj služabnik.” To je zelo dober odnos. Toliko časa, dokler imate svoje telo za resnično, toliko časa imate občutek ločenosti; ‘jaz’ in ‘Ti’. V tem primeru je odnos ‘jaz sem služabnik Gospoda’ pravilen odnos. Percepcija ‘Jaz sem On’ ni prava.