Tag Archive for 'trpljenje'

Kaj pomeni večni pekel, večno trpljenje?

Večinoma sprejeta predstava povprečnega kristjana je ta (čeprav po hitrem pregledu biblije nisem našel nič – bom vesel razlage), da živiš to eno življenje, ki odloča o tem, kje boš preživel vso nadaljnjo večnost: v peklu (trpljenje), vicah ali morda v nebesih.

Budisti imajo na drugi strani podoben koncept, s to razliko, da je pri njih v veljavi reinkarnacija (za katero je veliko dokazov). Živiš to življenje in če nisi “dovolj dobro opravil naloge,” se ponovno rodiš v življenje na Zemlji. Za budiste pa velja DUKKHA, prva od štirih plemenitih resnic, ki pravi, da je življenje (podvrženo) trpljenju – to lahko enačimo z izvirnim grehom pri krščanstvu (rodimo se v svet, ki je že podvržen neki “začetni napaki”).

Če nisi dovolj dobro opravil naloge v tem življenju, ki pomeni oz. je podvrženo trpljenju, si obsojen na ponovno rojstvo na tem planetu, ker pa je življenje podvrženo trpljenju, si na ta način prisiljen živeti v večnem trpljenju (z občasnimi prebliski užitkov) – vse dokler nisi odrešen po krščanskem nauku oz. ne dosežeš konca trpljenja po budistično.

V budizmu imaš torej priložnost, da morda v naslednjem življenju dosežeš konec trpljenja, pri krščanstvu pa je ta nauk malo po svoje interpretiran, vendar v svojem bistvu govorita oba o popolnoma enaki zadevi. Če še drugače povem, “večni pekel” po budistično pomeni večno reinkarniranje v trpeče življenje na Zemlji. To je torej eden ob pokazateljev, da se religije razlikujejo le na površju, v svojem bistvu so pa enake – ene bolj, druge manj.
 

Če razvijem to razmišljanje še naprej, je tolažba, da se bom spet naslednje življenje rodil, podoživel enako trpljenje kot ga živim sedaj in imel priložnost, da dosežem konec trpljenja, dokaj slaba tolažba – v praksi nič drugačna od večnega pekla, ki generira le malo več strahu.

Meni mora biti to trpljenje, ki sem ga doživljal in ga še doživljam sedaj, toliko “odveč” (ne glede na to, da so se nekateri s tem sprijaznili), da bom iskal rešitve, da bom iskal poti, kako se tega trpljenja “znebiti” oziroma kako to trpljenje preseči (ne potlačiti niti zanikati niti se slepiti da ga ni) – v celoti preseči, ne le delno.

Vprašanje, ki si ga naj vsak zastavi: “Čemu ne bi začel kar sedaj, takoj zdaj, še ta trenutek – mar nisem že dovolj pretrpel?”

Opomba: V končni fazi je trpljenje vedno PSIHOLOŠKO, zunanji dogodki so kvečjemu sprožilec. Ko človek “doseže” konec trpljenja oz. odrešitev/razsvetljenje, lahko živi svoboden pred trpljenjem ne glede na zunanje okoliščine, ki se vedno spreminjajo.

Howard Beale, prerok našega časa: ‘Jezen kot hudič’

Odlomek, ki je bil uporabljen tudi v Zeitgeist-u, govori o tem, koliko smo ljudje pripravljeni potrpeti – tudi za ceno lastnega življenja, četudi potem le preživljamo dneve v agoniji z občasnimi prebliski veselja. Howard Beale (igra Peter Finch), persona iz filma Network (1976), ima rešitev za to agonijo. Prvi korak je da znorimo, da se zaderemo: “Jezen sem kot hudič in tega ne bom več prenašal!” (I’m mad as hell and I can’t take it anymore.) (Ta citat je med drugim uvrščen na 19. mesto najboljših filmskih citatov, po izboru AFIja.) Najprej znoreti, šele nato razmišljati, kaj storiti glede sedanje situacije. Ne bi mogel povedati bolje!


http://www.youtube.com/watch?v=3lotcXpKByc

Ni mi treba govoriti, da je slabo. Vsi vemo da je slabo. Depresija ja. Vsi so brez službe ali v strahu pred izgubo službe. En dolar je vreden pet centov. Banke propadajo. Prodajalci imajo puške pod pultom. Nepridipravi so vsepovsod, in temu videti konca.

Vemo, da je sta naša zrak in hrana neprimerna. Sedimo in gledamo televizijo, medtem ko nam lokalna postaja pove, da se je danes zgodilo 15 umorov in 63 nasilnih zločinov, kot da je to običajno! Vemo, da so stvari slabe. Slabše kot slabe. Nore so. Kot da se vsem meša, zato več ne hodimo ven. Posedamo doma in počasi se naš svet zmanjšuje. In vse kar mi rečemo je: “Prosim, vsaj pustite nas na miru v naših dnevnih sobah. Naj imam svoj tovster, TV in ne bom nič rekel. Samo pustite nas na miru.” Jaz vas ne bom pustil pri miru. Želim, da znorite!

Ne želim, da protestirate, razgrajate ali pišete poslancu, ker ne bi vedel, kaj bi vam rekel, da napišite. Ne vem, kaj storiti glede depresije, inflacije, Rusov in uličnega kriminala. Vem le, da morate najprej znoreti! Reči morate: “Človek sem, hudiča! Moje življenje ima vrednost!

Torej…. hočem da sedaj vstanete. Hočem da vsi vi vstanete iz vaših stolov! Hočem da takoj sedaj vstanete in greste do oken, odprite jih, glavo pomolite ven in zakričite: “Jezen sem kot hudič in tega ne bom več prenašal!” Hočem da takoj sedaj vstanete in pomolite glavo ven in zakričite: “Jezen sem kot hudič in tega ne bom več prenašal!” Nato bomo premišljevali kaj narediti glede depresije, inflacije in naftne krize. Ampak najprej vstanite, odprite okna, pomolite glavo ven in zakričite: “Jezen sem kot hudič in tega ne bom več prenašal!” Ampak najprej morate znoreti! Reči morate: “Jezen sem kot hudič in tega ne bom več prenašal!” Vstanite, vstanite! Pomolite glavo ven. Odprite okno, pomolite glavo ven in kričite še naprej! “Jezen sem kot sam hudič in tega ne bom več prenašal!” Samo vstanite takoj zdaj! … in pomolite glavo ven in kričite, kričite še naprej!

Jezen sem kot hudič in tega ne bom več prenašal!! Jezna sem kot hudič in tega ne bom več prenašala! Jezna sem kot hudič in tega ne bom več prenašala!!!

 

Najprej je potrebno biti “iskren do sebe,” si priznati stvari in jih nato začeti reševati. In neverjetno kako močno preroške so te besede tudi za današnji čas, saj še vedno zgolj gledamo, trpimo in se delamo, kot da je vse v redu. Zaradi tega se me je ta odlomek zelo močno dotaknil in se me vsakokrat, kadar ga gledam.

Kaj pa vas?