Tag Archive for 'tukaj in zdaj'

Živeti za prihodnost ali za sedanjost?

bald eagle

Live not for battles won. Live not for the end of the song. Live in the along.
Gwendolyn Brooks

Posebnost ljudi je v tem, da živimo za prihodnost. Hodimo na fakultete, ki nas ne zanimajo, zgolj zaradi sorazmerno dobro plačane službe (računalništvo, pravo, medicina, farmacija,..) oz. nekega papirja, ki ga bomo dobili po dovolj letih odrekanja, trpljenja in agonije. Po tej poti nadaljujemo, in se zaposlimo v službah, kjer se zgodba ponovi. Nekaj let oz. desetletij odrekanja, da bomo lahko na starost ali ko se upokojimo, živeli mirno in izpolnjeno življenje. Ko bomo imeli končno dovolj časa in denarja, da bomo lahko počeli vse tisto, kar si srce poželi.

Tudi če skrčimo na krajše obdobje, lahko vidimo nesmiselnost tega. 8 (ali več) ur preživljanja na dan, za 4 do 5 ur življenja, s tem da je ta preostali del dneva pri mnogih zapolnjen s takšnimi in drugačnimi neplodnimi mašili. Nato imamo 5 dni agonije na teden, za 2 dni oddiha, kjer se za malenkost lahko odpočijemo. Tako pride na 10 mesecev in pol trpljenja na leto, za mesec in pol sprostitve. Živimo torej le za 4 ure na dan, 2 dni na teden in 1.5 meseca na leto.

Ali če pogledamo podjetja. Zgleda tako, kot da jih zanima le to, da bodo več prodali, se razširili, zaposlili več ljudi, da bodo na koncu več zaslužili. Kakšen smoter vidijo v tem si težko predstavljam, če sploh kakšnega. Mogoče mislijo, da več ljudi, ko bo imelo njihov izdelek, srečnejši bodo – zato je potrebno čim hitreje, čim večim ljudem prodati izdelke, da bo čim prej končno ta opevani mir na Zemlji.

Življenje za prihodnost le to uničuje

Večino časa živimo torej za prihodnost (hitimo na cilj, oddih), medtem ko je zgolj sedanjost nujno zlo na poti do tja. Na prvi pogled je to zelo logično, kajti družba od nas zahteva, da nekaj damo v zameno. In ko bomo dovolj dali, bomo lahko na starost počeli to, kar smo si vedno želeli – saj so naše želje egoistične, nikomur ne koristijo, sploh pa ne družbi.

Vse lepo in prav v teoriji, vendar v praksi to ne deluje. Na starost ne bo sicer ne čas, ne denarja, ne energije. Ker smo si v vseh teh letih uničili telo, bomo večino časa preživeli pri zdravnikih in imeli vedno pri roki vsaj 5 škatlic tablet. Tudi ogromno denarja in energije bo šlo v ta namen. Kakšen smisel je torej vse to imelo? “Da. Žrtvovali smo se za družbo, kajti ta je sedaj boljša kot je bila prejšnja, in tako bodo lahko naši otroci imeli boljšo prihodnost.”

Je pa potrebno le malenkost zdrave pameti, da uvidimo, da v prihodnosti ne bo pitne vode, svežega zraka, zdrave hrane, pozitivnih človeških odnosov,… No, tega že sedaj v nekaterih predelih ni. ZDA so proizvedle 30 milijard litrov ustekleničene vode letu 2006 – preračunajte, koliko je to denarja za surovino, ki jo je v naravi v izobilju, a smo jo s svojim načinom življenja zastrupili.. Tako hitimo in tako močno si želimo prihodnosti in izpolnitve, ki nas tam čaka, da zanemarjamo sedanjost in s tem Življenje. Na osebnem nivoju se to odraža na zdravju telesa & psihe, na globalnem na zdravju našega malega planeta & družbe.

Ironično, ampak tako je, življenje za prihodnost le to uničuje. Z vsem tem odrekanjem, pod pretvezo, da delamo boljšo prihodnost za svoje otroke, smo le to še bolj uničili. Večina spoznava, da kmalu ne bo (oz. je že ni) prihodnosti, za katero bi bilo smiselno živeti… Kar pa še zdaleč od tega, da bi bilo to slabo, kajti s tem, ko ne bomo živeli za prihodnost, bomo lahko končno več časa posvetili sedanjosti.

Živali kot zgled

Zanimivo je, da vsi ostali prebivalci na tem planetu brez problema živijo v sedanjosti. Minerali, rastline, živali – na videz nenehno počno eno in isto, a so kljub vsemu temu videti izjemno mirni. Če se spomnite kakšne oddaje o življenju živali, lahko vidite, da večino časa počivajo ali pa se igrajo, sploh kakšni levi. Vedo kje imajo hrano, in ko je čas gredo na lov, sem pa tja se malo stepejo, in to je njihovo življenje. Če nimajo hrane, jo sicer malo bolj vneto iščejo, vendar brez kakršenga koli strasa in nemira. Oz. lahko pogledamo ptice okoli sebe, srne, metulje,…

Vse živali, ki živijo svobodno, dajejo neverjeten občutek miru, živijo popolnoma v sedanjosti. Vzamejo toliko kot je potrebujejo za svoje življenje, ostalo pustijo na miru; ne glede na to, da morda čez nekaj časa ne bo več hrane na tem mestu. Zdi se, da občutijo svojo povezanost z okoljem okoli sebe in dosti bolj kot človek razumejo svojo odvisnost od okolja. Razumejo tudi, da ne smejo preveč na enkrat vzeti, kajti sicer se okolje ne bo moglo več obnoviti. Težko si predstavljam leva v savani s človeškim umom. Že v prvem mesecu bi verjetno pobil in dal v ozimnico večino svojega plena, potem bi se pa čudil, kako to, da je zmanjkalo vse hrane, ta ki je bila za ozimnico je pa zgnila, kati nič ne traja večno. Torej s tem, ko živali živijo v sedanjosti, si zagotovijo tudi varno in preskrbljeno prihodnost.

Živimo v sedanjosti in si zagotovimo stabilno prihodnost

Morda bi lahko tudi ljudje živeli bolj za/v sedanjosti, če bi le malo razčistili svoja prepričanja. Na prvi pogled se sicer pojavi vprašanje: “Če bom živel za sedanjost, bom ves denar porabil že prvi dan in tako mi ga bo zmanjkalo za preostale dni v mesecu. Na ta način ne bo nobene odgovornosti.”

To bi celo držalo, vendar vse to temelji na predpostavki, da smo ljudje zlobna bitja. Briga nas le lastno zadovoljstvo, svojih potreb pa nikoli ni možno zadovoljiti,… Po drugi strani, pa smo lahko zelo hitro srečni in izpolnjeni; pogled na lepote narave (vključno z ženskami), otroški smeh, iskren pogled, dobra gesta sočloveka, opazovanje živali pri igri,.. in lahko vidimo, da ni problem narediti kakšno stvar za drugega človeka, da ni problem nekaj dati/podariti nekomu, če je le prisotna Ljubezen, naklonjenost, spoštovanje.

Torej je vse le vprašanje pogleda na svet ter lastnega miru, lastne izpolnjenosti, kar pa lahko vedno najdemo le v sedanjosti. Nekaj čisto preprostih načinov – boljše počutje zagotovljeno:

  • HVALEŽNOST; preden gremo spat in/ali ko vstanemo, v poseben blokec/zvezek hvaležnosti napišemo vse stvari, za kar smo hvaležni v tem trenutku.
  • Opazimo LEPOTO in OBILJE okoli sebe; oblaki, meglice, živali, drevesa, jesenske barve, otroški smeh, ptice,… obilje miru v naravi, obilje zraka, vode, toplote, življenja, igrivosti,..
  • Vprašajmo se: “Kakšen je problem v tem trenutku?” Ne v preteklosti, ne v prihodnosti, vendar v tem trenutku. Sem živ, diham, imam za obleči, topel dom, hrano, vesolje me podpira (zrak, voda, toplota, hrana),… Na mizi je sicer položnica, ki še ne vem, kako jo bom plačal.. vendar v tem trenutku to ni problem. Problem nastane, če si v glavi vrtim scenarije, kaj vse mi lahko neplačana položnica prinese. Dostikrat pa so te projekcije dosti hujše, kot se potem stvari dejansko razrešijo.

Takoj ko smo sposobni zaznati te stvari, se že nekaj odpre v nas. Kajti zunaj sebe lahko zaznamo le stvari, ki so nam blizu. Zafrustriran človek ne more videti lepote okoli sebe in takoj, ko jo vidi, že ni več tako zelo slabe volje.
 

Lahko smo videli, kako je naša pogojena zdrava pamet odtujena in obrnjena na glavo. S tem, ko živimo za prihodnost, le to uničujemo – namesto da bi živeli za sedanjost, bili veliko bolj notranje mirni, in si tako zagotovili tudi veliko bolj stabilno prihodnost.

Seveda to ne pomeni, da ne smemo delati načrtov. Načrti so izjemno koristni, dajo osredotočenost, in lahko celo pomagajo, da smo bolj prisotni v sedanjosti – vendar primaren fokus naj bo sedanjost. Bodimo torej prisotni pri tem kar počnemo, in naj ne bo to delo le sredstvo za dosego cilja, vendar cilj sam po sebi – končni izdelek je tedaj le še pika na i.

Yesterday is history, tomorrow is a mystery, but today is a gift. That is why it is called the present.
Master Oogway (Kung Fu Panda)

Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo imel svojo skrb. Zadosti je dnevu njegova lastna teža.
Jezus, Matej 6:34

Vir slike: sherseydc

Čarovnik iz Oza

carovnik iz ozaSe še spomnite te stare zgodbice/risanke/filma? Vas zanima kakšen življenjski/duhovni nauk vsebuje?

Zgodba gre v hitri verziji nekako takole. Doroteja je deklica stara okoli 13 let, živi na kmetiji v Teksasu. Tam ni zadovoljna, zato pobegne od doma, a na srečo ne pride daleč, saj jo stari mož s trikom napoti nazaj domov. Ko pride do hiše že močno pustoši orkan, tako da nima druge izbere kot da gre v hišo, kjer pa jo okno zadane v glavo in spravi v nezavest. Ko se zbudi, hiša čudežno leti z orkanom in kmalu pristane v čudežni deželi Oz.

Kljub očarljivosti se takoj hoče vrniti domov, a kot ji pove čarovnica iz severa, je edina pot, da gre do čarovnika Oz-a. Na poti sreča še Strašilo, ki ga povabi zraven, saj nima možganov. Nato se jima pridružita še Pločevinasti človek brez srca ter Lev brez poguma. Vsi štirje gredo k čarovniku po eno stvar, ki jo rabijo, da bodo srečni od konca svojih dni. A izkaže se, da čarovnik le ni tako radodaren in jim obljubi, da jim bo to eno stvar dal, če mu prinesejo metlo (zelo) hudobne čarovnice z vzhoda. Četverica ne more verjeti kaj je slišala, vendar nima izbire, zato se poda na to strašno nalogo.

Težavno nalogo s precej sreče uspešno opravijo ter čarovniku prinesejo obljubljeno metlo. Čarovnik je ves začuden, kajti verjetno je mislil, da se niti ne bodo odpravili na tako strašno nalogo. Izkaže se namreč, da je ta čarovnik sploh ni pravi čarovnik in niti ne zna čarati.

Je pa kljub vsemu zadosti moder, da je uvidel, da nikomur nič ne manjka. In res, še posebej Strašilo, ki mu manjkajo možgani, je bilo izjemno pametno na celotni nalogi, bil glavni za izvedbo načrta, Pločevinasti človek je precej sočustvoval, in tudi Lev je bil pogumen. Tako čarovnik vsakemu podari nek spomin, da se bodo lahko spomnili, da jim nič ne manjka. Strašilu podari diplomo, Pločevinastemu človeku zahvalo ter Levu medaljo časti. Doroteji pa čarovnica s severa pove, da je imela že ves čas moč, da se vrne domov. A prej ji ni povedala zaradi tega, ker ji ona ne bi verjela in zato ne bi mogla tega narediti.
 

Zelo globok duhovni nauk. Srečo/mir/ljubezen iščemo zunaj, ker iz nekega čudnega razloga mislimo, da smo jo izgubili. Iz istega razloga, ker menimo na nam nekaj manjka, ne naredimo določenih stvari, ne sledimo svojim željam, svojim strastem. A navsezadnje nas življenje na tak ali drugačni način spodbudi, da se le spravimo na Pot, na kateri posledično ugotovimo, tako kot ta četverica, da nam nikoli nič ni manjkalo. (Podobno v knjigi Paul-a Coleh-a: Alkimist)

Doroteja ugotovi še drugo pomembno zadevo, ki se na nek način navezuje na prvo: “Če bom še kdaj iskala svoje srčne želje in če jih ne bo našla na svojem dvorišču, jih v resnici niti nisem nikoli izgubila.” Kar pomeni, da če mislim, da mi nekaj manjka za neko nalogo in je to nekaj potrebno iti iskati na drug konec sveta (kar pomeni da se niti ne bom odpravil) se hudo motim. Vse kar rabim za svojo nalogo (v danem trenutku) ali da sledim svojemu srcu, kar v končni fazi pomeni da živim v sreči/miru, imam pred nosom, le malo bolje je potrebno pogledati in uporabiti te stvari.

Vse kar obstaja je TUKAJ in ZDAJ

Preteklost in Prihodnost kljub splošnemu mnenju ne obstajata. Dokaz je čisto enostaven ~ študentska resnica “jutri se začnem učit.”

Ena od najbolj resničnih izjav, zakaj? Ker jutri ne pride nikoli, jutri ne obstaja. Danes v četrtek je jutri petek, vendar ko pride petek je ta “jutri se začnem učit” sobota. V soboto nedelja. In tako naprej. Vedno oddaljen le EN dan, vedno pred nosom, vendar ga nikoli ne dosežemo. Če pogledate današnje študente (večino), lahko vidite, da jutri RES nikoli ne pride.

Seveda tu niso le študenti, enako je z iskanjem izpolnitve v prihodnosti, vedno je TIK pred nami, pa ne pride nikoli, ali pa pride za izjemno kratek čas. Zato, ker vedno prelagamo izpolnitev na prihodnost, ta pa ne obstaja. Ne glede na to, kako hitro divjamo, prihodnosti ne bomo nikoli ujeli. In dokler bomo srečo postavljali v prihodnost, je ne bomo nikoli sreča-li.

Edino kar obstaja je SEDANJI TRENUTEK, ZDAJ!

Zato modreci pravijo, da edino kar obstaja je SEDANJI TRENUTEK. Edino kar obstaja je ta čas ZDAJ. Nihče ni nikoli še doživel prihodnosti. Da, prihodnost pride, jutri pride, vendar vedno pride kot sedanji trenutek, vedno kot sedanjost, vedno kot ZDAJ. Čez eno uro bomo pisali test, to se zdi kot prihodnost. Vendar ko pišete test, ga pišete v sedanjem trenutku. Ko boste čez en teden dobili test nazaj, bo spet SEDANJI TRENUTEK.

Preteklost je prav tako že bila, je že zgodovina. Ja, včeraj smo bili v hribih, vendar ta včeraj je bil takrat spet sedanji trenutek. Edino mesto kjer preteklost in prihodnost obstaja je v UMu, v razumu, v spominu in domišljiji. Sicer pa ne obstajata. Tako enostavno to je.

Prihodnost je tisto, kar mislimo, da se bo zgodilo, nikoli pa ni nujno, da se zgodi na tak način. Zato vedno obstaja kot PROJEKCIJA v naši glavi in zaradi tega je neresnična. Enako je s preteklostjo, od dogodka, ki se je zgodil, smo pobrali neke delčke, neko interpretacijo, ki pa je lahko čisto drugačna. Edino mesto kjer preteklost živi, je v naši glavi.

Glava nam neprestano bega v preteklost in prihodnost, TELO pa je vedno PRISOTNO v sedanjem prenutku. Vedno je v sedanjosti, vedno je v ZDAJ. Zato je toliko vaj, kjer usmerimo pozornost na telo. Pravijo celo, da je “telo vstopna točka v sedanji trenutek.”

Zlitje z dogajanjem

Če počnete eno stvar 100%, če ste meditativni pri tem kar počnete, potem ste v sedanjem trenutku, potem je to kar počnete osvobajajoče, ‘izpolnjujajoče’. Čas mineva, pa se sploh ne zavedate, za vas je kot minuta, v resnici so pa ure. Ker izgubite občutek za čas, saj ste zliti z dogajanjem. Niti ni važno koliko časa traja, saj je za vas osvobajajoče, ne gledate na uro kdaj bo konec.

Ampak če ste v preteklosti ali prihodnosti, potem ste v GLAVI, potem niste prisotni v trenutnem dogajanju, potem vas v resnici sploh ni tukaj. Ni vas na edinem mestu, kjer se odvija življenje, kjer ste lahko srečni. Zato je trenutna situacija neznansko utesnjujoča, hočete pobegnit. Imate občutek, da zgubljate čas.

Če si ob poslušanju prijatelja/profesorja vrtite skrbi in pričakovanja, potem v resnici nič ne slišite. Če ste na zabavi, pa vas skrbi kaj bo jutri v službi, sploh niste na zabavi, glava je v službi, prav tako čustva in občutki, telo je na zabavi. Ustvarite RAZKOL, počutite se utesnjeno.

Tipično za današnji čas je, da nikoli nismo prisotni. Vedno smo drugje, vedno smo v glavi. Vedno nekaj razmišljamo, se spominjamo, načrtujemo, le malo časa smo zares prisotni. Pa še to večinoma ob prisotnosti alkohola in ostalih drug, ali divjanja po cestah.

Sreča le v tem trenutku

Je res tako težko razumet, da je lahko sreča le v TEM TRENUTKU? Kaj pa takrat ko se napijete, ko se vživite v ples? Takrat ste srečni, ampak na zunaj se ni nič spremenilo! Še vedno morate naredit faks, še vedno rabite denar, tisoč in ena skrb. Vendar neverjetno, takrat to nima veze, takrat ste srečni, takrat sploh ne pomislite na to. V resnic takrat sploh o ničemer ne razmišljate, na nek način vas sploh ni.

Seveda na nek način obstaja preteklost in prihodnost. Telo se stara, civilizacije se dvigajo in padajo, razum in izkušnje se kopičijo. Vendar to ni čas razuma, to ni psihološki čas, ta čas ni problematičen. Problematične so projekcije v prihodnost ali pričakovanje in spomini iz preteklosti ali obtoževanja.

Za konec še legendarna Zen-ovska zgodbica.

Japonskega bojevnika so ujeli njegovi sovražniki in ga vrgli v ječo. Tisto noč ni mogel zaspati, ker se je bal, da bo naslednji dan zaslišan, mučen in ubit. Nato so do njega prišle besede njegovega mojstra: “Jutrišnji dan ni resničen. Je iluzija. Edina resničnost je ZDAJ.” S pozornostjo na teh besedah je bojevnik postal miren in zaspal.

Utegne koristit tudi na sestankih, izpitih in podobnih rečeh.