Tag Archive for 'učenci'

Zadnji ostanki kali-juge ali “kaj pa če?” vprašanje

Kot rečeno (glej prejšnji zapis, Duhovnost v kali-jugi), Slovenci smo za takšne reči vsaj 30 let prepozni, poleg tega je pa naš trg močno premajhen. Konkurirati tujcem v teh rečeh ni smiselno, preveč vložene energije, premalo koristi.

Motivacijski avtorji, predavatelji, vodenje tečajev, certifikati in učenje novih terapevtov, s tem se je izredno dobro služilo na začetku – tako kot vedno pri vseh ostalih rečeh, tisti, ki izumijo neko panogo, imajo daleč največ koristi od tega – tam v 80letih v ZDA, ampak danes je trg s tem preveč zasičen, vedno nekaj novega – a le z novim imenom, kopito je pa staro, zato nič čudno, da vedno manj deluje..

Poleg tega je Slovenija za igranje kakršnihkoli vlog premajhna. V tej podalpski deželi vas ljudje vidijo v vsakdanjem življenju, vas imajo vedno na očeh, in tudi težko je dobiti toliko denarja, da bi se lahko oddaljili in vas sosedje nikoli ne bi videli; nič dela okoli hiše, nič sprehodov, nič domačih zabav in podobno. To bi bilo možno le, če bi imeli veliko posestvo ograjeno z dvometrsko ograjo; kar je pa precej težko dosegljivo, pa še v okolje ne paše najboljše. Zato se pri nas ne moremo izogniti, da se o določeni znani/pomembni osebi ve veliko reči, ki ne vplivajo ravno najboljše na videz posameznika; aroganca, vzvišenost, goljufanje, prilizovanje, grebatorstvo,… In te informacije gredo zelo hitro okoli; ne po uradnih kanalih, ne toliko po časopisih in medijih ampak bolj od ust do ust. Ker smo majhni, ta od ust do ust doseže precej ljudi, zadostno število ljudi, da uravnoteži precenjeno sliko posameznika preko medijev in pomembnih dogodkov/prireditev. Drugače je na primer v ZDA, kjer imajo 313-milijonov prebivalcev, nepovezane skupnosti, med seboj so si odtujeni, veliko priseljencev, neprestane selitve, in ker ni nekega trdnega središča, prevlada idealizirana slika podana preko množičnih občil, katera dosegajo milijone ljudi. Nek uspeh v ZDA, kakšen “best-seller”, ki doseže milijon bralcev, vam hitro omogoči, da se oddaljite od povprečnih ljudi; kaj pa v Sloveniji, dobro prodana knjiga, 5000 izvodov? Nekaj sicer je, ampak veliko premalo..
   Tako da vsa ta slava, pomembnost, to zgledovanje po številu velikih deželah ni smiselno. Pa tudi, kaj ti slavni in pomembni naredijo za navadnega državljana? Kako zgleda prenos energije? Nekdo vloži svoj trud in svoj napor za dosego nekega cilja, pozabi na dnevne obveznosti, doseže neke rezultate, dobi tisoče evrov, dobi aplavze in občudovanje množice,.. ampak, kaj pa ta oseba nudi ljudem v zameno? Kaj je ta oseba naredila, da bo njen oboževalec lažje živel v življenju, da bo v življenju naredil korak ali dva proti temu, da bo boljši človek?… Velikokrat so ti ljudje vzvišeni, arogantni, samo-pomembni, od drugih zahtevajo spoštovanje,.. in vse to učijo tudi mlade, vse to učijo mlade ljudi, katerim so vzorniki. So to vrednote vredne posnemanja?… In potem imate tisto tipično, ko se najde kakšen komentar točno v zgoraj opisanem stilu, “kaj pa oni naredijo za nas, kaj je takšnega kar so naredili, da je meni življenje lažje” (kar je upravičena zahteva, ker ti slavni velikokrat zahtevajo podporo od množice), in odgovori so v stilu, “kdo si pa ti, da imaš pravico in blatiš po drugih”, “kaj si pa ti že naredil v življenju, da lahko jezik steguješ”.. Bolj kot razmišljam o tem, bolj se mi zdi ta slava in zvezdništvo le maska, fasada, prevara, kjer nastrada tako slavna oseba kot njeni oboževalci; koristi imajo pa tako kot vedno tisti, ki nek šov vodijo, ali so to korporacije, ali pa države. Poglejte nekatere znane osebe iz preteklosti, tiste malo bolj instant, kje so sedaj? Koliko jih konča v drogah, mamilih, alkoholu, v depresiji,..? Tako da bi bil jaz zelo pazljiv, ko omenjamo slovensko nevoščljivost, in bi se raje vprašal, “ali imajo zvezdniki pravico do arogantnega obnašanja, pravico do tega, da zahtevajo občudovanje?” Zgolj zaradi tega, ker so dobri in uspešni na svojem področju? Ali pa je morda potrebno še kaj drugega, in uspehi le niso dovolj… … …
 

Ampak, čemu bi sploh morali služiti denar na račun drugih? Čemu je vedno potrebno nekaj prodati, nekje množično nastopiti, da se lahko bogastvo posameznika poveča? Čemu je potrebno, da je vse ovekovečeno in poštempljano s strani podjetij/institucij/države? Kot da brez tega nima nobene vrednosti..

Kdo je bogatejši? Tisti, ki ima veliko evrov na računu, tisti, ki ima veliko “zakopanega” zlata “na skritih mestih”; ali tisti, ki zna unovčiti svoje fizične, umske in duhovne sposobnosti na licu mesta, brez dodatnih pripomočkov? Tisti, ki tudi če nič nima fizičnega, zna preživeti, je sposoben nekaj narediti, da dobi v zameno osnovne dobrine, na primer hrano in prenočišče ali tisti, ki rabi s seboj vedno denar, da lahko plača neko uslugo… Kdo je modrejši, tisti, ki novači ljudi in jih vabi na srečanja njegove skupnosti, ali tisti, ki je zmožen neznancu v nekaj besedah razložiti oz. povedati nekaj besed, zaradi katerih bo ta neznanec za korak ali dva ali tri bližje Resnici? Kateri je močnejši, tisti, kateri rabi zaledje svoje organizacije in somišljenikov, ali tisti, ki se je zmožen sam znajti med svojimi “nasprotniki”. Kateri?
 

Kar bi si želel je to (nič novega sicer), da pogledamo kaj imamo in česa nimamo, kaj so naše prednosti in naše slabosti, in da ne kopiramo tujih vrednot kar vse povprek, ampak iz njih izluščimo tisto, kar je najbolj pomembno, kar bi v resnici radi dosegli, in se potem brez tujega vmešavanja odločimo, po kateri poti bomo šli.

Da ne kopiramo tujih motivatorjev, ki imajo tečaje samo zato, da se prodaja, ampak da izluščimo pomembne stvari. Če je pomembna modrost, znanje, ljubezen, duhovno bogastvo,.. Katera je najhitrejša pot do tega? Kaj je bolj pomembno, da imam 5 ljudi, ki dela zame ali to, da imam enega človeka, ki dela skupaj z menoj? Kdaj bom več dosegel? Kdaj bom bolj uspešen? Kdaj se bom hitreje naučil?

Na našem področju bi morali izkoristiti svoje PREDNOSTI. Majhnost, odmaknjenost, gore, gozdove, naravo, tišino, čisto okolje,… To, da imamo veliko zahodnjaških dobrin, da nam je na voljo njihovo najboljše (bolj ali manj) znanje in znanje celotnega sveta (Indija na primer), da nam je na voljo njihova tehnologija (elektrika, računalniki in internet), hkrati pa nismo tako globoko zabredli v materializem/marksizem/ateizem/liberalizem (obstaja skupni imenovalec vsem tem), da ne bi bilo nobenega izhoda. Še vedno imamo veliko svojega posestva, svojih hiš, še obstoječe skupnosti (komajda še kaj), še kar nekaj medsebojne pomoči (kljub tej vedno slišani škodoželjnosti)..

Ni nam potrebno kopirati zahodnjakov vse povprek in pri vsem kar počno.. Ni, nobena takšna potreba ne obstaja.. Verjamem celo nasprotno, da zahodni svet bolj potrebuje nas kot mi njega; ker s tem, ko jih kopiramo, se tudi oni počutijo boljše, v stilu, “no, saj če so pa ti Slovenci prevzeli določene naše navade, potem pa že ne morejo biti te navade tako slabe in zgrešene”. Ste kdaj pomislili na to, da si IMPERIJ išče uteho s tem, ko si podreja vse ostale države in ko mu vse ostale države hočejo biti podobne in se centru moči klanjajo? In da se imperij čuti OGROŽENEGA, ko kdo ne živi njegovih vrednot? (Lahko kaj takšnega opazite v vsakdanjem življenju; na primer, relacija otroci – (stari-)starši?)
 

Bo že držalo, “sto-tisoče je učiteljev, ampak težko je najti enega učenca”, “vsi hočejo biti učitelji, vsak berač hoče napraviti darilo za milijon dolarjev”, “za ljudi v Kalkuti je moderno, da predavajo in vodijo druge k luči; kako bi sami sebe pripeljali k luči, tega ne vedo”.

Si predstavljate, da ste pravi učenec, pravi aspirant? In naposled pridete do uresničitve in gori rečete, “premakni se!”, in gora se premakne? Da ste neodvisni od hrane, “človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki pride iz Božjih ust”, “moja jed je, da izpolnjujem voljo tistega, ki me je poslal”. Da niste odvisnik-odobravanja (approval-junkie), odvisni od mnenj drugih, da če vas kdo kratkoročno ne mara še ni konec vašega sveta, da se ne klanjate pred posvetnimi vladarji, ampak se zgolj v tišini klanjate Bogu. Ali ne bi bilo lepo, da ko se znajdete pred smrtno grožnjo nasprotniku pogledate v oči in z mirnim in odločnim glasom, glasom za katerim stoji realizacija, rečete: “To je najbolj neumna reč, kar si jih rekel. Mene ne moreš ubiti. Mene sonce ne more posušiti, ogenj ne more opeči, meč ne more ubiti, kajti jaz se nisem rodil, niti ne bom umrl, jaz večno živim, sem vsemogočni, vseprisotni Duh.”

Imajo zahodnjaški predavatelji karkoli od tega? So prosti strahu in poželenj? So prosti pred manipulacijami posvetnih vladarjev, posvetnih vrednot; želje po slavi, biti prepoznaven, želji/strahu po ugajanju? Kaj pomaga vso znanje, vse sposobnosti (katere že imajo), če jih lahko tako hitro zavržete in pozabite od kod izvirajo? Če jih uporabite za laž, zavajanje in zaslepljevanje ljudi, namesto da bi ljudi osvobajali?

Ali ne bi bilo lepo, da greste na tržnico, tako kot Sokrat, in ko vas drugi vprašajo zakaj, odvrnete: “Rad grem na tržnico, da vidim koliko reči zlahka pogrešam.” Ali pa tako kot Nox-i, preprosto ljudstvo, ki ob morebitni nevarnosti pravijo, “mi se ne bojimo nikogar, nikomur nismo sužnji, naš način življenja nam služi od kar obstaja naše ljudstvo“.

Ali ne bi bilo lepo imeti zgolj delček te modrosti, delček tega vedenja, delček te notranje/duhovne moči in vsaj delček tega živeti v vsakdanjem življenju? Ali ni to vredno več kot vsi milijoni na banki ali zlato v gozdu, kot vsa posvetna poznanstva in spoštovanja in diplome in titule? Ali ni? Ali ne bi bilo smiselno tega preizkusiti, to postaviti na preizkušnjo? .. ..