Tag Archive for 'ucenje'

Sri Ramakrishna ~ Poučevanje ljudi

 

Prišel sem v imenu svojega Očeta in me nočete sprejeti. Če pride kdo drug v svojem imenu, ga boste sprejeli. ~ Jezus, Janezov evangelij 5,43

 

Kathamrita; 1. knjiga, 1. poglavje:

Sri Ramakrishna (ostro) – Za ljudi v Kalkuti je moderno, da predavajo in vodijo druge k luči. Kako bi sami sebe pripeljali k luči, tega ne vedo. Kdo si ti, da boš učil druge? Ta, ki je Gospod vesolja, On bo učil. Ta, ki je naredil to vesolje, luno, sonce, letne časa, človeška bitja in zveri, Ta, ki je poskrbel, da ljudje in zveri ne bodo lačni, in naredil starše, da vzgajajo in ljubijo, Ta bo učil. On je toliko naredil, ali ne bo tudi tega poskrbel? Če je potreba po učenju, bo Bog zagotovo naredil tako, da bodo ljudje razumeli. In tudi, Bog je antaryamin (poznavalec notranjega srca). Če je kakšna napaka pri čaščenju glinene podobe, ali On ne ve, da Njega kličejo? On je zadovoljen s takšnim načinom čaščenja. Zakaj bi te morala boleti glava zaradi tega? Glej na to, da boš sam imel jnana (modrost) in razvijaj bhakti (predanost Bogu, čaščenje Boga).

Govoril si o čaščenju glinenih podob. Četudi so narejene iz gline, morajo biti čaščene. Gospod sam je poskrbel za različne oblike čaščenja. Ta, ki je Gospod vesolja, je naredil vse to, da ustreza ljudem na različnih stopnjah življenja. Tudi mati svojim otrokom pripravi hrano tako, da vsak dobi, kar mu ustreza.

 

Kathamrita; 4. knjiga, 27. poglavje

Sri Ramakrishna – Če ne dobite Božjega ukaza, ne morete učiti drugih. Potem ko je prispel od Vedenja, je Shankaracharya (oz. Adi Shankara, indijski filozof, op. pr.) obdržal ‘jaz znanja’, da je lahko učil človeštvo. Ampak pridiganje, če Njega niste spoznali! Kaj dobrega lahko to prinese ljudem?

Šel sem k Nandan Bagan-u, Brahmo Samaj. Ko so opravili s čaščenjem, je voditelj govoril iz govorniškega odra. Medtem ko je bral vnaprej pripravljeno predavanje, je pogledoval naokoli. Celo ko so meditirali, je sem ter tja odprl oči, da bi videl, kaj se dogaja.

Tisti, ki ni spoznal Boga, ne more dajati pravih navodil. Kakšno reč lahko pravilno pove, a naslednje, kar bo rekel, bo popolna zmešnjava.

 

Kathamrita; 1. knjiga, 6. poglavje:

Vprašanje – Ali lahko ‘nedozoreli jaz’ ustvari organizacijo?

Sri Ramakrishna – Rekel sem Keshab (Chandra) Sen-u (vodja bengalijske organizacije Brahmo Samaj, op. pr.); da ‘jaz’ sem voditelj organizacije, ‘jaz’ sem to naredil, ‘jaz’ dajem navodila človeštvu, ta ‘jaz’ je ‘nedozoreli jaz’. Zelo težko je promovirati religijo. Brez božjega ukaza to ni mogoče. Njegov ukaz je potreben. Na primer, Sukadeva je prejel ukaz, da recitira zgodbo o Bhagavatu. Nič ni narobe, če nekdo pridiga in poučuje človeštvo, potem ko je videl Gospoda in prejel Njegov ukaz. ‘Jaz’ takšne osebe ni ‘nedozoreli jaz’, je ‘dozoreli jaz’.

Prosil sem Keshab-a, da se odpove ‘nedozorelem jazu’. Nič ni narobe, če imate ‘jaz služabnika’ ali ‘jaz sem bhakte’.

Govoriš o organizaciji. Toliko ljudi jo zapušča. Keshab je rekel: “Gospod, v teh treh letih so ljudje iz te skupine šli nazaj k drugi skupini. Celo neprijazne izraze so uporabljali, ko so zapuščali.” Rekel sem: “Ali ne vidiš znamenja? Kaj se zgodi, če hočeš ljudi takoj narediti za svoje učence?

 

Ne glejte na to, kar drugi govore o vas, kako vas imajo (trenutno) radi, glejte raje na to, da boste Bogu všečni..
 

Dodano, 05. marec, 2012
Gospel of Sri Ramakrishna, prva knjiga, 7. poglavje

Naloga duhovnega učitelja je zares zelo težka. Človek ne more učiti ljudi brez direktnega ukaza od Boga. Ljudje vas ne bodo poslušali, če boste učili brez takšne avtoriteta. Takšno učenje nima moči. Najprej morate spoznati Boga, preko duhovne discipline ali kako drugače. In tako, oboroženi z avtoriteto od Boga, lahko predavate.

Če prejmete ukaz od Boga, ste lahko učitelj in govorite kjerkoli. Tisti, ki ima avtoriteto od Boga prav tako prejme Njegovo moč. Le takrat lahko opravljate težko nalogo učitelja.

(…)

Kako je sploh mogoče za človeka, da drugega osvobodi od spon sveta? Le Bog, Stvarnik tega sveta – te iluzije, lahko reši ljudi. Ni drugega rešitelja kot veliki Učitelj, Sat-chit-ananda. Kako je sploh mogoče, da ljudje, ki niso spoznali Boga in prejeli njegovega ukaza, ki niso opremljeni z božjo močjo, da druge rešijo zapora tega sveta?

 

Poučevanje univerzalne resnice

Ker Mojster verjame vase, ne poizkuša prepričevati drugih.
Lao Tzu

Kot že rečeno, je resnica velikokrat uporabljena kot izgovorov za grozodejstva s strani tistih, ki je sploh niso razumeli. Tipičen primer je Kristusov nauk in pokristjanjevanje. Marsikdo sicer misli, da je to stvar prejšnjih stoletij, vendar se množično dogaja tudi danes, tako na globalnem kot na osebnem nivoju. Zato si malo bolj podrobno poglejmo situacijo v krščanskem srednjem veku skozi oči duhovnika.

Zgodbica o duhovniku

“Kot duhovnik, ste bili podvrženi nekajletnemu izobraževanju, tako da ste sedaj trdno prepričani, da je Kristusov nauk edina resnica, in da tisti, ki v tem edinem življenju ne bodo šli na to pot, bodo celo večnost preživeli v mukah pekla. Jaz kot duhovnik, delujem po Kristusovih naukih, izpolnjujem vse zapovedi (po potrebi si jih prilagodim), spoštujem vse rituale, redno molim, zato se smatram (tudi drugi name gledajo tako) za Božjega odposlanca in zagotovljen mi je večni raj.

Ob tem ni pomembno, da imam velikokrat občutek, da nekaj ni v redu, da nekaj manjka, da me skorajda razžira od znotraj. Konec koncev se o teh občutkih redno pogovarjam s svojimi “nadrejenimi,” ki mi na zalo ljubezniv in logičen način pokažejo, da sem na pravi poti in zato ni kaj skrbeti. Če oni tako rečejo, bo že res, saj vedo precej več kot jaz, predvsem pa kdo sem jaz, da bom o čemerkoli dvomil in odločal. Sicer pa na ta način služim Bogu, in če kakšna malenkost sedaj ni v redu, mi bo nekoč, nekega dne, že poplačano.

Poleg vsega tega sem pa tudi odgovoren človek, tako do sebe kot do drugih. Za ta poklic sem se odločil zaradi tega, ker hočem pomagati ljudem, saj vidim kako zelo so izgubljeni medtem ko sem jaz končno našel pravo pot, in si tudi v posmrtnem življenju zagotovil mir. Je pa na svetu še veliko ljudi, ki niso na pravi poti, in jim zato grozi večno trpljenje. Reveži so tako izgubljeni, da se tega niti ne zavedajo, nekateri celo trdijo, da Kristusove resnice sploh ne rabijo. Ampak jaz vem, da jim brez Kristusovega nauka sledi večna poguba.. Kaj naj torej naredim, da jih usmerim na pravo pot in jim tako naredim ogromno uslugo?
 

Za začetek, jim na ljubezniv način razložim, kako zelo se motijo. Pripravljen sem vsak dan hoditi v njihovo vas in jim razlagati Božji nauk v upanju, da se bodo spreobrnili in se tako rešili večnega prekletstva. Za nekatere to deluje, se pa najde nekaj ljudi, ki kljub ljubeznivi naravi naukov le teh nočejo sprejeti.

Jaz kot odgovoren človek in Božji odposlanec, moram narediti vse v moji moči, da jih rešim, četudi določene stvari niso ravno najboljše. Navsezadnje, če se bodo spreobrnili, je cilj dosežen. Kakšna sredstva so bila uporabljena bo tedaj nepomembno.. Za začetek nevernike zaprem v mučilnico in jih mučim toliko časa, dokler ne bom izgnal zla iz njih, ki jim preprečuje, da bi se krstili. Spet ne deluje to za vse ljudi, zato mi za izgubljene ovce ostane še poslednja možnost. Grmada. Človeka bom sicer sežgal, vendar upam, da se bo v zadnjih trenutkih, v najhujših mukah, ki tu trajajo le nekaj trenutkov, v peklu bodo trajala pa celo večnost, ta človek spreobrnil. V večini primerov to uspe, tako da v končni fazi ni bilo storjenega nič napačnega – bolj malo trpljenja tu na Zemlji, kot večne muke v peklu.

Po tej Božji poti nadaljujem naprej. Sem pa tja me sicer preganjajo nočne more, se mi pojavljajo dvomi, vendar po pogovoru s kolegi in z nadrejenimi je vse v najlepšem redu – za nekaj časa. Nekdo se pač mora žrtvovati za tak posel..”

Duhovniki vsepovsod

Ne zamerite mi, če sem kot zgled uporabil pokristjanjevanje, ampak se mi zdi najbolj očiten primer, kako je lahko pristni nauk zožen zgolj na ideologijo in tako zlorabljen. Lahko bi uporabil tudi kolonizacijo, nacistično Nemčijo, in vse ostala velika osvajanja, vključno z današnjo demokratizacijo sveta. Take ljudi najdemo tudi v politiki, ekonomiji (economic hit man), korporacijah, medicini, univerzah,…. bližnji okolici, med sorodniki, starši in konec koncev sem spada tudi in “lastni” glas v glavi.

Kaj je skupno vsem, kakšne so karakteristike? Predvsem to, da (1) razlagajo in vsiljujejo svojo resnico drugim, medtem ko je niti sami niso sposobni živeti, za piko na i pa jo predstavljajo kot (2) edino pravo resnico, kot resnico, ki je edina sposobna prinesti mir in blaginjo na ta svet. “Najprej počisti pred svojim pragom” ter “živi in pusti živeti” sta še kako primerna reka.

Prav tako so pa vse te ideologije zgolj pusta nadgradnja temeljnih prepričanj, ki še vedno ostajajo globoko zakoreninjena. Še vedno se čutim tujca v tem Vesolju, nevrednega in nezaželenega. Še vedno vidim človeka kot pokvarjeno bitje. Še vedno vidim svet kot skupek različnih stvari in dogodkov, zato lahko odstranim ali pokvarim določen del in nič se ne bo spremenilo; zastrupim vodo in zrak in žuželke, pobijem živali, posekam gozdove. Še vedno poznam sebe zgolj kot telo in razum, zato se najbolj od vsega bojim smrti. Še vedno držim druge odgovorne za svoje počutje, in zato, preden se bom lahko počutil dobro, se morajo vsi drugi spremeniti. Še vedno vidim sebe ločene od drugih in druge ločene od sebe – ne vidim svojega odseva. Še vedno mislim, da bom lahko srečen le nekoč, nekega dne, za devetimi gorami in devetimi vodami, ko bo prišla dobra vila in….

Postopno učenje in zaupanje

Zato je zelo pomembno, da najprej razčistimo s temeljnimi pogledi na svet. Za začetek je le na razumskem nivoju, s časoma pa to pride čedalje globlje. Kajti če tega nismo razčistili, povzročamo le še več trpljenja okoli sebe. Še bolj pomembno pa je, da smo iskreni do samega sebe, iskreni do svojih notranjih procesov, iskreni do svojih čustev. Kajti čustva, nasprotno od naučenega, so zelo dober navigacijski sistem na poti življenja. Če imamo v glavi le neke koncepte in sledimo izključno njim, se zelo hitro zgodi, da skrenemo s poti in se pojavimo v vlogi duhovnika iz srednjega veka. Ob spremljanju svojih čustev, svojega počutja ter tudi iskrene refleksije, pa to ni mogoče – vsaj ne na daljši rok, se pa seveda zgodi, da nas sem pa tja zanese.

Ko delujem iz glave in prepričujem druge v svoj prav, če sem res pozoren na svoje počutje, bom hitro videl, da izgubljam energijo. Moje delovanje je v tistem trenutku drugačno od tega, ker pripovedujem, zato sem v sebi razdeljen. Takšno poučevanje pa vemo kam pripelje in kakšen učinek ima. Čisto nasprotno pa je, če delujem iz Srca, tedaj drugim ne vsiljujem svojega mnenja, prav tako jih ne silim v nič, niti se mi nikamor ne mudi s poučevanjem, saj vem, da sam ustvarjam svojo resničnost in ni nikogar, ki bi ga lahko krivil za svoje nelagodje. Ravno tako razumem svoje notranje procese, zato razumem tudi notranje procese v sogovorniku, in vem, da je za določene stvari enostavno potreben čas ter postopno učenje.

Tako kot vsak dober profesor, ki od svojih učencev ne bo pričakoval preveč na enkrat. Verjetno se zaveda, koliko časa in energije je bilo vloženega v učenje, kljub temu, da mu je ta tematika bila izjemno blizu. Kot vsi drugi je moral tudi on narediti tisoč in eno vajo iz poštevanke, razčlenjevanja izrazov, odvodov, integralov,.. Če bi se silil in hotel preskakovati korake, bi bili njegovi temelji majavi in kaj hitro bi se vse skupaj zrušilo. Zato tudi svojim učencem daje naloge in izzive, ki so primerni njihovemu znanju oziroma ravno malenkost čez mejo. Ne bo jim dajal pretežke naloge, ne bo jih zaničeval, ne bo se delal kot da je nekaj več. Niti nekih, “to bi že moral znati, ti osel neumni.” Ampak je, “ok, ne znaš – kaj lahko sedaj storiva, da se to naučiva?” Vsak dober profesor razume, da je profesura le stvar postopnega učenja in zaupanja v svoje (ali učenčeve) sposobnosti.

Vsak ima svojo pot

Navsezadnje ima vsak svojo pot, katero mora prehoditi. Mogoče res obstaja skupen cilj, vendar je toliko različnih poti na poti do tega cilja, da se je nesmiselno omejevati zgolj na mojo pot. Kako naj jaz vem, katera pot je za nekoga najboljša? Če se ob meni počuti slabo, ga imam pravico zadrževati in vsiljevati svoj prav? Saj se vendar ljudje največ naučimo, ko stvari naredimo po svoje, ko sami iščemo odgovore na vprašanja, ki si jih sami postavljamo – raziskovalna žilica.

Pri otrocih je zelo dobro vidna, kajti praktično vsako stvar morajo sami poizkusiti, ni dovolj, da jim nekdo pove, zakaj nekaj ni dobro. Zato je vloga učitelja bolj kot posrednik, kot mentor, na katerega se lahko občasno zanesem, ne pa kot nekdo, ki bo ves čas stal ob meni in me nosil naokoli. Zato Sokrat pravi: “Nikogar ne morem ničesar naučiti – lahko jih le spodbudim k razmišljanju.” Oziroma učitelj mora v svojem učencu prebuditi lastnega učitelja.

To pa je prava pot, kajti sam ne bom mogel vedno stati ob učencu, zato mora biti moja naloga, da ga postavim na lastne noge. Učil se bo večinoma iz svojih izkušenj, naredil ogromno napak, doživel veliko neuspehov, vendar če se nauči s tem živeti, če se jih nauči premagovati, ni ničesar, kar ne bi mogel doseči v življenju. Kaj je bolj pomembnega kot to? Kajti svet se spreminja, novih stvari je vedno več, in znanje ni nikoli fiksirano, vedno je živo, tekoče. Manifestacije so različne, je pa res, da je v temeljih osnovno znanje vedno identično (različne religije recimo). Kaj pa ljudje počnemo? Sebe in svoje otroke skušamo zavarovati pred vsem tem zgolj zaradi tega, ker ne znano živeti s padci in jih vidimo ločene od “uspeha” – ampak, kjer ni padcev, ni razvoja, kjer ni žalosti, ni veselja…

Sošolec, ki ve malo več

Zakaj bi torej nekoga omejeval in priklenil nase? Se čutim ogroženega, ker izgubljam avtoriteto in s tem družbeni status? Ker bom manj vreden? Ampak, če se mi to dogaja, moram biti toliko iskren do sebe, da si to priznam in tako to popravim – kaj je slabega na tem? “Joj, nisem še prispel na končni cilj.” Res je – pa kaj, komu mar, uživaj v potovanju, raziskovanju, izzivih. V končni fazi ni nihče čisto nič na slabšem zaradi tega, in vse je tako, kot mora biti.

Se pa tu morda bolj postavlja vprašanje, ali imam pravico to znanje deliti naprej, četudi zame ne deluje 100% (sem spadajo praktično vsi učitelji). Deluje večino časa in spoznal in dosegel sem veliko stvari, torej, zakaj da ne. Še vedno imam marsikoga, marsikaj za naučiti, moram biti pa toliko iskren do sebe in drugih, da ne govorim neresničnih stvari zgolj zaradi tega, da bom ohranil svoj status. Tako kot se recimo skupina sošolcev odloči za skupno učenje, kjer je nekdo, ki ve malo več od ostalih. Oni se veliko naučijo od njega, prav tako tudi on razjasni določene podrobnosti, česar pa ne znajo rešiti, pa poiščejo odgovore v knjigah ali na govorilnih urah..

Spet pa vprašanje, zakaj določena stvar ne deluje 100%? Ali imam premalo znanja, napačno znanje, preplitvo, ali pa bi rabil morda še več prakse? Ker če pogledamo budiste ali pa karmo in bahti jogo, je tam večino poudarka na praksi, zelo malo na znanju………..

Odvrzite moralo in zakonitost, in ljudje bodo naredili pravo stvar.
Lao Tzu

Kakšne so kaj vaše izkušnje s poučevanjem resnice? Kako ste se znašli na eni in na drugi strani? Vabljeni, da delite svoje misli in izkušnje v komentarjih.

Umetnost učenja ali kako se učinkovito učiti?

Vaša preteklost niso vaši potenciali.
M. Ferguson

Obkroži se z okoliščinami/pogoji, katere hočeš udejaniti. — Surround yourself with the conditions you want to produce.
Wayne Dyer

 

Opomba: ta zapis je bolj vzpodbuda, da bolje raziščete to področje ali pa si preberete/preučite kakšno knjigo, na primer Umetnost učenja (Accelerated Learning)

V današnjih časih je tako, da se precej stvari smatra za samoumevne, in tudi če ne funkcionirajo, se jih ne raziskuje, ne išče rešitev (pri večini), “pač tako je,” “potrebno je potrpeti.” In sem spada tudi učenje.

Ampak če to berete, potem je velika verjetnost, da ste spoznali, da je stara “modrost” potrpeti močno nesmiselna. Verjetno ste prišli do vprašanja, ali se sploh znam učiti? Je šola zame pravi kraj? Je to vse kar je in sem v brezizhodnem položaju ali se da še kaj narediti? In še kako prav imate, da se da še veliko narediti. Kako se torej učiti?

umetnost_ucenja--collin_rose Na to vprašanje dobimo odgovor v meni najboljši knjigi na tem področju, sicer že malo stari, pa vednar: Umetnost učenja (Accelerated Learning -1991) od Colin Rose-a in Luise Goll-a. Je izjemno enostavna in privlačno napisana in strukturirana; avtorja ne komplicirata s pretiranim pisanjem, hkrati je pa veliko slikic, grafov, tabel, miselnih vzorcev, poučnih primerov in vprašanj za bralca.

Knjiga temelji na predpostavki, da smo vis izredni učenci. Od rojstva smo se mnogo stvari že naučili; hoditi, teči, plezati, skakati, voziti s kolesom, risati, pisati, govoriti razumljiv jezik, šteti, uporabljati računalnik in televizijo, kuhati, pospravljati, žogati,…. Ravno tako ima vsak človek izjemne možgane s 50-100 milijardami (10^11) možganskimi celicami ali nevroni, medtem ko jih ima čebela le 7000. Smo torej rojeni učenci.

Vendar učenje do šole je bilo aktivno, zabavno in sproščeno, veliko pogovarjanja in spraševanja,.. v šoli se pa pravila spremenijo. Aktivnost učenca se močno zmanjša in s tem tudi zanimanje za učenje. Ravno tako je učenje s knjig dosti zahtevnejše, kot učenje od staršev. Ali povedano drugače, za formalno učenje se je potrebno USPOSOBITI. A kot rečeno, za to imamo vse sposobnosti, med drugim tudi (vsaj) 7 različnih vrst inteligenc (Howard Gardner): (1) jezikovno, (2) matematično/logično, (3) vidno/prostorsko, (4) glasbeno, (5) medosebno, (6) avtorefleksivno, (7) telesno/gibalno. V letu 1999 pa je Howard dodal še (8) Naturalistično inteligenco.

V knjigi najdemo veliko število nasvetov, kako se lažje in bolj sproščeno in aktivno učiti. Najbolj pomembna je priprava na učenje, kajti pod stresom se naučimo veliko manj kot v sproščenem stanju. Pri preučevanju in poglabljanju s pomočjo vsemi 7 inteligencami, pa je pomembna stopnja aktivnosti. To se da povečati z; pisalom in markerji, zapisovanjem vprašanj, živo predstavo (vizualizacijo), glasnim branjem težjih predelov, kljukanjem, krajšim sprehodom po sobi, miselnimi vzorci, igranjem vlog,.. Ob vsem tem pa ne gre pozabiti na redne odmore (na 45minut, če ne celo manj).

Naj za konec naštejem še 6 faz, po katerih naj bi potekalo učenje:

  1. priprava, sproščanje
  2. dejstva prilagoditi svojim sposobnostim; pregled in ustvarjanje okvirja
  3. preučevanje in poglabljanje
  4. zapomniti si ključna dejstva
  5. ponovitev; pokazati kaj sem se naučil
  6. refleksija; presoditi, koliko sem se naučil

Podrobnejše o teh korakih, pa kot že rečeno, najdete v knjigi oz. kje drugje..
 

Še en navdih: kolega, ki mi je priporočal to knjigo, je delal prvi letnik faksa 3 leta, potem pa končal s precej visokim povprečjem ( nad 8 ) in s pohvalo dekana – tudi naprej mu gre zelo dobro.. Tudi meni je ta knjiga tudi veliko pomagala, vendar sem spoznal, da me veliko bolj zanimajo druge stvari, kot tiste, na zame neustreznem faksu.
 

P.S. Preletel sem tudi ostale knjige, vendar je tam notri premalo spodbujanja ter po mojem mnenju preveč teorije in klobasanja. Te knjige so: Skrivnosti hitrega in uspešnega učenja (Dominic O’Brien), Kako uspešno opravimo vsak izpit (Brian Duncalf), Krog odličnosti (Diana Beaver) in Učim se učiti (Dušica Kunaver).

kako_urimo_spomin-dominic_o0brien(05.03.2013) Če se ne motim, (mislim, da se ne), sem bil pa nad knjigo “Kako urimo spomin”, prav tako od Dominic O’Brien-a, prevej navdušen — priporočam.
 
 
 
 
 

P.S.S. (05.03.2013): Zelo koristen je (zadnje čase) tudi INTERNET (priporočljivo znanje angleščine): ogromno predavanj, razlag, predstavitev; tekstovne, grafične, video. Matematika, fizika, kemija,….
* najlažje in najhitreje najdete na youtube.com
* MIT ima na primer “OpenCourseWare”, kjer imajo celoten semester nekega predmeta, mnogokrat tudi z vsem dodatnim gradivom:
** youtube.com/user/MIT/videos?view=1&flow=grid
** ocw.mit.edu/index.htm
*** eno od boljših so na primer predmeti/predavanja iz fizike of Walter Lewin-a:
**** 8.01 Klasična mehanika (jesen 1998) youtube.com/course?list=ECF688ECB2FF119649
**** 8.02 Elektrika in Magnetizem (pomlad 2002) youtube.com/watch?v=3omwHv3Cmog&list=PLC2CEECFD938FD494
* videolectures.net; malo bolj popularni od kar so dobili nagrado — rtvslo: “Portal Videolectures.net, ki ga ustvarjajo na Institutu Jožefa Stefana, je prejel nagrado Združenih narodov in Unesca za najboljši produkt desetletja v kategoriji ‘e-znanost in tehnologija’.”
– nekaj skušajo tudi pri nas narediti z e-učilnicami, vendar je (za moje pojme) preveč vsebinsko površno in preveč tehnično zapleteno
 

Skratka, bodite ustvarjalni in raziskovalnega (pa tudi selektivnega) duha, privoščite si pa tudi kvalitetno sprostitev/počitek.
 

Umetnost učenja – korak za korakom

Veliki rezultati niso doseženi naenkrat; v življenju moramo biti zadovoljni z nenehnim napredovanjem, korak za korakom.
Samuel Smiles

Rim ni bil zgrajen v enem dnevu, slona pojemo grižljaj za grižljajem, pot dolgo tisoče kilometrov prehodimo korak za korakom, košarkarsko tekmo se igra žogo za žogo, cerkev se je gradilo opeko za opeko, faks dokončamo izpit za izpitom,…

Vsi ti in še mnogo drugih primerov kaže na to, da se vse stvari odvijajo postopoma. Vedno je en korak, ena opeka, in vsak korak, vsaka opeka si zasluži popolno pozornost. Korakov ne moremo preskakovati, nesmiselno je brezglavo hiteti, da bi čim prej nekaj zaključili, se naučili. Taki izdelki/znanje se kmalu pokažejo kot površni, kot lepa fasada brez vsebine in zato trajajo precej manj časa, pa še kvalitetni niso. “Sredstva in cilj so eno,” pravi Eckhart Tolle. Če ne posvečamo pozornosti koraku, bo tudi kvaliteta na cilju majava.

Če se vrnem k učenju, je vse to vsaj približno jasno, ko se učimo v okviru izobraževalnih organizacij. To leto moram narediti te predmete, naslednje leto druge, za vsak letnik je zapečaten urnik. Niti ne morem delati izpite za naprej, kajti trenutna predavanja in vaje zahtevajo preveč časa in energije. Vse kar lahko izberem je to, koliko časa in kdaj se bom učil (v srednji in osnovni šoli pa še tega ne). Ujet sem v ta program in ni druge možnosti, kot da se mu prilagodim in delam tako kot je zastavljeno, četudi bi vse hotel končati v mnogo krajšem času.

Modrost “korak za korakom” je pa kaj hitro pozabljena izven uradnih izobraževalnih organizacij. Ko se je potrebno naučiti kaj novega, prebrati in naštudirati kakšno knjigo (sploh, če imam še veliko drugega gradiva v čakalni vrsti), hočem vse narediti izjemno hitro. Knjigo naštudirati v dveh dneh, naučiti se uporabljati nove računalniške programe in programčke, naštudirati določeno temo, sestaviti omaro…

Vse lepo in prav da hočem čim hitreje, vendar kmalu ugotovim, da tako hitro ne gre. Če delam tako hitro, nič ne odnesem in je skoraj tako, kot da nič ne bi naredil. Da bi si pa za kakšno stvar vzel več časa je pa nemogoče, kajti imam še mnogo gradiva na zalogi. Zato vse skupaj pustim. Če ne morem narediti takoj, ali če mi takoj ne gre v glavo, to “že ni zame” in vse skupaj pustim. To je lepo vidno tudi pri kakšnih manjših opravilih (sestavljanju omare, peka kruha,..).

Odrasel človek ima shranjen podzavesten program, da mora biti vse narejeno hitro in brezhibno. “To ni moje področje, jaz se s tem že ne bom ukvarjal,” ali pa po neuspelem poizkusu “ah, jaz tega ne znam, to ni zame.” Predstavljajte si otroka, da tako ravna. Pa saj je z eno nogo že v grobu. Ampak kot otroci smo se naučili veliko stvari in tudi v mladosti, ogromno se naučili ogromno spoznali (čeprav za veliko ceno posmeha in še česa), potek pa ko enkrat odrastemo in diplomiramo, pa na to pozabimo. “Sedaj sem dosegel stopnjo svojega razvoja na kateri vse znam in vse vem, to je to, zmagal sem.” Kot da bi se navadili na vlogo mojstra, nekoga, ki vse ve in vse zna se posmehuje drugim, ko tega ne znajo. Ali pa imamo dosti posmehovanja okolice in ko dosežemo neko normo, se mi posmehujemo novim rodovom.

Ampak svet se spreminja in spreminja se čedalje hitreje. Čedalje več je novih znanj, izdelkov, stvari za naučiti in če se nisem pripravljen nenehno učiti, nenehno izpolnjevati me bo v nekaj letih povozil isti čas, katerega si jaz zaradi takšnih in drugačnih strahov nisem vzel. Največji hec pri tem je ta, da ponavadi niti ni potrebno veliko časa, da nekaj naštudiram. Pri nekaterih trivialnih opravilih 5, 10 minut in že znam, namesto da mi pobirajo živce in energije, ker se temu izogibam.

Za vsako MENI novo stvar si je potrebno vzeti ČAS, čas, da se naučim in izpilim, iti postopoma, korak za korakom – tega pa kar nočemo vedeti. Po vsej verjetnosti bo na začetku narejeno tudi precej počasneje in z večjo negotovostjo, s tem da bo storjeno precej napak, za razliko od mojstra, ki to že dela celo življenje. Vendar druge izbire praktično nimam, lahko se neham učiti, ampak potem sem praktično že mrtev. Niti ni važno ali bi nekaj že moral vedeti ali ne, dejstvo, realnost je taka, da tega v tem trenutku ne vem in da se je potrebno naučiti (ali pa izgubljati živce in obupavati). In vedno se bo potrebno učiti nove stvari, sedaj je le na meni, da vidim nesmiselnost teh starih programov in sem tako na dobri poti, da se jih osvobodim.

Če pa kdo meni, da hitrost pomeni več kot vztrajnost in potrpežljivost, potem naj se spomni na basen o želvi in zajcu, ko sta tekmovala kdo prvi pride na cilj.. Ena knjiga na dva tedna znese 26 knjig na leto, en dokumentarec na teden znese 52 dokumentarcev na leto, eno novo znanje na dan znese 365 novih znanj na leto,..

Korak za korakom, za vsak korak pa si vzeti čas in bo šlo. Koliko časa bo pa trajalo, da se naučim in znam uporabljati, pa kot že rečeno niti ni bistveno, z gotovostjo trdim, da slej ko prej vsak pride do cilja, cilj pa je vreden tega, mar ne? Spomnite se otrok in učenja hoje, teka, vožnje s kolesom,.. (Naj pa to ne bo izgovor za ležernost, se kakšno stvar da hitreje naučiti, zakaj pa ne..)

Kako produktivno začeti dan

Velika verjetnost je, da se vam dogaja to, kar se dogaja veliki večini ljudi – dan/teden mine zelo hitro, na koncu pa ugotovite, da niste nič konkretnega naredili. Po domače povedano ste sanjarili, sanjarili v najslabšem pomenu besede. Tudi jaz sem bil precej časa v takem delovanju, nedavno sem pa naletel na tale sistem, ki mi je še dodatno pomagal.

  1. Preden greste spat si izberite dve opravili za naslednji dan. Kakšna naj bodo ta opravila? Odločajte se po pomembnosti in ne po nujnosti. Nujne stvari so le v glavi in na dolgi rok dokaj nepomembne. Prav tako verjetno ni nič narobe, če si jih prestavite. Pomembne stvari so ponavadi take, ki vam na dolgi tok prinesejo določeni razvoj, ni njuno da takoj. Če imate probleme, da svojemu razvoju ne posvečate čez dan dovolj pomembnosti, potem naj bodo jutranja opravila sestavljena iz takšnih stvari. Če pa vedno lovite zadnji rok, če se izogibate določenim poročilom, večjim nalogam, tedaj pa naj bodo predvsem taka opravila na jutranjem spisku. Skratka, prisluhnite sebi in poglejte kaj vam dela preglavice.

    Pomembno je, da si opravila izberete preden greste spat, kajti tako imate nek fokus/namen že takoj zjutraj, ko se zbudite. V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da boste zjutraj na cel sistem pozabili, kajti mudi se v službo, “nujno” je narediti to ali ono in potem ste spet na starih tirnicah.

    Komur se zdi dve opravili premalo, lahko sicer kasneje poveča na tri ali štiri, vendar za začetek je to povsem dovolj. Bolj da človek naredi dve opravili stoodstotno, kot da si napiše več opravil, ter jih veliko ostane nedokončanih. Ko pa vam gresta ti dve opravili odlično od rok, pa lahko povečate, vendar ne več kot štiri.

  2. Nalog se lotite takoj zjutraj. Takoj po telovadbi, jutranjem umivanju in morebitni malici. Nekateri so sicer zjutraj zaspani in utrujeni, potrebni neskončne doze kave. Rešitev je v tem, da greste pravi čas spat, zvečer manj televizije (omejiti vnos negativnih misli), več meditacije, predvsem pa zjutraj telovadba, razgibavanje – par minut, nekaj vdihov in izdihov svežega zraka. Nadaljuj z branjem zapisa: ‘Kako produktivno začeti dan’

Vzgajanje sužnjev: Dej bom jest namest tebe

Ta princip je predhodnik tistega, o katerem sem že zadnjič pisal “nared pa tih bod.” Ko nekdo reče “dej bom jest namest tebe” imam še toliko energije, da lahko vse opravi sam. Opravila so sorazmerno enostavna in v manjših količinah, in je bolj ekonomično, da človek naredi stvari sam, kot pa da bi zapravljal čas in energijo z učenjem drugih. Poleg tega je delo bolj kvalitetno in hitreje opravljeno.

Na kratki rok to deluje, a tekom časa se obseg opravil povečuje, kar prinese do izčrpanosti, na ostalih pa pusti lenobo, neodgovornost, pričakovanje, da bodo vse drugi naredili. Nekdo, ki pravi “dej bom jest namest tebe,” dela škodo samemu sebi in drugemu.

Očitno je, da tako družba ne more delovati. Družba lahko deluje le, če je sestavljena iz odgovornih posameznikov, tako kot kolektiv v podjetju ali ekipa v športu. A celotna naša družba deluje tako, da vodilni nase prevzemajo odgovornost. Od države, zdravnikon, šefov,.. Kakšne ima to posledice v družbi, lahko sami vidimo.

Moč in identiteta

Dostikrat opažam, da gre tu tudi za problem za moči in identitete. Z znanjem si človek zavaruje svoj položaj, pridobi si moč. Če bi vsi poznali to kar pozna vodja, ta ne bi imel več moči. Še huje pa je to, da če bi si hotel zagotoviti moč, bi se moral naprej razvijati, nikoli ne bi bilo počitka. Iskal bi stalnost, a je ne bi našel. Če pa nič ne pove nikomur, si lahko pa vsaj za nekaj časa priskrbi mir in stalnost. Bolje kot nič, kaj ne da? Ali pač ne?

Tu je potem še identiteta. Predvsem očitno je to pri starših, ko se nekako čutijo dolžne, da morajo vse storiti sami. “Kdo sem jaz, če ne naredim vse namesto otrok, če vsega ne pospravim?” Namesto da bi učili loviti ribe, nosijo ribe na mizo. Na kratki rok deluje, na dolgi rok več kot očitno ne.

Padci so sestavni del, boleče so interpretacije

Seveda je problem gledati svojega otroka ob neuspelih poizkusih. Saj je ob tem sprožijo lastne frustracije in zato starši raje naredijo stvari namesto otrok, kot da bi ob tem podoživljali svoje travme. Ali pa imajo razno razne interpretacije, “koliko je moj otrok neumen, ker tega ne zna – bolje da jaz naredim namesto njega, mogoče bo potem manj neumen.”

Hecno je pa to, da otroku ni to nič katastrofalnega. Če otrok pade se pobere, če prvič ne uspe, poizkusi drugič. Svoboden je vseh interpretacij ob nekem dogodku. Kolikokrat otrok pade preden shodi, kolikokrat pade, ko začne lavfati. Če bi imel otrok vse te interpretacije kot jih imajo odrasli ob neuspehih, ne bi nikoli shodil, se ne bi nikoli nič naučil.

Neuspehi in trud so sestavni del na poti učenja, na poti preobrazbe. Kot gosenica, ko se preobrazi v metulja. Če bi tej gosenici pomagali, revci, potem bi bila metulj s slabimi krili in verjetno ne bi mogla poleteti. Ker pa se gosenica trudi, so krila dovolj močna, da lahko poleti. Trud da prebrodi težave ji omogoča, da lahko postane pravi metulj.

Mi bi pa danes radi vse naredili po liniji najmanjšega odpora, bili zaviti v vati poznanega, bili zaprti v kurniku stalnosti. In to hočemo tudi za svoje otroke, saj vemo kako težko nam je ob neuspehih, ob padcih, zato sklepamo, da je težko tudi njim. A to ni res, saj so prosti interpretacij ob razno raznih dogodkih.

Rešitev problemov v 4ih korakih

Kot je lepo prikazano v prejšnji objavi, je nenehno razmišljanje nepotrebno. Zelo pomemben razumski počitek, ker ravno med počitkom dosežemo največ. Informacije se na nek način usedejo, uredijo in odpre se prostor za nove ideje. Na tem temelju sloni univerzalni postopek reševanja problemov v samo 4ih korakih.

Koraki so sledeči:

  1. LOTITE se problema; kot vsakokrat do sedaj.
  2. sproti si pišite VPRAŠANJA; med reševanjem je koristno, da imate poseben blokec, kamor pišete svoja vprašanja. Dobro je tudi, da si nabavite lepljive listke, in jih nalimate na mesta, kjer se ta vprašanja pojavljajo. Blokec zaradi tega, da imaste vse na enem mestu, listki pa zato, da boste najdli vprašanja v zvezku recimo.
  3. pojdite na ODDIH, z dodatnim zaupanjem, da bodo odgovori prišli; ko se vam je zataknilo, ali ko se že učite 30, 45 minut, pojdite na oddih. Delajte karkoli že in se temu posvetite, čim bolj sprostite razum, ali pa ga vsaj usmerite v neko drugo aktivnost. Razmišljanje o problemu tu ne koristi, dopustite da moč pasivnosti opravi svoje. Nadaljuj z branjem zapisa: ‘Rešitev problemov v 4ih korakih’