Tag Archive for 'vstajenje'

Smrt in vstajenje

Marsikdo v zahodnem svetu ob tem pojmu pomisli na Jezusa, “ko je umrl na križu in tretji dan od mrtvih vstal.” To je najbolj znana podoba ob tej besedni zvezi, fizična smrt in fizično vstajenje.

A nič ni dlje od resnice. Smrt in vstajenje je standardni mitološki motiv, uporabljen tudi v veliko današnjih filmih. Ne gre tu toliko za fizično smrt, kot za psihološko smrt starega načina videnja sveta ter vstajenje v novo spoznanje, novo dojemanje resničnosti. Ponavadi je to smrt ega, predvsem strahu in poželenja, ni pa nujno. Strah in poželenje sta največja ovira za resnično svobodo človeka. Strah, da mi bo zunanji svet nekaj ključnega odvzel, ter poželenje, da me bo zunanji svet izpolnil. Oboje skupaj sestavlja tako imenovano podganjo dirko, ki nas zasužnji vse dokler ne dosežemo spoznanja.

Najbolj tipičen primer smrti in vstajenja oz. rojstva novega življenja, je smrt in vstajenje lika Evey v filmu V for Vendetta (V kot maščevanje). Ko se Evey znajde v zaporu, jim noče ničesar povedati, tudi za ceno lastne smrti. Na dan svoje usmrtitve izve, da je bila vsa scena zrežirana od kolega V-ja. Ob tem spoznanju jo najprej groza, potem pa se vanjo naseli mir, kajti premagala je smrt samo in zato se rodi kot nova oseba tako rekoč. Njeno vstajenje na voljo v tem izseku.

V Fight Clubu (Klub golih pesti) in v The Devil’s Advocate (Hudičevem odvetniku) ego umre čisto na koncu, v Peaceful Warrior (Miroljubni bojevnik) se ego vrže iz vrha cerkvenega zvonika. V Matrici se Neo ponovno rodi, ko ga Smith ubije. Smith doživi vstajenje, kajti lahko se kopira. Ravno tako doživi smrt in vstajenje Morpheus, saj se v drugem delu precej dobro upira veliko izboljšanim agentom.

Smrt in vstajenje (ali ponovno rojstvo) je torej stvar vsakega posameznika, vsak sam mora umreti za egom, če res hoče živeti svobodno življenje, če se hoče vrniti v preprostost/nedolžnost (innocence). Mogoče je tudi to Goethe mislil, ko je rekel: “Nihče ni bolj zasužnjen kot tisti, ki zmotno misli, da je svoboden.”

Predvsem to nas učijo miti, kako preseči ego ali vsaj stare vzorce, ne pa nekega fizičnega dosežka, iz katerega se naredi dobesedno interpretacijo ter zahteva slepo verjetje.

Pa saj je to čisto naraven/življenjski princip, tega je polno v naravi. Sonce vsak dam umre in se znova rodi, Luna vsak mesec, narava (rastline, drevesa, cvetlice) vsako leto. Nekatere živali menjajo kožo, druga ozemlja. Potem imamo tu naravne katastrofe, ko recimo v požarih čisto pogori na tisoče kvadratnih kilometrov starega gozda, na katerem potem zraste novo, sveže življenje. Nevihte so drug primer, ko se celo nebo stemni, a zrak je po nevihti svež.

Vse umira in se ponovno rojeva, torej se je smiselno vprašati: “Kolikokrat za starimi prepričanji/vzorci/navadami umrem jaz?”