Tag Archive for 'zabloda'

Iluzija napredka

Najnaprednejše tehnologije in spretnosti nas postavijo v najboljšem primeru na nivo super šimpanza. Pravzaprav je zev med, recimo Platonom, ali Nietzschejem in povprečnim človekom večja, kot zev med šimpanzom in povprečnim človekom.
Prebujanje v življenje (Waking life – 2001)

Neverjetno je, da kljub vsej nastali zmešnjavi, človek še vedno podpira ta sistem. Zastrupljene reke, onesnaževanje zraka, ropanje zemlje, izživljanje nad živalmi, izživljanje nad soljudmi in v končni fazi lastne frustracije,..

Še vedno se najdejo ljudje, ki vse to podpirajo, ki so sposobni najti argumente, kako smo veličastna civilizacija. In taki ljudje se ponavadi imenujejo “intelektualci.” WTF!! Če so ti intelektualci, potem sem jaz popoln bedak in sem še kako ponosen na to.

So frustracije, vendar nekem majhnem odstotku ljudi to ne pomeni nič, kajti iz sistema dobijo vse kar rabijo, da pozabijo na le te. Delo, adrenalin, nenehno kupovanje novih stvari,… Skratka so v skupini tistih, ki so preko medijev smatrani za uspešne, za “višji” sloj. In ker že ne morejo rešiti svojih frustracij, jih na ta način vsaj prekrijejo – za nekaj časa.

Ampak te ljudi še zastopim, ne zastopim pa ljudi, ki so na dnu in vse to podpirajo. Taki so celo sposobni braniti državo, ko je napadena od zunaj, sposobni dati svoja cenjena življenja pod vprašaj, samo da zaščitijo državo/sistem, ki jih ropa. Nacionalizem, pripadnost firmi, rasna raznolikost, krvna razmerja,….

Ali je kljub vsemu možno, da se čutijo toliko nemočne, da naredijo to, kar je od njih pričakovano, kar delajo tudi sosedje. Ne znajo razmišljati s svojo lastno glavo, zato družba preko medijev in sosedov razmišlja namesto njih; “roll on command” bi temu rekel George Carlin….
 

Aha.. napredek. Je napredek, seveda, vendar zgolj in izključno tehnološki. A ta napredek je v službi norosti, v službi iluzij, v službi mentalne lenobe. Kar poglejte kaj izumljamo; kamere, prepoznavanje obraza, prisluškovanje, višje zgradbe, hitrejše avtomobile, bolj zmogljivejše računalnike, nove oblike orožja, nove oblike virtualne zabave, vse instant, vse že narejeno…. Duhovno/mentalno pa človek ni praktično nič napredoval, še vedno eni in isti vzorci, še vedno ene in iste frustracije.

Poglejmo današnje stanje, ne rabimo nič drugega; toliko tehnologije, toliko dobrin, pa vendar je človek nesrečen, znotraj prazen. “Res je, premalo je vseh dobrin, ko jih bo več, bo pa v redu,” odgovarja kakšen hipnotiziran posameznik. In kje ima smisel ves ta lov za materialnim uspehom in družbenim statusom… Kako to, da nihče (oz. več ljudi) ne podvomi v to norost? “Odgovor na to lahko najdemo v drugem vprašanju: Katera je najbolj univerzalna človeška lastnost – STRAH ali LENOBA?”

Matrica človeštva je resnična

Verjetno ste gledali film/trilogijo Matrica, kjer lepo prikaže življenje v navideznem svetu, medtem ko telo stagnira. Marsikdo bi rekel, da to prikazuje neko stanje v prihodnosti, ampak meni se zdi, da film prikazuje današnjo zahodno družbo.

Ustvarili smo si nek navidezni svet, ki ima zelo malo povezav z resničnim svetom in v katerem vladajo neki umetno narejeni zakoni. Čas; naravne biološke ritme sta zamenjala ura in koledar. Od tega je odvisno, koliko časa bomo spali, kdaj bomo jedli, kdaj bomo aktivni in kdaj pasivni, kdaj si bomo vzeli čas za najbližje in zase,… Naravno hrano in vodo je zamenjala industrijska junk hrana in tisoč in ena bolj ali manj gazirana pijača. Najpomembnejša dela, kot so pridelovanje hrane, vzgajanje in izobraževanje otrok so postala nizko vrednotena in zaradi tega skorajda ponižujoča, zamenjala jih je umetno ustvarjena zabavna industrija in znanost; predvsem ekonomija, pravo in prelaganje papirjev.

Živimo v notranjosti hiš, v katere nismo vložili praktično nič energije, v službo se pripeljemo v avtomobilu ali z avtobusom in tudi tam preživimo večina časa v zaprtih prostorih (mesto bi se lahko smatralo tudi kot zaprti prostor). Vse potrebno dobimo v trgovinah ali pa nekoga pokličemo. Vsi izdelki so praktično že izdelani, nam ni potrebno skorajda nič narediti. Zabavo in sprostitev nam prinaša kino, disko, šport, ali na višji stopnji kakšna umetnost. Redkokdaj se za sprostitev odločimo za enostavne in preproste stvari, kot je recimo sprehod, tek.

In potem se čudimo, kako je mogoče, da je toliko ljudi depresivnih, toliko ljudi z problemi hranjenja, preveč debelih, preveč suhih, razno razni artritisi, težave s križem, nezmožnost koncentracije, daljšega sprehoda, zdravega razmišljanja in videti širšo sliko.. Povedano drugače, “zahodna civilizacija umira od znotraj.”

Zelo očitno je, da naše telo ni bilo narejeno za tak način življenja, da mu nekaj zelo bistvenega manjka. Našemu telesu in mogoče celo še bolj naši psihi – tako ali tako sta si med seboj precej povezana. Stik z naravo, v kateri je telo živelo tisočletja, za marsikoga sploh ne obstaja. In tu ne pomaga nobena čudežna tabletka, kajti že v samih temeljih je vse zgrešeno.

A po drugi strani bi bilo nespametno za to kriviti tehnologijo in zadnjih 50 let. Vse kar nam je to obdobje omogočilo je to, da se izrazi tisto in je bolj očitno, kar je bilo do tedaj manj očitno. Vojne so se vedno dogajale, vendar v zadnjem času smo dobili bolj uničujoča orožja. Človek (predvsem moški) je bil v svoji psihi zadnja tisočletja bolj ali manj odtujen od resničnosti, odtujen od samega sebe, odtujen od narave. Le s to razliko, da je pred tem imel več telesnega stika, danes pa tudi tega ni – na srečo ali na žalost. Pa smo spet pri egu oz. izvirnem grehu. In ravno ta odsotnost stika, to življenje v umetnem svetu povzroča, da se ego še bolj razvije, povzroči še več trpljenja sebi ni drugim, kar pa v končni fazi pomeni njegovo (ego-vo) lastno smrt. Tako kot rakave celice, ko ubijejo gostitelja tudi same odmrejo – le s to razliko, da bo tokrat gostitelj preživel.
 

V množini govorim, ker s tem mislim večji del človeštva. Mi v Sloveniji imamo to srečo, da smo del tega, vendar ne tako močno. Če hočemo, imamo kadarkoli stik z naravo, medtem ko mnogi v velemestih lahko o tem le sanjajo, le odločiti oz. uvideti norosti je potrebno.. Učimo se na napakah drugih in jih ne ponavljajmo, saj zadosti potujemo, zadosti vidimo preko medijev kaj vse se dogaja in smo tudi zadosti pametni, da vse to povežemo – mar ne? Čemu moramo iti po tujih stopinjah, če pa vidimo, da ne peljejo nikamor?

Sedaj se ponuja idealna priložnost, da imamo razvito državo, a hkrati še vedno zadovoljno ljudstvo, pristno naravo. Jo bomo izkoristili? Začne se pa pri vsakem posamezniku posebej – z majhnimi in iskrenimi koraki.

Zastrupljenega kruha in bedastih iger – prvič

Kaj se je zgodilo z vsem kruhom? Kje je tisti dobri in zdravi domači kruh iz kmečkih pečic? Kje so časi, ko so ljudje s spoštovanjem jedli kvalitetno hrano, ko so ljudje sami pridelovali kar rabijo. Danes pa se ženemo za dobičkom in delamo dela, ki so sama sebi namen, osnove za življenje pa propadajo.

Kje so vse tiste kvalitetne zabave, ko se je človek ob tem dejansko sprostil? Kje so tisti vaški plesi, vaške igre, kjer je bilo iskreno veselje in smeh. Čemu danes rabimo toliko alkohola in drog, da uspava vse probleme, glasno muziko, da preglasi vse težave? Čemu toliko presedanja pred televizijo, čemur ironično rečemo sprostitev? Kajti če bi pobližje pogledali, oz. če pogledamo širše, v države kjer so pred nami, potem vidimo, da tu ni nobene prave sprostitve. Kje je tu Zeitgiest v praksi?

Kje so kvaliteten kruh in pristne zabave?
 

Evropsko prvenstvo 2008 v nogometu – prevzame vse naslovnice, najpomembnejša tema meseca. Po naključju, ravno v času izpitov in zaključevanje šolskega leta. Ali se zavedamo, koliko časa, energije in predvsem denarja gre za te stvari? Res je, da gre za nekatere druge stvari še več denarja, predvsem za vojno in vojsko (patrije 258,5 milijona evrov), vendar kaj dosti ne zaostaja zabavna industrija. Recimo Euro 2008, zgolj z vstopnicami bodo zaslužili okoli 70 milijonov evrov! Kaj vse se da kupiti in omogočiti s tem denarjem, si lahko samo predstavljamo. Koliko igrišč in telovadnic za otroke, koliko kvalitetnih usposabljanj za učitelje (čeprav v to rahlo dvomim..), koliko…

Ampak toliko denarja in ves pomp okoli tega je predvsem zato, ker LJUDJE TO GLEDAJO. Zakaj gledajo? Nekaj je tukaj agresivni marketing, prvenstvo na vsakem koraku in ne moreš mimo tega, da ne bi pogledal kakšne tekme – že zaradi tega, da si “in.” Ampak ljudje gledajo predvsem zaradi tega, ker se ob tem sprostijo, se zabavajo – čeprav to pomeni le sedenje, pitje piva in grizljanje junk food-a. Kljub vsemu pozabijo na svoje vsakdanje probleme, na preteklost, na svojo prihodnost. Neumni bi bili, če bi izpustili tako priložnost za sprostitev. Vendar, od kje so ljudje toliko zafrustrirani, od kje imajo tako veliko problemov? Se ne bi dalo vsega skupaj rešiti na bolj enostaven način?

V veliki meri je tu struktura in delovanje celotne družbe; živčnost doma, živčnost v službi, pranje možganov na vsakem koraku, omejevanje, poneumljanje, zatiranje,.. Ne morem pa mimo tega, da mora biti nekaj takega v človeku, nek stvor, nek parazit (ego), kar to omogoča. Neverjetno je namreč, kako mnogi celo zagovarjajo ta sistem, ki več kot očitno ne deluje. Vidijo pri sebi, v svoji okolici, v širši družbi, pa nočejo dojeti, delajo se slepe..

Pranje možganov na vsakem koraku, vendar vsak sam je za to odgovoren. Vsak sam, ker temu naseda, ker nič ne naredi, da bi te to izboljšalo, a izboljšave kljub vsemu na čira čara način pričakuje – Einsteinova definicija norosti. In če je posameznik odgovoren, to pomeni, da ima tudi moč – vendar kaj, ko se ne enega ne drugega ne zaveda, kaj, ko ne ve kako eno ali drugo uporabiti?

Kaj manjka? Manjka trpljenje – še več trpljenja rabijo ti ljudje. Priti mora do te mere, da bodo primorani nekaj narediti. Zaradi tega imam zaupanje v vse skupaj. Današnji način življenja v svetu prinaša čedalje več trpljenja in zelo hitro gre vse skupaj, kar v končni fazi pomeni, da bodo kmalu na vrsti korenite spremembe.

A manjka tudi prava izobrazba, predvsem v smeri tega stvora, tega parazita v človeku (ega), ki vse to omogoča. Izobrazba, ki pokaže, kaj je naša prava narava.. Ampak zgleda, da je kljub vsemu hitrejša pot preko trpljenja – za veliko večino to še kako drži.

Otroci in mladostniki ~ naše največje bogastvo?

..in takrat sem se jaz ponižala in sem začela otroke spoštovati in to se mi zdi, da je najlepše.
Marjetka Čas

Pa so res? Koliko čiste pozornosti, svojega časa, svoje ljubezni jim namenimo? Koliko jim pustimo svobodo in koliko jih znamo usmerjati? Koliko se z njimi ukvarjamo, se pogovarjamo, jih poslušamo? Koliko jim dopustimo, da se naučijo od nas, koliko jim dopustimo, da se mi naučimo od njih?

Nekateri otroci lahko sicer dobijo materialne dobrine, kaj več od tega je pa že prava redkost. Pa vendar otroci in tudi mladostniki, ne rabijo materialnih dobrin, predvsem rabijo Človeka, rabijo nekoga da jim prisluhne, nekoga, na katerega se lahko zanesejo. Več kot očitno je to pri bogatejših družinah, kjer otroci še hitreje zabredejo.

Da nekaj bistvenega pogrešajo je vidno v njihovem obnašanju. Kdaj se bomo nehali slepiti, kdaj se bomo nehali zgolj zgražati nad mladino, zgražati nad lenobnostjo, vandalizmom, ležernostjo, opitostjo, ne-perspektivnostjo, jim prepovedovali to in ono.. in kaj konkretnega naredili na tem področju, poiskali nove rešitve, kajti stare več kot očitno ne delujejo več. Jim mogoče namenili svoj čas, svojo pozornost, svojo ljubezen namesto zgolj materialnih dobrin? Jim mogoče omogočili prostore v vaseh in mestih, kjer se lahko izražajo?

Sploh pa je nesmiselno vsiljevati svoje poglede, ki ne delujejo več, svoje zastarele misli zgolj zaradi tega, ker so prišli iz vaših teles in skrbite za njihovo preživetje. Vse kar rabijo je pozornost, ljubezen, zaupanje in spoštovanje ter malenkost vodstva. Tako enostavno je vse to, pa hkrati tako težko.. Kahlil Gibran lepo pove v svoji pesmi:

Vaši otroci niso vaši otroci.
So sinovi in hčere Življenje, ki teži samo po sebi.
Prihajajo skozi vas, a niso od vas;
in čeprav so z vami, niso v vaši posesti.

Morete jim dati svojo ljubezen, a ne svojih misli,
kajti imajo lastne misli.
Lahko dajete dom njihovim telesom, vendar ne njihovim dušam, kajti njihove duše živijo pod streho bodočnosti,
ki je vi ne morete obiskati niti v sanjah.
Lahko si prizadevati, da jim postanete podobni, toda nikar si ne prizadevajte, da bi jih naredili sebi enake;
kajti življenje se ne vrača nazaj
in se ne mudi z včerajšnjim dnem
.

Loki ste, iz katerih se kot žive puščice izstrelijo vaši otroci.
Lokostrelec vidi znamenje na poti neskončnosti in On vas napne s svojo močjo, da bi njegove strelice poletele hitro in daleč.

Veselo se upognite v lokostrelčevih rokah;
kajti tako, kot ljubi puščico, ki leti, ljubi tudi lok, ki je trden.

Zabloda znanosti, zabloda omejenega razuma

Vedeti, da ne veš, je najboljše; Pretvarjati se, da veš, kadar ne veš, je bolezen.
Lao Tzu

Neverjetno je, koliko imamo literature na razpolago, koliko je vedno nove in nove literature na razno raznih področij. Koliko branja, energije, živcev, tuhtanja,… more nekdo predelati, da pride na nek nivo znanja.

A po drugi strani je to znanje zelo zelo majavo, ogromno je še neraziskanega. Koliko je še megle, koliko nejasnosti, koliko nekih hipotez, koliko stvari, ki jih je še potrebno raziskati.. Pa vendar se nekateri obnašajo, kot da že vse vedo, kot da so z neko teorijo “Boga za jajca prijeli.” Mogoče se vodilni raziskovalci celo zavedajo kako malo se spoznajo na stvari, a hkrati jim manjka širina in globlje dojemanje življenja, zato ne morejo predvideti vseh posledic. Največji problem je pa še vedno v tistih, ki te izdelke širijo, ker se obnašajo izjemno arogantno, kot da to 100% deluje in ni nobenih stranskih učinkov.

Zelo malo vemo o ekosistemu, o medicini, o možganih, o delovanju človeka, o fiziki, o delovanju živali, rastlin, telesa, narave, vremena…. A vendar je nič koliko literature, teorij in izdelkov, ki so uporabljene kot DEJSTVO, hkrati pa kar nočemo videti stranskih posledic. Novejši izdelki, se pa dajejo na tržišče brez tehtnih dolgoročnih raziskav, piše pa tako, kot da bi bilo vse kristalno jasno (se zavedam, da je ekonomija kralj).

Z delnimi spoznanji lahko naredimo veliko. Medicina pozdravi in zakrpa ogromno nedelujočih delov telesa, vreme lahko dokaj dobro predvidimo, vemo kako približno deluje ekosistem, vemo kaj se približno dogaja v človeškem umu…. Pa vendar bi lahko rekel, da zaradi arogance naredimo več škode kot koristi. Medicina preko farmacevtskih izdelkov uničuje zdravje, z nepoznavanjem ekosistema so v zadnjem času popularne čebele pred izumrtjem, igranje z vremenom in z elektro-magnetnimi polji lahko sproži marsikatero katastrofo, moderne tehnološke meditacije in nove zahodne psihološke metode (NLP) so izjemno ozko usmerjene. Ali pa radioaktivnost atomske bombe (na začetku je bilo to varno), uporaba mikrovalovke, varčnih žarnic, umetnih materialov v gradbeništvu,… še posebaj je pa strašljiva genska in nano tehnologija.

Vse deluje nekako po tem principu; danes nekaj čira čara in nekoč se mi slučajno nekaj posreči, ima kratkoročne rezultate (za dolgoročne nimam časa) in dam v množično uporabo. S tem, da po vsej verjetnosti niti nimam širine in spoštovanja do zakonitosti življenja in zato niti približno ne morem zajeti vseh posledic. Konec koncev pa koga sploh brigajo posledice, saj deluje, jaz bom na ta način obogatel in to je vse kar je pomembno.

Ne pravim, da je znanost napačna ali da nehajmo raziskovati, sploh ne. Potrebno pa je prenehati z aroganco in se delati kot da že vse vemo (način na katerega učijo v izobraževalnem sistemu), kot da vemo kaj delamo – kajti dejstvo je, POJMA NIMAMO O SVETU V KATEREM ŽIVIMO. Prej ko se bomo tega zavedali in to resnično dojeli, prej bomo lahko tudi ta del raziskali in s tem stopili korak naprej – tudi v znanosti, v dobro VSEH živih bitij.
 

Zakaj pišem te družbene refleksije? Predvsem zato, da vidimo kako noro in zgrešeno je vse skupaj, ter da se vprašamo vprašanja kot so “ali tudi jaz v vsakdanjem življenju ravnam kot naša znanost?” in po možnosti najdem nekaj takšni primerov (videnju nato sledi sprejemanje). Kajti družba je vedno povečana refleksija posameznika, vsaj večine posameznikov.