Ta vprašanje se pojavlja pri mnogih in je zlo pomembno vprašanje. Ob miselnem vzorcu na to temo sem prišel do cel kup napotkov, a večinoma so vsi usmerjeni na posameznika. V smislu, najprej spremeni sebe, vse ostalo sledi. Ampak vsi ste že na tej stopnji, zato tu ne bom pisal o tem.
Na stopnji, kjer ste premagali strahove in poželenja (fear & desire), vaša sreča ne temelji na zunanjem, težko vas zunanje okoliščine vržejo s tira, šli ste preko svojih mehanizmov al pa se jih vsaj zavedate ko nastopijo, znate cenit sedanji trenutek, si vzamete čas zase in za najbližje, živite dokaj umerjeno življenje, se zavedate kaj povzroča potrošništvo, kako poteka manipulacija,..
Vse to ste že spoznali, kaj sedaj?
Čakanje
Naredite lahko edino to, da živite svoje življenje tako, kot ste si ga zadali, ob tem pa ste zgled za okolico. Čakanje na nek način. Sem pa tja še kaj rečete, kaj poveste, se udeležite kakšne akcije in to je v večini to. Več ni potrebno, niti ni možno. Ker nekoga silit, obsojat, krivit,.. ne gre.
Da se bo na svetovnem nivoje kaj spremenilo je v večini potrebno čakat, bit potrpežljiv. Seme je posajeno, sedaj je potrebno skrbet in negovat zemljo, da bo seme prišlo na plano, bit skrben in ljubeč in ZAUPAT, da nekaj bo iz tega. “Čakat” je potrebno, da se kritična masa nabere, potem bo šele prišlo do večjih svetovnih premikov.
Do takrat je pa dosti, da se v okviru svojega okolja na to pripravljamo, da delujemo v skladu s tem, da obveščamo tiste, ki jih zanima. Da smo svetilnik na nek način, vsak po svoje, vsak na svoj način.
Družba = Ljudje
A mislite, da je kakšna druga pot? Čist enostavno je, le malo je treba pomigat z možgani. Živimo v družbi, kar pomeni, da smo obdani z ljudmi. Svet = civilizacija = družba = ljudje = posameznik. Nemogoče je ločevat družbo in posameznika. Posameznik je del družbe, in jo sestavlja. Majhen del je, a pomemben. Kot drevo v gozdu, kot cekin v zakladu, kot zidak v stari zgradbi.
Če hočemo transformirat družbo, če hočemo družbeno revolucijo, rabimo v resnici transformacijo posameznika, oziroma duhovno revolucijo posameznika. Ker kakršna koli druga sprememba posameznika je kič, kozmetična, navidezna rešitev. Le prekrili smo smeti z močnejšim pokrivalom, smeti pa ostajajo.
Ne moremo spreminjat družbe najprej, nato pa pričakovat, da se bodo posamezniki spremenil. To so že počeli, pa lahko vidite, da se ni obneslo.
Če pa transformiramo posameznika, je možno le, da sami sebe transformiramo. Tedaj vidimo, da za transformacijo ostalih ne moreš nič naredit. Ne na enkrat in ne v naglici in ne na silo. Počasi, umirjeno.
V resnic niti ne gre za to, da kaj naredimo, bolj to, da DOPUSTIMO posamezniku da JE, tak kot pač je. Da ga ne obsojamo, da se ne zaletavamo v njegove mehanizme, da vidimo preko te pogojenosti. Na ta način tudi mehanizmi v njemu popuščajo, saj jih ne hrani. Na ta način smo balzam za tega posameznika, nekaj se odpira v njemu, luč pronica v temo. Na ta način se lupina mehanizmov in pogojenosti topi, skozenj pronica bistvo.
Na ta način bo čedalje več takih, in širilo se bo vse hitreje.
Kritična masa
Saj tako se vse spremembe v družbi dogajajo. V družbi se ne da ničesar naredit brez da bi imeli neko kritično maso, sploh ne v “demokratični družbi”. Rabiš neko število ljudi, da se strinja s teboj. Saj spreminjamo družbo, skupek posameznikov, ne neke umetne stvaritve. Zato rabimo del ljudi na svoji strani.
Kako so Američani vstopil v 2. svetovno vojno? Sej niso mogli, vlada je hotela, a ker je “demokratična država” so poslušal ljudstvo, ki pa ni bilo za vojno. (Pustimo podrobnosti, da so razvili zelo dobre tehnike manipulacije.) Zato so izbrali zelo kruto metodo. Najprej so poslali potniško ladjo v Nemške vode, s tem da so bili obveščeni, da jo bodo potopil. Seveda ladja potopljena, 100 mrtvih, a to ni bilo zadosti, zato so dopustil napad na Pearl Harbour. Tedaj pa ni bilo problema za vojno. Še prostovoljce so nabirali. Rabili so kritično maso, če so hoteli kaj naredit.
Šef v podjetju hoče nekaj naredit. Če hoče res kvalitetno izpeljat, rabi podporo uslužbencev. Da bodo tudi uslužbenci vedli, zakaj taka odločitev in da bodo tudi oni s polno silo deloval v to smer. Kako uslužbence dobi na svojo stran je sicer druga zgodba, ampak rabi jih na svoji strani.
Ali pa v politiki in tudi drugod. Obstaja neka beseda “LOBIRANJE”. Kaj je to drugega kot nabiranje kritične mase za dosego nekega cilja.
Potrpežljivost
Povsod rabiš neko maso, da se izpeljejo stvari. Ker družba je sestavljena iz ljudi, iz posameznika, iz vsakega izmed vas in tudi jaz sem del družbe. Ne pozabit in podcenjevat tega dejstva. Če se hoče kaj naredit, more bit neka kritična masa, da se to izpelje. V družbi vedno in povsod.
Koliko je ta kritična masa? Čisto nepomembno, vse kar je potrebno je potrpežljivost in delovanje v tej smeri. Ko bo kritična masa dosežena, ne bomo mogli zgrešit. A najprej potrpežljivost, zaupanje, da bo seme vzklilo, četudi se zdi da “zamuja” in da je že “prepozno”. Zato tik pred vzklitjem ne uničujte zemlje. Ker nisi sam, ni nas malo.
Bodite balzam za okolico. Živite tako kot čutite, ne tako kot so vam drugi rekli, razbijajte strahove, neumna prepričanja, in pojdite preko svojih znorelih želja (desire). S stanjem zavesti se naredi največ, z ljubeznijo, s sprejemanjem. Ne z obsojanjem (jest na tem blogu le kažem družbene norosti, na norosti naših pogojenih mehanizmov, ne obsojam), siljenjem, prelaganjem odgovornosti,… s tem se ne doseže popolnoma nič.
Sam je potrebno bit pripravljen, nato pa le “čakat”, z zgledom vplivat na ljudi okoli sebe. Potrebno je bit potrpežljiv, da seme vzklije (in zraste), da se sproži plaz. Vse ostalo bo sledilo samo od sebe, brez nekih velikih naporov in prizadevanj.
Zadnji komentarji