Tag Archive for 'zaupanje'

Trinitas VI ~ običajna modrost (David Icke), princip enosti (Alan Watts), služenje samemu sebi (Carla Rueckert)

David Icke – Konvencionalna modrost; iz enega od začetnih predavanj

S tega širšega pogleda, toliko stvari, ki delamo drug drugemu; ostali del stvarstva verjetno zmajuje z glavo. Dejstvo je, da nekdo, ki je rojen v ZDA, ni bolj poseben od nekoga, ki je rojen v Mehiki. Nekdo, ki je rojen v Londonu, ni bolj poseben od nekoga, ki je rojen v Liverpoolu. Belec ni bolj poseben od črnca. To so le vozila za zavest, preko katerih izkuša svet. Greste na obalo in v dlan vzamete kapljico vode – kako lahko kdorkoli reče, da je ta kapljica kaj bolj ali manj posebna od vseh ostalih milijard in bilijonov kapljic, ki jih vidite v oceanu.

Ko sem začel dojemati vse to in ceniti to drugo razlago v nasprotju z dogmatičnimi religijami in “ta svet je vse kar je” znanostjo. Sem se začel spraševati nekaj vprašanj glede te situacije. Kot na primer, kako je možno, da ta razlaga [o enosti vesolja], ki je na spodnji črti vsaj tako verjetna kot drugi dve. Kako da imata druge dve zagotovljeni čas, pogostoma nihče nič ne vpraša, “tu je vaš čas, recite kar hočete”. In alternativi tema dvema razlagama, se posmehujejo ali jo obsojajo ali zavračajo. Odgovor, ki mi je prišel na misel, je, da je jasno, da nekateri nočejo, da ima javnost dostop do teh znanj. Ampak kdo? in kaj? in zakaj? Začel sem se spraševati druga vprašanja; ne vem kako je z vami, ampak jaz sem srečal veliko ljudi v svojem življenju, in se morem se spomniti nobenega, ki bi hotel vojno, ki bi imel kakšen interes v vojni. Ki je čutil, da so vojne karkoli drugega kot grozne, in da se jih je potrebno izogniti. Tako da sem pomislil, kako to, da je na svetu toliko vojn? Kdo je za tem? ali kaj? in zakaj?

Potem sem pogledal ta ekonomski sistem, ki nadzoruje svet? Ekonomski sistem, ki je tako razumen, da bolj kot je uspešen v svojih pojmovanjih, hitreje uničuje planet. Je popolni okoljski in človeški ubijalec. Vztraja, da vsako leto vzamemo več iz zemlje in hitreje, prodamo več stvari, zapravimo/potrošimo/požremo/uničimo (vse to pomeni ‘consume’) več stvari, zavržemo še več stvari, da častimo resničnega boga sodobnega sveta – ekonomsko rast. Vztraja, da vsako leto 20% ljudi zapravi 80% virov, medtem ko pusti ostalih 80% ljudi, da se zadovoljivo z 20%. Noro. Seveda je noro. Ampak to je ekonomski sistem. “Vzemi, uporabi in zavrzi”, ki nadzoruje vaše življenje in mojega in ostalih 6 milijard ljudi. Tako sem premišljeval, kaj je za tem uničujočim sistemom, ali kdo in zakaj? Začel sem gledati na nekatero drugo konvencionalno modrost, katero prenašamo iz generacije v generacijo kot edini način življenja na tem svetu. Modrost, ki pravi, “čeprav ekonomski sistem, ki sem ga pravkar opisal, ruši ta planet”.. Vprašate politika katerekoli stranke kjerkoli na svetu, “kaj naredimo, da se izognemo tej okoljski situaciji?” In rekli bodo, da moramo imeti več rasti, da pridobimo denar, ki ga bomo zapravili na okolju. Če bi vam rekel, da je način kako pogasite ogenj ta, da nanj nalijete še več bencina, bi rekli, da sem nor. Vendar to nam politiki pravijo, ko govorijo o večji rasti, da poskrbimo za okolje.

Konvencionalna modrost je, da je v redu, da z živalmi ravnamo kot z navadnim blagom. Da postanejo debele kolikor je mogoče, kakor hitro je to mogoče, na kar se da malo hrane. Da vsako leto obsodimo milijardo živali na življenje bolečine, strahu in trpljenja, v imenu ekonomije. Razumni ste, če merite svoj uspeh v zdravstvu, ne s tem, koliko ljudi je zdravih, ampak s tem, koliko OBOLELIH ljudi uspete zdraviti. “Zdravimo več bolnikov kot kdajkoli prej.” Zakaj! Zakaj je toliko ljudi bolnih?! Konvencionalna modrost je, da so dvigajoče se cene stanovanj znak ekonomskega uspeha, medtem ko so tisoči brez doma, ker si tega ne morejo privoščiti. Razumni ste, naposled, če menite, da je v redu, da podpirate sistem, ki je tako uspešen, da vsako leto proizvede več samomorov, alkoholov, drog, brezdomcev, bolečine, trpljenja v vseh svojih oblikah. V velikih težavah bi bili, če ta sistem ne bi deloval. To je razumno, očitno, ampak v resnici je to skrajna norost. Torej kdo je za tem? ali kaj? in zakaj?
 

Prav tako sem začel spoznavati, da v nasprotju s tem popolnim samouničenjem, da je na tem istem planetu neverjetna modrost. In začel sem spoznavati tudi, da je velika razlika med prebrisanostjo (cleverness) in modrostjo (wisdom). Nista enaki stvari. Ta sistem je zelo prebrisan/pameten, vendar ni zelo moder. In pomanjkanje modrosti je problem. Začel sem videvati, da to kar je resnična modrost, je ni mogoče najti v tem sistemu, najdemo jo pravzaprav v domorodnih ljudstvih, katere bi ta sistem videl kot ZAOSTALE. Delec domorodne ameriške modrosti, ki je postal poznan kot Ameriški Indijanec. “Ko boste posekali zadnje drevo, in zastrupili zadnjo reko, boste spoznali, da ne morete jesti denarja.” To je modrost.

To je modrost. In je še en drug del zelo znane Ameriko-Indijanske modrosti. Leta 1854 je ameriška vlada ponudila ponudbo za odkup indijanske zemlje. In v imenu sistema o katerem sem govoril, in odnosom in vrednotami, s katerimi smo indoktrinirani. Kaj bi se zgodilo, če bi ta poglavar rekel: “seveda, tu bom zaslužil. Kajti kupec je kralj* (It’s a sellers market.). Nikoli je nisem dal na tržišče, zato imam jaz pobudo. Zato bom naredil naslednje, deloval bom kot da nočem prodati, da dvignejo ceno, in v trenutku ko bodo hoteli izstopiti, bom rekel, prepričali ste me.”* In ljudje bi mislili, “kako velik poslovnež je on, ta poglavar, neverjetno, ni mu enakega”.

Ampak je tudi drugačen vrednostni sistem na tem planetu, sistem vrednot, ki je rekel naslednje, v besedah tega poglavarja: “Kako lahko kupiš ali prodaš nebo? Ne posedujemo svežine zraka ali bleščic na vodi, kako ju lahko potem kupite od nas. Vsak del te zemlje je svet mojemu ljudstvu, svet v imenu in izkušnji. Vemo, da belec ne razume naših načinov, tujec je, ki pride ponoči in jemlje iz zemlje karkoli potrebuje. Zemlja ni njegov prijatelj, ampak njegov sovražnik. In ko jo osvoji, gre naprej. Ugrabi zemljo in njene otroke, njegov apetit bo pogoltnil zemljo in jo pustil opustošeno. Če bi zver pošla, bi umrli zaradi velike osamljenosti duha. Kajti karkoli se zgodi zemlji, se zgodi otrokom zemlje.” Hudo mi je pri srcu*, ko pomislim, da so bile te besede izgovorjene leta 1854, ko pogledate, kaj vse se je medtem zgodilo.

 

Alan Watts – Princip enosti oz. neskončno možnosti

[prosti prevod] Ni se vam potrebno odločiti, kaj bodo vaše živčne celice naredile, temu nivoju ste se odpovedali* (to ste že naredili (?)). Lao Tzu pravi takole: “Veliki Tao gre kamorkoli. Vse stvari se rodijo iz njega, vendar jih ne ustvari. Zakoplje se v svoje delo, vendar si ne jemlje zaslug.” [TTC 34] Zatorej, bolj kot se odrečete moči, zaupate drugim, bolj močni postanete. Ampak na takšen način, da namesto, da bi morali biti ponoči budni in vse nadzirati, to naredite prelepo s tem, da mu zaupate kot bi nekomu drugemu, naj on nadaljuje. Tako da lahko greste spat in zaupate živčnemu sistemu, da vas bo zjutraj zbudil. Lahko mu celo rečete, “zbuditi se hočem ob 6ih”, in vas bo zbudil, ravno tako kot budilka.

To se zdi neke vrste paradoks, da princip enosti, da pridete do občutka enosti s celotnim vesoljem, ni v tem, da poskušate doseči premoč nad preostalim vesoljem – to ga bo le zmotilo in odvrnilo in zdel se vam bo bolj različen od vas kot kdajkoli prej. Način, da postanete eno z vesoljem, je, da mu zaupate, kot drugemu. Kot bi zaupali drugemu, “poglejmo, kaj boš ti naredil?” In ko to storite, ko to rečete vsem ostalemu, kar ste bili naučeni, da niste vi, ravno tako rečete samemu sebi. Kajti, končno, kot sem rekel, ne veste od kje pridejo vaše odločitve, pojavijo se kot ___. In ko se odločite; ljudje so zelo nervozni glede sprejemanja odločitev. Ko se odločimo, vedno nas skrbi, ali sem o tem dovolj dolgo razmišljal, ali sem upošteval dovolj podatkov. In če dobro razmislite boste ugotovili, da nikoli ni možno upoštevati zadostno količino podatkov. Število podatkov za odločitev v kateremkoli situaciji je neskončno. Zato kar naredite je, da greste skozi predstave (notions), o tem kaj boste naredili glede tega, in ko pride čas za odločitev, naredite.

Ampak na srečo pozabimo, koliko spremenljivk se lahko vmeša, ali se bo dobro izteklo.. Neverjetno je kako pogosto deluje. Velike skrbi imajo ljudje, ki razmišljajo o vseh spremenljivkam izven njihovega nadzora in kaj bi se lahko zgodilo. Zatorej, ko se odločite, in se dobro izide.. Jaz zelo malo razmišljam kaj narediti z zavestnim namenom in nadzorom.

 

Carla Rueckert – Zapeljiv čar služenja samemu sebi, so-avtorica knjig The Law of One

Zapeljiv čar ‘služenja samemu sebi’ (service-to-self) je v tem, da je to pot hitrega pridobivanja moči, vpliva in denarja. V tem je tudi bolj subtilna stran; in mislim, da se ljudem, kateri se začno hitro dolgočasiti, služenje samemu sebi prilega, ker je to hoja po burni strani življenja. Vse je dovoljeno. Lahko koga prevaraš, lahko kradeš, lahko hazardiraš, lahko pretiravaš, lahko škoduješ ljudem, in vse to je v redu, dokler je dobro za posel. Saj veste, vse je za dobro posla ali za dobro vašega vzroka. In laž in prevara sta dovoljeni, in kar na enkrat se vse odpre, če ste takšen tip osebnosti, ki se začne hitro dolgočasiti in se hočete zgolj igrati.

Tako da, mislim, da so očitne reči pri služenju samemu sebi pridobivanje denarja, vpliva in moči. Ampak bolj subtilna stvar, ki ljudi vleče k služenju samemu sebi je, da zagotovo nočejo biti tisti stari dobrotljivi dolgočasneži. Pravzaprav niso izkusili neverjetnega veselja, ki pride iz počivanja v tem kar je, in mislijo, da bodo dobili več pogona na drugi strani. Zaradi vsega tega nekateri izberejo takšno pot. Vendar zame je izbira precej preprosta, ker dam velik poudarek na to, kako se počutim, ko služim drugim, in občutek je pravi. Da, zame obstaja prav in narobe, jaz imam zelo etičen svet. In mislim, da je to nekaj, česar se ni potrebno sramovati. Vsi moramo ugotoviti, kakšna je naša etika, kakšna so naša pravila v življenju.

 

Spomni se!

Remember, ReMember, REMEMBER !!

Spomni se!

Spomni se, kdo resnično si.
Spomni se, koliko sprememb v življenju si že naredil,
ovir preskočil,
dvomov povozil,
strahov premagal,..
Spomni se…

Spomni se na vso živost in upanje in zaupanje v otroštvu..
Spomni se….

Spomni se, da pot Srca zahteva Pogum.
Spomni se, da se vse spreminja,
da imaš vedno možnost Izbire,
in da si opremljen z idealnim navigacijskim sistemom..
Spomni se….

Spomni se, da si vedno Ljubljen,
da je Bog vedno s teboj,
da si vreden tega življenja,
in da ne dobiš nobenega izziva, ki ga nisi sposoben prerasti..
Spomni se……

SPOMNI SE!
 

(Spomni se! Ti človek oz. človekinja.)
 

Reševanje planeta – še ena od neumnosti

V današnjih časih so popularna družabna gibanja, ki delujejo na strani planeta. Bojujejo se za zaščito živali, proti onesnaževanju voda, proti plastičnim vrečkam, proti izsekavanju gozdov… Ampak, ali je res potrebno pomagati planetu, ga celo reševati? Zasejevati gozdove, naseljevati živalske in rastlinske vrste na določena območja, ohranjati mrliče pri življenju,…

Nič narobe s tem po eni strani, a po drugi bi se strinjal s tistimi, ki pravijo, da je to višek arogance. Kajti ravno vmešavanje v delovanje planeta nas je spravilo v težave. Nismo vedeli kaj počnemo takrat, in tudi sedaj nimamo niti najmanjšega pojma, kaj počnemo s poseganjem v naravo (naseljevanjem vrst). Narava je vendarle živ in pameten organizem, ki je preživela že vse vrste katastrof in ni razloga, da ne bi preživelo civiliziranega človeka. Več in bolj slikovito bo o tem povedal nedavno pokojni kolega George (glej spodaj).

Potrebno je rešiti človeka
Če je potrebno koga reševati, potem smo to mi sami. In ne reševati sebe pred družbo ali sebe pred naravo, ampak primarno se moramo rešiti sami pred seboj – to je edina smiselna pot. Sami pred svojimi mehanizmi, navadami, prepričanji – pred egom. To je vse kar povzroča probleme, in se tega ne bomo osvobodili, če ne bomo naredili najpomembnejšega koraka, potem so tudi vse ostale rešitve zgolj kozmetični popravek. Kajti ta ego, ta občutek odtujenosti, ločenosti, osamljenosti, nezadostnosti, nepomembnosti, nevrednosti,.. nenehna lakota po več, nenehen občutek pomanjkanja, nenehen beg v preteklost in prihodnost,.. to nam je prineslo in še prinaša vse težave. In karkoli je ustvarjeno iz ega, bo prineslo le še več trpljenja – tega pa je zadosti, mar ne?

Potem, ko se bomo kot človeštvo osvobodili tega stvora, je vse kar moramo narediti pri pomoči planetu le to, da se mu odstranimo s poti. Da vzamemo toliko kot rabimo za lasten obstoj, tako kot ravnajo vsi ostali prebivalci na planetu, in da pustimo čim manj sledi za seboj, brez onesnaževanja in nespametnega poseganja v naravo – to je vse kar je/bo potrebno narediti, in to nič narediti je ogromen napredek. Včasih je večja modrost nič narediti, biti potrpežljiv ter zaupati.

To pa tudi pomeni, da smo se osvobodili ega (kajti ego nima potrpežljivosti in zaupanja v Vesolje), in s tem so se preobrazile ekonomske, socialne in politične strukture. Kajti s trenutnim stanjem teh struktur, harmonija s planetom nikoli ne bo mogoča. Ne podcenjujte nevarnosti ega, niti pomembnosti osvoboditve. To je primarna odgovornost vsakega človeka – kajti, če ne moreš sprejeti odgovornosti za svoje notranje stanje, kako lahko potem pomagač pri zunanjih stvareh, kako lahko iz negativnega stanje sploh ustvariš kaj resnično pozitivnega?


http://www.youtube.com/watch?v=eScDfYzMEEw Samo eno pripombo bi imel, šel bo ego, Človek bo pa ostal..

P.S. Se opravičujem vsem borcem za pravice živali, za varstvo okolja,.. ki ste se ob branju tega članka počutili prizadete in zaradi tega malenkost zmanjšane. Smo več ali manj na isti strani, če boste dojeli kaj hočem povedati, bodo spremembe učinkovitejše in veliko hitrejše (nekateri to že počnejo). Hvala za razumevanje.

Vsega se zavedam, kaj pa ostali?

Ta vprašanje se pojavlja pri mnogih in je zlo pomembno vprašanje. Ob miselnem vzorcu na to temo sem prišel do cel kup napotkov, a večinoma so vsi usmerjeni na posameznika. V smislu, najprej spremeni sebe, vse ostalo sledi. Ampak vsi ste že na tej stopnji, zato tu ne bom pisal o tem.

Na stopnji, kjer ste premagali strahove in poželenja (fear & desire), vaša sreča ne temelji na zunanjem, težko vas zunanje okoliščine vržejo s tira, šli ste preko svojih mehanizmov al pa se jih vsaj zavedate ko nastopijo, znate cenit sedanji trenutek, si vzamete čas zase in za najbližje, živite dokaj umerjeno življenje, se zavedate kaj povzroča potrošništvo, kako poteka manipulacija,..

Vse to ste že spoznali, kaj sedaj?

Čakanje

Naredite lahko edino to, da živite svoje življenje tako, kot ste si ga zadali, ob tem pa ste zgled za okolico. Čakanje na nek način. Sem pa tja še kaj rečete, kaj poveste, se udeležite kakšne akcije in to je v večini to. Več ni potrebno, niti ni možno. Ker nekoga silit, obsojat, krivit,.. ne gre.

Da se bo na svetovnem nivoje kaj spremenilo je v večini potrebno čakat, bit potrpežljiv. Seme je posajeno, sedaj je potrebno skrbet in negovat zemljo, da bo seme prišlo na plano, bit skrben in ljubeč in ZAUPAT, da nekaj bo iz tega. “Čakat” je potrebno, da se kritična masa nabere, potem bo šele prišlo do večjih svetovnih premikov.

Do takrat je pa dosti, da se v okviru svojega okolja na to pripravljamo, da delujemo v skladu s tem, da obveščamo tiste, ki jih zanima. Da smo svetilnik na nek način, vsak po svoje, vsak na svoj način.

Družba = Ljudje

A mislite, da je kakšna druga pot? Čist enostavno je, le malo je treba pomigat z možgani. Živimo v družbi, kar pomeni, da smo obdani z ljudmi. Svet = civilizacija = družba = ljudje = posameznik. Nemogoče je ločevat družbo in posameznika. Posameznik je del družbe, in jo sestavlja. Majhen del je, a pomemben. Kot drevo v gozdu, kot cekin v zakladu, kot zidak v stari zgradbi.

Če hočemo transformirat družbo, če hočemo družbeno revolucijo, rabimo v resnici transformacijo posameznika, oziroma duhovno revolucijo posameznika. Ker kakršna koli druga sprememba posameznika je kič, kozmetična, navidezna rešitev. Le prekrili smo smeti z močnejšim pokrivalom, smeti pa ostajajo.

Ne moremo spreminjat družbe najprej, nato pa pričakovat, da se bodo posamezniki spremenil. To so že počeli, pa lahko vidite, da se ni obneslo.

Če pa transformiramo posameznika, je možno le, da sami sebe transformiramo. Tedaj vidimo, da za transformacijo ostalih ne moreš nič naredit. Ne na enkrat in ne v naglici in ne na silo. Počasi, umirjeno.

V resnic niti ne gre za to, da kaj naredimo, bolj to, da DOPUSTIMO posamezniku da JE, tak kot pač je. Da ga ne obsojamo, da se ne zaletavamo v njegove mehanizme, da vidimo preko te pogojenosti. Na ta način tudi mehanizmi v njemu popuščajo, saj jih ne hrani. Na ta način smo balzam za tega posameznika, nekaj se odpira v njemu, luč pronica v temo. Na ta način se lupina mehanizmov in pogojenosti topi, skozenj pronica bistvo.

Na ta način bo čedalje več takih, in širilo se bo vse hitreje.

Kritična masa

Saj tako se vse spremembe v družbi dogajajo. V družbi se ne da ničesar naredit brez da bi imeli neko kritično maso, sploh ne v “demokratični družbi”. Rabiš neko število ljudi, da se strinja s teboj. Saj spreminjamo družbo, skupek posameznikov, ne neke umetne stvaritve. Zato rabimo del ljudi na svoji strani.

Kako so Američani vstopil v 2. svetovno vojno? Sej niso mogli, vlada je hotela, a ker je “demokratična država” so poslušal ljudstvo, ki pa ni bilo za vojno. (Pustimo podrobnosti, da so razvili zelo dobre tehnike manipulacije.) Zato so izbrali zelo kruto metodo. Najprej so poslali potniško ladjo v Nemške vode, s tem da so bili obveščeni, da jo bodo potopil. Seveda ladja potopljena, 100 mrtvih, a to ni bilo zadosti, zato so dopustil napad na Pearl Harbour. Tedaj pa ni bilo problema za vojno. Še prostovoljce so nabirali. Rabili so kritično maso, če so hoteli kaj naredit.

Šef v podjetju hoče nekaj naredit. Če hoče res kvalitetno izpeljat, rabi podporo uslužbencev. Da bodo tudi uslužbenci vedli, zakaj taka odločitev in da bodo tudi oni s polno silo deloval v to smer. Kako uslužbence dobi na svojo stran je sicer druga zgodba, ampak rabi jih na svoji strani.

Ali pa v politiki in tudi drugod. Obstaja neka beseda “LOBIRANJE”. Kaj je to drugega kot nabiranje kritične mase za dosego nekega cilja.

Potrpežljivost

Povsod rabiš neko maso, da se izpeljejo stvari. Ker družba je sestavljena iz ljudi, iz posameznika, iz vsakega izmed vas in tudi jaz sem del družbe. Ne pozabit in podcenjevat tega dejstva. Če se hoče kaj naredit, more bit neka kritična masa, da se to izpelje. V družbi vedno in povsod.

Koliko je ta kritična masa? Čisto nepomembno, vse kar je potrebno je potrpežljivost in delovanje v tej smeri. Ko bo kritična masa dosežena, ne bomo mogli zgrešit. A najprej potrpežljivost, zaupanje, da bo seme vzklilo, četudi se zdi da “zamuja” in da je že “prepozno”. Zato tik pred vzklitjem ne uničujte zemlje. Ker nisi sam, ni nas malo.

Bodite balzam za okolico. Živite tako kot čutite, ne tako kot so vam drugi rekli, razbijajte strahove, neumna prepričanja, in pojdite preko svojih znorelih želja (desire). S stanjem zavesti se naredi največ, z ljubeznijo, s sprejemanjem. Ne z obsojanjem (jest na tem blogu le kažem družbene norosti, na norosti naših pogojenih mehanizmov, ne obsojam), siljenjem, prelaganjem odgovornosti,… s tem se ne doseže popolnoma nič.

Sam je potrebno bit pripravljen, nato pa le “čakat”, z zgledom vplivat na ljudi okoli sebe. Potrebno je bit potrpežljiv, da seme vzklije (in zraste), da se sproži plaz. Vse ostalo bo sledilo samo od sebe, brez nekih velikih naporov in prizadevanj.