Nostalgija

Tkole smo se imeli pa včasih..

Stara ‘podatkovna baza’/blog do septembra 2008 (ta izgled bloga ni bil nikoli objavljen/uporabljen), torej že TRI leta nazaj..

(Zapisi/članki nujno ne odsevajo sedanjih stališč avtorja.. oziroma, jedro je resnično. Pozoren bralec bo to opazil.)

Kaj nam sporočata brata Wachowski?

V filmih Matrix in V for Vendetta. Za tiste, ki mislite, da je vse le naključje in neki nesmiselni dogodki, ali verjamete uradni zgodbi (v zvezi z 911 in ostalim) zna biti to precej šokantno – še zame je bilo.
 

Matrix (1999): O filmu je povedenega že ogromno. Verjetno pa niste vedeli, da okoli 17te minute v prvem delu matrice, kjer Mr. Smith lista po Neo-vi kartoteki, se v Neo-vem potnem listu pojavi datum 11. september 2001 – čeprav je bil film narejen leta 1999. “It makes you wonder…”


Continue reading

Denar – smisel življenja – in svoboda, 1. del

Danes vsak gleda le še na to, kako bo čim lažje prišel do čim več denarja. Jasno, denar lahko omogoči izredno veliko stvari; neodvisnost od staršev, svoj avto, svoje stanovanje, kasneje svojo hišo/vilo, počitnice kjerkoli na svetu, lahko si kupiš karkoli hočeš, ni ti treba prenašati šefa 5 dni v tednu.. Skratka stvari, ki jih običajnem človeku močno primanjkujeju. Skupni imenovalec bi lahko bil SVOBODA.

S svobodo je pa tako.. je iluzija.. Še vedno smo omejeni s časom, ki ga imamo le 24 ur na dan, odvisni smo od hrane, vode, svežega zraka, od narave, od stikov z ljudmi, še vedno moramo hoditi na WC, še vedno imamo takšne in drugačne potrebe, ki jih ne moramo zadovoljiti. Predvsem so pa tu psihične potrebe; nenehna potreba po več, višje, močneje, neskončna potreba po varnosti, družbenem statusu,.. nenehno nove želje..

Denar torej več kot očitno ne more prinesti resnične svobode. Kajti, v končni fazi, je resnična svoboda le v glavi, svoboda pred svojimi pošelejni in pred svojimi strahovi. To je resnična svoboda – svoboda pred umom. Pred umom, ki v končni fazi sploh ni povezan z naravnimi zakoni, ki je odtujen od Življenja, ki se smatra kot ločeno enoto v vesolju.. ta je tisti, od katerega se je potrebno osvoboditi.

Kajti zunanje omejitve bodo vedno obstajale – že samo telo je omejeno in podvrženo marsikateremu zakonu. Prav tako je naša potreba, da živimo skupaj z ljudmi, ko pa smo z drugimi ljudmi, se je pa vedno potrebno prilagajati. Ne iščimo torej zunanje svobode, iščimo pa svobodo pred omejitevami in nesmisli v svojem umu, to je edino smiselno iskanje svobode.

se nadaljuje..

Če ni moje ni vredno nič

Zdi se, da moramo imeti vsako stvar, ki je kaj vredna, če je nimamo, nismo zadovoljni.

Grem k sosedu/prijatelju na obisk, in vidim njihovo novo plazmo. Totalno sem navdušen, super zvok, super slika, odlične funkcije – idealno za kvalitetno preživljanje prostega časa. Ko pridem domov, mi ta plazma ne pomeni prav dosti. Prejšnje navdušenje se sedaj preobrazi v frustracijo, kajti doma nimam takšnega televizorja. Moj občutek samozavesti je zaradi tega upadel, moja vrednost v svetu (zunanjem in notranjem) se je zmanjšala, nisem več tako popoln, kajti tam zunaj obstaja plazma, ki je jaz nimam.

Če si lahko tako televizijo kupim, se bo moja samozavest spet povrnila na prvotno raven, ali mogoče celo malenkost višje (sploh če bo boljša kot sosedova/prijateljeva), kajti v svojo zbirko osebne vrednosti sem dodal novo pridobitev. V nasprotnem primeru pa bo moj občutek jaza za vedno ostal manjvreden in bom cele dneve frustriran, vse dokler te frustracije ne potlačim. Zna se tudi zgoditi, da me bo ta frustracija gnala v podganjo dirko za več denarja, za boljši položaj v službi, in potem ko bom dobil dovolj denarja, bom lahko sosedu/prijatelju (ki je vzrok za mojo zmanjšano samozavest) pokazal česa sem zmožen, in ne le, da si bom kupil boljšo plazmo, ampak tudi boljši avto, zamenjal celotno pohištvo, s kuhinjo vred.. In tako bo moji samozavesti zadoščeno… za nekaj časa, dokler ne bom videl česa boljšega.

Ampak to ni vidno le pri televiziji, to je vidno povsod. Pri lepi cvetlici, ki jo zagledam na travniku, in jo moram prinesti domov; pri super dogodku, ki ga moram na takšen ali drugačen način zabeležiti, da bo ostal v moji zbirki; pri zbirki oblek, knjig, cd-jev.. Skratka skoraj da povsod, pa naj gre za materialne dobrine, rastline, živali ali pa celo ljudi (več kot si ljudi podredim ali pridobim na mojo stran, bolj samozavesten in pomemben postanem).

Kako se te stvari končajo pa vemo… Tudi vemo, kako je s takim (materialnim) bogastvom; za začetek ni večno, razjeda ga “molj in rja,” in kot drugo, nas zasužnji ali “things you own, end up owing you.” .. In vse to zaradi tega, ker je človek duhovno reven, ker je izgubil povezavo s svojo pravo naravo in vse kar pozna so zunanje stvari, svet oblik…

Iluzija napredka

Najnaprednejše tehnologije in spretnosti nas postavijo v najboljšem primeru na nivo super šimpanza. Pravzaprav je zev med, recimo Platonom, ali Nietzschejem in povprečnim človekom večja, kot zev med šimpanzom in povprečnim človekom.
Prebujanje v življenje (Waking life – 2001)

Neverjetno je, da kljub vsej nastali zmešnjavi, človek še vedno podpira ta sistem. Zastrupljene reke, onesnaževanje zraka, ropanje zemlje, izživljanje nad živalmi, izživljanje nad soljudmi in v končni fazi lastne frustracije,..

Še vedno se najdejo ljudje, ki vse to podpirajo, ki so sposobni najti argumente, kako smo veličastna civilizacija. In taki ljudje se ponavadi imenujejo “intelektualci.” WTF!! Če so ti intelektualci, potem sem jaz popoln bedak in sem še kako ponosen na to.

So frustracije, vendar nekem majhnem odstotku ljudi to ne pomeni nič, kajti iz sistema dobijo vse kar rabijo, da pozabijo na le te. Delo, adrenalin, nenehno kupovanje novih stvari,… Skratka so v skupini tistih, ki so preko medijev smatrani za uspešne, za “višji” sloj. In ker že ne morejo rešiti svojih frustracij, jih na ta način vsaj prekrijejo – za nekaj časa.

Ampak te ljudi še zastopim, ne zastopim pa ljudi, ki so na dnu in vse to podpirajo. Taki so celo sposobni braniti državo, ko je napadena od zunaj, sposobni dati svoja cenjena življenja pod vprašaj, samo da zaščitijo državo/sistem, ki jih ropa. Nacionalizem, pripadnost firmi, rasna raznolikost, krvna razmerja,….

Ali je kljub vsemu možno, da se čutijo toliko nemočne, da naredijo to, kar je od njih pričakovano, kar delajo tudi sosedje. Ne znajo razmišljati s svojo lastno glavo, zato družba preko medijev in sosedov razmišlja namesto njih; “roll on command” bi temu rekel George Carlin….
 

Aha.. napredek. Je napredek, seveda, vendar zgolj in izključno tehnološki. A ta napredek je v službi norosti, v službi iluzij, v službi mentalne lenobe. Kar poglejte kaj izumljamo; kamere, prepoznavanje obraza, prisluškovanje, višje zgradbe, hitrejše avtomobile, bolj zmogljivejše računalnike, nove oblike orožja, nove oblike virtualne zabave, vse instant, vse že narejeno…. Duhovno/mentalno pa človek ni praktično nič napredoval, še vedno eni in isti vzorci, še vedno ene in iste frustracije.

Poglejmo današnje stanje, ne rabimo nič drugega; toliko tehnologije, toliko dobrin, pa vendar je človek nesrečen, znotraj prazen. “Res je, premalo je vseh dobrin, ko jih bo več, bo pa v redu,” odgovarja kakšen hipnotiziran posameznik. In kje ima smisel ves ta lov za materialnim uspehom in družbenim statusom… Kako to, da nihče (oz. več ljudi) ne podvomi v to norost? “Odgovor na to lahko najdemo v drugem vprašanju: Katera je najbolj univerzalna človeška lastnost – STRAH ali LENOBA?”

Čemu tolikšna potreba po nadzoru, kontroli?

Vedno znova se mi pojavlja vprašanje, čemu hoče manjšina kontrolirati večino. Že res, da jih tako lahko pripravijo do tega, da naredijo kar hočejo, vendar vprašanje je, čemu? Kakšni so njihovi cilji, interesi? Uživajo ob pogledu na hipnotiziranega človeka? Ali pa mislijo, da bo svet tako bolj varen in pravičnejši in miren?

A žalostno pri vsemu temu je, da se ne razlikujejo toliko od vsakega posameznika. Vsak posameznik hoče kontrolirati svoj mali svet, imeti vse pod nadzorom. Čemu?

Še posebej očitno je to pri nekaterih (starih) starših. Otrok mora biti neprestano pod nadzorom in na dosegu roke. Bog ne daj, da gre malo dlje, da je v bližini potencialno nevarnih stvari. “Pazi to, pazi uno,….!” Saj razumem, lahko pade, lahko se poškoduje, lahko si kaj naredi.. Ali pa na delovnem mestu. Vse vedeti kje je kdo, ob točno določeni uri, vsi izhodi in prihodi zabeleženi, vsi avtomobili pod nadzorom,.. Isto je v družini..

Čemu vse to? Rekel bi, da je predvsem zaradi tega, ker nadzor prinese VARNOST, GOTOVOST. “Ker vem kje se vsi nahajajo, ker imam vzvode na dosegu roke, se ne more zgoditi nič predvidljivega, nič me ne more presenetiti, vse probleme lahko predvidim in takoj rešim,.. In če lahko vse predvidevam in rešim, sem VAREN.” Družba, delovno mesto, družina, partner, živali,… vse je potrebno imeti pod nadzorom!

Brez nadzora, bi bilo vse podivjano, nastala bi anarhija – tako v širši družbi, kot v zasebnem življenju. Kajti v tem odtujenem vesolju, polnih hudobnih ljudi, ki jih je potrebno ukrotiti, in neusmiljene narave je nadzor še v tako majhnem in odtujenem svetu edina možnost za kolikor toliko dostojno življenje. Pa smo spet pri načinu dojemanja Vesolja, Življena – gnothi seauthon!

Tako ali tako pa vemo, da je nadzor nemogoč, da je varnost vselej iluzija. V tem (zunanjem) svetu ni varnosti in pika, čemu jo torej loviti? Čemu se zadovoljiti z utvaro varnosti- ko pa le ta prinaša odtujenost, odžira svobodo, človeka zasužnji?

Krivda in odgovornost

Tale dan je pa kar dolg, tako da ste verjetno že raziskali kaj je razlika med krivdo in odgovornostjo.

Zelo lep primer lahko vidimo pri vzgoji. Jaz sem otrok in ker sem malo štorast razbijem krožnik. Mati znori, rata čisto živčna, se znaša nad mojo štoravostjo, jaz pa v joku oddivjam v sobo. Malo zaradi občutka krivde, kako sem lahko tako štorsat, da sem to strašno tragedijo naredil, malo pa zaradi negativne energije matere. Medtem ko sem jaz v sobi, mati pospravi ves nastal nered. To je prototip občutka krivde.

Ko pa imam kopico frustracij v glavi in začnem malo raziskovati o čem se gre to življenje, pa postanem tudi bolj celovita oseba. Sedaj sem ravno odrasel. Skupaj smo pri kosilu in spet razbijem krožnik. Mati še vedno znori, vendar jaz sedaj sprejmem odgovornost za nastalo situacijo – materin izbruh prerastem, se me ne dotakne, torej ne stečem v sobo (“v jok in na drevo”) ampak ostanem in tudi počistim nastal nered. Ne pustim drugim, da bi prevzeli “nadzor” nad situacijo. Jaz sem razbil, in jaz bom počistil. To je odgovornost.

Odgovornost je torej močno povezana z odnosom do napak. Ali naredim napako in se čutim nesposobnega popraviti (krivda), ali pa zaupam v lastne sposobnosti, zaupam v to, da se bom kaj naučil in tudi znal počistiti nered (odgovornost).

Ko sem pod občutkom krivde, bom eno in isto napako ponovil neštetokrat. Vedno ko bo storjena, se bom tolkel po glavi in s tem še zabetoniral ta občutek, se še bolj obsodil na takšno pogojeno reagiranje. Na ta način te stvari ne bom zmožen nikoli (zelo dolgo časa) odpraviti, se kaj iz nje naučiti.. To je zelo vidno pri ljudeh, ki recimo zamujajo. “Joj, kako sem lahko tak, da sem spet zamudil, jaz teslo. Res pa je, da je bil promet gost, da doma nisem našel čevljev, da sem moral zlikati,..” Ampak zamudi tudi naslednjič in še naslednjič in še naslednjič…..

Na drugi strani, ko sprejmem odgovornost za svoje zamujanje, ko ne bom krivil zunanjih okoliščin, lahko določeno svojo pomanjkljivost kaj hitro popravim. Saj zaupam v svoje sposobnosti učenja. To pa pomeni, da lahko kaj hitro napredujem v življenju..

Seveda je potrebno paziti, da ne sprejmemo preveč odgovornosti, ker nas lahko tudi to pokoplje. In na ta način potem jemljemo odgovornost in s tem moč drugim. V primeru otroka, matere in razbitega krožnika, se mati čuti odgovornega za nastalo situacijo in tako otroku odvzame moč. Tako kot država/oblast/vlada jamlje odgovornost ljudstvu..

Občutek krivde ali deli in vladaj – temelj vsake manipulacije

Zdrav razum pravi, da eden človek ne more nadzorovati tisoč ljudi, fizično jih ne more nadzorovati. To je možno le, če jih v to tako ali drugače prepriča (opice) in jim vcepi občutke manjvrednosti, nevrednosti, nesposobnosti, nemoči, nepoznavanje samega sebe – oziroma občutek KRIVDE.

Zelo hecno je vse skupaj. Vse norme so tako postavljene, da so izjemno zaželjene, a hkrati jih je nemogoče doseči; vsaj dokler je človek v temi in se počuti manjvrednega. Deset božjih zapovedi, vitka mlada postava, inteligenca, ustvarjalnost, vrhunski športni dosežki, veliko denarja, uspeh… Tak človek se potem čuti osebno krivega, ker ni zmožen doseči teh zaželjenih rezultatov. Zaradi odlične uporabe spomina, krivdo in svoj občutek manjvrednosti nenehno vrti v glavi, tako da s časoma to postane del samopodobe.

Vse se seveda začne v zgodnjem otroštvu, tako da je takšen občutek krivde globoko zakoreninjen. Kako lahko takšen človek sploh ima kakšno osebno moč, če pa je neprestano kriv, neprestano manjvreden? Tudi če se zgodi kaj pozitivnega, misli, da si tega ne zasluži in na takšen ali drugačen način to sabotira.. Kar je še več, se taki ljudje med seboj podjebavajo, kako nesposobni so – en drugemu so policaj, en drugega držijo v šahu. Če že nekdo iz skupine najde nekaj poguma, ga ostali zatrejo. Hja, spet.. OPICE.

Primarni pomen reka “deli in vladaj”
Z nenehnim občutkom krivde in normami je tako, kot če bi v popolnoma zatemnjeni sobi s porcelanom imel nalogo, da najdem izhod, ob tem pa ne smem ničesar razbiti. Če pa kaj razbijem, bom kaznovan. Nekaj takih kazni bo potrebnih, in kmalu bom sam sebe kaznoval za svojo nesposobnost – kajti natvezene so mi zgodbice, kako so nekateri ljudje to vse uspeli prebroditi. Ker vidim le njihov končni cilj, ne vidim pa načina, ki so ga uporabili, da so prišli do rezultatov, se bom neprestano krivil in obtoževal za vsak razbit porcelan.

Vzemimo za primer Jezusa. Človek kot se spodobi, ljubezniv, miren, njegovo srce je čisto – tudi jaz bi rad bil tak. Bolj ko sem njemu podoben, boljši človek in bolj spoštovan bom. To pa pomeni tudi, da moram občutke jeze, žalosti, nelagodja, depresije,.. na takšen ali drugačen način pregnati. Prav tako moram spoštovati svoje starše, ker je tako zapisano, četudi jih v resnici sovražim. In tako imam notranji konflikt, notranjo razcepljenost – nek ideal, katerega poizkušam doseči, in borba proti vsemu kar je izven tega ideala… Tu pa se skriva prvotni pomen reka “DELI in VLADAJ.” Notranje razcepi človeka, da se bo nenehno ukvarjal s samim seboj, in kot vladar boš imel sorazmerno lahko delo.

Ob tem pa se nikoli ne vprašam, kako je Jezus prišel do teh spoznanj? Kaj vse je moral prebroditi, kakšne ovire je moral na tej poti premagati, na kakšen način se je spopadel s temi “negativnimi” čustvi… Če to povežem z zgornjim primerom o temi; tudi Jezus je verjetno bil v tej temi, a je prišel oz. mu je bila dana neka SVETILKA, s pomočjo katere je lahko našel izhod, brez da bi kaj razbil.

Kaj torej predstavlja svetilka in kako priti do nje?

P.S. Občutek krivde ni enako kot odgovornost. Razložim jutri.