Reakcija na Realnost

Čedalje bolj opažam, da je veliko zavedanja, kaj se v resnici dogaja – da trenutna pot po kateri gre svet vodi edinole v pogubo. Polno težav v zdravstvu, sodstvu, izobraževanju, javni upravi, vojski,.. narašča kriminal, brezposelnost,.. Smešno pa je, da je predstavljeno tako, da večina ljudi obupuje, se pritožuje, a hkrati ne toliko, da bi tudi kaj konkretnega naredili. Ali pa jih je zgolj toliko strah, da se ne upajo nič naredit; konec koncev “bomo v nebesih nagrajeni za trpljenje na zemlji”.

Kakorkoli že, v pogledu “reševanja”, reagiranja na nastalo situacijo, bi ljudi razdelil v 4 kategorije; zgolj okvirno, možen prehod med kategorijami.

  1. se približno zavedajo kaj se dogaja, vendar jim je vse toliko grozno, da raje pozabijo na vse skupaj, če se le da, se na široko ognejo temu in gredo naprej po poteh življenja. Živijo v ignoranci.
  2. se zavedajo kaj se dogaja in to aktivno spremljajo, vendar jih je preveč strah da bi karkoli naredili, oziroma se ne vidijo dosti močne, obupavajo. Eni glasneje, drugi bolj potihoma.
  3. se zavedajo kaj se dogaja, in se lotijo reševanja z vključevanjem v razno razna gibanja, ki načrtujejo spremembe, proteste – večinoma na ne ravno učinkovit način. Njihov moto bi se lahko glasil: “z negativnostjo (jezo, ihto, zaničevanjem,..) do boljšega sveta”. Pa četudi je ta negativnost le v notranjosti.
  4. Tako ostane le peščica, ki se zaveda dogajanja, in se loti reševanja na način, ki dejansko prinese dolgoročne pozitivne učinke. A je bilo do sedaj slednjih vedno premalo, da bi lahko kaj konkretnega dosegli.

Kaj je razlika med 3. in 4. skupino? OGROMNA. Razlika je v tem, s kakšno energijo, na kakšen način se lotijo reševanja nastale situacije. Prvi se bojujejo z realnostjo (moralo bi bit / ne bi smelo biti); to kar je ni v redu, moralo bi bit bistveno drugače. Žene jih negativna energija; jeza, bes, sovraštvo, žalost, zamera,… Drugi sprejemajo realnost (karkoli že to pomeni), kar posledično pomeni pozitivno energijo; ljubezen, razumevanje,…

Upiranje realnosti

Je res, da se dostikrat lotimo reševanja problemov na negativen način. Oziroma je celo tako, da se lotimo le ko nam presede, dokler je pod neko mejo, še znamo potrpet. Pol ko poči je pa štala. In kakšna energija je to? Mar mislite, da se te energije ne čuti? Kakšna je kvaliteta opravljene storitve? Če celo pot trosimo negativnost, bo kvaliteta na cilju kaj drugačna?

Zgleda celo tako, da smo nezavedno prepričani, da lahko nekaj rešimo le z negativnostjo. Da če bomo ljubeznivi ne bomo nič rešili, da se ne bo nič spremenilo. Sam kakor jest opažam, je ravno nasprotno; nič se ne spremeni ali pa se celo poslabša, če uporabimo negativno energijo. Toliko desetletij že rešujemo ene in iste težave, pa se še nič ni spremenilo. Še poslabšalo se je.

Mati se po 10ih letih še vedno pritožuje nad otrokovo lenobo. Ljudstvo še vedno jambra, kakšna je vlada. Žena se že 30 let zgraža nad svojim možem. Delavci še po 30ih letih kritizirajo direktorja.

Na žalost veliko ljudi misli, da bo energija na cilju drugačna, vendar je to huda zmota. Na podlagi te zmote nastajajo revolucije, ko z nasiljem pridejo na oblast. In kmalu so še hujši kot stara oblast. Premagali so staro oblast vendar se je negativnost naselila v njih, že med potjo. Zato vsi veliki duhovni učitelji poudarjajo nenasilnost. Ker to je edini način za dolgoročni uspeh.

Povsod je enako, že vrhunska umetnost, taka ki se dotakne našega najglobljega bistva… ni ustvarjena z jezo, zamero, sovraštvom. Ste se že vprašali, kaj je tisto, ki nas tako privlači? Pri slikah, umetninah, glasbi,.. Ali ko mati skrbi za otroka, mar mislite, da otrok ne čuti razlike v pristopu?

Ni vprašanje, če bomo rešili nastalo situacijo; vprašanje je kvalitete, dolgoročnega učinka in koliko škode naredimo svojemu duševnemu in telesnemu zdravju.

Sprejemanje realnosti

Ostane drug način. Sprejemanje realnosti, kar omogoča pozitivno energijo, energijo ljubezni. To pomeni, da gledamo na nastalo situacijo direktno, brez razumskega vmešavanja. Ne sodimo, ne interpretiramo dogodka po svoje. “To se mi ne bi smelo zgodit”, “to bi moralo bit tako in tako”, “on/ona bi morala naredit to in ono”, “pa zakaj glih zdaj”…. Je to kar je. Če se pritožujemo, naredimo škodo sami sebi, svojemu telesu – stres, naredimo škodo okolici in še kvaliteta in dolgotrajnost rešitve sta vprašljivi. Konec koncev, kot lahko vidimo, tu ni neke velike izbire.

Ste to sploh že kdaj probal? Se zavedate, da je to dejansko možno?….. Mar ni logično, da se lahko na ta način 100% posvetimo reševanju problema, in da ne zgubljamo energijo z razno raznimi zgodbicami/interpretacijami.

Kako izgledajo ljudje na vodstvenih položajih, ko se zgodi nekaj nepredvidljivega, in porabjo 20 minut da se iztrošijo? A ni škoda? Seveda, če se to nabere v tebi, je edino pravilno da sfiltriraš. Vendar je način tudi, da se to sploh ne nabere, ali da sfiltriraš na drugačen način. Notranje 100% sprejemanje realnosti takšne kot je. Pa naj se zgodi karkoli. In tedaj, ko je 100% sprejemanje, se odprejo možnosti, ki jih sicer sploh ne bi videl, odpre se višja kvaliteta, odprejo se vrata inteligence.

Ostane še vprašanje, “zakaj bi se česarkoli lotil reševat, če pa 100% sprejemam realnost takšno kot je?” Zato, ker je to stvar ljubezni. Sej če nekaj sprejmem, to še ne pomeni da nič ne bom naredil. Sprejmem le to, kar se je zgodilo, se ne pritožujem. Kar je to edini pametni način, ker ne bom spremenil ničesar, če se pritožujem.

Kar se je zgodilo, se je že zgodilo in nihče in nič na svetu tega ne more spremenit. Realnost nikoli ne čaka na našo potrditev. In če trosimo negativnost, če se pritožujemo, ne pridemo nikamor, le škodo delamo; sebi in drugim. Ostale le sprejemanje, edina razumna opcija.

To ne pomeni, da na glas rečem, “ok sprejmem”, v notranjosti me pa trga. To je dosti bolj nevarno. Med tem kar rečemo naglas in kar se dogaja potihoma v glavi, v resnici ni bistvene razlike. No, potlačena čustva so bistveno bolj nevarna.

Če hočemo res kar pozitivnega naredit, če hočemo prekinit ta neskončen začaran krog, potem ostane le eno; sprejemanje realnosti in s tem pozitivna energija in moč za reševanje nastalih situacij. Čeprav se zdi paradoksalno.

6 thoughts on “Reakcija na Realnost

  1. DevilAngel666

    Odg na prvi odst.:
    Točno tako! Vse, kar ljudje počnejo je pritoževanje, pritoževanje in še miljonkrat – pritoževanje. Poznam mnogo primerov. Folk bi samo govoril in nič naredil in to mi gre že na jajca. Jaz če kaj rečem vedno tot tudi naredim ali povem komu kar je za povedati. Zato me pač zadnjih nekaj mesecev postrani gledajo, ker sem skoraj brez dlak na jeziku in mislim s svojo bučo. (buča: asociacija na Haloween. svoje si lih ne morm razrezato,morm jih posadit).
    Tisto o nebesih pa je navaden bullshit… Ljudje hodijo v Cerkev, k maši… Pa še sami ne verjamejo v to… WTF?! Vprašam zakaj, pa me sam čudno pogldajo: “Ja, ker so to počeli naši starši, predniki…” Si mislim sam ‘Dej p***a, z čigavo glavo razmišljaš?!’
    No comment.
    O, o, jaz sem pa v 4. skupini. Čeprav sem bila pred slabim letom v 3. (takrat sem še čutila sram, doh.)

    Aiid*

  2. bin

    Sprejeti realnost še ne pomeni, sprijazniti se z njo!
    Lepo si napisal: /…“To se mi ne bi smelo zgodit”, “to bi moralo bit tako in tako”, “on/ona bi morala naredit to in ono”, “pa zakaj glih zdaj”…. Je to kar je. Če se pritožujemo, naredimo škodo sami sebi, svojemu telesu – stres, naredimo škodo okolici in še kvaliteta in dolgotrajnost rešitve sta vprašljivi. …/
    Torej na realnost, ki smo jo “dojeli” in sprejeli, se odzovemo s svojimi dejanji. Ne, da bi popravljali preteklost, temveč, da bi ustvarjali bodočnost.
    Na kratko, delamo “zato da” (bo svet boljši) in ne “zato ker” (nam nekaj ni prav)!

  3. kiks

    bolj je bit pošten pa ”umazan” (POSLEDIČNO BOLJ PAMETEN ;)kot pa ”lep” in da te trga in imaš začasno družbo in mislš ker maš družbo je pa vse OK…sej je ful ok…in hkrati je zelo narobe vsaj pr meni je tko….sej upam da govorim o ”pravi” tabu stvari ne LOOL?

Comments are closed.