Tudi TRPLJENJE ima NAMEN

V zadnjih nekaj objavah je bilo toliko govora o trpljenju, da je nujno malo bolj podrobno razložit.

Trpljenje je izmišljotina uma, razuma.

Tako enostavno je to. Trpljenje je zgolj razlika med tem, (a) “kar bi moralo biti”, kar pričakuje razum, in med tem (b) kar je, kar se dejansko zgodi; v preteklosti, sedanjosti ali/in v prihodnosti. Le od tod izvira trpljenje (lažji obliki trpljenja se reče stres), v resnici pa obstajajo zgolj izzivi in preizkušnje.

Primeri preizkušenj, ki ponavadi postanejo trpljenje/stres:

  • Z družbo greš na pico, prideš v gostilno kjer je trenutno za čakat in si ves iz sebe. Zgolj zaradi tega, ker si pričakoval, ker si računal na to, da bo miza prosta. Ker “jest pa že ne mislim tu čakat in zapravljat časa. Kako to, da se glih meni zgodi, da morem vedno čakat.”
  • Na cesti se zgražaš nad vožnjo udeležencev. Dejansko verjameš misli, da “bi morali vsi odlično peljati,” a realnost je na žalost taka, vsi ne vozijo odlično. Zato stres in pritoževanje. Tolikokrat smo že videl take primere, da to ne more bit res, a še vedno verjamemo pravljici, da “bi morali vsi odlično peljat.” Seveda je ta misel nezavedna.
  • Nekdo ti ne odpiše na sms ali e-pošto. Misel je, da “bi mi moral vedno takoj odpisat”, a realnost ni taka. Veliko je bilo že takih primerov, pa še kar naprej verjameš tej misli. Zato trpiš.
  • Mati se zgraža nad lenobo otrok, cele dneve trpi zaradi tega, ker “mora vse sama naredit”. Razlika med tem kar je, in med tem kar “bi moralo biti” – otroci “bi morali tudi kaj narediti”. Ampak realnost matere je, tako ona vidi situacijo, otroci da nič ne naredijo. V redu, čemu potem pritoževanje? Ker verjame pravljici, da “bi morali nekaj narediti”, pa že tolikokrat je videla, da ne naredijo nič.
  • Strašna bolečina tudi ni trpljenje. Je zgolj bolečina, izjemno nelagodno, izjemno boleče, a ni trpljenje. Trpljenje postane takrat, ko npr. verjamemo misli, da se to ne bi smelo dogajat, “meni že ne, še posebej zato, ker sem dober kristjan.”
  • Zgubljaš energijo zaradi norosti v svetu. Tvoja misel je, “Svet bi moral biti pošten, ljubezniv, prijazen…” Ampak NI, trenutno še ni tak. Lahko jemljete to za pesimistično, a taka je realnost, bojevati s tem se nima smisla. Čemu ne sprejmete enostavnega dejstva? Pravljice ne koristijo nikomur, najmanj pa vam samim. V tem trenutku pač svet ni tak, in tud ne more bit tak, ker ljudje še nismo zreli za to. Ker ljudje še nismo dojeli, kaj nosimo v sebi. Taka je realnost.

Kot lahko vidimo, je trpljenje v glavni meri razlika med tem kar je in med tem, kar “bi moralo biti”. Zelo dober sistem za razbijanje teh pravljic ima Katie Byron. Nekaj primerov na denarju, telesu in partnerstvu.

Pri zgornjih primerih sem izpustil še dve zelo pomembni stvari; ena je iskanje identitete, druga pa (negativna) projekcija v prihodnost. O tem kdaj drugič.

Intelektualno VS Spoznanje

Lahko bi rekel, da ločimo med spoznanjem ali dojetjem in intelektualnem razumevanju. Intelektualno razumevanje je takrat, ko nekaj poslušamo in se nam zdi da vse zastopimo, nenehno prikimavamo. Ko je potrebno spravit v praktično uporabo pa zašteka.

Predavanja in vaje na faksu, zdi se da vse zastopimo, vse je jasno in logično. Pride kolokvij, ko treba to na malo drugačni način uporabit, uporabit naučeno v praksi, tedaj pa zašteka. Ker snovi nismo dojeli.

Duhovni tečaji. Folk med tečajem prikimava, a je že takoj med odmorom nazaj v starih vzorcih in navadah. Skoraj kot da bi bili dve različni osebi. Med tečajem da stara prednost novi, ko je pa tega konec, pa takoj stopi na plano. Posamezniku nevidno.

Lahko vidimo, da ne glede na to, kako dobro nekdo razloži, se rabimo še vedno sami dokopat do tega, z razmišljanjem, preizkušnjami, izzivi,.. Bo potrebno dosti manj časa, ampak brez tega ne bo šlo. Ker le na ta način bomo prišli do spoznanja, kar pomeni, da bomo šele takrat lahko to uporabljali v praksi. Sicer nismo naredili praktično nič.

Trpljenja ni, so zgolj PREIZKUŠNJE

Zato je potrebno trpljenje. Ker je trpljenje zgolj izmišljotina uma, bi lahko rekel, da so zato potrebne PREIZKUŠNJE (ne trpljenje). Da znanje dojamemo, da ga znamo uporabit, da živimo na ta način. Saj smo brez tega v najboljšem primeru le na intelektualnem nivoju, kar je zgolj vrh ledene gore.

Učenje matematike. Če rečeš samo: “To se pa tko in tko moreš naredit zaradi tega in tega”, ne boš nič naredil. Identičen primer bo znal rešit, malenkost drugačen tudi verjetno, če bo pa treba kje to uporabit je pa konec. Zato, ker se je napiflal, ker ni dojel bistva. In na testu, ko bo živčnost bo uporabil to kar je navajen in navajen je narobe, zato bo čista polomija.
Mu poveš enkrat, naredi narobe, poveš drugič, še vedno isto. Ja nato ga pustiš naj sam reši do konca. Naj se namatra, naj naredi po svoje, pa bo spoznal, da to ne gre tako. Šele pol, ko se bo matral 10 min na svoj način in videl da ne gre, bo dojel, prej ne.

Pri športu, borilnih veščinah je enako. Rabiš naporne treninge, rabiš udarce, rabiš vaje in naporne preizkušnje, da vso to teorijo spraviš v prakso. Na treningih je potrebno vložit vseh 100%, da lahko potem na tekmi uporabiš naučeno.

Kot ruda čez ogenj

da ostane čisto zlato. V življenju ni nič drugače, ruda je um/razum oz. identifikacija s tem, zlato je odprt um oz. disidentifikacija, da presežemo um. Življenje nam hoče preko trpljenja pokazat, da pot po kateri hodimo ne pelje nikamor, da načini na katere se lotevamo stvari so napačni, a mi tega ne vidimo. Slepi smo za vse te kažipote.

Še več, nič nočemo naredit glede tega, kažipoti nas pahnejo še v večjo pasivnost, s tem pa še večje trpljenje. Lažemo samemu sebi, nočemo videt enostavnih dejstev. “Vi kar trpite, saj boste v nebesih poplačani za to.” “V življenju je treba potrpet.” Kako izvrstno delo je bilo opravljeno. Pri večini še vedno deluje.

NOROST: znova in znova početi eno in isto stvar in pričakovati drugačne rezultete.
Albert Einstein

Ne gre tukaj zgolj za fizične premike. Zaljubljenost, kmalu mine, se razideta in si najdeš novo ljubezen. Se spet razideta, spet novo,.. Iščeš službo, “ta mi ni všeč zaradi tega, pri tej fali tole,..” Na ta način se ujameš v mlinček.
Bistvena je sprememba načina v razmišljanju, v razumevanju, v dojemanju situacije, v dojemanju življenja (da je vse ciklično in ne linearno, da ima vse svoj namen, tudi trpljenje,..). So prisotni tudi fizični premiki, vendar niso bistveni.

Sami moramo videti

Ni trpljenje edina pot do spoznanj, imamo tudi veliko učiteljev, vedno so bili, a jih na žalost NE POSLUŠAMO. Očitno nismo še dosti zreli za njihove nauke, nismo še dovolj pretrpeli. Če pa že poslušamo njihove nauke, jih interpretiramo po svoje, le pri peščici pronica skozenj.

Zato rabimo sami videt, da to kar počnemo ne gre naprej, videt v družbi (kam divjajo podjetja), v ljudeh okoli sebe in nazadnje v samemu sebi. In tu je ključ, sicer se bomo lotevali stvari, kot že tolikokrat do sedaj, na napačnih koncih. Svej je sestavljen iz posameznikov, če je s svetom nekaj narobe, potem je tudi s posamezniki. Videt je potrebno, da je povsod enako, da smo vsi v istem dreku. Zato v resnici ni kaj za odpuščat, ker se vse to pri ljudeh v resnici dogaja nezavedno. “Odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo.”

Če pogledate nazaj v svoje lastne življenje, lahko vidite, da so vas preizkušnje dvignile na višji nivo. Da se je neko novo spoznanje odprlo. (Kakšen primer že lahko najdete.) Zato se preizkušnje v svetu stopnjujejo, ker jih rabimo za višja spoznanja. Rabimo jih, da se osvobodimo vseh svojih mehanizmov, da raziščemo svoje misli, da jim slepo ne verjamemo (kdo misli), da spoznamo, kdo v resnici smo (kdo smo).

Tako da kar pozabite na neke velike voditelje, ki bodo naredili raj na zemlji (vedno ovce). Voditelj si ti sam, sam svoj voditelj! Čas velikih voditeljev po večini mineva. Sedaj prihaja čas vsakega posameznika, da je voditelj samemu sebi.

3 thoughts on “Tudi TRPLJENJE ima NAMEN

  1. Lemurian

    Lepo povedano. In tudi Jezus je to že ugotovil:

    “Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem mir na zemljo; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč. Prišel sem, da ločim človeka od njegovega očeta, hčer od njene matere,
    snaho od njene tašče; in človekovi sovražniki bodo njegovi domači.”
    Matej 10,36

    Meč.. da razsekamo ves balast… da bomo lahko končno resnično svobodni..

  2. IGOR

    VLATKA,trpljenje je v resnici to, kar praviš, pa še malo več.Skozi trpljenje poravnavamo vse svoje karmične dolgove/maluse.Ravno trpljenje je neke vrste “schnell kurs” za ugotavljanje, da mora obstajati tudi srce in ljubezen nekje v nas samih.Verjetno si opazila, da ni malo ljudi, ki pravzaprav ne vedo, kaj je to ljubezen … še manj, kaj bi z njo … in so zato neverjetno hladni, logični, mehanski… čustva nasploh jim pravzaprav ne pomenijo nič … nekako se ne morejo spraviti v noben odnos do njih, sploh pa ne tak, da bi jim to karkoli pomenilo ! Je čudno, res,vendar so čustva za vse te duše nekaj čisto novega.Prej niso vedele, kaj je to, ker niso imele čustvenega telesa. Zdaj ga sicer imajo,pa začuda ne vedo, kaj bi s tem.Vendar,s tem telesom zlahka percipirajo bolečino in trpljenje in se na ta način preko negativne preslikave zelo hitro lahko naučijo,kaj ljubezen je.Ker časa ni več dosti na zalogi, je bolečina zanje izjemno dobrodošla ravno v tem kontextu.Če si opazila, je zgodovina Zemlje zadnjih 20-30.000 let en sam velik masaker … In koliko je ta hip srečnih ljudi na Zemlji ? So ljudje tudi to računali in prišli do podatka, da največ 5%…( ? )

    In kakšna je morala vseh teh bolečin skozi vso zgodovino človeštva ?
    ENA SAMA : ČISTO VSE BOLEČINE nas učijo , oz. nam kažejo eno samo stvar,ki se ji reče BREZPOGOJNA LJUBEZEN.Naše “ubogo” srce je namreč sposobno ljubiti na ta način kjerkoli in kadarkoli, točno tako kot počne ves čas tudi BOG sam … !

Comments are closed.