Odpusti Jim, Saj Ne Vedo Kaj Delajo

Kaj sploh je odpuščanje, kakšno stvar odpuščam, kako pride do tega? Ponavadi se nekaj more zgodit, nek dogodek, ki nas na tak ali drugačen način PRIZADANE. Seveda more bit nekdo kriv za ta dogodek, in to absolutno nismo mi sami. Na tistega drugega zvalimo vso krivdo in pričakujemo, da se bo opravičil.

Ali pa se celo zgodi, da se tisti drugi opraviči, vendar nismo pripravljeni sprejet opravičila. “Vrnemo milo za žajfo.” Ko je to storjeno, smo približno zadovoljni. Vendar tedaj je druga oseba prizadeta in nam ona vrne “žajfo za milo” – rodi se sovraštvo.

S časom zaradi takšnih in drugačnih razlogov mogoče vidimo, da to ne pelje nikamor in smo pripravljeni na spravo. Kako resnična in globoka je ta sprava, to pobotanje, je drugo vprašanje. Vendar dejstvo je, da resnične sprave ni brez globljega razumevanja. Brez razumevanja, kaj se dogaja z osebo, ko stori napako, ko povzroči hud dogodek. Brez tega RAZUMEVANJA je vse le kozmetično.

Potlačitev čustev

Od ljudi, ki povzročijo hujše dogodke, dostikrat slišite, da jih je neka sila prevzela in da sploh ne vedo kaj so počeli. Nihče tega ne stori zanalašč. Zametke tega lahko vidimo že v vsakodnevnem življenju, ko nam zgodi nekaj, kar se “ne bi smelo.” Pogostoma obtožimo nekoga, kot da nam je to storil namenoma.

Vendar od kje pridejo take situacije, ko nas nekaj – jeza, sovraštvo, ljubosumje – prevzame? Velika verjetnost za takšne dogodke je takrat, ko se ta negativna čustva nakopičijo in nepredvideno izbruhnejo. Torej, kako pride do NAKOPIČENIH čustev?

Tipičen primer je, da se ima nekdo za dobrega kristjana. Ta zaradi tega nikoli ne pokaže jeze. Kako lahko sploh pokaže jezo, če pa je “dober kristjan”. “Dober kristjan” namreč ni nikoli jezen. Zato tudi kadar pride jeza, ji ne pusti, da se na kakršenkoli način izrazi, sfiltrira. Enostavno jo potlači. Čustvo (jeza) se hoče sprostit, hoče it ven, on pa ponavadi to BLOKIRA. Ustvari se notranja napetost, ki nas močno razjeda. Kmalu jezo dovolj potlači, da ima mir, vendar ta jeza ostane v tem človeku. Ob naslednji situaciji, ob naslednjem sprožilcu jeze, bo jeza bistveno večja. Kar pomeni večjo moč za potlačitev, večjo notranjo napetost, več razjedanja. Mogoče tudi tokrat uspe. Vendar tekom časa se tega toliko nakopiči, da se ne da predvidet izbruha. In ko pride izbruh jeze, bo opustošenje okoli.

Seveda tu ne gre samo za kristjane, tu je govora o kakršni koli potlačitvi čustev zaradi VZGOJE, PREPRIČANJ, IDEJ. Tako je to. Enako, kot če daste posodo na plin in pokrovko zalepite. Nihče ne ve, kdaj bo to pokrovko razneslo, in ko jo bo, bo hudo. Namesto da bi pokrovko postavili tako, da para sproti izhlapeva.

Čustva sprožajo različni dogodki, za katere menimo, da se nam je zgodila krivica. Še posebej močan vpliv imajo travmatični dogodki, posebno iz preteklosti. Obstaja pa še en zelo pomemben vir kopičenja čustev, pogostoma s strani širše javnosti zanemarjen in spregledan. To je T E L E V I Z I J A.

Opisoval sem že, kako TV (in radio) misli namesto nas, misli pa generirajo čustva. Vendar ker teh čustev tekom filma ne morete izrazit, jih POTLAČITE – še posebej nasilje in divjanje. Kje se ta čustva izrazijo pa vsi vemo – potreben je le pogled v črno kroniko. Televizija (in ostali mediji) v dobro ljudi, kaj ne da?

Torej, zelo pomembno je IZRAŽANJE čustev. Ni nujno da na licu mesta, velikokrat se to ne da, lahko kasneje, ni važno, samo izrazite jih – na okolju in ljudem čim bolj prijazen način. Če boste držali v sebi, so izbruhi močni in nepredvidljivi.

Nerazumevanje čustev

Velik razlog za potlačitev čustev je njihovo nerazumevanje. Nerazumevanje od kod pridejo, kaj sploh so. Čustva so na nek misli. Eno z drugim je precej povezano, tvori nekakšen krog; misli napajajo čustva, čustva napajajo misli.

Za misli sem pa že velikokrat omenil, da so kot oblaki na nebu, kot veter, kot valovi. PRIDEJO in GREDO. Mi pa jih imamo za svoje in se nanje obešamo, kot da so naše lastne. In če jim ne dovolimo odit, če jih potlačimo, bodo tekom časa le še močnejše. V resnici pa nimajo veze s tem, kdo v resnici smo.

Poleg tega, da čustva izrazite, jih lahko tudi OPAZUJETE (enostavno ne reagirate nanje, jih le gledate – Eckhart Tolle) ali jih z vprašanji RAZIŠČETE (Katie Byron) kaj se v resnici skriva za njimi.

Kaj me sploh prizadene?

Še nekaj je pomembno? Kaj nas nekaj sploh prizadene? (a) Če sem milijonar in me okradejo za nekaj tisoč evrov, verjetno ne bo nič hudega. Malo se bom spraševal, kdo in zakaj je to naredil, vendar zaradi tega dogodka ne bom prizadet. (b) Po drugi strani, če se komaj preživljam iz meseca v mesec, in me nekdo okrade za 200 evrov, se bom počutil zelo prizadetega, zelo ogoljufanega. Zakaj?

Ampak kdo me je razočaral, da se sedaj počutim ogoljufanega? Tat ali življenje/Bog? Kdo mi je storil krivico, kdo je povzročil nek dogodek, ki mi bo močno otežil moje življenjske okoliščine, me OGROŽA? Tat ali življenje/Bog?

Hočem povedat sledeče; dostikrat je za vse krivo življenje/Bog, da imamo take dogodke dostikrat za opravičevanje igranja vloge žrtve. “Vidiš, vse slabo se le meni zgodi,” “spet sem jaz nastradal, nihče drug.” In ker smo razočarani nad Bogom, nad življenjem – pa tega ne moremo direktno napast, rabimo nekaj bolj trdnega. Neko osebo, ki jo bomo lahko krivili za svoje težave – do konca svojih dni.

Po drugi strani pa spregledamo, da mora tudi zlata ruda čez ogenj, da ostane le čisto zlato. V življenju so zgolj izzivi in ne trpljenje.

(Po)Vojni časi

Seveda je to bistveno težje za razumeti. Na nek način je vseeno podobno zgornjemu, s to razliko, da je tu vpleteno precej PRANJA MOŽGANOV. Pranja možganov na ta način, da se nasprotnika naredi za manjvrednega, za žival, rastlino, stvar in od tod ni noben problem pobijat.

Pranje možganov pritiska predvsem na šibke točke, to pa so ponavadi potlačena čustva. Krivdo za svoje probleme in težave na nekoga zvalimo, menimo, da se bomo počutili bolje če določenih ljudi ne bi bilo. Vendar to je neumno, nezrelo gledanje na svet. Zgodovina nas uči, da temu ni tako, da takšna prepričanja ustvarijo še večji pekel.

Vendar verjamem, da je ljudem, ki so bili udeleženi v takih norih stvareh, zelo žal. Da nimajo mirnega spanca, neprestane nočne more. Če bi imeli sedaj izbiro, verjamem, da tega ne bi počeli. Bili so zavedeni – mogoče lahko od tu izhaja razumevanje. Bo res konec vseh težav, če teh ljudi ne bo več, ali če “jim bo sojeno?” Mar ni njihovo sedanje življenje že zadosti velika sodba sama po sebi? Si lahko predstavljate, kaj ti ljudje preživljajo?

Marsikdo je bil ubit, marsikdo je umrl, vendar tega je bilo že davno. Boste preteklost nosili s seboj in jo imeli izgovor za svoje sedanje težave, ali boste kaj naredili, da boste mirneje živeli. Kar je bilo je bilo, nihče več ne more oživet preteklosti in popravit krivic, lahko pa naredimo marsikaj v SEDANJOSTI. Predvsem to, da se naučimo iz zgodovine, in da ne ponavljamo istih napak. Nasilje rodi le novo nasilje.

Kako se obnašamo do Romov?

Ni kaj za Odpustiti

Če vse to – kaj povzročajo in kako nastanejo nakopičena čustva, kaj nekoga prizadene, pranje možganov – res RAZUMETE, če res DOJAMETE, potem vam je jasno, da kdorkoli stori hudo dejanje, je človek v HUDI STISKI. Človek, ki ima kopico nakopičenih čustev, kopico neprijetnih dogodkov iz preteklosti. Ker ne razume čustev, ker čustva potlači, izbruhnejo ob nepravem času in zgodi se hudo dejanje. Ali jih pa nekdo drug izrabi za manipulacijo.

Če ne bi bil v stiski, če bi razumel čustva, tega ne bi počenjal, to je jasno. In če hkrati ne igrate vlogo žrtve, potem vidite, da v resnici ni kaj za odpustit. Vse kar je potrebno je R A Z U M E V A N J E – (a) iz kakšnega stanja nekdo naredi neko dejanje in (b) zakaj me nekaj sploh prizadene. Tedaj tudi razno razne sprave ne bodo problem.

Vaditi lahko začnete že takoj ZDAJ, pri vsakdanjih prepirih in problemih.

5 thoughts on “Odpusti Jim, Saj Ne Vedo Kaj Delajo

  1. vanjuška

    res je. prav sm navdušena nad člankom. sama lahko potrdim to kako izgleda biti prizadet s tem, da te oseba, ki te je nenamerno prizadela prosi odpuščanja, ti ne moreš odpustiti, ker je v tebi preveč grenkobe in tako prizadaneš nazaj, potem se začne igra maščevanja, prizadevanja in bolečine..kasneje postaneš utrujen in zaznaš, da te taki odnosi samo utrujajo in ne hranijo, se pomiriš. čez čas pa ugotoviš, da razumeš vso situacijo, ki je za teboj, se zavedaš vseh napak, vseh pikic, spodrsljajev, ki so botrovale k temu..in se ti zdi vse brezpredmetno oz. RAZUMEŠ zakaj je do vsega prišlo..in če imaš namen in cilj spet pridobiti to osebo, katera te je prizadela in spet prosila odpuščanja si na konju. vprašanje časa je kdaj spregledaš in opaziš, da je res potrebno vse le razumeti in ne se ponovno prizadevati, ter drug drugega uničevati, ko pa to razumeš mora biti odnos med tema dvema človekoma še boljpristen in iskren in bognedaj le površen, da ne bi prihajalo do ponovnih uničevalnih odnosov.

  2. Boris Turk

    Komentiral bom tisto, kar skruni logiko.

    >Če vse to – kaj povzročajo in kako nastanejo nakopičena čustva, kaj
    >nekoga prizadene, pranje možganov – res RAZUMETE, če res DOJAMETE,
    >potem vam je jasno, da kdorkoli stori hudo dejanje, je človek v HUDI
    > STISKI. Človek, ki ima kopico nakopičenih čustev, kopico
    >neprijetnih dogodkov iz preteklosti. Ker ne razume čustev, ker
    >čustva potlači, izbruhnejo ob nepravem času in zgodi se hudo
    >dejanje. Ali jih pa nekdo drug izrabi za manipulacijo.

    Tukaj zelo zelo zavisi od tega, kaj je zate oziroma za nekoga hudo dejanje.

    To, da mora biti tak človek v hudi stiski, je ena izmed možnosti. V tem primeru pretirano posplošuješ za moje pojme. Marsikdo se kdaj čuti prizadetega in meni, da mu je nekdo storil nekaj hudega, pa mu v resnici ni storil nič žalega.

    Tudi od prepričanja o tem, kaj je bolj prav/ustrezno in kaj bolj narobe/neustrezno, je odvisno, ali bo človek A storil človeku B nekaj hudega ali ne.

    Zamisliva si nekaj povsem hipotetičnega in se za lažje razumevanje kar vživiva v situacijo, v kateri bi bil jaz napadalec, ti pa žrtev Npr., da jaz tebe okličem za bedaka in izničim vse tvoje delo, ter vsa tvoja dejanja proglasim za skrajno sebična. Ti se potem lahko počutiš prizadetega in privzameš, da sem to storil zaradi čustvenih blokad in si rečeš: “sigurno je v hudi stiski”. To bi bila tvoja tolažba, uteha. To bi bila ena izmed možnosti, zakaj bi jaz to napravil. To prvo opcijo pa bi ti vzel “zdravo za gotovo”. Zakaj? ==> Pomanjkanje priznanja in zapostavljenost v mladosti? Krivice v otroštvu? Kronično pomanjkanje samozavesti? Sublimacija neizživete spolnosti zaradi pomanjkanja ženske ljubezni? Podzavestna maščevalnost? Slaba samopodoba?

    Druga opcija je, da bi to storil zato, ker menim, da se želiš razvijati. In če bi me ti sprejel za učitelja ter se mi v celoti predal, potem bi ti smel pomagati na tak način, kot bi mislil, da ti bo koristil. Da bi ti dobil pravo lekcijo, bi te spremljal in te opazoval tako pri osebnostni rasti, kot pri osebnostnem padcu ali v skrajnem primeru celo čustvenem zlomu. Načrtno bi ti rušil ego, za razliko od bedakov, ki bi to počeli nezavedno. Kritiziral bi te, žalil, lagal o tebi in tvojemu delovanju, ti podtikal stvari, spletal intrige, manipuliral s tvojimi besedami in dejanji,… In to bi lahko delal iz ljubezni do tebe, ker bi ti resnično rad pomagal pri tem, da presežeš svoj osebnostni ego. Torej – ti bi privzel, da sem kot napadalec notoričen žlehtnobec, jaz pa bi napravil preobrat in ti pokazal, da nisem čustveno retardiran ali omejen, temveč da sem presegel stvari, o katerih ti še sanjaš ne. Ti bi mi pripisal destruktivnost, jaz pa bi ti povedal, da mi je “destrukcija” v nekem smislu ljubša, še posebej takrat, ko vidim, da se nekaj gradi na gnilih temeljih. Torej, moj pristop ne bi bil destruktiven, čeravno bi ga ti želel kot takega videti. Ti bi bil navidezno zmeren, uravnotežen, umirjen, sprijaznjen. V resnici pa bi polagal okraske in štukture na fasadi, ki bi slonela na zidu brez temeljev.

    Tretja opcija bi bila, da se kot napadalec šalil, pa ti tega ne bi prepoznal, ker bi tvoji intelektualni obrambni mehanizmi pobezljali in bi se na vso moč trudil dokazati, da nihilistično razgrajujem vse, kar je dobro, vzvišeno in humano. Povedal bi mi, da je moj smisel za humor neokusen, bebast. Ego? Resnica?

    Četrta opcija je, da bi napadalca (mene) ti prvi nevede spodbodel, pa bi ti iz moralne dolžnosti, da bi ti pokazal, da tvoje vedenje ni primerno, vrnil udarec. Od tebe bi bilo potem odvisno, ali boš sprevidel, zakaj to počnem. Seveda, kot časten napadalec bi ti v pravem času povedal, kakšen je bil moj namen.

    To niti slučajno še niso vse opcije.

    >Če ne bi bil v stiski, če bi razumel čustva, tega ne bi počenjal, to
    > je jasno. In če hkrati ne igrate vlogo žrtve, potem vidite, da v
    >resnici ni kaj za odpustit. Vse kar je potrebno je R A Z U M E V A N
    > J E. Tedaj tudi razno razne sprave ne bodo problem.

    Razumevanje samo ni dovolj. Jaz lahko razumem, zakaj je nekdo nekaj napravil, pa tega ne sprejmem. Torej je poleg razumevanja potrebno še sprejemanje. Na ja, razen če si ti v to razumevanje že vštel tudi sprejemanje… v stilu “če hočem nekoga razumeti, ga moram vsekakor najprej sprejeti”.

    Moja babica ima v navadi reči “saj jim nimaš kaj zameriti”, kar je ekvivalentno “saj jim ni kaj za odpustit”. Njen problem pa je ravno ta, da je prav ona tista, ki je duševno na dnu, take besede jo ohranjajo boljše volje, ker je od njih pač odvisna (po domače zadrogirana). Dobro je tisto, kar je dobro zanjo (pa čeprav na račun drugega). Sama je verski fanatik, ko pa stori kaj narobe, ne prenese racionalizacije in samorefleksije, raje uporabi “modri” “saj jim ni kaj zameriti”.

    lp,

    Boris

  3. Lemurian

    ** Me veseli, da pomaga laiky.

    ** lepo povedano, vanjuška. Oko za oko naredi celo človeštvo slepo, kot je lepo Gandhi rekel. Je pa ta princip lepo prikazan v filmu Freedom Writers.. Izhaja iz tega, da je nekdo drug kriv za moje težave, jaz nikakor ne morem biti tisti, vedno je nekdo drug.

    ** Živijo Boris. Lepo si dopolnil, jest nisem upošteval vseh teh primerov, kot si opazil. Sem govoril o očitnem hudem dejanju, kjer je zgolj oprostiti ali ne. Umor, laganje na sodišču in podobno,..

    Ampak ne, zakaj. Če menim, da mi je nekdo storil hudo dejanje, pa če sem pripravljen odpustiti, ja potem to ni več hudo dejanje, kakršna koli nalepka je odveč. Sem odpustil, celostno, ne delno – zgolj na razumski ravni, torej je problem rešen, ne glede na to kakšen je morebiti bil.
     

    Viš, v tem se razlikujeva, jest govorim o celostnem odpuščanju, ti pa o “intelektualni obrambni mehanizmi”. Kar sta dva popolnoma različna pojma/koncepta.

    Pomembno vprašanje je tudi, kaj v tebi prizadene, na kateri del je naletelo, kaj je takega, na kar je neka stvar nasedla.

    Razumevanje iz kakšnega stališča nekdo nekaj naredi ter kaj me sploh prizadene.. Bom malo dopolnil, ker zgleda da res nerazumljivo piše..

  4. hope

    Ni problem odpuščenje, ni pa dobro pozabit.
    Boljše je, da veš s kom imaš opravka…
    Da drugič spet ne pride…
    Vem še eno kar dobro: Ne odpusti jim, ker vedo kaj delajo in jim ni treba tega.
    (staro je že, pa še kar drži)
    Lp

Comments are closed.