Podedovana miselnost o obsojanju vsega naravnega

V objavi o cepljenju se je jasno pokazalo, da ne zaupamo telesu, da dvomimo v njegove sposobnosti. To je del širše doktrine, ki smo jo podedovali. Namreč telo je del narave, dokaj podobni smo živalim poreko telesa. Ker pa je del narave, je po Svetem Pismu (predvsem stara zaveza) zaničevano, obtoževano, potrebno izboljšanja. Kajti vse kar je naravno ni dobro in človek je tu zato, da to popravi.

Bog proti človeku. Človek proti Bogu. Človek proti naravi. Narava proti človeku. Narava proti Bogu. Bog proti naravi. Zelo smešna religija.
Daisetz T. Suzuki

Če pogledamo iz duhovnega vidika, je resnica ravno nasprotna. Najbolj pomembno v duhovnosti je to, da smo tukaj in zdaj, da nismo v preteklosti in prihodnosti, da smo prisotni, osredotočeni na tisto kar trenutno delamo. Razum neprestano bega, a telo je vedno tukaj in zdaj. Ne more biti nikjer drugje kot tukaj in zdaj. Prav tako Narava; kamni, drevesa, cvetlice, živali – vedno so tukaj in zdaj. Vedno so prisotni v tem kar počnejo. Le človek je tisti, ki ima na tem planetu probleme z bivanjem v tukaj in zdaj.

Kdo obsoja?

Bolj točno rečeno, le človeški razum ima probleme s tem (glej Oda razumu), vse ostalo odlično funkcionira. In potem si ta razum drzne napasti telo, eno najpopolnejših stvaritev v naravi. Telo vsebuje 10-100 bilijonu celic, od tega se na vsakih 7 let v celoti zamenjajo, telo se zna samo pozdraviti, opravlja veliko število funkcij vsako sekundo. Predvsem pa če pogledamo možgane, kaj vse se tam dogaja. Tu se postavlja vprašanje, kaj je ločnica med razumom in telesom? Ampak o tem drugič.

Neverjetno naivni smo, ko zaupamo razumu, našim mislimi. Ta isti razum, ki obsoja telo, je isti razum, ki obsoja vse ostalo; obsoja druge razume, obsoja stvari, ni nikoli zadovoljen s tem kar je – “to kar je, ni v redu, je potrebno popraviti, moralo bi biti drugače”, vedno hoče več več več, nikoli ne ljubi, vedno sodi, primerja, analizira, obtožuje.

Več kot očitno imamo en zelo resen problem. Svet gledano preko razuma (nekateri bolj kot drugi) in nikomur ne pade na pamet, da bi pogledal svoj lastni razum kako deluje, da bi opazoval kaj se v njegovi lastni glavi dogaja. Seveda, kako boš z razumom opazoval lastni razum. Ravno v tem je štose, da je potrebno iti preko razuma, če ga hočemo “ozdraviti.” To je edina pot, a ne na silo, ne z voljo, ne z obtoževanjem, ampak zgolj z budnim opazovanjem ali na začetku z raziskovanjem.

Odnos do lastnega telesa

Kakšen odnos imajo nekateri do svojega telesa je res neverjetno. Vprašanja v stilu: “a sem lepa?” Hudiča, če sama misliš, da si grda, ker od tod to vprašanje, kako krivično je potem pričakovati, da bodo drugi naredili tisto, česar ti sama ne moreš. Potrebno se je vprašati, od kje sploh misel, da si grda? Si grda zgolj zaradi tega, ker so manekenke na televiziji koščene, ker ljudje na televiziji nimajo nobenih gubic na obrazu, ker so tam vsi oh in sploh?

Naj ti zaupam skrivnost o televiziji: “To je zabaviščni park, umetna stvaritev. Manekenke se odpovedujejo lastnemu zdravju in močno trpijo, da lahko obdržijo takšno postavo. Miša Molk ima na tone pudra na obrazu, ure in ure se pripravljajo na tisti eno urni nastop.” Na podlagi tega si pa ti ustvarjaš predstave o svetu. Pričakuješ da bo v resničnem svetu tako kot je v zabaviščnem parku na televiziji.

Prepričanja, prepričanja.. O tem bom tudi še kaj napisal. Različne kulture, različni pogledi na lepoto. Različna časovna obdobna, različni pogled na lepoto. Sploh pa je kriminal, da je za umetno lepoto potrebno živeti nenaravno/umetno življenje. Kar je pa še huje je to, da temu nasedamo – iz dneva v dan.

Ali pa, da so določeni deli telesa bolj sveti kot drugi. Da so nekateri deli telesa celo grešni. So kot tuji del nas samih, zato se jih je potrebno sramovati. “Ne bi jih smelo biti, drugače bi moralo biti vse skupaj.” Bog ne daj se dotikati takih delov ali imeti kaj opraviti s tem, to je že samo po sebi greh. Bedarije na kvadrat podedovane iz Svetega Pisma, verjetno predvsem stare zaveze.

Še drugi zelo dober primer obtoževanja narave je pri otrocih. Potrebno vzgojiti, da se bodo primerno obnašali. Če jih preveč pustimo same, če preveč delajo po svoje, se lahko razvijejo v opice. Neprestano jih je potrebno imeti na očeh, neprestano popravljati, vsiljevati svoja mnenja.. Že od malega, potrebno jih je socializirati, sicer ne bo nič iz njih. Sicer ne bodo družabni, ne bodo znali razmišljati,…

A spet je resnica ravno nasprotna – otrok se lahko razvije v celovito osebnost le če ima določeno svobodo. Kako bi se recimo ti počutil/a, če bi ti nekdo neprestano popravljal in vsiljeval mnenje. Če sami sebe pogledamo, se obnašamo čisto drugače, ko smo sami ali v družbi. Najboljše okolje za razvoj svojih potenciale je ravno takrat, ko nismo pod drobnogledom, ko nas nihče ne obsoja ali neprestano popravlja.

Potem je pa tu še primerjanje z živalimi. Koliko negativnih izrazov se nanaša na živali: “kura, krava, prasica, prasec, pes, bik, konj, osel,..” Kot da bi bile živali bolj neumne kot ljudje. Ampak živali niso tiste, ki same sebi žagajo vejo, živali znajo živeti v harmoniji z okoljem, mi pa ne znamo. Kdo je bolj pameten je tu res vprašanje.

Primerjava z živalimi bi morala biti več vredna, bi morala biti nekaj najvišjega. Ker živali živijo tukaj in zdaj, kar je zelo visoka duhovna kvaliteta, ljudje pa tega zaradi ponorelega razuma nismo sposobni. Po drugi strani pa ni toliko hudo, ker se zelo radi poimenujemo po živalih, predvsem na internetu. Veliko teh primerjav je tudi v mitologijah, svetih spisih in zodiaku. Ogromno živali najdemo v grbih, zastavah, logotipih in še Jezus pravi: “Bodite modri kakor kače.” Neka paradoksalnost/protislovnost, mar ne?
 

Ko boš naslednjič obsojal/a Naravo, se raje vprašaj kdo obsoja in razišči in opazuj obsojevalca – tako mu odvzameš moč. Je pa potrebna vztrajnost, kot pri vsaki umski navadi.

O vzgoji otrok zelo dobro pove Osho v knjigi Otrok nove dobe, o odnosu religije do človeka pa v knjigi Učim religioznost, ne religije.

8 thoughts on “Podedovana miselnost o obsojanju vsega naravnega

  1. X0A

    Zdi se mi, da enačiš Razumom z Umom in Egom… ??? Škoda.

    Drugače se pa strinjam. Ljudje so primitivni… Zato se tudi ne morem strinjati s tem, da smo nastali iz opice… Ker so opice pametnejše od nas. Ljudje so sami kupi dreka, vsaj večinoma.
    In boli me k, če zveni obtožujoče. Je pač moje mnenje in ne bom ga spremenila zato ker bi mi začel kdo težit. Če kdo hoče agrumente od mene je pa bolje, da s eokoli sebe ozre.

  2. alex

    Vseeno me zanima, X0A, kako to, da v stavke “Ljudje so”, ne vtakneš vmes črke m. So ali smo … če že zagovarjaš svojo tezo!?

  3. alex

    Hja, Lemurian, zanimivo je tvoje razmišljanje, strinjam se predvsem v delu, da smo ljudje dejansko nagnjeni k obsojanju. Hec pa je, da kadar s prstom obsojajoče pokazujemo na druge(ga), so najmanj trije prsti vedno obrnjeni proti nam samim. Zato debate o tem niso odveč.

    lp

  4. Lemurian

    Kaj je prav in kaj ne je veliko tudi odvisno od trenutka do trenutka, mogoče pika je bilo malenkost tudi na tem (predvsem pri svetem pismu), sicer pa drži, kar pravi Anja.

    Niti ni škoda XOA, se mi zdi takšna terminologija bolj primerna za širši krog bralcev, bolj domača je.

    Seveda alex, vedno so drugi krivi, nikoli jaz sam. Odgovornost, čuti navzven,… A kaj ko je resnica ravno nasprotna – dostikrat. Saj od kje sploh pritoževanja, ali pa iskanje napak,… nekoč je bila na enem forumu celo tema, ki sem jo jaz odprl, Kaj me moti ali nekaj v tem smislu.. Hecno pa je to, da je to na začetku pri “duhovnosti” zelo običajno – veš kako ‘bi se morali’ drugi obnašati, da bi bilo vsem lepo, s tem da se to poizkuša doseči zelo na silo..

Comments are closed.