Praznost TV zaslona: Mediji, odgovornost in realni svet

Še nekaj misli se mi je porodilo ob gledanju okrogle mize Praznost TV zaslona.

Kdo je odgovoren?

Kdo je odgovoren za to, da ima medij (še posebej televizija) tako veliko moč nad posameznikom? Medij ali posameznik? Odgovor je seveda jasen in v tej smeri je potrebno iskati rešitve.

Vendar kljub vsemu bi lahko bili mediji malo bolj etični, a je to iluzorno pričakovati. Če pa bi bili etični, bi vrteli manj reklam, manj nasilnih oddaj, bolj bi gledalca spodbujali k kritičnem razmišljanju, da se poglablja vase, da več časa preživi v gibanju in s svojo družino, da če se namerava sprostiti, je najboljši način, da ugasne televizor.

Vendar mediji so pod vplivom kapitala, temu pa je edini interes le še več kapitala, kar posledično pomeni še večje potrošništvo, še bolj neumne gledalce. Ker televizija je bila konec koncev tudi ustvarjena s tem namenom. Oziroma kot se je izrazil Mitja Reichenberg: “Film prekinja reklame in ne obratno.”

Kljub vsemu temu so še vedno nekatere poučne oddaje, ki pa imajo verjetno precej majhno gledanost, ker je gledalec že toliko poneumljen, da medij tu nima veliko izbire. A vendarle bi se pa dalo, če bi le bil interes, če bi v tem le videli večjo korist. Recimo med filmom bi lahko dali reklamni blog, “hočete kvalitetnejše življenje, ugasnite televizor in preberite kakšno kvalitetno duhovno knjigo.” Ali kaj v tem smislu, saj ste oglaševalci močno kreativni, le usmerite to kreativnost v bolj etično smer. Če bi bili plačani za tak oglasni blok, bi ga po vsej verjetnosti zavrteli, kaj ne da?

Lahko bi predvajali več izobraževalnih vsebin v “prime time” (od 20 do 22ih), ker je precej takih gledalcev, ki pa bi to hoteli gledati. Garantiram vam, če katera televizija vključi Denar kot Dolg, Svoboda ali fašizem, ZeitGeist, Power of the Myth in podobne v prime time, bodo padali rekordi. Ker ljudje se prebujajo, ljudi to zanima, ljudje slutijo da nekaj ne štima, a ne morejo povedati točno kaj, ker je za njih to nevidno. So pa lačni takih informacij, čedalje bolj. Če jih ne bo na TV, bodo morali iti pa na internet.

V končni fazi pa mora medij gledalcu prebudit odgovornost, da ne bo šlo spet po stari poti naprej. Kar ponazarjajo od sedaj naprej slavni 4je N-ji: (a) Ne ve, (b) Nima, (c) Ne zna, (d) Ne zmore. Tako namreč medij obravnava gledalce, kot je povedal Mitja Reichenberg. Po domače povedano, namesto da bi medij naučil gledalca loviti ribe, mu jih ta veselo nosi. Se morda mediji bojijo za obstanek, da če bi gledalec sam lovil ribe, bi medij ostal brez dela? Vedno bo potreba za neko obliko medija, tako da tega se ni potrebno bati, lahko pa bi svojo moč izrabili bolj etično in ne zgolj podlegali kapitalu, ki hoče le še vek kapitala, ne glede na žrtve.

Realen svet

Kaj sploh je “realen svet okoli nas”, o katerem naj bi medij poročal? Lahko nek novinar, ki zapiše poročilo dogodka poroča o realnem stanju? Lahko kamera zabeleži realno stanje dogodka?

Pisana beseda nima slike in zvoka, zato je še toliko bolj podvržena subjektivnosti. Objektivnega poročanja jasno ne more biti, lahko je le malo bolj ali manj etično poročanje. Če je na kupu 10 novinarjev, vsak situacijo vidi po svoje, tudi če bi se v idealnem trudili čim bolj etično poročati. Če pa vzamemo današnje stanje, kjer veliko igra prepričanje, strah za obstoj, lov na gledalca in posledično denar, pa lahko vidimo bedarijo besedne zveze “realni svet.”
 

Kamera na drugi strani lahko dosti bolj točno prenese realni svet do gledalca. Je najbolj objektivno sredstvo za prenos nekega dogodka. Če imamo neko novinarsko konferenco dolgo 5 minut, in jo prenaša 10 kamer, bodo vsi skoraj identično prenesli ta dogodek do gledalca.

Ob malo daljšem dogodku, recimo 2 uri, ob tem da je potrebno posnetek skrajšati na 1 minuto, dobi 10 kamer 10 različnih interpretacij. Ravno tako je odvisna velikost dogodka. Tu zraven se pa spet z rezanjem vmeša subjektivnost, torej človek, in je situacija praktično identična pisnemu poročanju o dogodku. Vsak človek vidi dogajanje na svoj način, ne glede na to, kako etično bi se trudil poročati. Če pa vzamemo današnje stanje, kjer veliko igra prepričanje, strah za obstoj, lov na gledalca in posledično denar, pa lahko vidimo bedarijo besedne zveze “realni svet.”

Z rezanjem prispevkov kamera zgubi vso svojo objektivnost, novinar/medij pa dobi moč, da lahko iz miši naredi slona in obratno. V preobleki realnosti prodaja fikcijo. Ob tem pa temu pravijo UMETNOST, s tem da se jim zdi to čisto običajno, čisto etično. “Kaj nam bo etika, ko pa imamo zakon, po zakonu pa je to dovoljeno.” Znani so primeri, ko so nek dogodek tako umetnostno skombinirani, da je prišla ven čisto drugačna slika. Cilj kajpak opravičuje sredstva.

To, da medij ne more prenesti realnega sveta do gledalca, so jasna dejstva, a nič kolikokrat spregledana, niti niso podvržena drobnogledu na kakšnih okroglih mizah. Seveda podkupljenim medijem take debate niso v interesu.

Seveda poročila o poročanju po svetu morajo vsebovati 1 minutne prispevke, vendar bi morala biti možnost, da tisti, ki si hoče, ima na voljo ogled celotnega dogajanja ali vsaj bolj razširjen prispevek, tja do ene ure recimo. Ampak medij se ima za boga preko tistih 4-ih N-jev (ne ve, ne zna, ne more, nima), ter veselo gledalcu nosi ribice, ob tem pa neizmerno uživa. “V 1 minuti smo vam povedali vse kar rabite vedeti, ostalo je bil itaq dolgčas. Udobno počivajte, mi delamo namesto vas.” Saj poznate tisto “use it or lose it (uporabljajte ali izgubite).” Nanaša se seveda na možgane, pa tudi na telo.

Vizija

Moja vizija medijev čez 5 let je, da bodo seveda obstajali, vendar v dosti bolj etični obliki. Škatla kot taka pa bo imela na razpolago posnete oddaje in gledalec bo lahko izbral katero oddajo, poročila ali prenos dogajanja (direkten, brez rezanja) bo gledal. Na nek način domača videoteka, brez reklamnih sporočil in razno raznih potrošniških sugestij. Nekaj takega obstaja že na internetu, recimo arhiv rtvslo, uspešni pa so že novi zgolj internetni mediji kot so vest.si, s12 in cmn.

Denar pri teh programin ne bo problem, ker bo čez 5 let zdajšnji denarni sistem propadel, oziroma se preobrazil. Ker ni teorije, da ta eksponentna rast preživi naslednjih 5 let, že sedaj se komaj vzdržuje. Nekateri napovedujejo zlom ali vsaj veliko krizo že v letošnjem letu, takih pa ni malo.

Ob napovedovanju prihodnosti imejte vedno v mislih, da se čas POSPEŠUJE. Danes 5 let je približno ekvivalentno 100. letom v srednjem veku, torej 1 leto je ekvivalentno 20. letom v tistem času.

Slava medijem.

5 thoughts on “Praznost TV zaslona: Mediji, odgovornost in realni svet

  1. Lemurian

    Zakaj? A ni dobro, da lahko v krajšem časovnem obdobju naredimo več?

    Posledično pa to tudi pomeni, da bomo šli “out of our minds (ven iz svojih misli),” ker misli/razum ne bo mogel več dohajati vseh teh sprememb. In ostane le še intuicija – kar niti ni tako slabo.

  2. Aljaz

    Jaz to razumem, kot, da se bo zavedanje širilo vedo hitreje in učinkovito. Nič slabga, kajne? 😀

  3. DevilAngel666

    Tos o sanjarije. Ljudje so preveč primitivni. Ne bodo kar naenkrat postali “full of love” pa tega… Ker so neumni in primitivni. Žal. Dream on, my fellows! 😉

  4. Lemurian

    @DevilAngel666: bistvo je očem nevidno. Misliš da lahko preko obtoževanja v komu prebudiš dobro stran. Kakršno energijo ven daješ, takšno prejmeš nazaj.

Comments are closed.