Enake besede, različen pomen

In rekel je Gospod: “Glej, eno ljudstvo so in vsi imajo en jezik, in to je šele začetek njihovega dela. Zdaj jih ne bo nič več zadržalo; kar koli bodo hoteli, bodo naredili. Dajmo, stopimo dol in tam zmešajmo njihov jezik, da ne bodo več razumeli govorice drug drugega!”
Genesis (Prva Mojzesova knjiga) 11:6-7

V današnjem času je malo drugače, večinoma govorimo enak jezik, vsaj na določenem področju, večinoma tudi razumemo angleščino, ki je razširjena po vsem svetu. Ampak imamo drug problem, govorimo sicer (približno) iste besede, a drug drugega ne razumemo, ne razumemo pomena teh besed.

Izredno težko je razumeti kakšne filozofe ali politične komentatorje v njihovem zapletenem izrazoslovju, pravnike, ekonomiste, zdravnike, psihologe.. Kot da bi vsak poklic imel svoj lastni jezik, jezik, ki je nerazpoznaven ostalim ljudem.
 

Veliko odgovornosti za to seveda nosi tudi sam posameznik, kajti tako mogočno se počuti, ko komplicira, ko nekaj pove na dolgo in na široko z uporabo čim več nerazumljivih besed, da se poslušalec ja izgubi. Kakor da je zaradi tega kaj bolj pameten, kaj več, kakor da se poveča njegov občutek obstoja/eksistence. Sicer je lepo, če dva razumeta komplicirano/kodirano sporočilo, vendar se lahko kaj hitro izgubita v interpretaciji. Potrebno je uporabiti čim več nazornih primerov, da je kakšen abstrakten pojem/koncept dobro razumljen, a to nima noben povezave s kompliciranjem.

Postavlja se vprašanje, kaj je na prvem mestu, kaj je namen sporočila; (a) širjenje znanja/informacij, (b) lastna iluzija pomembnosti ali mogoče (c) namerno zavajanje/kodiranje?

2 thoughts on “Enake besede, različen pomen

  1. Boris Turk

    >Veliko odgovornosti za to seveda nosi tudi sam posameznik, kajti
    >tako mogočno se počuti, ko komplicira, ko nekaj pove na dolgo in na
    >široko z uporabo čim več nerazumljivih besed, da se poslušalec ja
    >izgubi. Kakor da je zaradi tega kaj bolj pameten, kaj več, kakor da
    >se poveča njegov občutek obstoja/eksistence.

    Tako sem razmišljal v srednji šoli, ko se sem bil len in se mi ni dalo učiti se novih besed. Danes imam rad strokovna besedila, četudi polna neznanih besed. Imam slovarje in sproti nadgrajujem svoj vokabular. In zaradi tega enostavno sem bolj pameten, tu ni kaj oporekati. Ne zato, ker bi znal uporabiti več besed, marveč zato, ker se trudim razumeti, uskladiti, dojeti z več zornih kotov, k čemur pripomore tudi uporaba strokovnejših izrazov.

    Pameten:
    1. ki ravna v skladu z razumom, pametjo
    2. sposoben hitro dojemati, prodorno misliti

    Razumno dejstvo je, da se tako ob uporabi majhnega nabora besed, kot ob uporabi številnih “kompliciranih” izrazov lahko dva ne razumeta. Številčnejši izrazi lahko pravzaprav pripomorejo k temu, da neko stvar poveš na več načinov in si konsekvenčno z logiko pomagaš uskladiti ekvivalentne pojme in si jih interpretirati tako, kot bi želel sporočevalec. V primeru ko pa si preveč preprost, si lahko domišljaš, da itak vsi vejo, o čem govoriš, pa niti pomisliš ne, da si je povedano ravno zaradi pretiranega poenostavljanja individualne osebe niso razložile niti približno enako.

    Menim, da znajo/(mo) abotni ljudje izredno zakomplicirati svet s svojim “nekompliciranjem” = nezanimanjem za resnico in ždenjem v sivi povprečnosti, polni nerealističnega razumevanja.

    En zgled…
    Janez bi rad na preprost razumljiv način povedal, da je dobro jesti meso. “To je zdravo”, pravi. Amen, bi rekel, povedal je vse.
    Boris bi mu rad na razumljiv način povedal, da obstajajo statistični podatki, ki temu nasprotujejo, ampak Janez se je že odločil, on že ima svojo resnico od katere ne odstopa. Boris bi uporabil vse znanje, ki ga poseduje, da bi mu nazorno razložil, kako kažejo raziskave, Janez pa bi rekel: “kompliciraš! poglej okoli sebe, poznava 4 vegetarijance in vsi so bolni, podobno kot jaz”.

    Univerzalna je očitno človeška norost, ki se kaže kot nagnjenost k kvazi fizični komoditeti in intelektualnemu kompliciranju (sarkazem). Kar pa zadeva srednjo pot, povprečnost, zmernost, lahko rečem predvsem to, da so to velikokrat pastoralni konstrukti, ki služijo za mentalno zasužnjevanje ljudi. Gravitiranje k “zlati sredini” je zanesljiv simptom črednega nagona. V sredini si najbolj na varni strani. Za resnico pa moraš biti pripravljen, ker lahko prinaša bolečino in samoto. Komplicirane stvari ob poglabljanju in analizi kaj kmalu postanejo jasne in enostavne, polepšajo življenje.

  2. Lemurian

    Ja… Primer, ki si ga navedel je tipično pomanjkanje primerov in razlage s strani Janeza.. No, oziroma po drugi strani, to da ti razložiš, ni kompliciranje. Kompliciranje je takrat, ko nekaj poveš tako na dolgo in na široko, da se poslušalec med tem izgubi.

    Pri prenašanju sporočila je pomembno, kakšne besede boš uporabil. Ne zaradi lastne pameti, temveč zaradi tega, če bo preveč strokovnih izrazov, ki jih poslušalec ne razume, nisi naredil nič – spet odvisno od namena sporočila.

    Klasičen primer kompliciranja je psihologija, ogromno analiz, ogromno nekih podatkov, pove pa nič bistvenega, ali pa Sveti spisi – vsaj za moje pojme… Na drugi strani so najboljše duhovne knjige tipa Eckhart Tolle, Krishnamurti, Osho precej nazorno razložene, s tem da ohranjajo bistvo in jasnost sporočila.

    Sem pa poštekal kaj misliš… to ko skušaš nekomu nekaj razložiti, pa reče da kompliciraš, da filozofiraš… To zna biti problem, res je. Verjetno mora biti tudi neka meja pri razlaganju, veliko pa je odvisno od poslušalca in pripravljenosti na določene razlage.

Comments are closed.