Poučne zgodbice: Odpustiti nacistom

Nekdanji interniranec v nacističnem koncentracijskem taborišču je obiskal prijatelja, ki je z njim delil težko usodo.
– “Ali si odpustil nacistom?” je vprašal prijatelja.
– “Da.”
– “Jaz pa ne. Še vedno sem poln sovraštva do njih.”
– “Če pa je tako,” je rekel prijatelj, “te imajo še vedno v ječi.”


Če vedno znova podoživljaš pretekle dogodke, si še vedno ujetnik le teh, kajti za telo imajo skoraj da enake posledice kot če bi se v resničnosti dogajalo. Ali povedano drugače, kdo je bolj krut do tebe, tisti ki ti je določeno obdobje (ponavadi le enkrat) nekaj storil ali ti sam, ki to (kot resničnost) vsakodnevno podoživljaš?

Torej resnična svoboda ni fizična, resnična svoboda je v glavi. Če si se odselil od staršev in jih še vedno preziraš, ni svoboden. Če greš v jamo ali v goro zato, ker je svet znorel in ta svet na dnevni osnovi nosiš s seboj v glavi, nisi svoboden. Podobno v odnosih, službi,.. skratka povsod. Brez resničnega odpuščanja ni svobode.

4 thoughts on “Poučne zgodbice: Odpustiti nacistom

  1. ana od srca

    Zelo zelo lepo je tole … samo ni enostavno se znebiti težkih misli. Poleg tega se mi zdi, vsaj jaz tako doživljam, prihajajo težke stvari v valovih … včasih mislim, da je končno nekaj mimo, da sem zdaj res že mirna, da sem nekaj prebolela … pa spet pride en val in prinese še kaj bolečine, včasih pa še kaj več …
    Hvala za prispevek in vse dobro! 🙂

  2. Lemurian

    Yow ana! Ja misli so zvite. Za negativne je potrebno res veliko razumevanja in mogoče tudi ne škodi raziskovati in prodreti v take misli. Kajti velikokrat izhajajo iz napačnega dojamenja sveta, ali pa se odzadaj skriva čisto neka druga zgodbica, ali pa se je v resnici zgodilo čisto nekaj drugega in misel le samo sebe ščiti; vloga žrtve recimo. Več o tem v “Oh te negativne misli.

    Hvala ti XOA muhahahah

    Hvala Dajana. Pojavlja se vprašanje, kaj sploh je tu mojega… 😉 Tako da se velikokrat raje izognem temu; “moje, imam,..”

Comments are closed.