Poučne zgodbice: Orel in kokoš

Po spletu čudnih okoliščin se je orlovo jajce znašlo v kotu skednja, kjer je valila kokoš. Ob času se je mali orlič izlegel skupaj s piščanci.

Čas je mineval in godni ptič je popolnoma razložljivo začel hrepeneti po letenju. Rekel je torej svoji materi kokoši: “Kdaj se bom naučil letati?”

Uboga kokoš je dobro vedela, da ne zna leteti, in ni imela najmanjšega pojma, kako drugi ptiči vadijo godne mladiče v letenju. Toda sram jo je bilo priznati svojo pomanjkljivost, zato je odvrnila: “Ne še, otrok moj, ne še. Naučila te bom, ko boš pripravljen.”

Minili so meseci in mladi orel je začel sumiti, da njegova mati ne zna leteti. Toda ni se mogel pripraviti do tega, da bi pobegnil in poletel na lastno pest, kajti njegovo globoko hrepenenje po letenju se je začelo mešati s hvaležnostjo, ki jo je čutil do ptice, ki ga je zvalila.


To me spominja na tiste občutke, ko te nekaj prevzame (v pozitivno ali negativno), pa ne znaš čist točno razložiti, kaj bi to lahko bilo. Večino ljudi privlači mistično/nenavadno/skrivnostno, pa ne vedo čisto dobro zakaj. Še posebej kakšne zgodbice o starodavnih civilizacijah ala Atlantida. Je pa vidno tudi v drugi smeri, ko veš da nekaj ni v redu, pa ne moreš tega umsko razložiti..

2 thoughts on “Poučne zgodbice: Orel in kokoš

  1. Manca

    Zelo globoka zgodbica! Mnogi smo se že znašli “med dvema ognjema”, ko si nekaj močno želimo, na drugi strani pa smo vpeti v odnose in z njimi povezana čustva. Čeprav vemo, da je nekaj dobro za nas, pustimo okolici, da nas “prepriča” v nasprotno.

  2. Lemurian

    Oi. V preteklosti je bilo tega še več, sedaj upam da se to počasi končuje – je že skrajni čas za to. Na srečo je veliko okolice tudi na internetu in v knjigah in v filmih in v govorih, tako da neke opcije vendarle so.

Comments are closed.