Smiselnost ideje Novega, boljšega sveta

Sprehajam se po Ljubljani in gledam vse te zasanjane ljudi, ter se sprašujem, če bo sploh kdaj mogoče imeti raj na Zemlji, nova doba in vso to sranje. Ali je to sploh mogoče imeti na tem svetu? Za malo časa me pomiri misel, da se kar precej ljudi ukvarja z duhovnostjo, 7% naj bi bila kritična masa (140 tisoč Slovenk in Slovencev), a me spet obda obup, ker je to zelo plitva duhovnost, še vedno močno pod vplivi ega.

Ob vsem tem se sprašujem ali je bilo sploh kdaj mišljeno, da bi imeli raj na Zemlji? Ali je to zgolj neka izmišljotina, ki si jo izmislili ljudje, ki lajšajo svoje bolečine. Namesto nebes po smrti so si izmislili boljši svet v prihodnosti, ter vsak po svoje deluje v tej smeri. Nekateri pri tem niti ne izbirajo sredstev.

Potem se pa spomnim vseh misli mojstrov modrosti v stilu; “vse v redu“, “vsi ljudje so v redu taki kot so“, “vsi ljudje smo enaki“, “nihče ni višji od drugega, ker smo konec koncev vsi izraz ene božanske energije.” Če torej obsojam katerega koli izmed teh ljudi, obsojam vso stvarstvo, obsojam to božansko ustvarjalno iskro.
 

In ravno to se mi zdi smisel vse te igrice, ki se ji reče življenje. Ne da bomo ustvarili popolni svet, kjer bo vsem luštno, vendar da preko vseh teh preizkušenj in pasti človek uspe najti svojo notranjo mirnost in posledično harmonijo z vsem okoljem. To pomeni ne tlačiti druge v drek, da uspeš, ne obsojati drugih, ne bežati od sveta v jame in gore, ne obupavati.

Karkoli človek že počne, naj ne bo smisel za dosego cilja, vendar izpolnjujoče že samo po sebi. Torej če vodim tečaje ali pišem tekste, to počnem zaradi sebe, ker me to izpolnjuje in ne zaradi nekoga drugega, da ko bo pa več takih bo pa srečnejši in boljši svet – karkoli že to pomeni. Če pa se kdo najde v tem pisanju, in je pripravljen prisluhniti je pa toliko bolje.

Vsa taka dejanja izvirajo iz centra, iz miru in ljubezni (je eno in isto), ne pa iz obupa in obsojanja. Šele takrat, ko dejanja izvirajo iz ljubezni, pa imajo moč da naredijo kakšno konkretno transformacijo pri posamezniku. Ampak spet, ta ni bistvena, ker je vse v redu takšno kot je, vse je manifestacija božanskega in problem je le v mojem umu, ki vidi vse stvari, ki niso v redu takšne kot so ter bi morale biti drugačne.

Je nekaj smisla v teh besedah. Kajti ko sem sam v svojem centru, me redko katera situacija vrže iz tira. Ko pa sem sam izgubljen, pa mislim (stara umska navada), da bi se morali drugi spremeniti, da bom lahko lepše in boljše živel. Vendar je vse odvisno od mene. Edina razlika med obupavanjem in mirnostjo je v tem, da človek zaupa življenju, četudi ne vidi izhoda iz trenutne situacije.

Obupavanje izhaja iz problemov za katere ne vidimo rešitve. Če obstaja nek problem in vem kako ga bom rešil, sem pomirjen. Iz tira me lahko vrže edino kakšna paranoja, da se bo kaj zalomilo. Če pa ne vidim izhoda iz problema, potem pa je tu obtoževanje in vsa ta negativna energija. V končni fazi je torej vsa razlika zgolj med tem, koliko močne luči imam (pogled v prihodnost, videti rešitev problema) ali med zaupanjem v življenje, da sicer ne vidim še trenutno rešitve, a zaupam, da se bo vse rešilo tako kot je za vse (ne samo zame) najboljše na dolgi rok.
 

Kdor torej si z ihto in obupavanjem prizadeva za boljši svet, ta bo v končni fazi naredil le več škode, samemu sebi in svoji okolici. Kdor dela stvari zgolj za druge in se sam ob tem ne počuti dobro, je škoda njegovega časa in energije, kot tudi časa in energije vseh ostalih. Kajti takšen človek ne deluje iz ljubezni, pot je posejana z obupavanjem. Ampak “pot je cilj,” kakršna energija je na poti, takšna je tudi na cilju.. Vendar so tudi ti ljudje manifestacija božanskega.

Če se vrnem na začetek, Novi svet gori ali doli, nauči se živeti v tem svetu pa ti bo vseeno ali pride ali ne. Nauči se živeti v miru v tem svetu, pa boš lahko sejal ljubezen, več takih ljudi bo, hitreje se bo širilo. Kdor pravi da se ne da, laže samemu sebi, kdor pravi da rabi čakati na druge, laže samemu sebi,. Kaj pa vsi ti trenutki sreče – na zunaj se ni čisto nič spremenilo, ter vsi ti učitelji modrosti, so lagali, govorili neumnosti ALI je bolj verjetno, da zgolj jaz trenutno narobe dojemam stvari, ker še nisem prodrl dovolj globoko, ker sem še vedno preveč v umu, v mehanizmih, v egu (ter zaradi tega premalo v miru, ljubezni)?

13 thoughts on “Smiselnost ideje Novega, boljšega sveta

  1. TreeTall

    Veliko modrosti v tem članku. In se strinjam, ljubezen bi morala biti vodilo vsakega človeka. Vendar ne ta skomercializirana ljubezen, ki nam jo vsiljujejo mediji.

    Ljubezen do sočloveka, ljubezen do živali, ljubezen do narave…
    Ljubezen do zadnjega atoma naše resničnosti.

    Ker konec koncev je vse povezano. Vsi smo povezani z vsem.
    Od najmanjše strune pa do največjega planeta, vse je povezano.

    In tako moramo delovati.

    Se pa mogoče razlikujeva po tem, da moramo apatično sprejemati svet kot je. Res je, da se moramo problemov lotiti najprej pred svojim pragom, ampak kaj pa naj naredimo, ko nam nekdo tretji vsako jutro posvinja ta prag?

    Se bomo vsak dan ukvarjali z težavami, ki nam jih vsiljuje sistem, ali se bomo borili, da ta sistem ne bi imel možnosti svinjati po naših življenjih?

    Kajti vse naše težave, hočeš nočeš izvirajo iz družbe, družbe ki jo sami poveličujemo, hkrati pa vse probleme, ki nastanejo zaradi te ureditve lokaliziramo in iščemo specifične krivce, ki so konec koncev le žrtvena jagnja naše temne zavesti.

  2. Simfly Spirit

    Čestitam, to je zadetek v polno na to temo.
    Po mojem eden najbolj prodornih tekstov celotnega bloga!

  3. Zoran

    Tale tekst je res ena dobrih iztočnic za razmišljanje. Notranjega miru ne moreš doseči, dokler ne razčistiš obravnavanega vprašanja.

    Moje razmišljanje je naslednje: naš problem je, ker s svojimi merili ocenjujemo skupno stvarnost. Vsak ima svoj pogled na svet, vsak se zase odloča, kaj je v redu in kaj ne. Kdo ima tu “najbolj prav”? Odgovor je – VSI!

    Do tega zaključka pridemo, če se vprašamo, kakšen je pravzaprav namen duše. Ne lažnega jaza, ega, našega uma, temveč duše. Namen duše je izkusiti nekaj, kar jo zanima. Zanima pa jo vse mogoče. Rada bi izkusila srečo, pomanjkanje, bolečino, navdušenje, tesnobo, velikodušnost, grozo, ljubezen, nasilje… Vse to so občutja, ki jih duša ne vrednoti tako kot mi (lažni jaz) in ne ocenjuje kot dobre in slabe. Dobro in slabo za dušo (ali Stvarnika) ne obstaja – vse je slabodobro.

    Duša ima svobodno voljo, da izbere, kar si želi. In tisto, kar si izbere, razum pogosto ne more razumeti, saj umu ni jasno, zakaj si je izbrala pomanjkanje, trpljenje, strah… Gre pač za ločenost duše (ali višjega jaza) in lažnega jaza, ki upravlja z umom. To postane jasno šele ob smrti, ko odpadejo identifikacije – najprej s telesom, nato z umom, zatem pa še z dušo, da bi naposled spoznali, da smo – delček Stvarnika samega.

    Tako je za neko dušo najbolj prav, da izkusi agresivnost, nasilje, moč avtoritete, ne zanima pa je (neposredna) duhovna rast. Ne moreš namreč zares ljubiti, če ne spoznaš druge skrajnosti – trpljenja, strahu… Tako je napredek pravzaprav zagotovljen tako, da greš skozi “negativna” in “pozitivna” izkustva. Omejevanje zgolj na “dobro” plat tako ni prava rešitev!

    Stvarnost, kakršno doživljamo, je sestavljena iz udejanjanja namenov številnih duš – ti nameni pa so, kot smo ugotovili, zelo raznoliki. Nikakor ne more iti le za pozitivne namene in želja, da bi svet naredili “srečen” je v nasprotju s svobodno voljo duš.

    Seveda se tako odpre vprašanje, ali je smiselno ljudem pomagati do srečnejšega, boljšega, kakovostnejšega življenja. Odgovor je pogojen – le, če posameznik za to zaprosi! Če ne zaprosi, morda s tem njegovi duši delamo silo in jo celo oviramo pri njenem napredku. Nekdo bo morda najhitreje napredoval skozi bolečino in trpljenje.

    Takšne debate in obravnave tem s področja duhovnosti so vseeno zelo koristne: koristne so za tiste, ki so na poti svojega razvoja potrebni prav teh informacij in izkušenj. Za vse druge pa je vse skupaj najpogosteje le prazno blebetanje.

    Pravijo, da komurkoli razen sebi pravzaprav težko pomagaš; pravzaprav lahko pomagaš le tistemu, ki ga od tebe loči le majhna vrzel; je tako daleč, da bi skoraj že sam zmogel naprej, tvoja pomoč pa je le v tem primeru res dobrodošla.

    Če torej govorimo o smiselnosti ideje o novem, boljšem svetu, je moje mnenje takšno: prav je, da si za to prizadevamo, a na toleranten in razumen način, ki upošteva zgoraj zapisano. Pretiravanje s temi idejami pa bi bilo kontraproduktivno.

    To pa seveda ne pomeni, da se ni potrebno boriti za dosego svojih ciljev. Prva naloga vsakogar je, da izpolni poslanstvo svoje duše.

    Zoran
    http://www.prisluhni.si

  4. Lemurian

    Odlično povedano, Zoran.
    “Čim močneje hočemo nekaj izsiliti, tem prej dosežemo nasprotje tega, kar hočemo.” Martin Kojc

    Zanimivo Simfly Spirit, hehe :). Sem v dvomih ali naj to jemljem kot pozitivno ali kot negativno 😀

    Nikoli ni mišljena skomercializirana ljubezen TreeTall.

    Mogoče tu deluje zakon privlačnosti. Vsak v življenje privlači tisto, kar rabi za svojo duhovno rast. Torej če rabiš družbene probleme jih dobiš.

    Konec koncev je pa tudi posameznik del družbe – no, posameznik je temelj družbe. Le da enkrat deluje po lastnem programu, drugič pa po kolektivnem..

    In tudi družba… je manifestacija božanskega. A veš.. 🙂 Boj.. ni potreben, greš čez to. Kako? Ne vem, sam najdi svojo pot.

  5. Simfly Spirit

    Lemurian, kar sem napisal sem mislil. 🙂
    Kar se tiče ideje boljšega sveta je res dober tekst, skupaj z Zoranovim komentarjem ! 😀

    Jaz mislim, da se je potrebno zavzemati za boljši svet, kolikor je to v skladu z nami. Torej, če se ob tem počutimo zadovoljne in izpoljene potem prav, če ne ne. Seveda pa mora biti takšno delovanje v harmoniji z ostalim svetom, to pomeni, da pomagamo samo tistim, ki si to želijo, ostalim pa pomagamo s tem, da jim podano resnico o tem, na podlagi katere naj se sami odločijo kaj želijo sprejeti in kaj ne.

    In tisti, ki bodo spregledali, bodo začeli delovati v skladu z svojo višjo naravo. Bolj ko nekdo deluje v skladu z višjo naravo, bolj je njegovo delovanje harmonično z ostalimi. Več kot je takšnih ljudje, večje je moč spremembe. Ko je število prebujenih ljudi dovoljšnje, potem spremembe v svetu sledijo samo po sebi.

    V resnici je stanje v svetu le odraz naše skupne zavesti. Višja ko je zavest posameznika in večje kot je število prebujenih, večji je efekt na celotno zavest. Spremeba zavesti pa posledično privede do sprememb v svetu. In ne obratno, spremeni svet na silo (revolucija, upor, obtoževanjem itd), ker so takšna dejanja še vedno zelo primitivna s stališča stopnje zavesti. Posameznik z visoko stonjo zavesti nikoli ne spreminja svet okoli sebe na silo, z obtoževanjem, diskriminacijo, maščevanjem…, ker to avtomatsko vodi do novih konfliktov.

    Glej našo zgodovino, vse (nasilne) spremebe niso pripomogle k boljšemu in mirnejšemu življenju. To je mogoče doseči le preko višje stopnje zavesti, kjer je gonilna sila sprememb LJUBEZEN.

  6. Simfly Spirit

    Ni problem, tekst lahko izbrišeš, ideja pa se je že manifistirala in je nezbrisljiva (skupaj s posledico). 😉

  7. Mojca

    Hm, zelo lepo! Sprašujem se, zakaj ni na tem svetu (oz. v Sloveniji) več tako razmišljujočih se posameznikov…?

    Bolj kot opazujem, se pogovarjam, raziskujem, spoznavam…bolj mi postaja jasno, da resnično ogromno ljudi živi v nekem svojem svetu, ki nima veze s tem tukaj in zdaj (v smislu harmonije, lepe komunikacije…torej, v ljubezni in spoštovanju)…kako težko je najti koga. Če sem popolnoma odkrita, v vsej tej množici ljudi, ki se vrtijo tako ali drugače mimo mene, lahko s takšno lepoto označim le eno osebo.

    Kako malo je ljudi, ki bi pustili duši nasproti njih, da zaplava takšna kot je. Brez obsojanja, brez nesprejemanja, brez kritike…
    Koliko je ljudi, ki se sploh sprašujejo v to smer…
    Koliko je tistih, ki se sprašujejo pa nič ne naredijo za boljši danes oz. jutri (do sebe in posledično do drugih)…
    Koliko je takšnih, ki se sploh ne zavedajo…
    Koliko jih je, ki jim “z obraza” prebereš…
    Koliko jih je, ki živijo v fiktivnem svetu sistema te celotne družbe…pod vplivom tegta sistema…

    In na koncu…da, kdo sploh PRODAJA DUHOVNOST v Sloveniji….nekej mi to ne gre skupaj…

    Prijatelj mi je povedal, da v toku te evolucije oz. prebujanja zavesti človeštva oz. v razvoju t.i. Zlate dobe…no, nekje ob koncu te dobe naj bi ostalo oz. to preživelo le 10% prebivalstva sveta in od tod naprej naj bi se pričela tista rasnično prava, božanska zlata doba…vendar to govorimo o dolgem obdobju…

    Si predstavljaš, kako bi se te egoistične zveri sploh znašle v svetu, kjer vlada enost, harmonija? Jaz si ne, ker potrebujejo konflikte, potrebujejo tisti shot v žilo jaz pravim temu…

    Bo bo…počasi…

  8. maya

    Lemurian;

    tvoj prispevek je odličen in dobrodošel. Spraševanja o ideji “raja na zemlji” so povsem na mestu, saj so le odraz tvoje hoje po poti učljivega človeka. Dvomi se občasno pojavljajo v slehernem raziskovalcu višjih stopenj zavedanja in so nujno potrebni za utrjevanje tistega do česar smo se že uspeli dokopati, kakor, na drugi strani, potrebni za opustitev nekaterih idej na način, ko smo jih morda narobe interpretirali … ali celo idej, ki so se nekje v mimoletu ujele v lovke našega uma.

    Moje mnenje: če izhajam iz predpostavke, da je življenje šola, potem se v šoli “raja na Zemlji”, ne bi imeli priložnosti veliko naučiti … (razen uživanja? 🙂 ) Ovire, prepreke, bolezni, krivice, sovraštvo in zlo vseh vrst, nam pravzaprav nudijo možnost, da spremenimo en … saj veš … edini košček mikrokozmosa … sebe. In ne drugih. To je naloga vsakega posameznika. No, če se v tem učenju dopolnjujemo (tako s tezami kot z antitezami) ali, če se po lastni volji odločamo za duhovno dozorevanje, potem je skupno učenje nekoliko olajšano. Mislim pa, da je eno najpomembnejših vodil pri učenju (poleg lastne volje in ljubezni v širšem smislu) – razumevanje. Razumevanje na poti raziskovanja samega sebe – svoje človeške narave v “paketu” telesa, uma in duha. “Ko zares spoznaš samega sebe, si spoznal ves svet …” Spozna(va)nje sebe privede do ——> razumevanja delovanja človeka kot takega —-> boljšega razumevanja vseh ljudi —–> posledično – vsega kar se dogaja okoli nas —–> celotnega stvarstva —–> spremembe sebe —–> spremembe delovanja —–> manifestacija … do boljšega “jutri” … Vsak iskalec/raziskovalec pa ima svobodno voljo, da najde sebi lasten – najkompatibilnejši način na poti k skupnemu cilju.

    Lp

    p.s.: pohvala tudi vsem komentatorjem, za vaša razmišljanja.

  9. Lemurian

    Mojca, Tako kot bi mogel Nietzche reči (ali kdo že), “Če ne bi bilo hudiča, bi si ga bilo potrebno izmisliti.” Kdo sem jaz brez svojih problemov in nasprotnikov?
    Hudo tale Madonna.. mogoče malo prehudo..

    Živjo maya. Ja šola na nek način.. poslednji test pa je živeti v harmoniji z vsem tako kot je v tem trenutku, brez motivacije/cilja/želje za spreminjanje. Zakaj pa potem toliko teh duhovnih naukov? Zato, ker ptica poje, mojstri pa razlagajo o bogu/življenju. To je edini razlog.

Comments are closed.