Skrivnost (The Secret) – Oh te negativne misli

“Potrebno je misliti pozitivno,” večina odnese od The Secreta, kar aplicira tudi na to, da so negativne misli škodljive, potrebno jih je pregnati. Ni važno kako, samo da jih preženete, kajti če bodo predolgo v glavi se lahko uresničijo. “Šu šu negativne misli.” Afirmacije, osredotočenje na pozitivno, karkoli že, samo da jih ni.

Ampak znebiti se negativnih misli je zelo naporno delo, če ste kdaj poizkusili, potem veste. “Čemur se upiraš, to ostaja.” Torej upiranje in preganjanje ne odtehta “nevarnosti” negativnih misli, saj je potem le še večje. Še hujša pa je potlačitev oziroma zanikanje misli – pokrovka in posoda. Še Shakespeare je vedel o čem se gre, ko je rekel: “Predvsem to, do samega sebe bodite iskreni.” Ampak misli v končni fazi sploh niso naše, kako se potem znebiti nečesa, kar sploh ni moje. No, kdo sploh sem jaz? Res pa je, da se nekatere misli v glavi vrtijo tako dolgo, da res mislimo da so naše.

Ob tem pa ne pozabiti na eno osnovnih duhovnih vaj, to je sprejemanje tega kar je, notranje neupiranje, notranji DA dogajanju, pa četudi je to dogajanje le na miselni ravni. Nasprotovanje okrepi, torej ostane le sprejemanje. Seveda obstaja bojazen, “kako bom potem funkcioniral, če bom sprejel negativne misli.” A zna se zgoditi nekaj neverjetnega, saj negativne misli napaja ravno upiranje, če tega upiranja ni in ni niti potlačitve,… Saj to ni nek abstrakten koncept. Če te nekdo zajebava in se mu upiraš, bo imel le še več veselja, če pa ne reagiraš nanj, bo pa kmalu zgubil veselje. Vendar za sprejetje negativnih misli na globlji ravni, je potrebno razumevanje miselnega delovanja, potrebna je modrost.
 

Večina negativnih misli pride preko frustracij, družbenega pogojevanja, nerazumevanja življenja in odtujenosti od samega sebe.

Ko izgubiš stik s svojo notranjo tišino, izgubiš stik s samim seboj. Ko izgubiš stik s samim seboj, se izgubiš v svetu.
Eckhart Tolle

Ko se izgubiš v svetu, nikoli in nikdar ne boš nikoli našel miru; nobene nike superge, noben avto, jahta, slava.. partner, nič ti ne more prinesti miru, če nisi sam miren – lahko ti pomaga, lahko ti prinese mir za kratek čas, vendar za daljši čas – NE. Če tega človek ne razume, če ne prepozna vzorca, se še naprej zaletava z glavo v zid, se ujame v dolgi krog nezadovoljstva z občasnimi prebliski. Obstaja že nekaj psiholoških raziskav, kjer povezujejo materializem z nizko stopnjo samozavesti – več kot očitno to drži.

Ali ko nam ljudje in situacije stopijo na žulj. Ali drugače povedano, nekaj iz preteklosti nas je toliko zabolelo, da smo to zakopali in sedaj reagiramo zgolj podzavestno, niti ne pride do miselne ravni. Torej sem sam odgovoren za to, da me je neka situacija vrgla iz tira, kajti nekdo drug je lahko ob tem popolnoma miren. In če se tega ne zavedamo, lahko vso krivdo zvalimo na drugega človeka, same sebe pa imamo za angelčke. Drugega, ki mi je zgolj pokazal moje skrite vzorce – “nič ni zakopanega, kar ne bo odkrito.” Primerov je tu ogromno.

Neprestano hočemo/iščemo varnost, nekaj trdnega, nekaj stalnega, nekaj kar se ne bo nikoli spremenilo. Za dosego tega smo pripravljeni pa marsikaj reskirati, tudi svojo svobodo. Vendar v zunanji podobi življenja nič ni stalno, vse se spreminja, nič ni na miru. Varnost, ki jo iščemo, je torej nemogoče najti v zunanjih oblikah življenja. Če tega ne prepoznamo, se spet vrtimo v začaranem krogu. Več denarja, večja hiša,.. vse zgolj zato, da se bomo počutili bolj varne. A življenje ima svoje trike in denar lahko čez noč gre, hiša prav tako.

Veliko misli se rodi tudi z namenom, da ščitijo same sebe. Nimajo nobene povezave z realnim stanjem, so čista izmišljotina in če jim verjamemo, nam lahko povzročijo ogromno nepotrebnih skrbi. Da misel zavaruje samo sebe si je pripravljena ustvariti prijetno pravljico, ki sebe poveliča, drugega pa očrni, pa čeprav to z realnostjo nima veliko povezave. Zgodbe (lahko bi bile tudi pravljice) nekateri temu pravijo – zametek je viden že pri optičnih iluzijah (2. primer), ko pri branju teksta sploh ne vidimo vsega napisanega, možgani že sami sortirajo.. Odličen ter enostaven sistem za razbijanje teh zgodbic ima Katie Byron.
 

Ogromno skrbi, frustracij, izgubljenih živcev,.. večinoma vse zaradi nerazumevanja življenja, miselnih procesov, ki jih podedujemo od okolice, ki sama nima blage veze o teh stvareh. Potem pa pride nekdo, ki ve o čem se gre, pa ga ne poslušamo, saj so naši mehanizmi in prepričanja delujejo tako, da so zaprti pred novim, poleg tega pa še ščitijo sami sebe. Kdor vsadi začetna prepričanja ima tako veliko prednost. Vendar pa je v teh časih to premalo, modrost množično prodira skozi oblake mehanizmov in prepričanj.

To nerazumevanje je tako kot naša družba, ki izgubila je kompas, se odtujila od človeka, potem pa se sprašuje, kako za vraga toliko problemov. Potrebno se je osredotočiti nase, na svoje vzorce in svoj pogled, na projektor. Osredotočiti se z razumevanjem in ljubeznijo, ne z jezo in zaničevanjem. Takrat smo na pravi poti in enkrat ko je človek na pravi poti, se stvari hitro spreminjajo, še posebej v današnjem času.

Že smešno postaja kolikokrat ponavljamo eno in isto napako, pa še vedno ne prepoznamo vzorcev. Ko pa enkrat prepoznamo vzorec, dojamemo v čem je fora, je pa vse bistveno lažje. Piflati se kratice na pamet je težko delo, mnogo lažje je, če veš kaj te kratice pomenijo. In bolj ko je človek v povezavi s samim seboj, hitreje prepozna miselne pasti. Saj veste, če ste utrujeni, ste bolj razdražljivi kot če ste spočiti – enako je pri povezavi s samim seboj. Bolj ko je človek osrediščen, bolj je miren.
 

O mislih pa še tole. Misli so kot oblaki, kot veter, kot valovi – pridejo in gredo. Večina niti ni naših, Eckhart Tolle pravi, da je večina karme (karkoli že to je) na miselni ravni, torej podedovani miselni vzorci človeštva. To se je pomembno zavedati zaradi tega, da se človek ne krivi zaradi svojih negativnih misli, še posebej tistih, ki ga zgolj prešinejo. “Joj kakšen kreten ja tale.” Ni si potrebno delati skrbi v stilu: “Joj, toliko časa sem že na duhovni poti, pa še vedno imam takšne misli.” Saj misel sploh ni tvoja, nasmehni se ji, ostani orediščen in bo kmalu odšla tako kot je prišla.

Ti miselni vzorci so zgolj navade, ki zahtevajo razumevanje in raziskovanje (recimo Katie Byron). Navade pa so trdovratne, a zagotovo odmrejo – če smo vztrajni, potem odmrejo. Ne sicer z danes na jutri, tako kot nismo rabili z danes na jutri da smo jih prevzeli – potrebno je malo več časa. Vztrajnost, potrpljenje in zaupanje na dnevni ravni – pa bo šlo.

3 thoughts on “Skrivnost (The Secret) – Oh te negativne misli

  1. Aljaz

    Nice. Ja, Sicret da čist preveč občutek, da so pa misli fuuuul pomembne, da moramo neprestano nekaj misliti, če hočemo nekaj dosečt. Moje izkušnje so povsem drugačne…

  2. vanjasmuc

    Najprej, hvala za prelep sestavek.V vsem se strinjam z vami. Na svoji dolgi poti iskanja sem tudi sama prišla do vaših in drugih spoznanj. Vem, da prostora in časa ni. Vse kar vidimo slišimo in občutimo je projekcija naših misli.Materialno kot tako torej ne obstaja.Preteklosti in prihodnosti ni (razen v naših mislih). Obstaja le tukaj in zdaj. Obstaja le duhovno.Sedaj pa sem se znašla pred “zidom”. V meni se odvija duhovni boj med pravim in lažnim Jazom.Na noben način se ne morem prepustiti in odvršti lažnega nesrećnega jaza. Moj Ego(lažni jaz )si je naredil tako močno obrambno držo (to mu seveda dopuščam jaz sama), da nekako ne morem iz tega.Najbolj od vsega se bojim same sebe. Bojim se ljubezni(verjetno zaradi spolne zlorabe v otroštvu).
    Knjigo Katie Byron-Ljubiti življenje takšno kot je, imam že leto dni, pa se kar ne morem pripraviti, da bi jo praktično izvedla. Zopet Ego.Res je najteže sprejeti, da je projekcija v meni, da sem to jaz, kot piše v Tečaju čudežev.Ne samo, da sem navezana na ta iluzorni svet, v meni je še polno odvisnosti za katerimi se skriva bolećina iz preteklosti, ki pa se jo bojim ozavestiti oz. soočiti z njo.Vem, da vi tega ne morete storiti namesto mene vendar mi je sedaj laže ko sem nekomu napisala kaj me teži.Hvala ker nisem sama vračajoč se domov.
    Vanja

Comments are closed.