Skrivnost uspešnih je VPRAŠATI

Na izobraževalnem seminarju podjetja je imel mož, ki je v zadnjih nekaj letih dosegal najboljše rezultate, govor. Na koncu je rekel: »Zdaj vam bom razkril skrivnost mojega uspeha. Napisal sem jo na papir in jo dal v tole kuverto. A potrebno se bo malo potruditi. Zato bom kuverto podaril tistemu, ki bo zanjo daroval največ. Dam vam svojo besedo, da je v kuverti to, kar sem obljubil – skrivnost mojega uspeha. Ne samo na poslovnem področju, ampak tudi na splošno v življenju.«

Dobrodelna dražba se je začela. 5, 10, 50, 100, 130, 150, 200,.. do celih 1000 dolarjev.. Kaj meniš ti, kakšna je bila skrivnost skrita v kuverti, ki je naposled dosegla vrednost 1000 dolarjev? Za odgovor se je dobro malo potrudi, ne bo ti potrebno nič darovati, ne bo pa škodilo, če napišeš 3 svoje tehtne odgovore na to vprašanje (četudi že veš za odgovor).

Skrivnosti uspešnih ali formul za uspeh je sicer več, ta napisana na listu pa se glasi: “VPRAŠATI!”

Se zelo strinjam s tem, kajti če znam oziroma se upam vprašati, naposled pride tudi odgovor. Nihče se ni rodil z vsem znanjem in ne glede na to, koliko že vem, še vedno obstaja ogromno stvari o katerih ne vem veliko. Zato je najpomembnejša želja po raziskovanju z odprto glavo, kar posledično pomeni, da imam veliko vprašanj. Tako kot je Trinity rekla Neu v Matrixi: “Vprašanje je tisto, ki te žene.

Ali pa če pogledate majhne otroke: “Zakaj to, zakaj ono, kaj pa je to, kaj je ono, kako to,…” Velika želja po raziskovanju, ki generira še več vprašanj, katera se otroci ne bojijo vprašati.. Vse dokler se to raziskovanje na takšen ali drugačen način ne utiša, če ne že prej, se to pri veliki večini zgodi v šoli.

In tako je v našem izobraževalnem sistemu in družbi nasploh, skoraj da zločin vprašati. Ker velja neka absurdna predpostavka, da smo se vsi rodili z vsem znanjem, zato če nekdo nekaj vpraša, pomeni da tega ne zna, da je neumen. Tako je seveda bolje biti tiho, saj se težje odkrije česa vse ne znam. Je pa to le slaba tolažba, kajti slej ko prej se moje neznanje razkrije in dlje ko odlašam, hujše je. Tako v šoli kot na splošno v življenju.

Najhujše pri tem pa je to, da se potem še samega sebe bojimo vprašati. In tu to programiranje najbolj zadane, misli drugih so z nami vedno prisotne, četudi smo sami. Hecno je, da jih smatramo za ravno tako resnične, kot če bi bili drugi ljudje okoli nas. Podobno kot velika senca mravljice, ki se jo ustrašimo in zbežimo, čeprav nam ne more škoditi.

Tako da, raziskujmo in postavljajmo si vprašanja ne glede na zlobni glas v glavi, kajti edino vprašanja so tista (poleg trpljenje), ki vodijo naprej.

vir zgodbice Christian Godefroy, priredba Lemurian