Krivda in odgovornost

Tale dan je pa kar dolg, tako da ste verjetno že raziskali kaj je razlika med krivdo in odgovornostjo.

Zelo lep primer lahko vidimo pri vzgoji. Jaz sem otrok in ker sem malo štorast razbijem krožnik. Mati znori, rata čisto živčna, se znaša nad mojo štoravostjo, jaz pa v joku oddivjam v sobo. Malo zaradi občutka krivde, kako sem lahko tako štorsat, da sem to strašno tragedijo naredil, malo pa zaradi negativne energije matere. Medtem ko sem jaz v sobi, mati pospravi ves nastal nered. To je prototip občutka krivde.

Ko pa imam kopico frustracij v glavi in začnem malo raziskovati o čem se gre to življenje, pa postanem tudi bolj celovita oseba. Sedaj sem ravno odrasel. Skupaj smo pri kosilu in spet razbijem krožnik. Mati še vedno znori, vendar jaz sedaj sprejmem odgovornost za nastalo situacijo – materin izbruh prerastem, se me ne dotakne, torej ne stečem v sobo (“v jok in na drevo”) ampak ostanem in tudi počistim nastal nered. Ne pustim drugim, da bi prevzeli “nadzor” nad situacijo. Jaz sem razbil, in jaz bom počistil. To je odgovornost.

Odgovornost je torej močno povezana z odnosom do napak. Ali naredim napako in se čutim nesposobnega popraviti (krivda), ali pa zaupam v lastne sposobnosti, zaupam v to, da se bom kaj naučil in tudi znal počistiti nered (odgovornost).

Ko sem pod občutkom krivde, bom eno in isto napako ponovil neštetokrat. Vedno ko bo storjena, se bom tolkel po glavi in s tem še zabetoniral ta občutek, se še bolj obsodil na takšno pogojeno reagiranje. Na ta način te stvari ne bom zmožen nikoli (zelo dolgo časa) odpraviti, se kaj iz nje naučiti.. To je zelo vidno pri ljudeh, ki recimo zamujajo. “Joj, kako sem lahko tak, da sem spet zamudil, jaz teslo. Res pa je, da je bil promet gost, da doma nisem našel čevljev, da sem moral zlikati,..” Ampak zamudi tudi naslednjič in še naslednjič in še naslednjič…..

Na drugi strani, ko sprejmem odgovornost za svoje zamujanje, ko ne bom krivil zunanjih okoliščin, lahko določeno svojo pomanjkljivost kaj hitro popravim. Saj zaupam v svoje sposobnosti učenja. To pa pomeni, da lahko kaj hitro napredujem v življenju..

Seveda je potrebno paziti, da ne sprejmemo preveč odgovornosti, ker nas lahko tudi to pokoplje. In na ta način potem jemljemo odgovornost in s tem moč drugim. V primeru otroka, matere in razbitega krožnika, se mati čuti odgovornega za nastalo situacijo in tako otroku odvzame moč. Tako kot država/oblast/vlada jamlje odgovornost ljudstvu..

7 thoughts on “Krivda in odgovornost

  1. IGOR

    Mislim, da običajen človek, kadar ima občutek krivde glede česarkoli, ne bo tega počenjal v nedogled, sploh, če ga to ZELO moti in ima zaradi tega še SLABO VEST .Druga zgodba je ,če je ta občutek manj intenziven in v bistvu človeka SPLOH NE MOTI ! V tem primeru se človek zlahka sprijazni s tem in vse skupaj vzame bolj za hec in nazadnje kot način življenja, ki je značilen denimo zanj….

    VSAKO moteče obnašanje ima svojo dobro in slabo plat.VSAKO nemoteče obnašanje pa ravno tako.
    Vsaka slaba stvar je zato za kaj dobra in vsaka dobra stvar za kaj slaba.V svetu dvojnosti je pač tako, le da se o tem kaj preveč ne razmišlja, še posebej, če nam gre dobro in smo zadovoljni… !

    Za to, da nekaj ali nekdo vztrajno vztraja v okvirih določenega performanca VEDNO obstajajo utemeljeni razlogi…in nikakor niso vsi utemeljeni zgolj s človekovo psihologijo…Za vsakim človekom namreč stoji njegova usoda in ga sili v določen način obnašanja… VEDNO .

    Če torej lahko opazimo, da je nekaj pri nekom slabo in da zaradi tega trpi in zraven njega še kdo drug in da to počne brez milosti non stop in da ni dovzeten za nikakršno racionalno kritiko, potem je temeljni vzrok za tako obnašanje ZABETONIRAN v njegovi karmi… in torej preko tovrstnih bolečin poravnava na zelo ugoden način določene karmične dolgove v paketih, na lahko, korak za korakom in s tem omogoča natančno to tudi vsem drugim, ki se jih to obnašanje dotika… To pomeni, da jim s stališča njihove karme dela samo uslugo.

    Kar pomislite, kaj je bolje : da si zlomimo roko v enem šusu ali da nas namesto tega dvajsetkrat narahlo boli glava daljši čas ?

    Je razlika, ali imamo zaradi nečesa slabo vest (v kolikor je ta občutek v nas še prisoten) ali pa tega sploh ni.Občutek krivde je v prvem primeru vezan na kršenje določene vrste Božjega Reda, v drugem primeru, pa ga običajno itak ni, če pa je, je pogojen z družbenimi normami (ki so itak bolj ETIKA kot MORALA).TO da ga ni, je razumljivo, ker se je zgodilo nekaj, kar je bilo določeno karmično … kar pa je določino karmično, to ni niti greh, niti ni treba zaradi tega imeti občutka KAKRŠNEKOLI krivde !

    Za Nemce pravi Dajana, da tega občutka nimajo… in prav je tako! Niti ga ni imel ADOLF in še manj co…Niti ga ni imel SLOBODAN M.,niti ga nima RADOVAN K.,ga nimajo Kitajci in še manj Srbi.Zakaj?
    Ker so vsi ti masakri cca. 8.000.000 ljudi bili poravnavanje karmičnih dolgov, nič manj in nič več.
    To pa nikoli ni sporno, še najmanj v Božjih očeh. Vsak mora vedno plačati vse, kar je dolžan v božji banki, ki ne pozna ETIKE, zato pa zelo dobro pozna MORALO in vse njene možne implikacije v vseh manifestiranih veslojih…
    S stališča karme subjektivna ali kolektivna krivda ne obstaja za nazaj … torej s stališča MORALE( ki je stališče BREZPOGOJNE LJUBEZNI).

    Obstaja zgolj s stališča ETIKE, kar je novodobni surogat za MORALO oz. VIRTUALNA MORALA, kjer je zakon to, kar se zmenimo, ali kot bi rekla gospa CERAR:” Ni vsaka svinjarija tudi kriminal!”, gospod
    KUČAN pa bi pripomnil, da ni ene same resnice in da je vse relativno in da se globoko strinja z ugotovitvijo gospe, ker pač te stvari čudovito zna utemeljiti Visoka Etika Moderne Družbe! … ? ? ?

    Seveda pa lahko subjektivna in kolektivna krivda obstaja tudi vnaprej, tisti hip, ko nekdo na novo krši določen Božji Red in si s tem to nakoplje na glavo.Recimo: ko so Tibetanci ugotovili, da lahko pridejo do velikih količin hrane, če pobijejo vsake toliko časa nekaj Kitajcev spodaj pod Tibetom, so si na rame naložili subjektivno in kolektivno krivdo vnaprej, in jo v naslednjih 500 letih samo še nalagali…,
    dokler ni počil film Kitajcem in so skupaj ugotovili, da je čas, da imperij vrne udarec…. in so v cca. 50 letih mirno zmasakrirali 1.500.000 Tibetancev, ki seveda zdaj jokajo in stokajo in še vse drugo, pozabili pa so povedati, kako se je štorija začela.Resnica je, da vsakokratni dalajlama NIKOLI ni tega odobraval, vendar ga vsi niso poslušali… in zdaj je kar je in Tibetancem se vrača natančno to, kar so si sami skuhali… nič manj in nič več.
    Ravno tako so Hrvati nekoč masakrirali Srbe, ti pa so jim zdaj to samo vrnili in vsa Evropa se je začudila, odkod Balkancem vsi ti atavistični reflexi … ali po oceni nekega veterana iz Australije, ki je zgrožen ugotavljal, da tako svinjske vojne v svoji karieri še ni dal skozi, pa je bil praktično povsod.

    TO ne pove nič drugega, kot to, kar je ugotovila Carla del Ponte v svoji knjigi : …da so Srbi “jebeni sinovi”, Hrvati pa “pokvareni jebeni sinovi”,povedano po domače. Hrvatom res ni bilo lepo, ko so jih Srbi spmnili, da so jim nekaj še dolžni, še bistveno manj lepo pa je bilo Srbom, ko so šli Hrvati daleč pred drugo svetovno vojno nanje in potem v njej samo zašpilili to karmično klobaso… in tako je bilo samo še vprašanje časa, kdaj se bo zgodba ponovila v nasprotni smeri… in se tudi je!

  2. Teglc

    Pošteno spisano IGOR! Se strinjam stabo, vse se vrača vse se plača..in ravno tega se dandanes premalo zavedamo. Dostikrat me doma ali v okolici čudno gledajo, ko rečem: “..da je vse točno tako, kot mora biti..”. (zanimiv pa mi je vir iz katerega sem to dojel: Štoparski vodnik po galaksiji :) )
    Da pa stvar ne bo tako enostavna, se moramo pa vprašati do kam smo na nek način dolžni seči/reagirati? Ali je na nas, da poskušamo izboljšati svet? Je to sploh potrebno, glede na karmični zakon? Zakaj potem vsa humanitarnost in njeni antipodi? Kaj pa naš občutek krivde? Kam točno jaz kot posameznik pašem v to zgodbo?
    …in tako se “Janezek” ves zbegan in utrujen od težkega premlevanja še bolj težkih misli vleže v posteljo in tik preden zaspi si še zadnjikrat za ta dan reče: “Vse je točno tako, kot mora biti.”… :)

  3. IGOR

    @TEGLC:
    Če bi bili pametni in bi vedeli tisto, česar ne vemo, potem bi denimo lahko sedli za mizo, si povedali vse, kar si mislimo drug o drugem, se pošteno popljuvali in nazadnje ugotovili, da je bistveno bolje, če ostanemo samo pri besedah ter tudi to, da je še najboljše, da si kar odpustimo, si pademo v objem in se začnemo imeti radi … čisto v stilu tiste naše otroške pesmice : mi se imamo radi, radi radi radi…
    A se je že kdaj kdo vprašal, kakšno globoko sporočilo prinaša ta otroška pesmica ravno v tako situacijo in natančno v tak kontekst ?
    V tem smislu je na nas samih, da to razumemo in poskušamo to živeti.Glede na karmične zakone to res ni ravno potrebno, je pa to varianta, ki z eno potezo najbolj elegantno pomete s karmo in vso njeno bolečo kramo.
    Humanitarnost a la unicef in razni skladi a la bill & melinda pa so na ta način dejansko pervertirana verzija prej napisanega, v domeni in funkciji kapitala in ostalih krokodilov, lačnih krvi in denarja.

    Vsak posameznik z vsemi svojimi občutki pa spada natančno samo v svojo zgodbo…ali kot je dejal “nekdo” : treba je obdelati svoj vrt … najprej, potem se je pa dobro ozreti okrog sebe in čez plot in poskusiti narediti tudi kaj še za koga drugega… Gre za fenomen t.i. transcendence, ko naenkrat človek opazi, da v vesolju ne obstaja samo njegova rit, ampak da obstaja tudi še kakšna druga in da , glej no glej, tudi drugi ljudje imajo težave, verjetno še dosti večje kot jaz … in potem se Janezek ves zbegan in utrujen od režkega premlevanja še bolj težkih misli vleže v posteljo in se trdno odloči :” Nič več mi ni jasno, ampak ta štala mora imeti neko smiselno rešitev … !” In tik preden zaspi, si na lepem reče :” RES ZGLEDA, DA JE VSE TOČNO TAKO, KOT MORA BITI, AMPAK JAZ SE BOM KLJUB TEMU
    JUTRI ŠE ENKRAT POZABAVAL S ŠTOPARSKIM VODNIKOM PO GALAXIJI ,TOKRAT ZARES TEMELJITO. POTEM PA, ČE NE BO TAM KAJ BOLJ KONKRETNEGA, SIGURNO IMAJO V KNJIŽNICI ŠE KAKŠNO DOBRO KNJIGO O TEM, KAJ V RESNICI JE LJUBEZEN IN KAKO LE TA FUNKCIONIRA V VESOLJU IN TU DOLI NA ZEMLJI … !”

  4. bin

    /… in zdaj je kar je in Tibetancem se vrača natančno to, kar so si sami skuhali… …/

    Samo kot primer! Torej bi Igor, če bi se pojavila neka skupina ljudi, potomcev tistih, ki so bili žrtve njegovih prednikov, tudi strinjal, da mora on plačati grehe? Mirno bi “položil glavo na tnalo”?

    Mislim, da ne Igor. Zelo dober prispevek avtorja si potegnil v čisto drugo smer. Na mejo zakonitega! Tako razmišljanje vodi v smer “pravice do zločina iz maščevanja”, “vendete”! Si res tako mislil, ali se ti je zareklo?

  5. Teglc

    IGOR
    res je, kar praviš. ni bil moj namen, da bi predlagal vsakemu, da se preprosto prepusti toku in da ga boli za vse..seveda je potreben osebni naperdek.
    Glede štoparja pa…fina knjiga, ima veliko skritih pomenov. Da ne bo pomote, sigurno ni edina knjiga ki jo berem; samo misel se mi je zdela zabavna glede na to da ima večina ljudi za “preprosto/poletno” branje.

    LP :)

    @ bin
    dolgoročno je tako najbolje. :)
    nimaš kaj..

  6. IGOR

    BIN, ne boš verjel, ampak to se dejansko dogaja, namreč, da otroci plačujejo tudi grehe svojih staršev, mirno, ne da bi sploh to vedeli… !

    VENDETA ali pravica do maščevanja … obstaja ; po zakonih karme je to čisto logično in ne more biti drugače, razen v primeru, ko se v naslednji inkarnaciji srečata žrtev in njen krvnik v obrnjeni vlogi in si po daljšem ogledovanju drug drugega krvnik, ( žrtev iz prejšnje inkarnacije ), premisli,objame svojo žrtev ,(svojega krvnika iz prejšnje inkarnacije) in skupaj zapojeta :”MI SE IMAMO RADI & ZAKAJ SE PA NE BI MOGLI IMETI TUDI RADI?” … in drug drugemu vse skupaj oprostita, ker se zavedata, da sta že večkrat to isto stvar poravnavala v prejšnjih inkarnacijah in imata oba vsega tega … ZDAJ PA ČISTO ZARES DOVOLJ !

    Torej, tako kot sem mislil, tako sem napisal, resnica je taka in ni drugačna, čeprav razumem tvoje bolečine v zvezi s tem … v bistvu gre samo za to, a to razumeš ali ne… ?

Comments are closed.