Category Archives: Oda razumu (egu)

Če ni moje ni vredno nič

Zdi se, da moramo imeti vsako stvar, ki je kaj vredna, če je nimamo, nismo zadovoljni.

Grem k sosedu/prijatelju na obisk, in vidim njihovo novo plazmo. Totalno sem navdušen, super zvok, super slika, odlične funkcije – idealno za kvalitetno preživljanje prostega časa. Ko pridem domov, mi ta plazma ne pomeni prav dosti. Prejšnje navdušenje se sedaj preobrazi v frustracijo, kajti doma nimam takšnega televizorja. Moj občutek samozavesti je zaradi tega upadel, moja vrednost v svetu (zunanjem in notranjem) se je zmanjšala, nisem več tako popoln, kajti tam zunaj obstaja plazma, ki je jaz nimam.

Če si lahko tako televizijo kupim, se bo moja samozavest spet povrnila na prvotno raven, ali mogoče celo malenkost višje (sploh če bo boljša kot sosedova/prijateljeva), kajti v svojo zbirko osebne vrednosti sem dodal novo pridobitev. V nasprotnem primeru pa bo moj občutek jaza za vedno ostal manjvreden in bom cele dneve frustriran, vse dokler te frustracije ne potlačim. Zna se tudi zgoditi, da me bo ta frustracija gnala v podganjo dirko za več denarja, za boljši položaj v službi, in potem ko bom dobil dovolj denarja, bom lahko sosedu/prijatelju (ki je vzrok za mojo zmanjšano samozavest) pokazal česa sem zmožen, in ne le, da si bom kupil boljšo plazmo, ampak tudi boljši avto, zamenjal celotno pohištvo, s kuhinjo vred.. In tako bo moji samozavesti zadoščeno… za nekaj časa, dokler ne bom videl česa boljšega.

Ampak to ni vidno le pri televiziji, to je vidno povsod. Pri lepi cvetlici, ki jo zagledam na travniku, in jo moram prinesti domov; pri super dogodku, ki ga moram na takšen ali drugačen način zabeležiti, da bo ostal v moji zbirki; pri zbirki oblek, knjig, cd-jev.. Skratka skoraj da povsod, pa naj gre za materialne dobrine, rastline, živali ali pa celo ljudi (več kot si ljudi podredim ali pridobim na mojo stran, bolj samozavesten in pomemben postanem).

Kako se te stvari končajo pa vemo… Tudi vemo, kako je s takim (materialnim) bogastvom; za začetek ni večno, razjeda ga “molj in rja,” in kot drugo, nas zasužnji ali “things you own, end up owing you.” .. In vse to zaradi tega, ker je človek duhovno reven, ker je izgubil povezavo s svojo pravo naravo in vse kar pozna so zunanje stvari, svet oblik…

Beg, beg, beg

Beg v alkohol, beg v mamila, beg v spolnost, beg v delo, beg v gledanje televizije, beg v branje knjig, beg v pisanje, beg v hrano, beg v ples, beg v meditacijo, beg v odnose, beg v znanje, beg v materialne dobrine, beg v adrenalin, beg v šport, beg v zabavo, beg v prepričanja, beg v naravo, beg v pogovor, beg v duhovne nauke, beg v tečaje,….. Beg na vsakem koraku, beg vsepovsod, vsak v nekaj beži.. Beg, begati, begunec, pobeg,… flight, escape, run, getaway.

Ampak.. beg od česa, beg pred čem? Je res potrebno, da so zgoraj naštete stvari beg? Kdaj niso?

Reševanje planeta – še ena od neumnosti

V današnjih časih so popularna družabna gibanja, ki delujejo na strani planeta. Bojujejo se za zaščito živali, proti onesnaževanju voda, proti plastičnim vrečkam, proti izsekavanju gozdov… Ampak, ali je res potrebno pomagati planetu, ga celo reševati? Zasejevati gozdove, naseljevati živalske in rastlinske vrste na določena območja, ohranjati mrliče pri življenju,…

Nič narobe s tem po eni strani, a po drugi bi se strinjal s tistimi, ki pravijo, da je to višek arogance. Kajti ravno vmešavanje v delovanje planeta nas je spravilo v težave. Nismo vedeli kaj počnemo takrat, in tudi sedaj nimamo niti najmanjšega pojma, kaj počnemo s poseganjem v naravo (naseljevanjem vrst). Narava je vendarle živ in pameten organizem, ki je preživelo že vse vrste katastrof in ni razloga, da ne bi preživelo civiliziranega človeka. Več in bolj slikovito bo o tem povedal nedavno pokojni kolega George (glej spodaj).

Potrebno je rešiti človeka
Če je potrebno koga reševati, potem smo to mi sami. In ne reševati sebe pred družbo ali sebe pred naravo, ampak primarno se moramo rešiti sami pred seboj – to je edina smiselna pot. Sami pred svojimi mehanizmi, navadami, prepričanji – pred egom. To je vse kar povzroča probleme, in se tega ne bomo osvobodili, če ne bomo naredili najpomembnejšega koraka, potem so tudi vse ostale rešitve zgolj kozmetični popravek. Kajti ta ego, ta občutek odtujenosti, ločenosti, osamljenosti, nezadostnosti, nepomembnosti, nevrednosti,.. nenehna lakota po več, nenehen občutek pomanjkanja, nenehen beg v preteklost in prihodnost,.. to nam je prineslo in še prinaša vse težave. In karkoli je ustvarjeno iz ega, bo prineslo le še več trpljenja – tega pa je zadosti, mar ne?

Potem, ko se bomo kot človeštvo osvobodili tega stvora, je vse kar moramo narediti pri pomoči planetu le to, da se mu odstranimo s poti. Da vzamemo toliko kot rabimo za lasten obstoj, tako kot ravnajo vsi ostali prebivalci na planetu, in da pustimo čim manj sledi za seboj, brez onesnaževanje in nespametnega poseganja v naravo – to je vse kar je/bo potrebno narediti, in to nič narediti je ogromen napredek. Včasih je večja modrost nič narediti, biti potrpežljiv ter zaupati.

To pa tudi pomeni, da smo se osvobodili ega (kajti ego nima potrpežljivosti in zaupanja v Vesolje), in s tem so se preobrazile ekonomske, socialne in politične strukture. Kajti s trenutnim stanjem teh struktur, harmonija s planetom nikoli ne bo mogoča. Ne podcenjujte nevarnosti ega, niti pomembnosti osvoboditve. To je primarna odgovornost vsakega človeka – kajti, če ne moreš sprejeti odgovornosti za svoje notranje stanje, kako lahko potem pomagač pri zunanjih stvareh, kako lahko iz negativnega stanje sploh ustvariš kaj resnično pozitivnega?


http://www.youtube.com/watch?v=eScDfYzMEEw Samo eno pripombo bi imel, šel bo ego, Človek bo pa ostal..

P.S. Se opravičujem vsem borcem za pravice živali, za varstvo okolja,.. ki ste se ob branju tega članka počutili prizadete in zaradi tega malenkost zmanjšane. Smo več ali manj na isti strani, če boste dojeli kaj hočem povedati, bodo spremembe učinkovitejše in veliko hitrejše (nekateri to že počnejo). Hvala za razumevanje.

Človek (pod vplivom ega) – tujek v Naravi

Vsi smo že slišali kakšno zgodbico o zmaju, ki straži zaklad, in o junaku, ki se spopadejo s tem zmajem. Ste se kdaj vprašali, kaj predstavlja zmaj? Zmaj varuje zaklad, kar ponavadi pomeni ženske (device) in zlato. Ne samo da varuje ta zaklad, ponavadi hoče tega še več. Čemu? Za lastno zadovoljstvo verjetno, kajti uporabiti jih tako ali tako ne more. Z ženskami, še tako lepimi in seksi, si ne more nič pomagati, ravno tako ne more jesti zlata.

Ali ni današnji civilizirani človek ravno takšen kot ta zmaj? Grabi in grabi, vedno hoče več in več in več in več.. S tem, da se za pridobljene lovorike sploh ne zmeni. Vedno je osredotočen na naslednjo stvar, ki jo hoče dobiti. Tistemu kar ima, pa posveča malo ali skoraj da nič pozornosti. A to še ni vse, starim lovorikam, četudi jih ne uporablja in četudi gnijejo, se ni pripravljen odpovedati. Ne skrbi za njih, ne posveča jim pozornosti, a da bi dal to stran od sebe, da bi to podaril ljudem, ki pa to stvar rabijo – ne, ne, to pa ne. To bi ogrozilo njegov položaj, zmanjšalo njegovo vrednost. Njegova (in tudi njena) samopodoba je odvisna od nagrabljenih stvari, ki nekaj štejejo le, če so njegove.

Harmonija narave
Si predstavljate, da bi tako narava delovala? Da bi tako delovala ptica? In si gradila veličastna gnezda. Ne taka skromna in malovredna gnezda kot sedaj, ko je le nekaj vejic, ampak gnezda, kjer bi lahko živela celotna rodbina. Gnezda, ki bi segala po celem drevesu. Tiste price, ki pa gnezdijo v deblu, bi se naselile znotraj celega debla, ne le skromen delček.

Če bi tako delovala narava, bi že zdavnaj propadla, ne bi se ohranila milijardo let. Vse v naravi vzame toliko kot rabi za svoj obstoj, za preživetje. Vse je zadovoljno s svojo podobo, takšni kot so, so v redu, nič jim ne manjka. Nimajo občutka več vrednosti ali manj vrednosti, ne iščejo izpolnitve v prihodnosti, ne iščejo zadovoljstva z grabljenjem stvari, ne črpajo svoje identitete iz preteklosti. Zaradi tega vzamejo iz narave le toliko, kot rabijo za svoje preživetje in nič več.

Ravno tako vse temelji na harmoniji. Če se določena vrsta preveč namnoži, se tekom časa vrne na stanje, ki omogoča življenje vsem bitjem. Če ne zaradi drugega, zaradi tega, ker jim zmanjka hrane. Ampak verjetno je tukaj še kaj več, kajti tudi nekateri otroci si med seboj delijo dobrine, ne gledajo zgolj nase – je prisotna neka harmonija.

Človek (pod vplivom ega) – stvor, ki je izgubil smer
Kaj pa človek?……………. Vedno hoče več, s tem da nikoli ni resnično zadovoljen za dolgo časa, iz narave jemlje če se le da, brez kakršnega koli spoštovanja, gleda le na lastne potrebe, ki pa niso nikoli zadovoljene. Jemlje kjer more, samo zaradi tega, da se potem lahko nažira in svoje telo zastruplja s preveč in zastrupljeno hrano, da lahko sosedom pokaže svojega novega BMWja. V naravi se igra boga, hoče vse ohraniti, preprečiti smrt (eno najbolj svetih stvari) na vse možne načine, kot da ne bi bila del življenja, s tem da ko prepreči smrt, ustvarja žive mrliče……….. Ne zanima ga niti lasten obstoj, sledi le nekim znorelim in v končni fazi navideznim potrebam. Rak tega planeta. Dobesedno. Virus, tako kot pravi v Mr. Smith v Matrix-u.

Za višek vse arogance se pa človek čudi, kako to, da narava ni zmožna vzdrževati tega pokola (seveda človek ne vidi tega kot pokol). Kako je mogoče, da zmanjkuje nafte, da njive ne sprotajo, da pridelek ni tako obsežen, kot “bi moral biti,” da živali ne dajejo več mesa, več kože, več jajc, več mleka,.. “Ti, ti, ti nesposobna in lena narava, kako moreš – rabiš še več kemikalij, in seveda gensko spremenjene organizme, da bo kaj iz tebe.”

Naravne katastrofe – obrambni mehanizem Matere Zemlje
In potem so tu naravne katastrofe. Po eni strani so se seveda vedno dogajale in so stalnica življenja, le človeka, ki si je zgradil neko svojo matrico, matrico gotovosti, presenetijo in šokirajo. “Ne, ne, to pa ne. To se pa ne bi smelo zgoditi, nam že ne.” (Vsaka tragedija je priložnost, da človek odkrije nekaj več…)

A po drugi strani, se postavite v vlogo živega organizma Matere Zemlje; kaj naredite, ko vas ščipajo kjer morejo, ko neka vrsta, totalno izven vsakih etičnih meja, zastruplja reke, onesnažuje zrak, krči gozdove,… muči živali in samo sebe – kaj bi vi naredili kot organizem za svojo “zaščito?”
 

P.S. Seveda imamo kot človeštvo potencial, da se zbudimo in uskladimo z Naravo, vendar je potrebno najprej videti in se osvobotiti vseh teh mehanizmov, teh znorelih navad in prepričanj – osvoboditi se ega. Kar pa more narediti vsak sam, druge poti ni..

Stanje človeštva: Dotakljivi

Na nek način Amerika umira – od znotraj. Kajti pozabili so navodila, kako živeti na Zemlji.. Če nisi duhovno povezan z Zemljo in ne razumeš duhovne realnosti kako živeti na Zemlji, je zelo verjetno, da ne boš preživel.
Ameriški Indijanec

Ne glede na to, kako poizkušamo postati neodvisni od zunanjih dejavnikov narave, kako velike in mogočne zgradbe si gradimo, kako se zapiramo v svoj umetni svet, v katerem veljajo čisto neka posebna pravila (le poglejte, kaj se učimo v šoli), nas narava od časa do časa opomni, da smo še vedno del tega sveta, da smo kljub vsemu še vedno močno odvisni od narave, da je izolacija in varnost čista iluzija. Si lahko predstavljate način življenja, če bi za en mesec zmanjkalo elektrike?..

A tokrat je zadelo tudi nas. No, v bistvu se naravne katastrofe dogajajo vsako leto, s tem da imamo tu še relativno srečo v primerjavi z ostalimi deli sveta. Ampak kljub vsemu je večji del človeštva še vedno gluh za taka opozorila, še naprej nadaljuje življenje po starih tirnicah, še naprej živi v svojem navideznem svetu, v svoji matrici – kot da se nič ni zgodilo, kot da se nič ne more zgoditi.

Ampak naravne katastrofe so zgolj močnejše opozorilo, narava se le bolj na glas zadere: “Človek, ZBUDI SE!” Mar niso dovolj zastrupljene reke, zastrupljeno ozračje, pomori čebel, izsušena zemlja, izsekavanje gozdov, mučenje živali, močenje sočloveka in lastno trpljenje, lastna agonija? Kot da to ne bi bilo dovolj…

Ko bo posekano zadnje drevo, zastrupljena zadnja reka, ulovljena zadnja riba, boste ugotovili, da denarja ne morete jesti.
Cree Indijanec

Namesto, da bi se človek prilagodil življenju na tem planetu, si poizkuša podrediti zakone planeta. Za vsako ceno skuša uveljaviti svoj način, svoje zakone. Vsi ostali prebivalci tega planeta so se sposobni prilagoditi in zato živijo v harmoniji s planetom, le človek (pod vplivom ega) je zašel izven poti – kot da ne bi bil del narave, kot da ne bi bil del tega Vesolja, kot da bi bil neka ločena mehanična enota, vržena v ta svet.

Pa je temu res tako? Je bilo človeštvo vedno v takem stanju odtujenosti? Ali lahko najdemo izhod iz te zaslepljenosti in arogance? Z “najdemo” mislim na vsakega posameznika posebej, kajti več kot očitno je, da ljudje na oblasti oz. pozicijah navidezne moči tega namesto nas ne bodo naredili – nikoli niso in tudi nikoli ne bodo. Bomo sprejeli odgovornost za svoje življenje ali zgolj tarnali in čakali na druge? Se bomo tudi mi zaletavali z glavo v zid zgolj zaradi tega, ker več ali manj vsi okoli nas to počno? Kje je torej tista človeška logika, tista zdrava pamet – kam je odšla?

kamnik tornado 3delavnica
Vir in razlaga: 3delavnica

Matrica človeštva je resnična

Verjetno ste gledali film/trilogijo Matrica, kjer lepo prikaže življenje v navideznem svetu, medtem ko telo stagnira. Marsikdo bi rekel, da to prikazuje neko stanje v prihodnosti, ampak meni se zdi, da film prikazuje današnjo zahodno družbo.

Ustvarili smo si nek navidezni svet, ki ima zelo malo povezav z resničnim svetom in v katerem vladajo neki umetno narejeni zakoni. Čas; naravne biološke ritme sta zamenjala ura in koledar. Od tega je odvisno, koliko časa bomo spali, kdaj bomo jedli, kdaj bomo aktivni in kdaj pasivni, kdaj si bomo vzeli čas za najbližje in zase,… Naravno hrano in vodo je zamenjala industrijska junk hrana in tisoč in ena bolj ali manj gazirana pijača. Najpomembnejša dela, kot so pridelovanje hrane, vzgajanje in izobraževanje otrok so postala nizko rangirana in zaradi tega skorajda ponižujoča, zamenjala jih je umetno ustvarjena zabavna industrija in znanost; predvsem ekonomija, pravo in prelaganje papirjev.

Živimo v notranjosti hiš, v katere nismo vložili praktično nič energije, v službo se pripeljemo v avtomobilu ali z avtobusom in tudi tam preživimo večina časa v zaprtih prostorih (mesto bi se lahko smatralo tudi kot zaprti prostor). Vse potrebno dobimo v trgovinah ali pa nekoga pokličemo. Vsi izdelki so praktično že izdelani, nam ni potrebno skorajda nič narediti. Zabavo in sprostitev nam prinaša kino, disko, šport, ali na višji stopnji kakšna umetnost. Redkokdaj se za sprostitev odločimo za enostavne in preproste stvari, kot je recimo sprehod, tek.

In potem se čudimo, kako je mogoče, da je toliko ljudi depresivnih, toliko ljudi z problemi hranjenja, preveč debelih, preveč suhih, razno razni artritisi, težave s križem, nezmožnost koncentracije, daljšega sprehoda, zdravega razmišljanja in videti širšo sliko.. Povedano drugače, zahodna civilizacija umira od znotraj.

Zelo očitno je, da naše telo ni bilo narejeno za tak način življenja, da mu nekaj zelo bistvenega manjka. Našemu telesu in mogoče celo še bolj naši psihi – tako ali tako sta si med seboj precej povezana. Stik z naravo, v kateri je telo živelo tisočletja, za marsikoga sploh ne obstaja. In tu ne pomaga nobena čudežna tabletka, kajti že v samih temeljih je vse zgrešeno.

A po drugi strani bi bilo nespametno za to kriviti tehnologijo in zadnjih 50 let. Vse kar nam je to obdobje omogočilo je to, da se izrazi tisto in je bolj očitno, kar je bilo do tedaj manj očitno. Vojne so se vedno dogajale, vendar v zadnjem času smo dobili bolj uničujoča orožja. Človek (predvsem moški) je bil v svoji psihi zadnja tisočletja bolj ali manj odtujen od resničnosti, odtujen od samega sebe, odtujen od narave. Le s to razliko, da je pred tem imel več telesnega stika, danes pa tudi tega ni – na srečo ali na žalost. Pa smo spet pri egu oz. izvirnem grehu. In ravno ta odsotnost stika, to življenje v umetnem svetu povzroča, da se ego še bolj razvije, povzroči še več trpljenja sebi ni drugim, kar pa v končni fazi pomeni njegovo (ego-vo) lastno smrt. Tako kot rakave celice, ko ubijejo gostitelja tudi same odmrejo – le s to razliko, da bo tokrat gostitelj preživel.
 

V množini govorim, ker s tem mislim večji del človeštva. Mi v Sloveniji imamo to srečo, da smo del tega, vendar ne tako močno. Če hočemo, imamo kadarkoli stik z naravo, medtem ko mnogi v velemestih lahko o tem le sanjajo, le odločiti oz. uvideti norosti je potrebno.. Učimo se na napakah drugih in jih ne ponavljajmo, saj zadosti potujemo, zadosti vidimo preko medijev kaj vse se dogaja in smo tudi zadosti pametni, da vse to povežemo – mar ne? Čemu moramo iti po tujih stopinjah, če pa vidimo, da ne peljejo nikamor?

Sedaj se ponuja idealna priložnost, da imamo razvito državo, a hkrati še vedno zadovoljno ljudstvo, pristno naravo. Jo bomo izkoristili? Začne se pa pri vsakem posamezniku posebej – z majhnimi in iskrenimi koraki.

Možganska slepota

Da ne gre vsega zaupati (zavestnemu) um-u/razumu/možganom že vemo, dodatno pa to dokazujeta tudi naslednja dva primera optične iluzije – oba sta izredna.


Test pozornosti http://www.youtube.com/watch?v=Ahg6qcgoay4

Nezmožnosti možganov, da bi videla medveda se reče ‘nenamerna slepota’ (inattention blindness). Gre za to, da je človek preveč koncentriran na nek delček dogodka in zaradi tega spregleda ostale, prav tako pomembne stvari. Po domače povedano, človek lahko nekam gleda in marsičesa velikega ne vidi oz. zavestno ne zazna.

Če to prevedem na tematiko spletne strani; človek, ki ima pred očmi izključno nek cilj, neko izpolnitev v prihodnosti, ne more zaznati lepote v sedanjosti. Njegova zavest je osredotočena na nek dogodek v prihodnosti.. ker pa prihodnost nikoli za dalj časa ne pride, je človek večino časa nesrečen, kljub temu, da je ogromno lepote okoli njega že v tem trenutku.
 

Drugemu primeru se reče ‘slepota spreminjanja’ (change blindeness). Na primeru boste videli dve sliki, ena je original, drugi pa nekaj bistvenega manjka. Kaj manjka? Na začetku bo mogoče malo zateženo, ampak s časoma se človek ulavfa.

PRIKAZ. Je java applet; z desnim klikom lahko (1) menjavate hitrost, s katero se dve sliki spreminjati, in (2) izbirate med večimi scenariji. Malenkost več o sistemu pa na začetni strani. Primer iz strani:
vecerja

Pri tem primeru pa bi lahko rekel, da je dobro viden tudi s pomembnostjo “prvega vtisa.” Ko nekoga vidimo, si o njem zgradimo več ali manj določeno podobo in kasneje jo je precej težko spremeniti, tudi če se je ta oseba precej spremenila.
 

Če pa koga kaj več zanima o ozadju tega, je pa kar nekaj informacij na internetu… kot pri vsaki stvari..

Jaz proti tebi, mi proti vam

Lepo je vidno pri nogometu recimo. Na začetku je vaški dvoboj, se tolčejo med seboj kot da bi šlo na življenje ali smrt. Tudi kakšni pretepi, zamere, sovraštva se znajo roditi iz tega – v ekstremnih primerih. Potem se ti dve vasi združita, in skupaj kot občina/mesto/klub igrajo proti drugemu mestu. Vsa notranja nasprotja se pozabijo, kajti sedaj je tekmec sosednje mesto. Vse enako. Zamere, sovraštva, zmerjanja, pretepi,… Država proti država, celina proti celini.

Vedno navijamo za svoje, nasprotnike pa zaničujemo. Svojo vas, mesto, državo, narodnostno skupino (tega je sicer malo), celino. Seveda, ne pride vedno do pretepa in velikega sovraštva, vendar je pa kljub vsemu prisotno neko zaničevanje, neko nasprotovanje. “Mi smo več kot vi, mi smo boljši, vi nimate pojma.

Na videz precej nedolžna stvar, ki je še kako vidna tudi pri mladostnikih. A ta nedolžna stvar se zna izjemno hitro razviti v strahovita grozodejstva. Vojne med državami in še huje, spopadi med religijami, med različnimi vejami iste religije. To pa niso več heci.. “Mi imamo edini prav, vi ste grešniki, skrunite edinega pravega Boga, zato lahko z vami naredimo kar hočemo.” Kaj vse to prinese tudi vemo.

Zametki, kot že rečeno, so vidni pri najbolj nedolžnih stvareh – navijanje recimo, četudi na videz miroljubno.. Ta potreba po nasprotovanju, ta potreba po ločevanju je povsod prisotna; mi zavedni, proti nezavednimi; mi vegeterjanci, proti mesojedcem; mi to in ono, proti onim, ki nimajo pojma… Ne glede na to, kako smo si podobni, vedno iščemo in se osredotočamo na razlike in iz teh razlik potem naredimo štalo..

In takemu stanju se ironično reče “NORMALNO.” Seveda je “normalno,” kajti vsi tako počnejo – praktično vsi. Ampak če je to normalno, potem je ta normalno v resnici precej NOR. Vojne niso povzročali “nori” kriminalci, vojne so bile vedno povzročene s strani “normalnih” in celo spoštovanih državljanov. Tibetanci in Romi..
 

Sedaj pa vprašanje, ali je to del naše prave narave, ali pa je to neka podedovana (ali kakorkoli že) napaka, nedelovanje – izvirni greh mogoče?

Ko grem globlje vase, vidim, da tak način je zelo drugačen od naše prave narave, da je v resnici kot nek tujek, kot nek parazit (ego), ki deluje znotraj nas.. Dobra stran tega pa je, da je to možno preseči – in dokaj enostavno. Za začetek je zelo osvobajajoče, ko človek spozna, da mu ni potrebno verjeti vsaki misli… Je pa potrebna velika mera vztrajnosti, iskrenosti in odločnosti.