Tag Archives: ego

Jaz proti tebi, mi proti vam

Lepo je vidno pri nogometu recimo. Na začetku je vaški dvoboj, se tolčejo med seboj kot da bi šlo na življenje ali smrt. Tudi kakšni pretepi, zamere, sovraštva se znajo roditi iz tega – v ekstremnih primerih. Potem se ti dve vasi združita, in skupaj kot občina/mesto/klub igrajo proti drugemu mestu. Vsa notranja nasprotja se pozabijo, kajti sedaj je tekmec sosednje mesto. Vse enako. Zamere, sovraštva, zmerjanja, pretepi,… Država proti država, celina proti celini.

Vedno navijamo za svoje, nasprotnike pa zaničujemo. Svojo vas, mesto, državo, narodnostno skupino (tega je sicer malo), celino. Seveda, ne pride vedno do pretepa in velikega sovraštva, vendar je pa kljub vsemu prisotno neko zaničevanje, neko nasprotovanje. “Mi smo več kot vi, mi smo boljši, vi nimate pojma.

Na videz precej nedolžna stvar, ki je še kako vidna tudi pri mladostnikih. A ta nedolžna stvar se zna izjemno hitro razviti v strahovita grozodejstva. Vojne med državami in še huje, spopadi med religijami, med različnimi vejami iste religije. To pa niso več heci.. “Mi imamo edini prav, vi ste grešniki, skrunite edinega pravega Boga, zato lahko z vami naredimo kar hočemo.” Kaj vse to prinese tudi vemo.

Zametki, kot že rečeno, so vidni pri najbolj nedolžnih stvareh – navijanje recimo, četudi na videz miroljubno.. Ta potreba po nasprotovanju, ta potreba po ločevanju je povsod prisotna; mi zavedni, proti nezavednimi; mi vegeterjanci, proti mesojedcem; mi to in ono, proti onim, ki nimajo pojma… Ne glede na to, kako smo si podobni, vedno iščemo in se osredotočamo na razlike in iz teh razlik potem naredimo štalo..

In takemu stanju se ironično reče “NORMALNO.” Seveda je “normalno,” kajti vsi tako počnejo – praktično vsi. Ampak če je to normalno, potem je ta normalno v resnici precej NOR. Vojne niso povzročali “nori” kriminalci, vojne so bile vedno povzročene s strani “normalnih” in celo spoštovanih državljanov. Tibetanci in Romi..
 

Sedaj pa vprašanje, ali je to del naše prave narave, ali pa je to neka podedovana (ali kakorkoli že) napaka, nedelovanje – izvirni greh mogoče?

Ko grem globlje vase, vidim, da tak način je zelo drugačen od naše prave narave, da je v resnici kot nek tujek, kot nek parazit (ego), ki deluje znotraj nas.. Dobra stran tega pa je, da je to možno preseči – in dokaj enostavno. Za začetek je zelo osvobajajoče, ko človek spozna, da mu ni potrebno verjeti vsaki misli… Je pa potrebna velika mera vztrajnosti, iskrenosti in odločnosti.

Pravi pomen (izvirnega) greha

Greh danes standardno pomeni nekaj hudo narobe narediti, toliko hudo narobe narediti, da se je potrebno takoj spovedati najbližjemu duhovniku, sicer lahko za celo večnost pristaneš v peklu. Ampak to je napačna interpretacija, kajti staro-grški izraz za greh je veliko bližje izrazu zgrešiti bistvo, tako kot lokostrelec zgreši tarčo.

Torej nič hudega, le zgrešil si bistvo, bistvo svojega obstoja, bistvo življenja na Zemlji. Zgrešeno bistvo pomeni živeti v strahu in poželenju, neskončna psihološka lakota po več, delitev na moje in tvoje, ločevanje na naše in njihove, nenehno pritoževanje in godrnjanje, identifikacija s stvarmi, telesom, vlogami, mislimi. Lahko rečemo, da se to med drugim kaže v sedmih smrtnih grehih: napuhu, pohlepu, pohoti jezi, požrešnosti, zavisti in lenobi. Seveda pa se kaže še v marsičem drugem, recimo potreba po (pre)moči, strah da bom nadvladan in potreba po nadvladi drugih. Če povemo bolj strokovno, zgrešeno bistvo življenja pomeni živeti pod diktaturo ega.

To ni neka znanost, kajti če vsak sam pogleda vase, vidi, da mu tak način bivanja ne prinaša nič dobrega, da v notranjosti v resnici trpi. A le redki so dosti pogumni, da si to priznajo in se odločijo iskati rešitve – oziroma so v to primorani. Drugi pa so na žalost navajeni potrpeti, navajeni prenašati muke celo življenje, brez da bi iskali rešitve. Konec koncev bodo za to nagrajeni v nekem oddaljenem prostoru, nebesih.

Izvirni greh

Živeti pod diktaturo ega je izvirni greh. V bibliji piše, da sta Adam in Eva jedla iz drevesa spoznanja (genesis 3:5), spoznala sta “dobro in hudo.” Z drugimi besedami povedano, rodilo se je razmišljanje in verjetno zelo kmalu, sta se identificirala s tem glasom v glavi ter tako pozabila na svojo pravo neskončno naravo. Rodil se je ego z vsemi svojimi posledicami.

Česarkoli se bomo lotili, če se ne bomo rešil izvirnega greha, bom vedno ustvarjal isto zlo, iste probleme, isto zgrešeno delovanje. Continue reading

Smrt in vstajenje

Marsikdo v zahodnem svetu ob tem pojmu pomisli na Jezusa, “ko je umrl na križu in tretji dan od mrtvih vstal.” To je najbolj znana podoba ob tej besedni zvezi, fizična smrt in fizično vstajenje.

A nič ni dlje od resnice. Smrt in vstajenje je standardni mitološki motiv, uporabljen tudi v veliko današnjih filmih. Ne gre tu toliko za fizično smrt, kot za psihološko smrt starega načina videnja sveta ter vstajenje v novo spoznanje, novo dojemanje resničnosti. Ponavadi je to smrt ega, predvsem strahu in poželenja, ni pa nujno. Strah in poželenje sta največja ovira za resnično svobodo človeka. Strah, da mi bo zunanji svet nekaj ključnega odvzel, ter poželenje, da me bo zunanji svet izpolnil. Oboje skupaj sestavlja tako imenovano podganjo dirko, ki nas zasužnji vse dokler ne dosežemo spoznanja.

Najbolj tipičen primer smrti in vstajenja oz. rojstva novega življenja, je smrt in vstajenje lika Evey v filmu V for Vendetta (V kot maščevanje). Ko se Evey znajde v zaporu, jim noče ničesar povedati, tudi za ceno lastne smrti. Na dan svoje usmrtitve izve, da je bila vsa scena zrežirana od kolega V-ja. Ob tem spoznanju jo najprej groza, potem pa se vanjo naseli mir, kajti premagala je smrt samo in zato se rodi kot nova oseba tako rekoč. Njeno vstajenje na voljo v tem izseku.

V Fight Clubu (Klub golih pesti) in v The Devil’s Advocate (Hudičevem odvetniku) ego umre čisto na koncu, v Peaceful Warrior (Miroljubni bojevnik) se ego vrže iz vrha cerkvenega zvonika. V Matrici se Neo ponovno rodi, ko ga Smith ubije. Smith doživi vstajenje, kajti lahko se kopira. Ravno tako doživi smrt in vstajenje Morpheus, saj se v drugem delu precej dobro upira veliko izboljšanim agentom.

Smrt in vstajenje (ali ponovno rojstvo) je torej stvar vsakega posameznika, vsak sam mora umreti za egom, če res hoče živeti svobodno življenje, če se hoče vrniti v preprostost/nedolžnost (innocence). Continue reading

Oda razumu

Kaj si predstavljam pod razum ali um (v angleščini je oboje “mind”)? To je tiso kar nam omogoča razmišljanje, kjer imamo shranjene svoje spomine, kar nam je omogočilo, da je človeška vrsta preživela, kar v nas loči od živali.

Z razumom analiziramo situacije, človeka, živali, naravo, razmišljamo, delamo načrte, projekte, se odločamo za naslednjo akcijo,… obujamo spomine, interpretiramo, sodimo, kritiziramo, se pritožujemo, sovražimo, ljubimo, obupujemo, nas je strah, si želimo,…

Dosežki

S pomočjo razuma smo ogromno dosegli, in še vedno ogromno dosegamo. Preživeli smo med živalmi, si jih podredili, zdaj si podrejamo še naravo. Lahko pošiljamo satelite v orbito, sonde v vesolje in na planete. Lahko izdelujemo super računalnike, umetno inteligenco, robote. Gradimo mogočne in veličastne zgradbe, mostove, letala, ladje. Razum nam omogoča, da analiziramo situacijo in se na podlagi tega odločimo za akcijo, česar živali niso sposobne. Lahko gledamo kako izgledajo celice, analiziramo DNK (za enkrat le 10%), vemo kako približno deluje telo. Lahko si zapomnimo telefonski imenik, pogrejemo svoje telo, beremo, pišemo, razumno govorimo, manifestiramo, usmerjamo pozornost.. Zlo koristno in praktično. Continue reading