Tag Archives: izpoved

Ko si na tleh, in ko se počutiš osamljenega…

So trenutki, ko sem na tleh, ko mi gre vse na jetra – in to je eden takih trenutkov. Pa ne vem zaradi česa.

* Morda zaradi tega, ker je toliko zblojenih in izgubljenih ljudi, ki nasedajo marsikateri zblojeni ideji;
* ali morda zaradi tega, ker se nekateri tako hitro navdušijo nad določenimi stvarmi, brez da bi pogledali širši vidik, in s tem v ta drek spravijo še ostale;
* ali morda zaradi tega, ker ljudje, ki se ukvarjajo z duhovnostjo, ne vidijo preko omejenosti razuma in misli;
* ali morda zaradi tega, ker ljudje hočejo biti ovce, se bojijo ali nočejo razmišljati s svojo glavo;
* ali morda zaradi tega, ker sem pojedel preveč prokletega junk food-a, čeprav sem tazadnjo porcijo, ki je že bila v ustih, vrgel v sekret (tako naredim manj škode);
* ali morda zaradi tega, ker so položaji planetov in lune v napačni postavitvi;
* ali morda zaradi tega, kar vsakih 30 minut ne dobim novega osebnega mail-a;
* ali morda zaradi tega, ker statistika in komentarji na blog-u ne rastejo eksponentno;
* ali morda zaradi tega, ker ne vem kako naj se o določenih stvareh odločim;
* ali morda zaradi tega, ker bi rad kakšno pametno, dokaj pogosto, in solidno plačano službo oz. delo, pa ga trenutno ni na vidiku;
* ali morda zaradi tega, ker ne vem kako točno uresničiti vse svoje ideje in projekte;
* ali morda zaradi tega, ker bi rabil več denarja za vse svoje ideje, pa ga trenutno nimam;
* ali morda zaradi tega, ker sem na trenutke preveč len oz. me je strah narediti kakšen nov korak;
* ali morda zaradi tega, ker bi rad od določenih ljudi kaj dobil, pa tega ne dobim;
* ali morda zaradi tega, ker hočem biti slabe volje;
* ali morda zaradi tega, ker mislim, da bi moral biti dobre volje in neprestano na višku energije in nenehno vedeti, kaj je pravilna odločitev, pa to nisem oz. tega ne vem;
* ali morda zaradi tega, ker sem izgubil stik s svojim Centrom, ker sem pozabil kdo jaz sem, ker sem pozabil, da me podpira celotno vesolje;
* ali morda kaj osemnajstega?

Kdo bi vedel…

Depresija, depresija, depresija

Če hočeš postati cel,
si dovoli biti razdeljen.
Lao Tzu

v očeh, depresija na obrazu.” Pridejo trenutki, ki se prevesijo v sekunde, te v minute in te v 10 minute, ko imam vsega polen kufr. Ko mi gre vse na živce, ko sem slabe volje brez pravega razloga. Malo jaz iz ravnovesja, malo čudna postavitev planetov in stanje v ozračju, malo pa zunanje provokacije. Ujamem se v začaran krog in ne vidim izhoda.

A vso to pisanje, branje, poslušanje in gledanje le ni brez učinka in me kmalu prešine kakšna “tehnika.” Recimo da se zgolj umirim ter spremljam/opazujem te občutke ali pa da grem enostavno počivat za nekaj minut. Vendar včasih se zgodi, da tega na nek način nočem narediti, kot da bi hotel biti slabe volje. Verjetno poznate ta občutek.

V takih trenutkih so Nieti kot naročeni, Nieti predvsem s svojo depresijo. Navijem dokler še zvočniki zdržijo ter pojemo v en glas. Vmes se še malo zaderem, v upanju, da se kakšen bojni krik približno zlije z muziko in ne izstopa preveč.

Mogoče kdo misli, da to le še poglobi slabo voljo, ampak zgodi se pravi mali čudež. Počutim se boljše in slaba volja kar sama od sebe izgine – saj veste, daj iz sebe. Drugemu se zdi dretje in poslušanje depresivne muzike neprimerne za človeka, ki se na malo bolj poglobljen način ukvarja za duhovnostjo. Ampak duhovnost je predvsem v polnosti sprejemanje tega trenutka ter iskrenost s samim seboj. Continue reading