Tag Archives: krivda

Krivda in odgovornost

Tale dan je pa kar dolg, tako da ste verjetno že raziskali kaj je razlika med krivdo in odgovornostjo.

Zelo lep primer lahko vidimo pri vzgoji. Jaz sem otrok in ker sem malo štorast razbijem krožnik. Mati znori, rata čisto živčna, se znaša nad mojo štoravostjo, jaz pa v joku oddivjam v sobo. Malo zaradi občutka krivde, kako sem lahko tako štorsat, da sem to strašno tragedijo naredil, malo pa zaradi negativne energije matere. Medtem ko sem jaz v sobi, mati pospravi ves nastal nered. To je prototip občutka krivde.

Ko pa imam kopico frustracij v glavi in začnem malo raziskovati o čem se gre to življenje, pa postanem tudi bolj celovita oseba. Sedaj sem ravno odrasel. Skupaj smo pri kosilu in spet razbijem krožnik. Mati še vedno znori, vendar jaz sedaj sprejmem odgovornost za nastalo situacijo – materin izbruh prerastem, se me ne dotakne, torej ne stečem v sobo (“v jok in na drevo”) ampak ostanem in tudi počistim nastal nered. Ne pustim drugim, da bi prevzeli “nadzor” nad situacijo. Jaz sem razbil, in jaz bom počistil. To je odgovornost.

Odgovornost je torej močno povezana z odnosom do napak. Ali naredim napako in se čutim nesposobnega popraviti (krivda), ali pa zaupam v lastne sposobnosti, zaupam v to, da se bom kaj naučil in tudi znal počistiti nered (odgovornost).

Ko sem pod občutkom krivde, bom eno in isto napako ponovil neštetokrat. Vedno ko bo storjena, se bom tolkel po glavi in s tem še zabetoniral ta občutek, se še bolj obsodil na takšno pogojeno reagiranje. Na ta način te stvari ne bom zmožen nikoli (zelo dolgo časa) odpraviti, se kaj iz nje naučiti.. To je zelo vidno pri ljudeh, ki recimo zamujajo. “Joj, kako sem lahko tak, da sem spet zamudil, jaz teslo. Res pa je, da je bil promet gost, da doma nisem našel čevljev, da sem moral zlikati,..” Ampak zamudi tudi naslednjič in še naslednjič in še naslednjič…..

Na drugi strani, ko sprejmem odgovornost za svoje zamujanje, ko ne bom krivil zunanjih okoliščin, lahko določeno svojo pomanjkljivost kaj hitro popravim. Saj zaupam v svoje sposobnosti učenja. To pa pomeni, da lahko kaj hitro napredujem v življenju..

Seveda je potrebno paziti, da ne sprejmemo preveč odgovornosti, ker nas lahko tudi to pokoplje. In na ta način potem jemljemo odgovornost in s tem moč drugim. V primeru otroka, matere in razbitega krožnika, se mati čuti odgovornega za nastalo situacijo in tako otroku odvzame moč. Tako kot država/oblast/vlada jamlje odgovornost ljudstvu..

Občutek krivde ali deli in vladaj – temelj vsake manipulacije

Zdrav razum pravi, da eden človek ne more nadzorovati tisoč ljudi, fizično jih ne more nadzorovati. To je možno le, če jih v to tako ali drugače prepriča (opice) in jim vcepi občutke manjvrednosti, nevrednosti, nesposobnosti, nemoči, nepoznavanje samega sebe – oziroma občutek KRIVDE.

Zelo hecno je vse skupaj. Vse norme so tako postavljene, da so izjemno zaželjene, a hkrati jih je nemogoče doseči; vsaj dokler je človek v temi in se počuti manjvrednega. Deset božjih zapovedi, vitka mlada postava, inteligenca, ustvarjalnost, vrhunski športni dosežki, veliko denarja, uspeh… Tak človek se potem čuti osebno krivega, ker ni zmožen doseči teh zaželjenih rezultatov. Zaradi odlične uporabe spomina, krivdo in svoj občutek manjvrednosti nenehno vrti v glavi, tako da s časoma to postane del samopodobe.

Vse se seveda začne v zgodnjem otroštvu, tako da je takšen občutek krivde globoko zakoreninjen. Kako lahko takšen človek sploh ima kakšno osebno moč, če pa je neprestano kriv, neprestano manjvreden? Tudi če se zgodi kaj pozitivnega, misli, da si tega ne zasluži in na takšen ali drugačen način to sabotira.. Kar je še več, se taki ljudje med seboj podjebavajo, kako nesposobni so – en drugemu so policaj, en drugega držijo v šahu. Če že nekdo iz skupine najde nekaj poguma, ga ostali zatrejo. Hja, spet.. OPICE.

Primarni pomen reka “deli in vladaj”
Z nenehnim občutkom krivde in normami je tako, kot če bi v popolnoma zatemnjeni sobi s porcelanom imel nalogo, da najdem izhod, ob tem pa ne smem ničesar razbiti. Če pa kaj razbijem, bom kaznovan. Nekaj takih kazni bo potrebnih, in kmalu bom sam sebe kaznoval za svojo nesposobnost – kajti natvezene so mi zgodbice, kako so nekateri ljudje to vse uspeli prebroditi. Ker vidim le njihov končni cilj, ne vidim pa načina, ki so ga uporabili, da so prišli do rezultatov, se bom neprestano krivil in obtoževal za vsak razbit porcelan.

Vzemimo za primer Jezusa. Človek kot se spodobi, ljubezniv, miren, njegovo srce je čisto – tudi jaz bi rad bil tak. Bolj ko sem njemu podoben, boljši človek in bolj spoštovan bom. To pa pomeni tudi, da moram občutke jeze, žalosti, nelagodja, depresije,.. na takšen ali drugačen način pregnati. Prav tako moram spoštovati svoje starše, ker je tako zapisano, četudi jih v resnici sovražim. In tako imam notranji konflikt, notranjo razcepljenost – nek ideal, katerega poizkušam doseči, in borba proti vsemu kar je izven tega ideala… Tu pa se skriva prvotni pomen reka “DELI in VLADAJ.” Notranje razcepi človeka, da se bo nenehno ukvarjal s samim seboj, in kot vladar boš imel sorazmerno lahko delo.

Ob tem pa se nikoli ne vprašam, kako je Jezus prišel do teh spoznanj? Kaj vse je moral prebroditi, kakšne ovire je moral na tej poti premagati, na kakšen način se je spopadel s temi “negativnimi” čustvi… Če to povežem z zgornjim primerom o temi; tudi Jezus je verjetno bil v tej temi, a je prišel oz. mu je bila dana neka SVETILKA, s pomočjo katere je lahko našel izhod, brez da bi kaj razbil.

Kaj torej predstavlja svetilka in kako priti do nje?

P.S. Občutek krivde ni enako kot odgovornost. Razložim jutri.

Poiščimo in obesimo krivca!

Pa se je predor spet zrušil, spet bodo imeli mediji kaj za poročati, spet bo lahko javnost malo bolj videla kaj se dogaja, a hkrati, ker je nezmožna uporabljati možgane in spomin in povezovati dogodke ostala slepa.

Minister bo odstavljen, pa še kdo iz vodilnih iz darsa, iz sct-ja in pravici bo spet zadolženo. Pojavili se bodo novi ljudje, pošteni in sposobni, ki bodo rešil vse probleme.?

Ne bodo! Ti isti ljudje bodo čez nekaj časa spet zapadli v kakšno korupcijsko afera. Zgodba se bo ponovila. Ljudstvo, pod množično hipnozo, v globokem spanju, spet ne bo videlo nobenega vzorca, nobene povezave. Stvar je za take ljudi jasna; “ta človek je nesposoben, potrebno je izbrati bolj sposobnega človeka in ne bomo nikoli več imeli nobenih problemov.

Ampak vse te gonje proti enemu človeku (Radovan Karadžič, Hitler, Stalin, Bush, Miloševič,…) se mi zdijo pesek v oči, katerega si ljudstvo samo sebi meče. “Odgovorni” bo odstavljen (ponavadi je premeščen na bolje plačano, a javnosti nevidno delovno mesto), ljudstvo zadovoljno za nekaj časa, in življenje bo nemoteno teklo naprej. Kot da ljudstvo na ta način vso odgovornost za svoje probleme in težave zvali na enega človeka, kot da je izključno ta človek odgovoren, za vse svinjarije.
 
Napaka v sistemu
Nihče pa ne podvomi v celoten sistem. Da je v celotni družbi nekaj hudo narobe, toliko pokazateljev, toliko dokazov, pa še vedno nič. Nekateri sicer vse to vidijo in se pritožujejo nad sistemom, a hkrati padejo v past svoje nemoči, vloge žrtve. Od tod nastanejo različna bežanja v vegetacijo pred televizorjem, droge, alkohol… vse za to, da bi bili svobodni pred vsemi nastalimi problemi.

Sistem, družba, četudi ima še tako abstraktno ime, pa je SESTAVLJENA IZ LJUDI, brez ljudi sistem sam od sebe ne more obstajati. Ni teorije. Če pa je sistem skupek ljudi, to pomeni, da zgolj odseva bolj jasno in očitnejšo sliko procesov, ki se dogajajo v vsakem posamezniku posebej. To je pa nekaj, kar nihče noče slišati.

Kaj?! Jaz da sem odgovoren, da je ta svet (družba) takšna kot je? Jaz, nemočen posameznik v oceanu hipnotiziranih ljudi?!?!” Najbolj očitno se to pokaže, ko takemu nergaču predlagaš stvari, ki bi jih lahko sam storil takoj zdaj. “To pa ne gre. Jaz tega ne morem, to rabim za preživetje in normalno življenje. Brez da podjebavam in da se izživljam nad drugimi ne morem narediti čisto nič. Vsake 2 leti rabim novi avto, sicer bodo sosedje mislili, da sem revež. Rabim novi televizor, da se mi ne bodo oči kvarile zaradi nenehnega gledanje, rabim nov avto, novo kosilnico, novo sedežno, novo obleko, novo športno opremo.. Če pa hočem vse to imeti, in to moram imeti, če hočem biti zadovoljen, pa rabim ta sistem – četudi je malo čuden in izkoriščevalski.

Skratka, spremembe bi vsak rad videl, da bi pa kaj sam za to naredil in prečistil svoje procese/navade/vzorce, to pa ne, to je preveč dela. In potem se najde politik ala Obama ali pa če pogledamo vsake parlamentarne volitve, je ‘sprememba’ skupaj z ‘blaginjo’ najbolj pogosto uporabljena beseda. Ampak četudi se že zgodijo kakšne spremembe, so izjemno kratkoročne, ker se ne morejo zgoditi, kajti sistem/družba je skupek ljudi in če je velika večina le teh v spanju, ne moremo pričakovati resničnih sprememb.

Spremembe na družbenem nivoju se pa morajo nekje začeti, vedno je bilo tako. Začnejo se pa lahko le pri posamezniku. Posameznik mora biti toliko močen in toliko zrel, da sprejme odgovornost za nastalo situacijo, predvsem za svoje notranje procese. Kajti tam kjer je odgovornost je tudi moč, če so za moje procese odgovorni drugi, to posledično pomeni, da imajo drugi moč nad menoj – zgleda da je to sicer res, vendar če gremo globlje vidimo, da v resnici temu ni tako.

Tistim posameznikom, ki gredo svojo pot je na začetku precej težko, vendar je potrebno biti potrpežljiv in vztrajati. In več časa, ko je tak posameznik na svoji poti, več ljudi s podobnim načinom razmišljanja spozna. Zgodi se celo nekaj več; tisti ljudje, kateri so na začetku nasprotovali (vsaj tako je zgledalo), začnejo hoditi po tej poti – v končni fazi je to pot Ljubezni.