Tag Archives: ločenost

Čemu tolikšna potreba po nadzoru, kontroli?

Vedno znova se mi pojavlja vprašanje, čemu hoče manjšina kontrolirati večino. Že res, da jih tako lahko pripravijo do tega, da naredijo kar hočejo, vendar vprašanje je, čemu? Kakšni so njihovi cilji, interesi? Uživajo ob pogledu na hipnotiziranega človeka? Ali pa mislijo, da bo svet tako bolj varen in pravičnejši in miren?

A žalostno pri vsemu temu je, da se ne razlikujejo toliko od vsakega posameznika. Vsak posameznik hoče kontrolirati svoj mali svet, imeti vse pod nadzorom. Čemu?

Še posebej očitno je to pri nekaterih (starih) starših. Otrok mora biti neprestano pod nadzorom in na dosegu roke. Bog ne daj, da gre malo dlje, da je v bližini potencialno nevarnih stvari. “Pazi to, pazi uno,….!” Saj razumem, lahko pade, lahko se poškoduje, lahko si kaj naredi.. Ali pa na delovnem mestu. Vse vedeti kje je kdo, ob točno določeni uri, vsi izhodi in prihodi zabeleženi, vsi avtomobili pod nadzorom,.. Isto je v družini..

Čemu vse to? Rekel bi, da je predvsem zaradi tega, ker nadzor prinese VARNOST, GOTOVOST. “Ker vem kje se vsi nahajajo, ker imam vzvode na dosegu roke, se ne more zgoditi nič predvidljivega, nič me ne more presenetiti, vse probleme lahko predvidim in takoj rešim,.. In če lahko vse predvidevam in rešim, sem VAREN.” Družba, delovno mesto, družina, partner, živali,… vse je potrebno imeti pod nadzorom!

Brez nadzora, bi bilo vse podivjano, nastala bi anarhija – tako v širši družbi, kot v zasebnem življenju. Kajti v tem odtujenem vesolju, polnih hudobnih ljudi, ki jih je potrebno ukrotiti, in neusmiljene narave je nadzor še v tako majhnem in odtujenem svetu edina možnost za kolikor toliko dostojno življenje. Pa smo spet pri načinu dojemanja Vesolja, Življena – gnothi seauthon!

Tako ali tako pa vemo, da je nadzor nemogoč, da je varnost vselej iluzija. V tem (zunanjem) svetu ni varnosti in pika, čemu jo torej loviti? Čemu se zadovoljiti z utvaro varnosti- ko pa le ta prinaša odtujenost, odžira svobodo, človeka zasužnji?

Kdo sem jaz? Kako doživljam Življenje?

Preden si zastaviš katero koli drugo vprašanje, se najprej vprašaj najbolj osnovno vprašanje: Kdo sem jaz?
Eckhart Tolle

Najpomembnejše vprašanje, ki ga pogostoma zanemarjamo. Če začnemo odgovarjati na to vprašanje, vidimo, da v resnici sploh ne moremo odgovoriti nanj. Na primer: Kdo sem jaz? Lemurian (ne sprašujem psevdonima), pisec bloga (ne sprašujem kaj počneš), sin, brat, nečak, vnuk, bratranec (ne sprašujem v kakšnem razmerju si), bivši študent (ne sprašujem kaj si počel), duhovni iskalec, rekreativni športnik, nekdo, ki rad teče, ki meditira, ki redno telovadi (ne sprašujem s čim se ukvarjaš), šahovski prvak (ne sprašujem kaj si dosegel), nekdo, ki zaupa v Življenje (ne sprašujem kakšna so tvoja prepričanja, ideje, pogledi) … itd, itd. Nisem ne materialne dobrine, ne telo, ne misli,… Kdo torej sem jaz?

Občutek ločenosti
Lahko bi šli naprej in prišli do dejstva, da se veliko ljudi čuti predvsem ODTUJENE. Na vprašanje kdo sem jaz, bi odgovorili: “Od vsega vesolja ločen posameznik, vržen v ta svet, na katerem si mora izboriti svoje mesto pod Soncem, in edini način za to je, da si podredim druge. Življenje je BORBA, neprestano je potrebno z drugimi tekmovati za položaj, za varnost – če zmagam in nekoga zatolčem, se počutim super, če pa izgubim, sem nasrkal. Skratka, nič me ne podpira, narava in živali so sovražne do mene, nič mi ni prineseno na pladnju – vse kar sem dosegel v življenju, je bilo pridobljeno z borbo, trudom in lastnim naporom.

Tak občutek pomeni tudi to, da so procesi znotraj mene (misli, čustva, način doživljanja sveta) izključno moji, drugi ljudje pa imajo popolnoma svoje, povsem ločene od mojih. Za vse svoje ideje, prebliske, projekte sem odgovoren izključno jaz sam, zaradi tega si jih lahko podredim, in so izključno moja last. Ravno tako pomeni, da če se borim za dobro v svetu, sem SAM – no, največ kar lahko imam je še nekaj somišljenikov, s katerimi se skupaj borimo za boljši svet. Če hočemo boljši svet, si ga moramo sami izboriti, s trudom in odrekanji.

Življenjska sila Vesolja
A po drugi strani je ta občutek ločenosti seveda neresnica, iluzija, močno skregana z zdravo pametjo. Mnogi psihologi in raziskovalci so to dokazali, sodobna znanost to dokazuje, mistiki že tisočletja govorijo o tem,.. a še vedno ostaja ta občutek. Nekateri sicer to intelektualno razumejo, vendar ne dojamejo, ne vpliva na način, kako živijo življenje, spet pri drugih se ta občutek menja – nekaj časa je prisoten, potem izgine.

Namreč, tako kot so rastline del Zemlje in s tem Vesolja, tako so tudi živali in človek. Človek je vzklil iz Vesolja, ravno tako kot rastlina vzklije iz Zemlje. Kar poglejte kaj vse nas podpira; zrak, voda, podnebje, Sonce, sadeži,… vse kar je na tem planetu je idealno za naš organizem, za naše telo. Le v civilizaciji, v umetno zgrajenem svetu, naši matrici, se zdi, da vsega primanjkuje.

Ampak jaz sem “življenjska sila vesolja,” povezan z vsem kar me obdaja, tudi del človeške družine. To so Indijanci in stara “primitivna” ljudstva zelo dobro razumela. In tudi kar se dogaja znotraj mene, se dogaja veliko ljudem po svetu, četudi nimam jasnih dokazov v svoji okolici. Konkretno pri gledanju na svet – očitno imam to srečo/prekletstvo, da sem med prvimi – sicer pa tako ali tako ne morem vedeti, kaj se dogaja v ljudeh okoli mene; zunanja manifestacija velikokrat vara. Vprašanje tudi je, kako drugi vidijo mene?

Mehanično in zabito vesolje?
Ste pa verjetno že naleteli na ljudi, ki pravijo, da je Vesolje le neka kozmična nesreča, splet naključij in čisto mehanično in neumno. Tako narava, kot rastline in živali in ljudje. Vse je zabito. Torej lahko iz tega sklepamo, da so tudi ti ljudje zabiti. To pa je skoraj tako, kot če norec ugotovi, da je nor – ampak to ni več prava norost, tako kot ni to več prava zabitost, ampak nek preblisk inteligence. Vsi pa vemo, da na jablani rastejo le jabolka.. kako lahko torej v mehaničnem in zabitem vesolju nastane karkoli inteligentnega?

Če verjamemo v to slučajnost je skorajda tako, kot če bi opica pisala na računalnik 24ur na dan, stotine bilijone let, s hitrostjo 65 besed na minuto in bi v tem procesu sproducirala tale blog ali pa Jezusove evangelije. To pa se nikoli ne bi zgodilo…

Teorijo o mehaničnem vesolju lahko zagovarja le neka ločena, močno zafrustrirana entiteta, ki gleda na življenje kot na agonijo, kot na prekletstvo. Če ste pa kdaj resnično opazovali majhnega otroka, živali, naravo, potem veste, da je inteligenca povsod prisotna. In ne samo inteligenca, tudi mir in spokojnost, lahko bi rekli celo Ljubezen – drugače ne bi bilo mogoče, da bi nas narava in živali tako pomirjale.

Kako doživljam Življenje?
Nisargadatta Maharaj pravi: “Če bi ljudje vedeli, da se nič ne more zgoditi brez sodelovanja celotnega vesolja, bi dosegli veliko več z manj potrošene energije.” Marsikdo se žene na vso moč, dostikrat z glavo skozi zid, ker jemlje Življenje kot sovražno okolje, kot nekaj, proti čemur se je potrebno boriti. A po drugi strani tako živi le odrasel človek… hecno, mar ne?

Pri raziskovanju vprašanja o svoji eksistenci pridemo torej do vprašanja o odnosu do Življenja. Me to podpira, ali ne? Če me ne podpira, potem je za vso nesrečo krivo Življenje, za vso trpljenje, vse tragedije, vse tegobe in pogrebe,.. jaz sam naredim, kar pač morem. Če pa mene življenje podpira, potem pa pridemo do napake v sistemu.

Kako me lahko življenje podpira, če me vrže v sovražno okolje, neprijazno družino, nezavestne sodelavce, sistem, ki zna samo izkoriščati.. kako te tu možno, da me življenje podpira? A če kljub vsemu dopuščam možnost, da me podpira…. potem pa je “krivca” za vse to potrebno iskati drugje,…. v samemu sebi, v svojem odnosu do sveta, v svojih prepričanjih. To pa je za marsikoga nerazumljivo – za marsikoga, ki ni dovolj pretrpel, za marsikoga, ki se trmasto oklepa svojih prepričanj ne glede na vse dokaze v svoji okolici, in ki še vedno misli, da lahko premaga celotno Vesolje..
 

Če sem vsaj deloma sposoben dojeti ta revolucionaren način gledanja na svet, potem odpade (oz. se začne krhati) strah pred smrtjo, samoobtoževanje in obtoževanje drugih, sovražnost, odtujenost, pretiran napor, zagrenjena resnost, nepotrebne skrbi, potreba po premoči in nadvladovanju, sovražnost do telesa….


 

Je človek res ločen od ostalega vesolja?

To zmotno neraziskano prepričanje postane absurdno, ko primerjamo življenje človeka z ostalimi prebivalci planeta.

Rastline in predvsem drevesa so zelo očitno močno povezane z Zemljo, njihove korenine segajo globoko vanjo, od katere dobijo večino hranljivih snovi. Novo življenje zraste iz Zemlje (in zemlje), je že od vsega začetka povezano z njo. Niti za delček ne pomisli, da bi bil ločen od česarkoli. Ravno tako se rastlinsko življenje prilagodi vremenskemu dogajanju v okolju (temperaturi, vlagi, oblačnosti, strukturi zraka..); znani so podnebni pasovi, ki se še delijo na posamezne dele. Že v naši mali državi najdemo ob morju, v notranjosti in v gorskem svetu precej različne rastline.

Podobno je z živalim. Živali in rastline zelo veliko sodelujejo skupaj (čebele), manjše živali pomagajo pri obdelovanju zemlje (krti). Živali svojo barvo in konstrukcijo prilagodijo rastlinam in podnebju, zato nekatere živalske vrste najdemo le v določenih predelih. Celo pri istih živalskih vrstah je razlika; medved v naših gozdovih in medved na severnem polu se precej razlikujeta. Živali ne pridejo iz zemlje, vendar so kljub temu močno povezane z okoljem v katerem živijo, kajti razvile so se skupaj z njim in v drugačnem okolju ne bi bile sposobne preživeti. Kako bi se znašel lev v naših gozdovih?

Primitivna ljudstva” so ravno tako živela v sožitju z okoljem, ga močno spoštovala, se čutila del njega. Iz okolja so dobili vse za preživetje. Reke in potoki so jim dajali vodo, drevesa in gozdovi zatočišče, živali hrano. Večina teh “primitivcev” je imelo za simbol svojega ljudstva žival, katera jim je dajala hrano, katero so največkrat ubili. Močno spoštovanje je bilo prisotno med njimi. In ravno tako kot živali, niso prišli iz zemlje, a so se kljub vsemu počutili povezani z Zemljo.

Kaj pa moderni človek? Continue reading

Pravi pomen (izvirnega) greha

Greh danes standardno pomeni nekaj hudo narobe narediti, toliko hudo narobe narediti, da se je potrebno takoj spovedati najbližjemu duhovniku, sicer lahko za celo večnost pristaneš v peklu. Ampak to je napačna interpretacija, kajti staro-grški izraz za greh je veliko bližje izrazu zgrešiti bistvo, tako kot lokostrelec zgreši tarčo.

Torej nič hudega, le zgrešil si bistvo, bistvo svojega obstoja, bistvo življenja na Zemlji. Zgrešeno bistvo pomeni živeti v strahu in poželenju, neskončna psihološka lakota po več, delitev na moje in tvoje, ločevanje na naše in njihove, nenehno pritoževanje in godrnjanje, identifikacija s stvarmi, telesom, vlogami, mislimi. Lahko rečemo, da se to med drugim kaže v sedmih smrtnih grehih: napuhu, pohlepu, pohoti jezi, požrešnosti, zavisti in lenobi. Seveda pa se kaže še v marsičem drugem, recimo potreba po (pre)moči, strah da bom nadvladan in potreba po nadvladi drugih. Če povemo bolj strokovno, zgrešeno bistvo življenja pomeni živeti pod diktaturo ega.

To ni neka znanost, kajti če vsak sam pogleda vase, vidi, da mu tak način bivanja ne prinaša nič dobrega, da v notranjosti v resnici trpi. A le redki so dosti pogumni, da si to priznajo in se odločijo iskati rešitve – oziroma so v to primorani. Drugi pa so na žalost navajeni potrpeti, navajeni prenašati muke celo življenje, brez da bi iskali rešitve. Konec koncev bodo za to nagrajeni v nekem oddaljenem prostoru, nebesih.

Izvirni greh

Živeti pod diktaturo ega je izvirni greh. V bibliji piše, da sta Adam in Eva jedla iz drevesa spoznanja (genesis 3:5), spoznala sta “dobro in hudo.” Z drugimi besedami povedano, rodilo se je razmišljanje in verjetno zelo kmalu, sta se identificirala s tem glasom v glavi ter tako pozabila na svojo pravo neskončno naravo. Rodil se je ego z vsemi svojimi posledicami.

Česarkoli se bomo lotili, če se ne bomo rešil izvirnega greha, bom vedno ustvarjal isto zlo, iste probleme, isto zgrešeno delovanje. Continue reading

ZeitGeist – Duh časa

Zeitgeist - Duh ČasaRevolucija je ZDAJ…
in začne se s teboj.
Je individualna in
je revolucija duha.

Zeitgeist (Duh Časa) Fenomenalen povzetek vsega dogajanja v svetu in kaj stoji za tem. Ker je dolg le 116 minut pomeni, da je tudi zelo zelo strnjen, zatorej naj služi kot zelo dobra odskočna deska, ne pa kot dogma. Odlično je, da so taki filmi odzunaj in da imajo tako veliko gledanost (je med najbolj gledanimi videi na googlu), kar dokazuje le to, da se ljudje prebujamo. Poleg tega so celo slovenski podnapisi na voljo. So tudi direktno integrirani v google video.

Vse v dokumentarcu je zelo dobro, rad pa bi opozoril na nekaj stvari, ki so lahko napačno razumljene ali hitro spregledane.

Najboljša zgodba vseh časov

Prvi del je napad na RELIGIJE na primeru zahodnjaške religije – krščanstva. Religije si zaslužijo to, saj so povzročile daleč največ škode človeštvu. Poleg tega so osnovane na neki astrološki zgodbici, ki je zaradi večje zanimivosti uprizorjena z besedami. Hecno pa je, da so te zgodbice vzeli kot dejstva, jih jemali DOBESEDNO in ne metaforično. Ob tem si je dobro zapomnit, da Cerkev uradno nasprotuje astrologiji, med tem ko najvišji vrh Cerkve dobro ve o čem se gre.

Vendar če je človek preveč površen dobi občutek, da prvi del nagovarja k ATEIZMU. Če Jezus ni obstajal, če Horus ni obstajal, to kvečjemu pomeni, da so imeli ljudje (vsaj nekateri) ogromno znanja in vedenja o vsem tem že v tistih časih – 3000 pr.n.š in še dlje nazaj v zgodovino. Saj večina besed Jezusa ima smisel, so zelo temeljite in globoke, vendar jih je potrebno pravilno razumet; METAFORIČNO in ne dobesedno. Kasnejši modreci, za katere pa je dokazano da so živeli in še danes živijo, govorijo o istih stvareh z malenkost drugačnimi besedami. Nauk Jezusa je torej pristen, o tem ni dvoma – vendar je metaforičen in ne dobeseden. Continue reading