Tag Archives: odgovornost

Krivda in odgovornost

Tale dan je pa kar dolg, tako da ste verjetno že raziskali kaj je razlika med krivdo in odgovornostjo.

Zelo lep primer lahko vidimo pri vzgoji. Jaz sem otrok in ker sem malo štorast razbijem krožnik. Mati znori, rata čisto živčna, se znaša nad mojo štoravostjo, jaz pa v joku oddivjam v sobo. Malo zaradi občutka krivde, kako sem lahko tako štorsat, da sem to strašno tragedijo naredil, malo pa zaradi negativne energije matere. Medtem ko sem jaz v sobi, mati pospravi ves nastal nered. To je prototip občutka krivde.

Ko pa imam kopico frustracij v glavi in začnem malo raziskovati o čem se gre to življenje, pa postanem tudi bolj celovita oseba. Sedaj sem ravno odrasel. Skupaj smo pri kosilu in spet razbijem krožnik. Mati še vedno znori, vendar jaz sedaj sprejmem odgovornost za nastalo situacijo – materin izbruh prerastem, se me ne dotakne, torej ne stečem v sobo (“v jok in na drevo”) ampak ostanem in tudi počistim nastal nered. Ne pustim drugim, da bi prevzeli “nadzor” nad situacijo. Jaz sem razbil, in jaz bom počistil. To je odgovornost.

Odgovornost je torej močno povezana z odnosom do napak. Ali naredim napako in se čutim nesposobnega popraviti (krivda), ali pa zaupam v lastne sposobnosti, zaupam v to, da se bom kaj naučil in tudi znal počistiti nered (odgovornost).

Ko sem pod občutkom krivde, bom eno in isto napako ponovil neštetokrat. Vedno ko bo storjena, se bom tolkel po glavi in s tem še zabetoniral ta občutek, se še bolj obsodil na takšno pogojeno reagiranje. Na ta način te stvari ne bom zmožen nikoli (zelo dolgo časa) odpraviti, se kaj iz nje naučiti.. To je zelo vidno pri ljudeh, ki recimo zamujajo. “Joj, kako sem lahko tak, da sem spet zamudil, jaz teslo. Res pa je, da je bil promet gost, da doma nisem našel čevljev, da sem moral zlikati,..” Ampak zamudi tudi naslednjič in še naslednjič in še naslednjič…..

Na drugi strani, ko sprejmem odgovornost za svoje zamujanje, ko ne bom krivil zunanjih okoliščin, lahko določeno svojo pomanjkljivost kaj hitro popravim. Saj zaupam v svoje sposobnosti učenja. To pa pomeni, da lahko kaj hitro napredujem v življenju..

Seveda je potrebno paziti, da ne sprejmemo preveč odgovornosti, ker nas lahko tudi to pokoplje. In na ta način potem jemljemo odgovornost in s tem moč drugim. V primeru otroka, matere in razbitega krožnika, se mati čuti odgovornega za nastalo situacijo in tako otroku odvzame moč. Tako kot država/oblast/vlada jamlje odgovornost ljudstvu..

Poiščimo in obesimo krivca!

Pa se je predor spet zrušil, spet bodo imeli mediji kaj za poročati, spet bo lahko javnost malo bolj videla kaj se dogaja, a hkrati, ker je nezmožna uporabljati možgane in spomin in povezovati dogodke ostala slepa.

Minister bo odstavljen, pa še kdo iz vodilnih iz darsa, iz sct-ja in pravici bo spet zadolženo. Pojavili se bodo novi ljudje, pošteni in sposobni, ki bodo rešil vse probleme.?

Ne bodo! Ti isti ljudje bodo čez nekaj časa spet zapadli v kakšno korupcijsko afera. Zgodba se bo ponovila. Ljudstvo, pod množično hipnozo, v globokem spanju, spet ne bo videlo nobenega vzorca, nobene povezave. Stvar je za take ljudi jasna; “ta človek je nesposoben, potrebno je izbrati bolj sposobnega človeka in ne bomo nikoli več imeli nobenih problemov.

Ampak vse te gonje proti enemu človeku (Radovan Karadžič, Hitler, Stalin, Bush, Miloševič,…) se mi zdijo pesek v oči, katerega si ljudstvo samo sebi meče. “Odgovorni” bo odstavljen (ponavadi je premeščen na bolje plačano, a javnosti nevidno delovno mesto), ljudstvo zadovoljno za nekaj časa, in življenje bo nemoteno teklo naprej. Kot da ljudstvo na ta način vso odgovornost za svoje probleme in težave zvali na enega človeka, kot da je izključno ta človek odgovoren, za vse svinjarije.
 
Napaka v sistemu
Nihče pa ne podvomi v celoten sistem. Da je v celotni družbi nekaj hudo narobe, toliko pokazateljev, toliko dokazov, pa še vedno nič. Nekateri sicer vse to vidijo in se pritožujejo nad sistemom, a hkrati padejo v past svoje nemoči, vloge žrtve. Od tod nastanejo različna bežanja v vegetacijo pred televizorjem, droge, alkohol… vse za to, da bi bili svobodni pred vsemi nastalimi problemi.

Sistem, družba, četudi ima še tako abstraktno ime, pa je SESTAVLJENA IZ LJUDI, brez ljudi sistem sam od sebe ne more obstajati. Ni teorije. Če pa je sistem skupek ljudi, to pomeni, da zgolj odseva bolj jasno in očitnejšo sliko procesov, ki se dogajajo v vsakem posamezniku posebej. To je pa nekaj, kar nihče noče slišati.

Kaj?! Jaz da sem odgovoren, da je ta svet (družba) takšna kot je? Jaz, nemočen posameznik v oceanu hipnotiziranih ljudi?!?!” Najbolj očitno se to pokaže, ko takemu nergaču predlagaš stvari, ki bi jih lahko sam storil takoj zdaj. “To pa ne gre. Jaz tega ne morem, to rabim za preživetje in normalno življenje. Brez da podjebavam in da se izživljam nad drugimi ne morem narediti čisto nič. Vsake 2 leti rabim novi avto, sicer bodo sosedje mislili, da sem revež. Rabim novi televizor, da se mi ne bodo oči kvarile zaradi nenehnega gledanje, rabim nov avto, novo kosilnico, novo sedežno, novo obleko, novo športno opremo.. Če pa hočem vse to imeti, in to moram imeti, če hočem biti zadovoljen, pa rabim ta sistem – četudi je malo čuden in izkoriščevalski.

Skratka, spremembe bi vsak rad videl, da bi pa kaj sam za to naredil in prečistil svoje procese/navade/vzorce, to pa ne, to je preveč dela. In potem se najde politik ala Obama ali pa če pogledamo vsake parlamentarne volitve, je ‘sprememba’ skupaj z ‘blaginjo’ najbolj pogosto uporabljena beseda. Ampak četudi se že zgodijo kakšne spremembe, so izjemno kratkoročne, ker se ne morejo zgoditi, kajti sistem/družba je skupek ljudi in če je velika večina le teh v spanju, ne moremo pričakovati resničnih sprememb.

Spremembe na družbenem nivoju se pa morajo nekje začeti, vedno je bilo tako. Začnejo se pa lahko le pri posamezniku. Posameznik mora biti toliko močen in toliko zrel, da sprejme odgovornost za nastalo situacijo, predvsem za svoje notranje procese. Kajti tam kjer je odgovornost je tudi moč, če so za moje procese odgovorni drugi, to posledično pomeni, da imajo drugi moč nad menoj – zgleda da je to sicer res, vendar če gremo globlje vidimo, da v resnici temu ni tako.

Tistim posameznikom, ki gredo svojo pot je na začetku precej težko, vendar je potrebno biti potrpežljiv in vztrajati. In več časa, ko je tak posameznik na svoji poti, več ljudi s podobnim načinom razmišljanja spozna. Zgodi se celo nekaj več; tisti ljudje, kateri so na začetku nasprotovali (vsaj tako je zgledalo), začnejo hoditi po tej poti – v končni fazi je to pot Ljubezni.

Ali res rabimo ob-last?

Če malo bolj pomislim, res je, rabimo državo, rabimo zakon, kajti brez njega bi bila anarhija. Ljudje bi kradli en drugemu, čez naselje bi drveli tudi 150 če bi bilo potrebno, trgovine bi morale za svoj obstoj imeti lastno vojsko skorajda, le redki bi hodili v šolo, nihče ne bi hotel delati, sploh pa ne v proizvodnji in v ušivih službah, cele dneve bi le ležali na svojih kavčih in se debelili, tovarne bi zaprli, vsak bi imel pištolo doma ter ubil vsakega, ki bi ga grdo pogledal, veliko ljudi v sektorjih ekonomije/birokracije bi bilo brez dela, saj si ne predstavljam delujočega sistema brez novodobnega suženjstva, skratka vsak bi počel kar se mu zljubi, to je pa večinoma lenoba ali huliganstvu – po domače povedano, zavladal bi red ulice, spet bi se uveljavila moč fizično močnejšega. Skratka, ta sistem, v katerem večina ljudi godrnja na svojem delavnem mestu, je nezadovoljna s samim seboj ter vsemi ostalimi, bi se v trenutku zrušil in zavladala bi anarhija, na religijo in grehe bi pa tudi dokaj hitro pozabili.

Torej je res, oblast (tako verska kot politična) je naš rešitelj, vladavina zakona drži ta kar v redu delujoči sistem skupaj. Torej vsi v en glas trikrat hip hip hura oblast in vse politike, duhovnike, javno uslužbence, ekonomiste, marketing, policijo, zakonodajalce,.. Tri štiri: “Hip hip, HURA! Hip hip HURA!! Hip hip HURA!!!!!!!”

AMPAK… Hja, Continue reading

Osredotoči se nase

(1) Ne sodite, da ne boste sojeni! (2) S kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo. (3) Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? (4) Ali kako moreš reči svojemu bratu: “Pústi, da vzamem iver iz tvojega očesa,” če imaš sam bruno v očesu? (5) Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata.
Jezus – Matej 7:1-5

Tole je eden najbolj znanih odlomkov iz Biblije, mnogokrat citiran tudi “najvišjih” učiteljev modrosti, predvsem (3). (1) pa je malo bolj priljubljena pri širši populaciji.

Potrebno je vedeti – in Jezus ( Matej 13:11)je to vedel – da s prepovedmi ne pridemo nikamor. Če nekomu nekaj prepovemo, bo to še bolj z veseljem naredil. Zato so potrebne primerjave, zgodbice, razlage. Iz tega razloga je zgolj citiranje (1) močno pomanjkljivo, ter lahko privede do napačnih zaključkov.

Štos je namreč v tem, ker sami slabo vidimo (imamo bruno v očesu) vidimo napake na drugih (iver). Svojih velikih napak ne vidimo, vidimo pa male napake v drugih. Logično, saj so čuti obrnjeni navzven. Zato se tudi najprej osredotočimo na druge in jih krivimo/obsojamo za vse, jih držimo odgovorne za vse naše težave, pričakujemo da bodo naredili oni prvi korak. Namesto da bi bili mi tisti, ki bi pogledali vase, kaj je na meni takega, kar je potrebno spremeniti oziroma razrešiti in preseči. O tem sem že veliko pisal, tako da se ne bom ponavljal. Continue reading

Obvezno cepljenje & farmacija

Čedalje več se govori o škodljivem cepljenju in farmaciji, ker informacije in nasprotni dokazi od uradnih stopajo v ospredje. V Sloveniji je na tem področju najbolj znan mag. Karin Rižner, sicer je pa tega ogromno na internetu, predvsem v angleščini – linki odspodaj. Zato se v neke podrobnosti ne bom spuščal, predstavil bom le enostavno kmečko logiko.
 

Država, kapital & državljani

Če ste mnenja, da mora država poskrbet za vas potem se hudo motite. Če menite da bo država namesto vas telovadila, se gibala, živela s čim manj stresa, čim bolj kvalitetno preživljala prosti čas in se poglobila v Resnice Življenja bi priporočal da se zbrihtate dokler imate še čas. Državo ne briga drugega kot da plačujete davke in da vas strpajo v okvir zakonov, da boste dali mir in da bo lahko nemoteno vladala na svoj način.

Informacij da se pobrigate zase je v tem času več kot dovolj, časa imate tudi na pretek, tako da je na vas, da se pobrigate zase in za “svoje” življenje, ker nihče drug se ne bo. Sploh pa ne televizijski & radijski programi in poročila in športni prenosi.

Država je v lasti kapitala, kapitalu se gre pa le za dobiček. Med najbolj dobičkonosnimi so pa ravno farmacevtska podjetja in medicina. Tem se gre pa le za zaslužek. Mar mislite, da bi spustili v prosto prodajo zdravilo, ki bi ozdravilo vse bolezni? Se zavedate koliko posledic bi to pustilo na kapitalu, koliko nezaposlenih, koliko zaprtih bolnic, laboratorijev, tovarn? Pričakujete da bodo na televizijskih programih priporočali, da čim manj časa presedite pred televizijo? Presenetljivo je pa tega kar nekaj v zdravstvenih domovih, kar pomeni, da so končno uvideli, da sami ne morejo vsega storiti.

Država mora skrbeti za svoje državljane” – dajte se zresnit no. Ne zna niti ne more skrbeti. Continue reading

Vloga novodobnega voditelja

Sedaj smo v času, ko vidimo da klasična vloga voditelja ne funkcionira več. To pa predvsem zaradi tega, ker si klasični vodja (starši, šefe, država,..) naloži preveč odgovornosti, kar posledično pomeni, da ostalim vzame to odgovornost. S tem ko nase prevzame odgovornost dobi moč, ostali pa moč izgubijo, ker so jo dali voditelju.

Kaj to vse povzroča lahko vidimo v današnjem pravnem sistemu. Kjer se v ZDA tožijo zaradi tega, ker se je neka gospa poparila z vročo kavo, na embalaži pa ni pisalo, da ne sme piti vroče kave. Take in podobne bedarije se dogajajo. Ni teorije, da z zakonom in napisi opozorimo na vse nepravilnosti in nevarnosti. Je nekaj, čemur se reče zdrava pamet. Vendar če mislimo, da morajo vedno drugi poskrbeti za nas (starši, šefe, država,..), potem smo v globokih škripcih.

Ali pa v zdravstvu. Kdo je odgovoren za posameznikovo zdravje, zdravnik ali oseba sama? Kdo je odgovoren za ozdravitev pacienta, zdravnik ali pacient? Vemo namreč, da k zdravljenju izjemno pripomore pozitivna naravnanost, pacientova lastna angažiranost v času zdravljenja. Do te pa ne more priti, če pacient in zdravnik mislita, da je le zdravnik tisti, ki je EDINI dolžan ozdraviti pacienta.

Neo-voditelj

Več kot očitno je potrebno poiskati nov način vodenja. Tak način vodenja, kjer voditelj ne bo prevzemal preveč odgovornosti nase, kjer jo bo precej pustil tudi ostalim. Tak način vodenja, kjer ostali ne bodo dajali preveč odgovornosti in s tem moči za reševanje problemov voditelju.

Daj človeku ribo in si ga nahranil za en dan. Nauči ga kako se ribe lovi in si ga nahranil za celo življenje.
Lao Tzu

Sicer smo spet v začaranem krogu. Voditelj, ne glede na njegovo etičnost in dobro namernost, si s prevzemanjem odgovornosti napaja moč, ostali pa tako ali tako nočejo biti odgovorni zase, saj je to povezano s krivdo. Continue reading

Vzgajanje sužnjev – Dej bom jest namest tebe

Ta princip je predhodnik tistega, o katerem sem že zadnjič pisal “nared pa tih bod.” Ko nekdo reče “dej bom jest namest tebe” imam še toliko energije, da lahko vse opravi sam. Opravila so sorazmerno enostavna in v manjših količinah, in je bolj ekonomično, da človek naredi stvari sam, kot pa da bi zapravljal čas in energijo z učenjem drugih. Poleg tega je delo bolj kvalitetno in hitreje opravljeno.

Na kratki rok to deluje, a tekom časa se obseg opravil povečuje, kar prinese do izčrpanosti, na ostalih pa pusti lenobo, neodgovornost, pričakovanje, da bodo vse drugi naredili. Nekdo, ki pravi “dej bom jest namest tebe,” dela škodo samemu sebi in drugemu.

Očitno je, da tako družba ne more delovati. Družba lahko deluje le, če je sestavljena iz odgovornih posameznikov, tako kot kolektiv v podjetju ali ekipa v športu. A celotna naša družba deluje tako, da vodilni nase prevzemajo odgovornost. Od države, zdravnikon, šefov,.. Kakšne ima to posledice v družbi, lahko sami vidimo.

Moč in identiteta

Dostikrat opažam, da gre tu tudi za problem za moči in identitete. Z znanjem si človek zavaruje svoj položaj, pridobi si moč. Če bi vsi poznali to kar pozna vodja, ta ne bi imel več moči. Še huje pa je to, da če bi si hotel zagotoviti moč, bi se moral naprej razvijati, nikoli ne bi bilo počitka. Iskal bi stalnost, a je ne bi našel. Če pa nič ne pove nikomur, si lahko pa vsaj za nekaj časa priskrbi mir in stalnost. Bolje kot nič, kaj ne da? Ali pač ne?

Tu je potem še identiteta. Predvsem očitno je to pri starših, ko se nekako čutijo dolžne, da morajo vse storiti sami. “Kdo sem jaz, če ne naredim vse namesto otrok, če vsega ne pospravim?” Namesto da bi učili loviti ribe, nosijo ribe na mizo. Na kratki rok deluje, na dolgi rok več kot očitno ne. Continue reading

Praznost TV zaslona: Mediji, odgovornost in realni svet

Še nekaj misli se mi je porodilo ob gledanju okrogle mize Praznost TV zaslona.

Kdo je odgovoren?

Kdo je odgovoren za to, da ima medij (še posebej televizija) tako veliko moč nad posameznikom? Medij ali posameznik? Odgovor je seveda jasen in v tej smeri je potrebno iskati rešitve.

Vendar kljub vsemu bi lahko bili mediji malo bolj etični, a je to iluzorno pričakovati. Če pa bi bili etični, bi vrteli manj reklam, manj nasilnih oddaj, bolj bi gledalca spodbujali k kritičnem razmišljanju, da se poglablja vase, da več časa preživi v gibanju in s svojo družino, da če se namerava sprostiti, je najboljši način, da ugasne televizor.

Vendar mediji so pod vplivom kapitala, temu pa je edini interes le še več kapitala, kar posledično pomeni še večje potrošništvo, še bolj neumne gledalce. Ker televizija je bila konec koncev tudi ustvarjena s tem namenom. Oziroma kot se je izrazil Mitja Reichenberg: “Film prekinja reklame in ne obratno.” Continue reading