Tag Archives: otroci

Otroci in mladostniki – naše največje bogastvo?

..in takrat sem se jaz ponižala in sem začela otroke spoštovati in to se mi zdi, da je najlepše.
Marjetka Čas

Pa so res? Koliko čiste pozornosti, svojega časa, svoje ljubezni jim namenimo? Koliko jim pustimo svobodo in koliko jih znamo usmerjati? Koliko se z njimi ukvarjamo, se pogovarjamo, jih poslušamo? Koliko jim dopustimo, da se naučijo od nas, koliko jim dopustimo, da se mi naučimo od njih?

Nekateri otroci lahko sicer dobijo materialne dobrine, kaj več od tega je pa že prava redkost. Pa vendar otroci in tudi mladostniki, ne rabijo materialnih dobrin, predvsem rabijo Človeka, rabijo nekoga da jim prisluhne, nekoga, na katerega se lahko zanesejo. Več kot očitno je to pri bogatejših družinah, kjer otroci še hitreje zabredejo.

Da nekaj bistvenega pogrešajo je vidno v njihovem obnašanju. Kdaj se bomo nehali slepiti, kdaj se bomo nehali zgolj zgražati nad mladino, zgražati nad lenobnostjo, vandalizmom, ležernostjo, opitostjo, ne-perspektivnostjo, jim prepovedovali to in ono.. in kaj konkretnega naredili na tem področju, poiskali nove rešitve, kajti stare več kot očitno ne delujejo več. Jim mogoče namenili svoj čas, svojo pozornost, svojo ljubezen namesto zgolj materialnih dobrin? Jim mogoče omogočili prostore v vaseh in mestih, kjer se lahko izražajo?

Sploh pa je nesmiselno vsiljevati svoje poglede, ki ne delujejo več, svoje zastarele misli zgolj zaradi tega, ker so prišli iz vaših teles in skrbite za njihovo preživetje. Vse kar rabijo je pozornost, ljubezen, zaupanje in spoštovanje ter malenkost vodstva. Tako enostavno je vse to, pa hkrati tako težko.. Kahlil Gibran lepo pove v svoji pesmi:

Vaši otroci niso vaši otroci.
So sinovi in hčere Življenje, ki teži samo po sebi.
Prihajajo skozi vas, a niso od vas;
in čeprav so z vami, niso v vaši posesti.

Morete jim dati svojo ljubezen, a ne svojih misli,
kajti imajo lastne misli.
Lahko dajete dom njihovim telesom, vendar ne njihovim dušam, kajti njihove duše živijo pod streho bodočnosti,
ki je vi ne morete obiskati niti v sanjah.
Lahko si prizadevati, da jim postanete podobni, toda nikar si ne prizadevajte, da bi jih naredili sebi enake;
kajti življenje se ne vrača nazaj
in se ne mudi z včerajšnjim dnem
.

Loki ste, iz katerih se kot žive puščice izstrelijo vaši otroci.
Lokostrelec vidi znamenje na poti neskončnosti in On vas napne s svojo močjo, da bi njegove strelice poletele hitro in daleč.

Veselo se upognite v lokostrelčevih rokah;
kajti tako, kot ljubi puščico, ki leti, ljubi tudi lok, ki je trden.

Skrivnost uspešnih je VPRAŠATI

Na izobraževalnem seminarju podjetja je imel mož, ki je v zadnjih nekaj letih dosegal najboljše rezultate, govor. Na koncu je rekel: »Zdaj vam bom razkril skrivnost mojega uspeha. Napisal sem jo na papir in jo dal v tole kuverto. A potrebno se bo malo potruditi. Zato bom kuverto podaril tistemu, ki bo zanjo daroval največ. Dam vam svojo besedo, da je v kuverti to, kar sem obljubil – skrivnost mojega uspeha. Ne samo na poslovnem področju, ampak tudi na splošno v življenju.«

Dobrodelna dražba se je začela. 5, 10, 50, 100, 130, 150, 200,.. do celih 1000 dolarjev.. Kaj meniš ti, kakšna je bila skrivnost skrita v kuverti, ki je naposled dosegla vrednost 1000 dolarjev? Za odgovor se je dobro malo potrudi, ne bo ti potrebno nič darovati, ne bo pa škodilo, če napišeš 3 svoje tehtne odgovore na to vprašanje (četudi že veš za odgovor).

Skrivnosti uspešnih ali formul za uspeh je sicer več, ta napisana na listu pa se glasi: “VPRAŠATI!”

Se zelo strinjam s tem, kajti če znam oziroma se upam vprašati, naposled pride tudi odgovor. Nihče se ni rodil z vsem znanjem in ne glede na to, koliko že vem, še vedno obstaja ogromno stvari o katerih ne vem veliko. Zato je najpomembnejša želja po raziskovanju z odprto glavo, kar posledično pomeni, da imam veliko vprašanj. Tako kot je Trinity rekla Neu v Matrixi: “Vprašanje je tisto, ki te žene.

Ali pa če pogledate majhne otroke: “Zakaj to, zakaj ono, kaj pa je to, kaj je ono, kako to,…” Velika želja po raziskovanju, ki generira še več vprašanj, katera se otroci ne bojijo vprašati.. Vse dokler se to raziskovanje na takšen ali drugačen način ne utiša, če ne že prej, se to pri veliki večini zgodi v šoli.
Continue reading

Vzgajanje sužnjev – Dej bom jest namest tebe

Ta princip je predhodnik tistega, o katerem sem že zadnjič pisal “nared pa tih bod.” Ko nekdo reče “dej bom jest namest tebe” imam še toliko energije, da lahko vse opravi sam. Opravila so sorazmerno enostavna in v manjših količinah, in je bolj ekonomično, da človek naredi stvari sam, kot pa da bi zapravljal čas in energijo z učenjem drugih. Poleg tega je delo bolj kvalitetno in hitreje opravljeno.

Na kratki rok to deluje, a tekom časa se obseg opravil povečuje, kar prinese do izčrpanosti, na ostalih pa pusti lenobo, neodgovornost, pričakovanje, da bodo vse drugi naredili. Nekdo, ki pravi “dej bom jest namest tebe,” dela škodo samemu sebi in drugemu.

Očitno je, da tako družba ne more delovati. Družba lahko deluje le, če je sestavljena iz odgovornih posameznikov, tako kot kolektiv v podjetju ali ekipa v športu. A celotna naša družba deluje tako, da vodilni nase prevzemajo odgovornost. Od države, zdravnikon, šefov,.. Kakšne ima to posledice v družbi, lahko sami vidimo.

Moč in identiteta

Dostikrat opažam, da gre tu tudi za problem za moči in identitete. Z znanjem si človek zavaruje svoj položaj, pridobi si moč. Če bi vsi poznali to kar pozna vodja, ta ne bi imel več moči. Še huje pa je to, da če bi si hotel zagotoviti moč, bi se moral naprej razvijati, nikoli ne bi bilo počitka. Iskal bi stalnost, a je ne bi našel. Če pa nič ne pove nikomur, si lahko pa vsaj za nekaj časa priskrbi mir in stalnost. Bolje kot nič, kaj ne da? Ali pač ne?

Tu je potem še identiteta. Predvsem očitno je to pri starših, ko se nekako čutijo dolžne, da morajo vse storiti sami. “Kdo sem jaz, če ne naredim vse namesto otrok, če vsega ne pospravim?” Namesto da bi učili loviti ribe, nosijo ribe na mizo. Na kratki rok deluje, na dolgi rok več kot očitno ne. Continue reading

Pot je CILJ, Jebeš Zmagovalce

Že v nekaj objavah sem napisal (Kam divjajo podjetja, Kam se ti mudi, Nikoli ni zadosti in Cilj opravičuje sredstva), kako nikoli nismo zadovoljni s tem kar imamo, s tem kar počnemo. Vedno hočemo več in več, to kar počnemo nas ne izpolnjuje, ali pa je v najboljšem primeru le sredstvo za dosego cilja. Kar pomeni, da delamo neko stvar zgolj z namenom, da bomo prišli na cilj, ki nas bo “vsega rešil in živeli bomo srečno do konca svojih dni.” Ko pridemo na cilj, spet ni v redu in divjamo naprej. Tako celo življenje, dokler se ne streznimo.

Druga skrajnost je, da cele dneve obupujemo, in čakamo na čira čara palčko, ki nas bo z enim zamahom rešila vseh težav. Princ na belem konju, loterija, in podobne pravljice.

Norost: vedno znova početi eno in isto stvar in pričakovati drugačen rezultat.
Albert Einstein

Jasno nam more nit, da je na ta način škoda življenja. Niti ni pomembno, če na ta način živimo 50 let ali pa 150 let, škoda je življenja. Ker v resnici sploh ne živimo, le preživljamo, vegetiramo.

Ni žalostno to, da ljudje umrejo, žalostno je to, da nekateri sploh ne ŽIVIJO.
na

Živi Življenje

Kaj ti pomaga dober cilj, če si na poti 99.99% časa. Kaj ti pomaga dober cilj, če pa cilj ne bo v redu, če si boš zelo kmalu zadal že naslednjega. Spet boš divjal za naslednjim ciljem, spet boš 99.99% časa na poti. Mar ne bi bilo bolje, da bi bila že sama pot UŽITEK. Da bi bilo že samo potovanje samo po sebi izpolnjujoče? Temu se pravi ŽIVETI, temu se reče, da meditacija postane življenje. Continue reading